Članki

otvoritev razstave sodobna ljubljanska arhitektura

SLAVIMO DOSEŽKE VRHUNSKE ARHITEKTURE – otvoritev razstave ‘Sodobna ljubljanska arhitektura’

V torek, 17. septembra 2019, smo v Desnem atriju Mestne hiše Ljubljana otvorili razstavo z naslovom Sodobna ljubljanska arhitektura. Razstava prikazuje izbrane javne prostore, ki so v zadnjih 20 letih nastali na širšem področju Ljubljane in so v veliki meri prispevali h kakovostnem razvoju bogatega mestnega življenja.

otvoritev razstave sodobna ljubljanska arhitektura

S strani Mestne občine Ljubljana je zbrane najprej pozdravila gospa Mateja Veble, nato pa predala uvodni govor arhitektu in predsedniku Društva arhitektov Ljubljana Juriju Kobetu. Zelo oseben in tudi kritičen nagovor se je marsikoga dotaknil, saj opominja na kontrast med potencialom, ki ga ima slovenska arhitektura in realnostjo grajenega prostora v katerem živimo. Govor si lahko v celoti preberete na dnu prispevka.

otvoritev razstave sodobna ljubljanska arhitektura
Iz leve proti desni: Jurij Kobe (DAL), Mateja Veble (MOL), Lenka Kavčič (OHS) ter Kaja Tomšič (OHS)

Odprtje razstave je zaključila direktorica Odprtih hiš Slovenije Lenka Kavčič, ki je obljubila, da se bo OHS še naprej trudil osveščati javnost o kakovostni arhitekturi in pomembnosti dobro oblikovanega prostora.

Razstavo Sodobna ljubljanska arhitektura si lahko ogledate vse dni še do 10. oktobra 2019 med 8. in 20. uro v Desnem atriju Mestne hiše Ljubljana.

Vljudno vabljeni!

GOVOR ARHITEKTA IN PREDSEDNIKA DRUŠTVA ARHITEKTOV LJUBLJANA JURIJA KOBETA

otvoritev razstave sodobna ljubljanska arhitektura

Zbrali smo se pravzaprav na veliki slovesnosti. Slavimo dosežke, zgledne, če že ne kar vrhunske arhitekture. Te sicer predstavljajo zgledno kulturo prostora, ki bi si jo v naši splošni realnosti lahko samo želeli. A vendar je to le izbor. Seveda bi ta bil lahko še mnogo širši, kot nam to kaže tudi zgledna dejavnost Odprtih hiš Slovenije! A vendar …

Živimo v paradoksu. Imamo prelepa mestna središča, tukaj nikakor ne nastopa le Ljubljana! Imamo prelepo naravo na sploh in prenekatere naravne znamenitosti. Imamo bleščečo arhitekturo baroka, vrhunsko arhitekturo secesije. Imamo svetovne arhitekturne zvezde kot so Fabiani, Plečnik, Ravnikar, izvrstno moderno arhitekturo in svetovno najbolj izpostavljeno arhitekturo iz časa socializma. Imamo danes svetovno primerljivo sodobno arhitekturo…. 

Ob tem pa živimo iz leta v leto v gršem okolju, ob vse nemarnejši splošni kulturi prostora. Ta je v primerjavi z drugimi polji kulture, naprimer literature, priznajmo, pri nas še vedno skromna. Kar seveda ni čudno.

V Ljubljani imamo prve res večje slovenske investicije šele od sredine 19. stoletja naprej. Vse prejšnje urbano bogastvo smo podedovali, nam je bilo nekako podarjeno …

Kot nam bi bila podarjena tudi vsa dediščina visoke morale obdobja socialističnega projektiranja, projektiranja z znanjem in vedenjem o širšem ozadju gradnje, ki počasi izginja tudi iz nevarnega deleža zavesti arhitektov.

Žal moram navajati. Tu ne gre le za polucijo krajine z jumbo plakati, ne gre za polucijo, ki nam jo šele bo prinesla pospešena legalizacija nedovoljenih gradenj. Nihče ne vidi, da je nekaj narobe z zagraditvami lož z najrazličnejšimi materiali v večstanovanjskih hišah, kjer se često zagrajujejo tudi hodniki.

Polucijo prostora ustvarjajo tisti z današnjega vrha dohodkovnih lestvic, s svojimi novimi kičastimi vilami, tja do tistih, ki odločajo o velikih investicijah za hitro pridobivanje delovnih mest …

V ljubljanskih Murglah, ki so danes postale naselje bogatih, imetniki hiš s pomiki ograj kradejo javne zelene površine in z dozidavami in nadzidavami maličijo arhitekturo, ki je bila nagrajena z najvišjo nacionalno nagrado za kulturo. In tako gre stopnjevanje še naprej. Ljubljanska univerza prav sedaj gradi pomembno fakulteto, ne da bi za projekt razpisala javni natečaj!

Definitivno živimo v času kulturne recesije! Kaj berejo in kako (kje) živijo in ali obiskujejo kulturne prireditve danes izvoljeni poslanci v parlamentu, kakšen vokabular imajo v primerjavi z danes tako zaničevanimi in smešenimi njihovimi kolegi iz takoimenovanih svinčenih časov!? 

Se opravičujem – za vse našteto! A vse to mi pride na misel ob sedanjem jubileju in razstavi, že deseti obletnici akcij Odprtih hiš Slovenije.

Akcija OHS je po Marx-ovsko ‘zgrabila  stvari pri korenu’.

Tukaj vidim veliko prednost in veličino doprinosa k naši kulturi prostora in naši kulturi bivanja na sploh, ki, prepričan sem, lahko seže veliko dlje, kot kakršne koli strokovne revije ali pogoste objave nenavadnih arhitektur v splošnem tisku, ki tudi sicer vse bolj rumeni!

Če ne gre od zgoraj, je treba začeti spodaj, je očitno motto OHS. Gre za arhitekturo za običajne ljudi, a vendar za ljudi, ki sebi (ali za naročnike, ki skupnosti) želijo kulturnega bivanja!

Ne bom pozabil pred leti objavljenega intervjuja finskega arhitekta v avstrijski reviji Architektur aktuell, kjer je na vprašanje, kako to da je finska arhitektura že tako dolgo na vrhu svetovne, odgovoril : “Verjetno zato, ker rešuje (običajne) probleme …”

Prej sem omenil ‘naročnika’! Tudi to vlogo pri ustvarjanju kulture prostora je potrebno poudariti. V okviru javnih razstav OHS je bila organizirana tudi akcija Nagrada naročniku, kar je izrednega pomena. Nekaj, kar nam v dosedanji sestavi Društva arhitektov Ljubljana ni uspelo, a jo poznajo skoraj vse evropske države.

Rad bi spomnil … Ob obiskih Firenc pogosto slišimo: “To so zgradili Medičejci!” Ob tem imena arhitektov, ki so seveda umetnostnozgodovinsko vedno izredno pomembna, v resnici niti niso važna. Zanje se ne bojimo, zgodovina bo njihova dela ohranila. Pomembno je, da je bil navzoč nekdo, ki mu je šlo za kulturo prostora.

V prenesenem pomenu, pa tudi konkretno, so si to vlogo zadali pri Odprtih hišah Slovenije.

Hvala !


Prenovljena secesijska hisa na Ulici talcev 4 v Ljubljani - vrtna fasada

OGLED PRENOVLJENE SECESIJSKE HIŠE V LJUBLJANI

V petek, 7. junija 2019, smo v sklopu praznovanja svetovnega dneva art nouveau – nove umetnosti organizirali ogled prenove secesijske hiše na Ulici talcev 4 v Ljubljani.

Skozi leta 2008 prenovljeno hišo nas je vodil avtor prenove arhitekt Jurij Kobe iz biroja Atelier arhitekti, svoje zanimive anekdote o objektu pa sta z nami delila tudi lastnik hiše g. Otmar Kugovnik ter slovenski predstavnik mreže, ki koordinira svetovni dan art nouveauja – RANN (Reseau Art Nouveau Network), Karel Pollak

Ogled secesijske hiše na Ulici talcev 4 v Ljubljani je vodil avtor projekta, arhitekt Jurij Kobe iz biroje Atelier arhitekti
Poln vrt radovednih obiskovalcev.

Kot za mnoge druge secesijske objekte v Sloveniji, je tudi za tega na Ulici talcev 4 v Ljubljani značilno, da secesija pride do izraza predvsem na fasadi. Ob tem je izvorna hiša imela dokončane le 3 fasade – cestno, ki je reprezentativna, ter obe stranski. Četrto, vrtno fasado, ob izgradnji hiše niso dokončali, kar tudi pomeni, da objekt ni imel pravega stika z vrtom.

Ob nakupu hiše je bila ta v zelo osiromašenem stanju. Veliko je bilo tudi neprimernih elementov, ki so nastali zaradi nepremišljenih posegov skozi zgodovino. Prostorsko gledano je bila hiša tipično malomeščanska, saj je bil kvadraten tloris razdeljen na 4 kvadrante – prostore.

Investitor Otmar Kugovnik, ki je nedavno prejel prvo nagrado OHS AWARD za odličnega invetitorja za projekt prenove domačije Vrlovčnik, si je s prenovo želel predvsem sodobnega bivanja. Pri tem je bila želja maksimalno izkoristiti volumen objekta ter povezati hišo z vrtom.

Ker se ni pričakovalo, da se hišo obnovi v izvorni obliki, temveč prilagodi sodobnim potrebam, pri tem pa ne spremeni občutka in secesijskih elementov, je bilo konstruktivno sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije nujno potrebno.

Prenova secesijske hiše na Ulici talcev 4 v Ljubljani
Prenovljena in dokončana zadnja fasada hiše, ki se povezuje z vrtom. Nad vencem se vidi dodan kovinski napušč.

Pri prenovi se je ohranila vsa konstrukcija, leseni stropovi pa so se ojačali z vprežno betonsko konstrukcijo. Za večji izkoristek hiše se je razširila klet, v kateri so svoje mesto našli delovna soba, domači fitnes ter servisni prostori. Z zvišanjem strehe pa se je povečala tudi uporabnost podstrehe.

Pri tem je nastala dilema, kako estetsko rešiti višinsko razliko med vencem in robom strehe. Dilemo so avtorji rešili s kovinskim napuščem, ki kot sodobna interpretacija secesijskega elementa vrača hiši dostojanstvo.

V notranjosti je bilo zaradi sodobnega bivanja potrebno nekatere prostore združiti v večje, večina notranje opreme pa je bilo narejeno po meri. Zaradi odsotnosti secesijskih elementov v interierju, so le-te dodali v sklopu prenove.

Poglobljen vrt deluje bolj prostorno in ustvarja stik s kletjo.

Posebno pozornost pri prenovi je dobila vrtna fasada. Na povečanem kletnem delu hiše stoji kovinska konstrukcija za teraso in balkon. Sam vrt pa je v naklonu poglobljen proti kleti, s čimer je ustvarjen stik s terenom.

Zaradi tega deluje vrt bolj prostorno kot je v resnici iz delovne sobe pa dopušča umirjene poglede na zelene površine.

Zaradi kompleksnosti in zahtevnosti projekta je celoten proces, od prve ideje do končane prenove, trajal skoraj 10 let. Kljub dolgemu in napornemu sodelovanju sta investitor in arhitekt ostala v zelo dobrih odnosih in še danes ohranjata prijateljske stike. Investitor je za hišo dejal, da je v njej čudovito živeti. Z njegovim mnenjem so se po ogledu objekta strinjali tudi obiskovalci.

Projekt prenove secesijske hiše najdete tudi v našem spletnem katalogu slovenske arhitekture, kratek izsek o praznovanju svetovnega dne art nouveuaja pa najdete na tej povezavi.