V torek, 17. septembra 2019, smo v Desnem atriju Mestne hiše Ljubljana otvorili razstavo z naslovom Sodobna ljubljanska arhitektura. Razstava prikazuje izbrane javne prostore, ki so v zadnjih 20 letih nastali na širšem področju Ljubljane in so v veliki meri prispevali h kakovostnem razvoju bogatega mestnega življenja.

S strani Mestne občine Ljubljana je zbrane najprej pozdravila gospa Mateja Veble, nato pa predala uvodni govor arhitektu in predsedniku Društva arhitektov Ljubljana Juriju Kobetu. Zelo oseben in tudi kritičen nagovor se je marsikoga dotaknil, saj opominja na kontrast med potencialom, ki ga ima slovenska arhitektura in realnostjo grajenega prostora v katerem živimo. Govor si lahko v celoti preberete na dnu prispevka.

Odprtje razstave je zaključila direktorica Odprtih hiš Slovenije Lenka Kavčič, ki je obljubila, da se bo OHS še naprej trudil osveščati javnost o kakovostni arhitekturi in pomembnosti dobro oblikovanega prostora.

Razstavo Sodobna ljubljanska arhitektura si lahko ogledate vse dni še do 10. oktobra 2019 med 8. in 20. uro v Desnem atriju Mestne hiše Ljubljana. Vljudno vabljeni!

Vabimo vas tudi, da si ogledate kratek prispevek o razstavi, ki ga je posnela RTV.

GOVOR ARHITEKTA IN PREDSEDNIKA DRUŠTVA ARHITEKTOV LJUBLJANA JURIJA KOBETA

Zbrali smo se pravzaprav na veliki slovesnosti. Slavimo dosežke, zgledne, če že ne kar vrhunske arhitekture. Te sicer predstavljajo kulturo prostora, ki bi si jo v naši splošni realnosti lahko samo želeli. In to je le izbor! Ta bi lahko bil še mnogo širši, kot kaže tudi intenzivna dejavnost Odprtih hiš Slovenije! A vendar …

Živimo v paradoksu. Imamo prelepa mestna središča mnogih mest po državi. Imamo na sploh prelepo naravo in prenekatere naravne znamenitosti. Imamo bleščečo arhitekturo baroka, vrhunsko arhitekturo secesije. Imamo svetovne arhitekturne zvezde kot so Fabiani, Plečnik, Ravnikar, izvrstno moderno arhitekturo in svetovno najbolj izpostavljeno arhitekturo iz časa socializma. Imamo danes svetovno primerljivo sodobno arhitekturo …

Ob tem pa živimo iz leta v leto v gršem okolju, ob vse nemarnejši splošni kulturi prostora. Ta je v primerjavi z drugimi polji kulture, naprimer literature, priznajmo, pri nas na splošno še vedno skromna. Kar seveda ni čudno.

V Ljubljani imamo prve res večje slovenske investicije šele od sredine 19. stoletja naprej. Vse prejšnje urbano bogastvo smo podedovali, nam je bilo nekako podarjeno …

Kot nam bi bila podarjena tudi vsa dediščina visoke morale obdobja socialističnega projektiranja, projektiranja z znanjem in vedenjem o širšem ozadju gradnje, ki počasi izginja tudi iz nevarnega deleža zavesti arhitektov.

Žal moram navajati. Tu ne gre le za polucijo krajine z jumbo plakati, ne gre za polucijo, ki nam jo šele bo prinesla pospešena legalizacija nedovoljenih gradenj. Nihče ne vidi, da je nekaj narobe z individualnimi zagraditvami lož z najrazličnejšimi materiali v večstanovanjskih hišah, kjer se često zagrajujejo tudi hodniki.

Polucijo prostora ustvarjajo tisti z današnjega vrha dohodkovnih lestvic, s svojimi novimi kičastimi vilami, tja do tistih, ki odločajo o velikih investicijah za hitro pridobivanje delovnih mest …

V ljubljanskih Murglah, ki so danes postale naselje bogatih, imetniki hiš s pomiki ograj kradejo javne zelene površine in z dozidavami in nadzidavami maličijo arhitekturo, ki je bila nagrajena z najvišjo nacionalno nagrado za kulturo. In tako gre stopnjevanje še naprej. Ljubljanska univerza prav sedaj v Ljubljani gradi pomembno fakulteto, ne da bi za projekt razpisala javni natečaj! Nekako podobna namera se je v Izoli zaenkrat zataknila.

Definitivno živimo v času kulturne recesije! Kaj berejo in kako ter kje živijo in ali obiskujejo kulturne prireditve danes izvoljeni poslanci v parlamentu, kakšen vokabular imajo v primerjavi z danes tako zaničevanimi in smešenimi njihovimi kolegi iz takoimenovanih svinčenih časov!? 

Se opravičujem – za vse našteto! A vse to mi pride na misel ob sedanjem jubileju in razstavi, že deseti obletnici akcij Odprtih hiš Slovenije. Akcija OHS je po Marx-ovsko ‘zgrabila stvari pri korenu’.

Tukaj vidim veliko prednost in veličino doprinosa k naši kulturi prostora in naši kulturi bivanja na sploh, ki, prepričan sem, lahko seže veliko dlje, kot kakršne koli strokovne revije ali pogoste objave nenavadnih arhitektur v splošnem tisku, ki tudi sicer vse bolj rumeni!

‘Če ne gre od zgoraj, je treba začeti spodaj’, je očitno motto OHS. Gre za arhitekturo za običajne ljudi, a vendar za ljudi, ki sebi – ali za naročnike, ki skupnosti (!) želijo kulturnega bivanja!

Ne bom pozabil pred leti objavljenega intervjuja finskega arhitekta v avstrijski reviji Architektur aktuell, kjer je na vprašanje, kako to da je finska arhitektura že tako dolgo na vrhu svetovne, odgovoril : “Verjetno zato, ker rešuje običajne probleme …”

Prej sem omenil ‘naročnika’! Tudi to vlogo pri ustvarjanju kulture prostora je potrebno poudariti. V okviru javnih razstav OHS je bila organizirana tudi akcija Nagrada naročniku, kar je izrednega pomena. Nekaj, kar nam v dosedanji sestavi Društva arhitektov Ljubljana še ni uspelo, a jo poznajo skoraj vse evropske države.

Rad bi spomnil … Ob obiskih Firenc pogosto slišimo: “To so zgradili Medičejci!” Imena arhitektov, ki so seveda umetnostnozgodovinsko vedno izredno pomembna, ob tem v resnici niti niso važna. A zanje se ne bojimo, zgodovina bo njihova dela ohranila! Pomembno je, da je bil navzoč nekdo, ki mu je šlo za kulturo prostora.

V prenesenem pomenu, pa tudi konkretno, so si to vlogo zadali pri Odprtih hišah Slovenije.

Hvala !