Članki

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

O ODNOSIH DO PROSTORA Z NANDETOM KORPNIKOM – Podkast ODPRTO #05

V peti oddaji podkasta ODPRTO razglabljamo o nekaterih temeljnih arhitekturnih vprašanjih. Govorimo o tem, kako prostori nastajajo, kakšen pomen imajo in kako vplivajo na naša življenja. Z nami je arhitekt in prejemnik Platinastega svinčnika ZAPS, Nande Korpnik.

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

Z Nandetom smo govorili o poklicu arhitekta, o odnosu do obstoječega prostora ter razlikami med arhitekturo, umetnostjo in obrtjo.


Arhitektura je kot dejavnost izjemno raznolika in kompleksna. Hkrati pa zelo subjektivna, saj jo je težko znanstveno opredeliti oz. definirati. Včasih spominja na filozofijo, kjer se skozi debate in razmišljanja dokopljemo do določenih resnic. Arhitektura je torej iskanje resnice. Resnice prostora, družbe, časa, kulture in tudi samih avtorjev.

Pri iskanju resnice pa v arhitekturi le malokrat pridemo do dna. Po navadi se iskanje nadaljuje v naslednjih generacijah. Odkriva se nove poglede, obuja stare tradicije, preizkuša tehnične zmogljivosti in preverja obstoječe zakonitosti. A čeprav ima arhitektura to filozofsko plat, je po funkciji povsem utilitarna.

Njen namen je, da nas ščiti pred vremenskimi vplivi, nam nudi varno okolje in tvori prostor, kjer bivamo in se družimo. V tej svoji polarnosti je arhitektura razpeta med duhovnostjo samorefleksije in materialnostjo fizičnega sveta. S tem pa ustvarja široko polje za lastno upodabljanje.

Arhitektura je vedno določen poseg v obstoječi prostor. Ta pa je posledica več tisoč posegov različnih družb in civilizacij, ki so na temm prostoru živele.

Tako ob vsakem novem projektu arhitekt z novim posegom razvija zgodbo prostora naprej. Pri tem pa je jasno, da za njim prihajajo še drugi in da je on le ena beseda v dolgem romanu prostora.

Kakšen pomen zares imata v tem kontekstu posamezen projekt in arhitektovo delo?

Arhitektovo delo naj bo pomensko in vsebinsko predvsem iskren komentar svojega časa, avtorja in naročnika. Nenazadnje naj bi se ocenjevanje arhitekture za nazaj vedno začelo v razumevanju časa, ko je nastajala.

Nerealno je pričakovati, da bo vsaka arhitektura zgodovinsko manifestna. Če že realno zapiše svoj čas in mu v svoji življenjski dobi služi dobro, je lahko arhitekt zadovoljen.

Danes je popularno, da se tradicija in dediščina cenita in skušata ohraniti. Po eni strani je to hvalevredno in spoštljivo do tega, kar je bilo. Po drugi strani pa se poraja vprašanje, ali konservativnost omejuje razvoj prostora.

Na primer po drugi svetovni vojni so bila nekatera mesta dobesedno zravnana z zemljo. Nato so jih zgradili povsem na novo in na takrat sodoben način.

Res je, da se je izgubilo veliko dediščine, hkrati pa se je tudi razvilo nekaj povsem novega, kar se prej ni moglo. Kako gledate na to?

Zanimivo vprašanje, ki je aktualno že dobrih sto let od začetka sodobnega konservatorstva. Vseskozi se polemizira, kaj obnoviti, kaj rekonstruirati na novo, koliko svobode pustiti arhitekturnim predelavam.

Zanimiv primer je moj paviljon za prezentacijo arheoloških ostalin in situ v Celju, ki je nagrajen z evropsko nagrado Europa Nostra. Ocenjevalna komisija je zapisala, da je to dober primer ohranjanja in predstavitve arheoloških ostalin in situ v urbanem kontekstu, kar je izziv, s katerim se pogosto srečujemo po vsej Evropi. Zasnova paviljona ‒ premišljena in nevsiljiva zgradba ‒ je skladno integrirana v obstoječi ulični niz in ohranja njegovo kontinuiteto.

Moja arhitektura se je precej podredila svoji vsebini, pravzaprav je kreativno in likovno celo sledila zatečenemu urbanemu stanju in je ocenjena kot obogatitev starega mestnega jedra. Po drugi strani pa sta odkritje arheoloških ostalin in odločitev, da se jih prezentira s paviljonsko pritlično stavbo, povozila veljavni prostorski akt, ki na tem mestu predpisuje stavbno plombo in pozidavo do višin vencev sosednjih stavb.

Novogradnja naj bi tvorila videz strnjene ulične večnadstropne zazidave. Lahko bi rekli, da se je arheologija postavila nad veljavni vzorec arhitekturnega urejanja starega mestnega jedra v Celju. Takšno, kot je danes, bi jo lahko celo označili kot urbanistično napako; jaz kot ustvarjalec pa jo vidim kot abstrakcijo ruševine, ki je bila na tem mestu ‒  kot arhitekturno skulpturo.

paviljon za prezentacijo arheleogije Celje Nande Korpnik
Paviljon za prezentacijo arheleogije Celje, 2016; avtor: Nande Korpnik, foto: Miran Kambič

Zanimiv primer, pri katerem lahko razumemo, da ni enoznačnega odgovora, kaj naj prevlada in kako se doseže harmonija med starim in novim. Moje mnenje je: dokler nas ostanki arhitekturne preteklosti kulturno bogatijo in nam ne predstavljajo prevelike ekonomske motnje, je sobivanje staro-novo dobrodošlo.

Ena večnih dilem v arhitekturi je tudi ta, ali je arhitektura umetnost ali obrt. V sodobnem času se je vmešal še tretji pojem, in sicer posel. Kako bi vi opredelili arhitekturo?

Danes je arhitektura posel, za katerega je potrebno veliko obrtnega znanja in je tudi lahko umetnost. Če razumemo arhitekturo kot umetnost, se moramo zavedati, da ima dobra arhitektura v sebi skrito varnostno kodo, ki se razume kot uporabna vrednost stavb.

Arhitektura naj bi vedno nečemu tudi praktično služila, kar nas kot ustvarjalce mogoče ovira, ker se ne počutimo povsem svobodni v kreativnem izražanju, lahko pa to razumemo kot privilegij, ki nam pripoveduje, da smo vpeti v realni svet in je naša arhitektura lahko najbolj stvaren odsev svojega časa.

Gre za privilegij, ki za ostale umetniške zvrsti ni samoumeven. Zame naj bi imela arhitektura najprej uporabno vrednost, če pa se uspe vzpostaviti še kot umetniško delo, ki se odlikuje s pripovedno vrednostjo, lahko govorimo o dobri arhitekturi.

Nekoč je bila arhitektura rezervirana za najprestižnejše objekte, medtem ko je bila ljudska arhitektura v domeni obrtnikov in samograditeljev ter posledično bolj trdno stkana z ljudsko tradicijo.

Danes je poklic reguliran in prostorska zakonodaja vedno bolj zapletena, na prostor pa vplivajo predvsem stroka, politika in kapital. Medtem pa še vedno vsi živimo in uporabljamo arhitekturo in prostor.

Ali je večina ljudi danes odrezana od možnosti izražanja v arhitekturi in kako to vpliva na bivanjsko kulturo? Se zaradi tega pojavlja vedno večja želja po javni participaciji v arhitekturi?

Nekoč je bilo verjetno arhitektom lažje, bili so svobodnejši pri načrtovanju stavb. Modernizem je razširil interesno polje arhitekture tudi na stanovanjsko gradnjo. Posledica vedno večjega vključevanja družbenih in tehničnih normativov je, da se projektiranje vedno bolj regulira, kar je v nasprotju z avtorsko svobodo.

Še več, včasih se zdi, da vse skupaj vodi v spreminjanje avtorskih arhitektov v trodimenzionalne uradnike, ki predvsem izpolnjujejo predpisane standarde. Ampak umetnost vedno najde pot in arhitektom še vedno uspeva načrtovati nove in nove avtorsko zanimive in ikonične stavbe. Tudi na bolj preprostih objektih zaznavamo željo po lepo oblikovanih prostorih in stavbah.

Še nikoli ni bila arhitektura tako vseprisotna in nikoli v zgodovini se ni z njo ukvarjalo tako veliko ljudi. Tudi laična javnost si vedno bolj želi vključenosti v oblikovanje svojega življenjskega prostora, kar nas poklicne arhitekte malo jezi, po drugi strani pa lahko razumemo njihovo angažiranje kot zavedanje pomembnosti dobre arhitekture in prostorskega oblikovanja in njihovo željo po večji vključenosti v arhitekturo.

Problem je, ker ni prevladujoče “inštrukcijsko formalne ideologije” in je dovoljeno marsikaj. Jaz sem optimist, danes res lahko nastane tudi kakšna prostorska neumnost, vendar brez skrbi, čas in prostor sta tisti stalnici, ki za nazaj vedno objektivno sodita in poračunata zgrajeno arhitekturo.

Pri snovanju nove arhitekture ima vsak arhitekt svojo vizijo oz. interpretacijo tega, kaj je idealna rešitev. Zato je prostor odvisen od tega, kdo ga načrtuje. Na neki način je odločitev, kdo bo prevzel kateri projekt, zaradi tega izjemno odgovorna in nasploh verjetno najbolj vplivna.

Toda ali mogoče obstaja univerzalno prava rešitev v arhitekturi? Se pravi, da obstaja absolutna resnica, kako bi moral biti določen prostor oblikovan in ali jo lahko arhitekt prepozna?

Če je še vedno odvisno, kdo načrtuje, in lahko od različnih arhitektov pričakujemo različne oblikovne interpretacije, to samo pomeni, da še nismo povsem regulirani in da še imamo manevrski prostor za avtorsko arhitekturo.

Danes tudi zaradi tehničnega napredka in novih načinov načrtovanja doživlja arhitektura industrijsko razvitega sveta pravi oblikovni eldorado. Še vedno velja oblikovna mantra postmodernizma, ki postavlja v ospredje čustveno plat izražanja, in arhitekti se danes lahko izrazno zelo ločimo.

V modernizmu, kjer je bila bolj poudarjena racionalna plat projektiranja in so v enem obdobju imeli arhitekti po CIAM-u napisanih pet točk dobre arhitekture, so bile razlike manjše in bi za tisto obdobje lahko rekli, da je veljala univerzalno prava rešitev. Danes tega ne moremo več trditi in absolutne resnice, kako naj bi bila videti dobra arhitektura, ni.

Edino, kar nas lahko druži, je iskrenost pri ustvarjanju, prizadevnost, da smo koristni za družbo, in želja po dobri arhitekturi. Sliši se enostavno, pa ni. Najtežje je samemu sebi priznati, kakšen si, in zelo veliko je dejavnikov, ki arhitekta vodijo v skušnjavo, da se prepusti ležernosti in zanemari svojo ustvarjalnost. 

Trenutno je izredno aktualna tema podnebna kriza, h kateri je veliko prispevala tudi gradnja stavb. Ena od idej za ublažitev krize je ta, da je zgrajenih stavb dovolj za vse in bi bilo potrebno obstoječe le obnavljati in jih narediti bolj trajnostne.

Kaj mislite o tej zamisli na globalni ravni in v slovenskem prostoru? Je to možna rešitev ali le radikalna ideja?

Prvinsko ima arhitektura v sebi skrit progresivni značaj in najlažje nam je graditi na novo. Odločitev, da boš najprej naredil oceno in analizo stanja grajenega, se sistemsko lotil prenov in obnov obstoječe arhitekture, jo naredil bolj trajnostno, je lahko politična in zopet kaže na kreativno moč arhitektov.

Že sama analiza je priložnost, da lahko arhitekti malo postanemo in se upremo nenehnemu hlastanju za novim in s tem tudi prevrednotimo svoj vrednostni sistem. Takšno proučevanje obstoječe arhitekture je nenazadnje lahko tudi zelo poučno. Sploh pa je prenova stavb vedno bila strokovno zahtevna naloga in če je vse skupaj še lepo oblikovano, zna biti to velik izziv za arhitekte in prav je, da se pridružimo tovrstni ideji tako na globalni kot na lokalni ravni.

Kaj vi iščete skozi lastno udejstvovanje v arhitekturi? Kaj želite odkriti in kaj spoznati?

Predvsem si želim, da bi bila moja arhitektura koristna, imela uporabno in pripovedno vrednost za čim širše okolje. Ustvarjati si želim sproščeno in uživati ob nastajanju svoje arhitekture. Že dolgo nazaj pa sem odkril, da ni arhitektura tista, ki ne more brez mene, spoznal sem, da sem jaz tisti, ki ne more brez nje.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

podkast Odprto 03 - O scenografiji z Aleksandrom Vujovićem

O SCENOGRAFIJI Z ALEKSANDROM VUJOVIĆEM – Podkast ODPRTO #03

V tretji oddaji podkasta ODPRTO govorimo o scenografiji. Pogovarjamo se z arhitektom in scenografom Aleksandrom Vujovićem.

Z Aleksandrom smo odkrivali njegove začetke v scenografiji, kako tam poteka ustvarjalni proces, kakšne so specifike gledališkega prostora ter kakšno svobodo ima scenograf pri svojem izražanju.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!