“S svojim znanjem dajemo izdelkom visoko dodano vrednost” – Intervju z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear

Tekom letošnjega festivala OHS smo imeli priložnost, da nas po objektih poleg projektantov arhitekture popeljejo tudi nekateri projektanti osvetlitve. Medtem, ko arhitekti kot nekakšni »frontmeni« skupine načeloma dobijo največ pozornosti, ne smemo pozabiti, da je arhitektura, še posebej dobra, rezultat uigranega in ustvarjalnega (so)delovanja široke ekipe strokovnjakov – gradbenih, elektro in strojnih inženirjev, obrtnikov, nadzornikov ter drugih.

V tem pogledu je produkcija arhitekture zelo podobna produkciji filma – draga, počasna, dologtrajna, z množico bolj ali manj glavnih oziroma stranskih vlog. Arhitekt je morda režiser, a vsak dober režiser prizna, da je brez svojih sodelavcev precej izgubljen in nemočen. Le pri najmanjših in neodvisnih projektih lahko režiser upa, da bo sam hkrati obvladal kamero, zvok, produkcijo… in tudi uspešno zaključil projekt. A ne gre le za preprosto postavljanje kljukic na seznam opravil. Vsak profil, ki je vključen v projekt, prinese s sabo drug pogled, drugo znanje in izkušnje, odpira nova vrata in nove razmisleke.

Arhitekturo in film druži še ena skupna točka – pri obeh ima svetloba prav posebno mesto. Seveda si nobene vizualne umetnosti ni mogoče predstavljati povsem brez svetlobe, a kar film in arhitekturo loči od ostalih vej in polj je to, da edini ustvarjata svojo lastno svetlobo. Kipar in slikar praviloma nimata nikakršnega vpliva na to, kako bo njun izdelek v danem okolju osvetljen, kakšni bodo pogoji, itd. Arhitekt in režiser pa nimata le možnosti, temveč obvezo, da se v ustvarjalnem procesu aktivno ukvarjata z vprašanjem svetlobe. Režiserju pri tem stoji ob boku mojster luči – osvetljevalec, arhitektu pa – načeloma – načrtovalec svetlobe.

A arhitekti v resnici le poredko posegamo po uslugah načrtovalcev svetlobe. Del krivde za to gotovo nosijo (pre)nizka sredstva, ki se namenjajo za pripravo projektne dokumentacije. Delno gre tudi za preslabo informiranost in izobraženost arhitektov. O teh in sorodnih temah smo se pogovarjali z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear, kjer se ukvarjajo z oblikovanjem in načrtovanjem osvetlitve ter prodajo svetil. Podjetje se je skozi tri desetletja delovanja izkazalo kot najbolj inovativno in prodorno slovensko podjetje na svojem področju.

G. Mavsar, omenili ste, kako ne želite, da se vas izpostavlja preko vseh ali pred vsemi v Arcadiji. Niste tisti, ki je začel s tem podjetjem, ampak ste ga prevzeli od ustanovitelja. Podobno si predstavljate, da ga bo nekega dne prevzel tudi nekdo drug za vami.

Arcadia je predvsem nekakšen skupek, zaokrožena celota ljudi, specialistov – vsakega na svojem področju znotraj našega podjetja. Podjetje sestavljajo posamezni oddelki, vsak s svojimi strokovnjaki in s točno določenimi nalogami. Sklop projektive oz. načrtovanja je ločen od komerciale in tudi znotraj komericale sta dva sklopa, ki sta med sabo ločena – zelo tehnični in zelo dekorativni sklop.

Arhitekti poznajo Arcadio predvsem kot projektante in dobavitelje, del širše javnosti pa verjetno kot prestižen salon svetil. Kje se Arcadia vidi sama? Kakšna je njena vizija?

Arcadia se je v začetku na trgu res vzpostavila kot prodajalec in dobavitelj kakovostnih tujih znamk svetil. Kar jo je od vsega začetka izpostavljalo pa je bil močan poudarek na svetovanju, projektiranju, podpori – torej na znanju. In to je tisti del naše dejavnosti, ki ga aktivno razvijamo že ves ta čas. Prav ta del postaja vedno močnejši in vedno bolj pomemben.

Tisto, kar želimo mi, »nova Arcadia«, povedati oz. predstaviti, je to, da danes ni več pomembno, da si zastopnik ali distributer svetovnih znamk kot so Flos, Artemide, itd. To je nekaj, kar je bilo včasih lepo slišati in dobro imeti, ker so ljudje mogoče malo drugače, z drugačnimi očmi, gledali na celotno zgodbo osvetlitve. A o tem malo kasneje.

Kar smo mi spremenili je predvsem to, da smo hoteli svetilom/prodaji svetil podeliti visoko dodano vrednost. To ne pomeni, da mi prodajamo luči samih po sebi, ampak, da (na žalost, ker smo v to prisiljeni) prodajamo svoj znanje preko produktov. Zato ker sam poklic oblikovalca svetlobe ali lighting designerja v Sloveniji, pa tudi širše, ni cenjen. Tudi arhitekti imate zelo podobne težave.

Zaradi tega smo prisiljeni oblikovanje svetlobe peljati skozi komercialno prodajo svetil. Mislim pa, da je glavna prednost Arcadie danes to, da izdelku da visoko dodano vrednost s svojim znanjem, recimo temu inženirskim pristopom ali pa z načinom dela, ki smo ga razvili čez ves ta čas.

In če se zdaj vrnem na že omenjeno temo, zakaj kupci danes z drugačnimi očmi gledajo na osvetlitev … Razlog je predvsem to, in pri tem si upam reči, da je bila to deloma zasluga Arcadie ter jasno pomoči arhitektov, da nam je v teh 30 letih uspelo predstaviti svetlobo kot tako na drugačen način, na način kot ji pripada. Svetloba – umetna svetloba – ni več nujno zlo z eno stropno svetilko na sredini vsakega prostora. Postala je del arhitekture in del življenja. Ljudje so se naučili gledati umetno svetlobo skozi oči naravne svetlobe.

Vsem se zdi normalno, da podnevi obstaja v prostoru neka dinamika svetlobe, igra senc s pomočjo sonca ali pa tudi brez. Zvečer pa so bili ljudje včasih zadovoljni s tem, da so prižgali žarnico. Zdaj pričakujejo neko drugačno, boljše razpoloženje. To je naša vizija tudi za naprej – še okrepit to zgodbo, še povečati dodano vrednost, naprej razvijati naše znanje in našo ekipo …

V prihodnosti ne bomo več trgovec s svetili, ampak samo še projektivno podjetje. To JE prihodnost. V to nas bodo, če ne drugega, slej kot prej prisilile tudi razmere na trgu. Internetna prodaja se bo še povečala in tu bomo imeli vedno manj prostora kot preprost trgovinski kanal za plasiranje oblikovalskih izdelkov.

Arcadia bo letos praznovala 30-letnico. V tem času ste realizirali veliko število zelo zahtevnih projektov in sodelovali z najbolj uglednimi slovenskimi arhitekturnimi biroji. O tem, zakaj drugi poiščejo vas, smo že. Kaj pa VI iščete v arhitektu? Oziroma česa si želite od soprojektanta/naročnika, kaj je po vaših izkušnjah pomembno?

Predvsem razumevanje, da je umetna svetloba ravno tako pomembna kot naravna. Opažam, da je pri arhitektih zavedanje o pomenu naravne svetlobe pri arhitekturnem projektu na zelo visokem nivoju. Pozabijo pa upoštevat tisti drugi del dneva – temo. Zavedanje, da z načrtovanjem umetne svetlobe pridobijo na arhitekturnem projektu smo vsaj pri nekaterih uspeli razviti, tako da tega ne pogrešamo več. Določeni arhitekti zdaj sami poiščejo našo pomoč. Naš cilj pa je, da je takšnih primerov vedno več – da so v izhodišču takšni vsi.

Trenutno se izobraževanju arhitektov o oblikovanju in načrtovanju svetlobe pri nas ne posveča veliko pozornosti. Kolikor mi je znano na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo to ni del obveznega kurikuluma, obstaja pa izbirni predmet. Kako to? Zakaj mislite da je prišlo do tega pomanjkanja? Arhitekti se tukaj težko izmaknemo odgovornosti, saj je že Le Corbusier definiral arhitekturo kot veličastno igro volumnov v svetlobi …

Dodaten neprijeten podatek je to, da je celo na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko razsvetljava izbirni predmet. Tako, da se tisti, ki si tega izrecno želi, tej temi lahko posveti v zelo omejenem obsegu, saj, če se ne motim, poteka predmet le en semester. Ob tem je treba omeniti, da je le malo komu že v času študija dano zavedanje o tem, kaj svetloba je in kaj pomeni …

V nasprotju z izobraževalno prakso pa povpraševanje po kadru obstaja. Vsi iz naše stroke iščejo kader, a izobraževanj zanj ni. Mi svoje kadre izobražujemo sami, saj k nam večina pride brez specifičnega znanja. Pridobijo ga tukaj, na delu. Alternative pa za zdaj ni. V resnici je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo problem v tem, da se umetna svetloba večinoma še vedno pojmuje kot nujno zlo. Med drugim je osveščanje arhitektov tudi del naše vizije, celo naša dolžnost in naš cilj v današnjem času.

Arhitekte obravnavamo kot naše glavne odjemalce in jih senzibiliziramo za to, da je umetna svetloba prav tako del arhitekture. Osveščamo, da umetno svetlobo v določenem segmentu nekdo obvlada bolj kot arhitekt. Torej, da na trgu obstaja nekdo, ki je za ta segment arhitekturnega projekta idealen sogovornik in sodelavec. Včasih nam to uspeva malo bolj, včasih malo manj. Je pa v zadnjem času razveseljivo, da je razumevanje na višjem nivoju kot je bilo včasih.

Poudarek dajemo tudi temu, da poskušamo vsako leto za posamezne seminarje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo prirediti predavanja v naših poslovnih prostorih. Trudimo se, da bi preko razstav kot je na primer Arhitektura Inventura nagovorili projektante, ki še nimajo tega zavedanja in jih povabili, da se z nami seznanijo na projektu. Saj lahko arhitekt s tem, da sodeluje s strokovnjakom za umetno svetlobo, še izboljša kakovost svojega projekta.

Opažate, da vsaj pri arhitektih obstaja pozitiven trend pri zavedanju o umetni osvetlitvi. Ali opažate, da se to dogaja tudi širše? Naprimer pri osvetlitvi javnega prostora, ki je tudi en velik segment, a je samo delno vezan na arhitekte. V tem primeru so odločevalci naprimer občine, ki lahko osvetlitev naročijo izven celovite prostorske zasnove.

No, s to trditvijo se ne strinjam povsem. Arhitekti so vseeno tisti, ki celovito oblikujejo prostor. Preko njih poteka tudi izobraževanje javnosti o prostoru. Me pa veseli, da gre v zadnjih letih ali desteletjih zgodba v pravo smer in da se tudi vedno več raznih investitorjev zaveda, da je pomemben segment v arhitekturi tudi umetna svetloba. Na ta način je tudi prišlo do zakona o svetlobnem onesnaževanju.

V Sloveniji imamo enega izmed najbolj restriktivnih zakonov na tem področju na svetu. Bili smo tudi med prvimi, ki smo ga sprejeli. Če se o tem takrat ne bi govorilo, tudi širša javnost danes ne bi razumela, da je to tema, o kateri je treba govoriti. Prav tako javnost ne bi vedela, da obstajajo strokovnjaki, ki znajo izračunati in opisati vplive na okolje ter jih prilagoditi zahtevam tako, da so še vedno sprejemljivi ter v korist vseh.