Članki

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

O ARHITEKTURI PRIHODNOSTI Z OONO HORX-STRATHERN – Podkast ODPRTO #07

V 7. oddaji podkasta ODPRTO govorimo o arhitekturi prihodnosti. Z nami je Oona Horx-Strathern iz Zukunftsinstituta, ki s pomočjo družbeno-demografskih trendov že 25 let predvideva prihodnost bivanja.

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

Z Oono se pogovarjamo o tem, kateri svetovni trendi vplivajo na prihodnost arhitekture, kako bomo v prihodnosti bivali ter kako vplivajo družbeno-demografski trendi na razvoj prostora.


Ikonični film iz leta 1982 Iztrebljevalec (“Blade Runner”) je postavljen v Los Angeles naše sedanjosti, v leto 2019. Ustvarjalci filma so velemesto in družbo prihodnosti v nekaterih pogledih upodobili pravilno, v drugih pa napačno. Naprimer …

Pravilno so napovedali, da bo videoklic povsem vsakdanja praksa. Prav tako so zadeli, da bodo stanovanja postala zelo majhna – glavni lik živi v mikro stanovanju. So se pa zmotili glede naprednih robotov, ki jih na prvi pogled praktično ni mogoče ločiti od ljudi in pa klasiki skoraj vseh futurističnih vizij, letečih avtomobilov – katere še vedno vsi nestrpno pričakujemo.

Filmi o prihodnosti so skoraj edini vir, kjer lahko uzremo vizije ali pa ideje o tem, kako bo v prihodnosti izgledala arhitektura. Pri tem gre največkrat za preambiciozne ali pa drzne predstave, ki se le redko izpolnijo oz. je potrebno več časa, da se realizirajo, saj se prostor v resnici spreminja zelo počasi.

Kako potem uzreti realističen pogled na prostor prihodnosti? Ena od možnosti je slediti družbeno-demograskim trendom in razumeti, kako lahko ti vplivajo na prostorski razvoj. Ravno s tem se ukvarja današnja sogovornica, ki nas bo popeljala v arhitekturo prihodnosti in nas hkrati prizemljila v pričakovanjih, da nas ne odnese predaleč.

Zakaj vas prihodnost tako zanima? Ne mislim poklicno, ampak čisto zasebno.

Težko vprašanje. O tem še nisem razmišljala. O prihodnosti vedno razmišljam v povezavi s svojim delom, arhitekturo, mesti … Nikoli pa nisem pomislila, zakaj me pravzaprav zanima prihodnost. Morda zato, ker se je moj mož, ko sva se spoznala, navduševal nad znanstveno fantastiko in prihodnostjo, zato sva se veliko pogovarjala o tem. Kasneje sva na podlagi nadaljnjih študij ustanovila svoj inštitut. Razmišljala sva, kako si predstavljava prihodnost in kako bi lahko prispevala k temu, da bi bila boljša. V Hamburgu sva ustanovila Trendbüro, ki se je kasneje razvil v Zukunftsinstitut, Inštitut za prihodnost. S tem se ukvarjava že 25 let. Začeli smo z omejenimi trendi, zdaj pa proučujemo obsežne družbeno-demografske trende. Z leti smo zrasli in se razvili.

Zelo zanimivo. Prihodnost zadeva vse, vsi se sprašujemo, kaj se bo zgodilo zlasti na področju arhitekture. Na Inštitutu za prihodnost ste opredelili dvanajst megatrendov, ki se pojavljajo v družbah po vsem svetu. S kakšnimi merili ste jih oblikovali? 

Teh dvanajst megatrendov je kot revolucija, ki poteka v počasnem posnetku. Razvili so se organsko, zaznali smo jih že pred leti in nato opazovali, kako so rasli v skupinah. Vsaka od njih predstavlja megatrend. Govorimo na primer o megatrendu urbanizacije, ekologije ali ženskega vprašanja. Vse to so trendi, ki so z leti zrasli v obliki konglomeratov. Zanimivo je, da so vsi povezani med sabo. Nobenega od njih si ne moremo zamisliti brez drugih. Če ga želimo bolje razumeti, da bi imeli od njega kakšno korist, moramo razmišljati o njegovih povezavah z drugimi. Poglejmo na primer ekologijo in urbanizacijo: opažamo trend ozelenitve mest. V tem so vzporednice med trendi, vse je zelo tridimenzionalno. To lahko ponazorimo z zemljevidom, podobnim načrtu prog podzemne železnice. Predstavljajte si podzemno v Londonu ali New Yorku, tako vidimo megatrende. Vsakega označimo z drugo barvo, kot železniške proge, in vsi so povezani. Vsak ima tudi številne postaje – to so manjši trendi, ki sestavljajo velike. Tako si morate to predstavljati. 

podkast-07-o-arhitekturi-prihodnosti-Oona-Horx-Strathern-12-mega-trendov-shema
Zemljevid 12 megatrendov (vir: Zukunftsinstitut)

Megatrendi so družbeni premiki, ki kažejo na spremembe v načinu življenja in delovanja, v komunikacijah, druženju in tako dalje. Kako te spremembe vplivajo na grajeno okolje, arhitekturo in gradbeništvo? Ali pa je morda obratno – grajeno okolje vpliva na našo komunikacijo in način življenja?

Mislim, da proces poteka v obeh smereh. Naša družba se sooča z izzivom, kako z boljšo arhitekturo izboljšati kakovost življenja. Pri megatrendu individualizacije opazimo, da so se družine spremenile. Nekoč so družinski člani ostali skupaj, družine so imele enega ali dva otroka. Danes obstaja veliko več vrst in modelov družin: sestavljene družine, z otroki različnih partnerjev, družine, ki ne živijo skupaj. Družba je veliko bolj individualizirana. Zanimivo pa je, da se pri vsakem megatrendu pojavi nasprotni trend. Bolj ko vsak posameznik živi v svojem mehurčku, bolj potrebuje oporo drugih. Zato se pojavlja trend skupnih življenjskih prostorov, recimo v stanovanjskih blokih in v skupnih delovnih prostorih. To kaže, da ne želimo živeti in delati sami, tudi ko bi lahko delali od doma, saj smo digitalizirani, mobilni in prilagodljivi. Podobno velja za bivanje. V Evropi imamo visok delež samskih gospodinjstev, vendar ljudje potrebujejo povezanost in odnose s prijatelji. Nekdanjih družinskih struktur ni več, ljudje ne živijo v istem kraju kot njihovi starši, sorojenci ali stari starši. To se odraža v nasprotnem trendu, v iskanju novih oblik skupnosti in družin. Gre za klasičen trend in njegov nasprotni trend.

Ko govorimo o arhitekturi, običajno omenjamo dizajn, funkcionalnost in tehnologijo. Redko se posvetimo uporabnikom arhitekture. Menite, da je sodobna arhitektura dovolj osredotočena na človeka? Ali arhitekti dovolj udejanjajo družbene spremembe v svojih dizajnih? 

Vse bolj se zavedamo, kako arhitektura vpliva na duševnost in na kakovost življenja. Obstaja novo področje, imenovano nevroarhitektura, ki upošteva nevrološko znanost – kako prostori vplivajo na možgane in na počutje. Dober primer tega so mikrostanovanja, saj si ljudje, ki živijo sami, ne morejo privoščiti velikih, vendar to zmanjšuje njihov občutek ugodja. Majhni prostori niso nujno prijetni; v možganih lahko sprožijo preplah zaradi utesnjenosti, zato nam je v majhnih prostorih lahko neudobno. Zadnje čase se arhitektura tega zaveda, ali pa vsaj dobri arhitekti. Spoznali so, da ljudje, ki živijo v majhnih stanovanjih, potrebujejo prostore, ki to uravnotežijo, na primer skupne prostore v bloku, kuhinjo, knjižnico ali skupen dnevni prostor. Vse več vemo o tem, kako arhitektura vpliva na nas.

Kmalu bo tu leto 2020. Nekoč smo mislili, da bomo takrat že imeli leteče avtomobile in osebne robote, da bomo živeli na Marsu in podobno. Nič od tega se še ni uresničilo. Kakšna pa bodo mesta prihodnosti glede na vaše raziskave in pogled na prihodnost?

Ne smemo pozabiti, da je to počasen proces. Mesta leta 2030 ne bodo bistveno drugačna od današnjih, saj je proces prilagajanja počasen. Zanimivo, pred časom sem raziskovala različna videnja prihodnosti in brala tudi o Ljubljani. V 60. letih prejšnjega stoletja mestnih načrtovalcev niso skrbele ceste ali javni prevoz, saj so menili, da bomo v prihodnosti vsi potovali po zraku. Kaže, da imate zato toliko težav v prometu. To nas uči, da pri fantaziranju o prihodnosti ne smemo pozabiti na praktično, človeško razsežnost, drugače lahko sprejmemo napačne odločitve. 

Kakšni bodo domovi prihodnosti? Kako se lahko oblikovanje prilagodi družbenim spremembam, ki jih omenjate?

Če razmišljamo o prihodnosti, moramo graditi ekološko. Močno podpiram gibanje, imenovano »gradnja od začetka do začetka«, cradle to cradle building. Pomeni, da lahko stavbo ob koncu njene življenjske dobe skoraj povsem razstavimo in ponovno uporabimo vse materiale. To bo v prihodnosti zelo pomembno, čeprav je za zdaj še drago. Trenutno pa opažamo, da se pojavlja odpor proti tako imenovanim pametnim domovom, polnim tehnologije, ki jo lahko upravljamo s tabličnim računalnikom, kar naj bi bilo sijajno. Vendar to, zanimivo, preprečuje komunikacijo med ljudmi, saj samo še brskamo po zaslonih. Ljudje, ki imajo doma Alexo, Echo Dot in podobne digitalne pomočnike, se ne pogovarjajo več med sabo, le še z napravami. Zato že opažajo težave v medsebojnih odnosih. To imenujemo tehnoferenca – tehnologija ovira komunikacije. Preseči moramo to navdušenje nad tehnologijo in se vrniti v bolj analogno življenje. Tehnologija je koristna in potrebna s stališča ekologije, saj nam omogoča bolj energetsko učinkovite domove. Vendar moramo biti previdni pri tem, kako jo vpeljujemo v zasebno življenje. Visokotehnološke rešitve morajo biti nizkotehnološke.

Kaj bi svetovali arhitektom, da bodo bolje načrtovali mesta in stavbe prihodnosti? Kakšen namig?

Kot arhitekti in načrtovalci mest bi morali imeti v mislih eno samo besedo: odnosi. Tako kot ameriška arhitektka Jeanne Gang, ki ne gradi hiš, temveč odnose, kajti mesta so ljudje. Svoje zgradbe skuša organizirati tako, da ljudje sami od sebe težijo k druženju. V svetu, v katerem smo vse bolj osamljeni in digitalizirani, v katerem težko komuniciramo iz oči v oči, ustvarja možnosti za analogno komuniciranje. Kot recimo v nebotičniku Aqua v Chicagu, ki je oblikovan kot navpična vas.

Studio-Gang-nebotičnik-Aqua
Nebotičnik Aqua, Chicago (avtor: Studio Gang)

Želela je posnemati vodoravno sosedsko komunikacijo, zato je nalašč oblikovala balkone tako, da se sosedje vidijo in so skoraj prisiljeni v pogovarjanje. Kot bi se pogovarjali čez vrtno ograjo, vendar po vertikali. To so koristne zvijače, ki nam v prihodnosti lahko koristijo. Zdi se mi lepo, da ljudi v mestih prihodnosti na tak način spodbudimo k analognemu komuniciranju. 


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!