VIRTUALNI OGLED FESTIVALA OHS 2020

Vabljeni k virtualnemu ogledu festivala OHS 2020 – v petek, 17. 4. po 17. uri!

 

V vikendu, ki sledi, bi morali organizirati 11. festival odlične arhitekture in po vsej Sloveniji odpreti vrata stavb. Na letošnji festival se je prijavilo več kot 100 odličnih arhitektov, dogovorili smo se z več kot 100 lastniki in upravljalci stavb, napisali več kot 200 predstavitvenih tekstov in organizirali že 50 prostovoljcev. Šestčlanska žirija je opravila svoje delo in izbrala vrhunske objekte za predstavitev na 11. festivalu OHS pod naslovom »Arhitektura za prihodnje generacije«. Tik pred izvedbo festivala pa nas je zaustavila epidemija in nam onemogočila nadaljevanje.

 

Odločili smo se, da festival vseeno odpremo 17. 4. 2020 ob 17h na naši spletni platformi 

in predstavimo odlične projekte, ki so se uvrstili v letošnji program.

Če se bo jeseni stanje umirilo in bodo vladni ukrepi dovoljevali druženje, pa bomo festival v živo izpeljali med 25. in 27. septembrom 2020.

 

 

 

PREDSTAVITEV PUBLIKACIJE ODPRTO

Publikacija ODPRTO – Dialogi v sodobni arhitekturi obravnava fenomen festivala Odprte hiše Slovenije in preizprašuje vlogo sodobne arhitekture.

 

Predstavitev je potekala v okviru 35. slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu. Gostje diskusije so bile Nika Grabar (urednica, Fakulteta za arhitekturo), Lenka Kavčič (urednica, Odprte hiše Slovenije) in Maja Vardjan (Muzej za arhitekturo in oblikovanje). Pogovor je moderiral Peter Karba.

“Odprte hiše odpirajo polje dialoga, prostor za refleksijo in spodbujajo k aktivnemu raziskovanju. Vabijo vsakogar, da vstopi.” Lenka Kavčič      

izzid-publikacije-odprto-dialogi-o-sodobni-arhitekturi-2

“Kako misliti sodobnost arhitekture v njeni zgodovinskosti, na kakšen način se soočati z grajenim, da bi to v naslednjem koraku odpiralo vrata prihodnosti skozi dosežke neposredne preteklosti?” Nika Grabar  

Knjiga je nastala v sodelovanju med Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani in festivalom Odprte hiše Slovenije. Publikacijo sta finančno podprli in založili Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani ter Afront, zavod za prostorsko inovativnost, v sozaložništvu z Znanstveno založbo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Celoten pogovor si lahko ogledate na našem youtube kanalu: povezava

FESTIVAL OHS JE PRESTAVLJEN

Dragi prijatelji in obiskovalci festivala Odprte hiše Slovenije!

Zaradi trenutnih razmer v zvezi z virusom COVID-19 smo se odločili, da festival prestavimo. Želimo si, da festival poteka v sproščenem in predvsem zdravem vzdušju. Dogodek bo predvidoma potekal od 25.9.-27.9 2020. Stanje in priporočila podrobno spremljamo, zato vas bomo o vsakršni spremembi  in morebitnem daljšem zamiku obveščali sproti. 

Odprte hiše temeljijo na približevanju arhitekture najširši javnosti in omogočajo pristno izkušnjo v prostoru. Mesta predstavljajo temeljno dobrino, ki nam omogoča družbeno udejstvovanje, srečevanja in spontane interakcije, kar predstavlja temelj družbenega življenja. To je v zdajšnjih razmerah okrnjeno, vendar ne dvomimo, da se bomo kmalu lahko zopet srečali kot prebivalci, sosedi in raziskovalci arhitekture.

V tem času vas vabimo, da obiščete našo spletno stran in nas spremljate na družbenih omrežjih, mi pa se bomo potrudili, da vam predstavimo čim več zanimivih vsebin.

Ostanite zdravi in nudite podporo ljudem okrog sebe. Ko se mesta in stavbe ponovno odprejo, pa bomo z vami!

Ekipa OHS

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

O ARHITEKTURI PRIHODNOSTI Z OONO HORX-STRATHERN – Podkast ODPRTO #07

V 7. oddaji podkasta ODPRTO govorimo o arhitekturi prihodnosti. Z nami je Oona Horx-Strathern iz Zukunftsinstituta, ki s pomočjo družbeno-demografskih trendov že 25 let predvideva prihodnost bivanja.

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

Z Oono se pogovarjamo o tem, kateri svetovni trendi vplivajo na prihodnost arhitekture, kako bomo v prihodnosti bivali ter kako vplivajo družbeno-demografski trendi na razvoj prostora.


Ikonični film iz leta 1982 Iztrebljevalec (“Blade Runner”) je postavljen v Los Angeles naše sedanjosti, v leto 2019. Ustvarjalci filma so velemesto in družbo prihodnosti v nekaterih pogledih upodobili pravilno, v drugih pa napačno. Naprimer …

Pravilno so napovedali, da bo videoklic povsem vsakdanja praksa. Prav tako so zadeli, da bodo stanovanja postala zelo majhna – glavni lik živi v mikro stanovanju. So se pa zmotili glede naprednih robotov, ki jih na prvi pogled praktično ni mogoče ločiti od ljudi in pa klasiki skoraj vseh futurističnih vizij, letečih avtomobilov – katere še vedno vsi nestrpno pričakujemo.

Filmi o prihodnosti so skoraj edini vir, kjer lahko uzremo vizije ali pa ideje o tem, kako bo v prihodnosti izgledala arhitektura. Pri tem gre največkrat za preambiciozne ali pa drzne predstave, ki se le redko izpolnijo oz. je potrebno več časa, da se realizirajo, saj se prostor v resnici spreminja zelo počasi.

Kako potem uzreti realističen pogled na prostor prihodnosti? Ena od možnosti je slediti družbeno-demograskim trendom in razumeti, kako lahko ti vplivajo na prostorski razvoj. Ravno s tem se ukvarja današnja sogovornica, ki nas bo popeljala v arhitekturo prihodnosti in nas hkrati prizemljila v pričakovanjih, da nas ne odnese predaleč.

Zakaj vas prihodnost tako zanima? Ne mislim poklicno, ampak čisto zasebno.

Težko vprašanje. O tem še nisem razmišljala. O prihodnosti vedno razmišljam v povezavi s svojim delom, arhitekturo, mesti … Nikoli pa nisem pomislila, zakaj me pravzaprav zanima prihodnost. Morda zato, ker se je moj mož, ko sva se spoznala, navduševal nad znanstveno fantastiko in prihodnostjo, zato sva se veliko pogovarjala o tem. Kasneje sva na podlagi nadaljnjih študij ustanovila svoj inštitut. Razmišljala sva, kako si predstavljava prihodnost in kako bi lahko prispevala k temu, da bi bila boljša. V Hamburgu sva ustanovila Trendbüro, ki se je kasneje razvil v Zukunftsinstitut, Inštitut za prihodnost. S tem se ukvarjava že 25 let. Začeli smo z omejenimi trendi, zdaj pa proučujemo obsežne družbeno-demografske trende. Z leti smo zrasli in se razvili.

Zelo zanimivo. Prihodnost zadeva vse, vsi se sprašujemo, kaj se bo zgodilo zlasti na področju arhitekture. Na Inštitutu za prihodnost ste opredelili dvanajst megatrendov, ki se pojavljajo v družbah po vsem svetu. S kakšnimi merili ste jih oblikovali? 

Teh dvanajst megatrendov je kot revolucija, ki poteka v počasnem posnetku. Razvili so se organsko, zaznali smo jih že pred leti in nato opazovali, kako so rasli v skupinah. Vsaka od njih predstavlja megatrend. Govorimo na primer o megatrendu urbanizacije, ekologije ali ženskega vprašanja. Vse to so trendi, ki so z leti zrasli v obliki konglomeratov. Zanimivo je, da so vsi povezani med sabo. Nobenega od njih si ne moremo zamisliti brez drugih. Če ga želimo bolje razumeti, da bi imeli od njega kakšno korist, moramo razmišljati o njegovih povezavah z drugimi. Poglejmo na primer ekologijo in urbanizacijo: opažamo trend ozelenitve mest. V tem so vzporednice med trendi, vse je zelo tridimenzionalno. To lahko ponazorimo z zemljevidom, podobnim načrtu prog podzemne železnice. Predstavljajte si podzemno v Londonu ali New Yorku, tako vidimo megatrende. Vsakega označimo z drugo barvo, kot železniške proge, in vsi so povezani. Vsak ima tudi številne postaje – to so manjši trendi, ki sestavljajo velike. Tako si morate to predstavljati. 

podkast-07-o-arhitekturi-prihodnosti-Oona-Horx-Strathern-12-mega-trendov-shema
Zemljevid 12 megatrendov (vir: Zukunftsinstitut)

Megatrendi so družbeni premiki, ki kažejo na spremembe v načinu življenja in delovanja, v komunikacijah, druženju in tako dalje. Kako te spremembe vplivajo na grajeno okolje, arhitekturo in gradbeništvo? Ali pa je morda obratno – grajeno okolje vpliva na našo komunikacijo in način življenja?

Mislim, da proces poteka v obeh smereh. Naša družba se sooča z izzivom, kako z boljšo arhitekturo izboljšati kakovost življenja. Pri megatrendu individualizacije opazimo, da so se družine spremenile. Nekoč so družinski člani ostali skupaj, družine so imele enega ali dva otroka. Danes obstaja veliko več vrst in modelov družin: sestavljene družine, z otroki različnih partnerjev, družine, ki ne živijo skupaj. Družba je veliko bolj individualizirana. Zanimivo pa je, da se pri vsakem megatrendu pojavi nasprotni trend. Bolj ko vsak posameznik živi v svojem mehurčku, bolj potrebuje oporo drugih. Zato se pojavlja trend skupnih življenjskih prostorov, recimo v stanovanjskih blokih in v skupnih delovnih prostorih. To kaže, da ne želimo živeti in delati sami, tudi ko bi lahko delali od doma, saj smo digitalizirani, mobilni in prilagodljivi. Podobno velja za bivanje. V Evropi imamo visok delež samskih gospodinjstev, vendar ljudje potrebujejo povezanost in odnose s prijatelji. Nekdanjih družinskih struktur ni več, ljudje ne živijo v istem kraju kot njihovi starši, sorojenci ali stari starši. To se odraža v nasprotnem trendu, v iskanju novih oblik skupnosti in družin. Gre za klasičen trend in njegov nasprotni trend.

Ko govorimo o arhitekturi, običajno omenjamo dizajn, funkcionalnost in tehnologijo. Redko se posvetimo uporabnikom arhitekture. Menite, da je sodobna arhitektura dovolj osredotočena na človeka? Ali arhitekti dovolj udejanjajo družbene spremembe v svojih dizajnih? 

Vse bolj se zavedamo, kako arhitektura vpliva na duševnost in na kakovost življenja. Obstaja novo področje, imenovano nevroarhitektura, ki upošteva nevrološko znanost – kako prostori vplivajo na možgane in na počutje. Dober primer tega so mikrostanovanja, saj si ljudje, ki živijo sami, ne morejo privoščiti velikih, vendar to zmanjšuje njihov občutek ugodja. Majhni prostori niso nujno prijetni; v možganih lahko sprožijo preplah zaradi utesnjenosti, zato nam je v majhnih prostorih lahko neudobno. Zadnje čase se arhitektura tega zaveda, ali pa vsaj dobri arhitekti. Spoznali so, da ljudje, ki živijo v majhnih stanovanjih, potrebujejo prostore, ki to uravnotežijo, na primer skupne prostore v bloku, kuhinjo, knjižnico ali skupen dnevni prostor. Vse več vemo o tem, kako arhitektura vpliva na nas.

Kmalu bo tu leto 2020. Nekoč smo mislili, da bomo takrat že imeli leteče avtomobile in osebne robote, da bomo živeli na Marsu in podobno. Nič od tega se še ni uresničilo. Kakšna pa bodo mesta prihodnosti glede na vaše raziskave in pogled na prihodnost?

Ne smemo pozabiti, da je to počasen proces. Mesta leta 2030 ne bodo bistveno drugačna od današnjih, saj je proces prilagajanja počasen. Zanimivo, pred časom sem raziskovala različna videnja prihodnosti in brala tudi o Ljubljani. V 60. letih prejšnjega stoletja mestnih načrtovalcev niso skrbele ceste ali javni prevoz, saj so menili, da bomo v prihodnosti vsi potovali po zraku. Kaže, da imate zato toliko težav v prometu. To nas uči, da pri fantaziranju o prihodnosti ne smemo pozabiti na praktično, človeško razsežnost, drugače lahko sprejmemo napačne odločitve. 

Kakšni bodo domovi prihodnosti? Kako se lahko oblikovanje prilagodi družbenim spremembam, ki jih omenjate?

Če razmišljamo o prihodnosti, moramo graditi ekološko. Močno podpiram gibanje, imenovano »gradnja od začetka do začetka«, cradle to cradle building. Pomeni, da lahko stavbo ob koncu njene življenjske dobe skoraj povsem razstavimo in ponovno uporabimo vse materiale. To bo v prihodnosti zelo pomembno, čeprav je za zdaj še drago. Trenutno pa opažamo, da se pojavlja odpor proti tako imenovanim pametnim domovom, polnim tehnologije, ki jo lahko upravljamo s tabličnim računalnikom, kar naj bi bilo sijajno. Vendar to, zanimivo, preprečuje komunikacijo med ljudmi, saj samo še brskamo po zaslonih. Ljudje, ki imajo doma Alexo, Echo Dot in podobne digitalne pomočnike, se ne pogovarjajo več med sabo, le še z napravami. Zato že opažajo težave v medsebojnih odnosih. To imenujemo tehnoferenca – tehnologija ovira komunikacije. Preseči moramo to navdušenje nad tehnologijo in se vrniti v bolj analogno življenje. Tehnologija je koristna in potrebna s stališča ekologije, saj nam omogoča bolj energetsko učinkovite domove. Vendar moramo biti previdni pri tem, kako jo vpeljujemo v zasebno življenje. Visokotehnološke rešitve morajo biti nizkotehnološke.

Kaj bi svetovali arhitektom, da bodo bolje načrtovali mesta in stavbe prihodnosti? Kakšen namig?

Kot arhitekti in načrtovalci mest bi morali imeti v mislih eno samo besedo: odnosi. Tako kot ameriška arhitektka Jeanne Gang, ki ne gradi hiš, temveč odnose, kajti mesta so ljudje. Svoje zgradbe skuša organizirati tako, da ljudje sami od sebe težijo k druženju. V svetu, v katerem smo vse bolj osamljeni in digitalizirani, v katerem težko komuniciramo iz oči v oči, ustvarja možnosti za analogno komuniciranje. Kot recimo v nebotičniku Aqua v Chicagu, ki je oblikovan kot navpična vas.

Studio-Gang-nebotičnik-Aqua
Nebotičnik Aqua, Chicago (avtor: Studio Gang)

Želela je posnemati vodoravno sosedsko komunikacijo, zato je nalašč oblikovala balkone tako, da se sosedje vidijo in so skoraj prisiljeni v pogovarjanje. Kot bi se pogovarjali čez vrtno ograjo, vendar po vertikali. To so koristne zvijače, ki nam v prihodnosti lahko koristijo. Zdi se mi lepo, da ljudi v mestih prihodnosti na tak način spodbudimo k analognemu komuniciranju. 


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

POROČILO STROKOVNE ŽIRIJE 11. FESTIVALA OHS

Med 10. in 14. februarjem 2020 je šestčlanska strokovna žirija ocenjevala projekte, ki so se prijavili na razpis Odprtih hiš Slovenije za sodelovanje na letošnjem festivalu OHS.

Razpis za prijavo projektov na 11. festival Odprte hiše Slovenije je potekal med 14. oktobrom 2019 ter 20. januarjem 2020. Na razpis se je prijavilo 93 najrazličnejših objektov in zunanjih ureditev, katere je prispevalo več kot 70 različnih avtorjev oz. avtorskih skupin.

Obseg prijavljenih projektov je bil tokrat izjemno pester. Največ je stanovanjskih objektov, kjer najdemo tako novogradnje enodružinskih hiš kot prenove stanovanj in hiš. Med prijavljenimi projekti so tudi novogradnje in prenove večstanovanjskih objektov. Tako najmanjši stanovanjski projekt obsega vsega le 31 m2, največji pa nekaj tisoč m2.

Stanovanje 31m2_avtor Studio Aino_foto Studio Aino_Stanovanjski soseska Luwigana_avtor API arhitekti_foto GH holding
Stanovanje 31m2 (avtor in foto: Studio Aino) ter stanovanjska soseska Luwigana (avtor: API arhitekti; foto: arhiv GH holding)

Med prijavljenimi novogradnjami enodružinskih hiš je večina energetsko učinkovitih objektov, kar kaže na dobro ozaveščenost o trajnostni gradnji in visokem standardu zasebnih gradenj. Pri prenovah hiš je nekaj primerov historičnih prenov, ki ohranjajo kulturno-spomeniško vrednost objektov. Pri prenovah stanovanj pa opažamo pestrost stilov in idej, ki izražajo različne poglede na oblikovanje notranjih prostorov.

Prenova Vrbanove domačije (avtor: GEA consulting; foto: arhiv ZVKDS)

Naslednja večja skupina prijavljenih objektov so javne stavbe. Programsko so ti projekti zelo pestri, saj obsegajo vrtec, knjižnico, telovadnico, šolo, konservatorij, festivalno dvorano, paviljon za predstavitev arheologije, džamijo, atletsko dvorano ipd. Posebnost teh objektov leži v inovativnih konstrukcijah, saj je nekaj od njih grajenih v lesu enega pa pokriva kar napihljiva struktura.

Velodrom in atletska dvorana (avtor in foto: AIR arhitekti)

Med prijavljenimi projekti najdemo tudi nekatere nastanitvene, gostinske in turistične prostore, kar kaže na nadaljevanje trenda razvoja Slovenije kot izjemno zanimive turistične destinacije. Pri tem izstopa določena mera butičnosti in oblikovanja v sožitju z naravo.

Apartmajsko naselje Podbreg (avtor: Abiro; foto: Miran Kambič)

Zanimivi so tudi prijavljeni poslovni prostori, ki kažejo na vedno bolj prisotno kakovostno oblikovanje prostorov za delo, ki smo ga priča na minulih festivalih OHS. Pri tem še posebej izstopajo nekatere prenove z drznimi ali inovativnimi rešitvami, medtem ko je programsko zanesljivo najbolj zanimiva tovarna robotov.

Nomago pisarniška krajina (avtor: MCA – Miha Čebulj Arhitekti; foto Miran Kambič)

Najmanj prijav smo dobili za zunanje ureditve, kjer najdemo parkove, prenove trgov, igrišče in učilnico na prostem ter tržnice. Za večino teh je značilno, da iščejo povezavo z obstoječim in se v okolico vklapljajo na neinvaziven način. Najdemo pa tudi primere, kjer je jasno vidno, da so si avtorji dovolili veliko mero ustvarjalnosti.

Že tradicionalno se največ prijavljenih projektov nahaja v Osrednjeslovenski regiji, sledi ji pa Gorenjska. Za razliko od prejšnjih let so projekti locirani po vsej državi, kar nas izjemno veseli, saj to pomeni, da gradnja, prenova in obnova objektov po dolgih letih ni več skoncentrirana v osrednji Sloveniji. Prav tako je razveseljiv podatek, da je letos višji odstotek prijavljenih novogradenj kot pa prejšnja leta, kar kaže na povečano gradbeno aktivnost v slovenskem prostoru.

Posebnost letošnjih prijav je tudi to, da se med avtorji pojavlja nekaj arhitektov iz držav bivše Jugoslavije, ki so se začeli udejstvovati v našem prostoru. Zanimivo bo videti, kako se bo v naslednjih letih njihovo delo vklapljajo in povezavalo z dokaj za tujce zaprtim arhitekturnim oblikovanjem v naši državi.

Žiriranje prijavljenih projektov je potekalo med 10. in 14. februarjem 2020. Šestčlanska žirija v sestavi arhitekt Jure Kotnik, arhitektka Alenka Korenjak, prostorski sociolog Matjaž Uršič, krajinska arhitektka in docentka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, oddelku za krajinsko arhitekturo, Darja Matjašec, arhitektka in izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani Anja Planišček ter član festivala OHS Matic Brdnik, je temeljito pregledala vsak projekt in na podlagi kriterijev, ki so obsegali med drugim kakovost, trajnost, družbeni pomen, inovativnost, funkcionalnost, estetiko, izbrala projekte, ki so se uvrstili v program festivala Odprte hiše Slovenije.

zirija-festival-ohs-2020
Žirija 11. festivala OHS (iz leve proti desni): Jure Kotnik, Alenka Korenjak, Matjaž Uršič, Darja Matjašec, Matic Brdnik ter Anja Planišček.

Med 93 prijavljenimi projekti je žirija izločila 13 projektov, ki niso ustrezali minimalnim kriterijem. Vseh ostalih 80 projektov se je tako uvrstilo v program letošnjega festivala OHS, kjer bodo skupaj z nekaterimi objekti in zunanjimi ureditvami, ki se se v program festivala OHS uvrstile že v prejšnjih letih, odprli svoja vrata javnosti.

Strokovna žirija je izpostavila, da so bili letošnji prijavljeni projekti “kakovostni in celoviti” ter odraz “prostorsko oblikovalskih posegov in družbeno-kulturnih trendov, ki se jih opaža v Sloveniji”. Dodatno je izpostavila dobre primere “kakovostnih prenov starih domačij, ki nakazujejo potencial oživitve slovenskega podeželja” ter napredek pri “oblikovanju delovnih prostorov zaradi širjenja zavesti o pomembnosti kakovostnih delovnih mestih in reprezentančnih prostorov”.

Celoten program letošnjega festivala OHS bo objavljen konec meseca marca, festival pa bo potekal od 17. do 19. aprila 2020.

Vabljeni, da začutite odlično slovensko arhitekturo!

Kako uresničiti kakovosten projekt vrtca ali šole? Vrtec Kamnitnik

VRTEC KAMNITNIK, avtorji arhitekture: Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič foto: Miran Kambič

Vabimo vas na predstavitev vrtca Kamnitnik, kjer bomo skupaj z različnimi sogovorniki predstavili tiste temelje projekta, ki so bili ključni za kakovostno realizacijo: od arhitekturne zasnove do dialoga z naročnikom in poznavanjem vpliva kakovosti notranjega prostora na otroka.

Dogodek bo v torek, 17. 3. 2020, od 9. – 11. ure, v zbornici vrtca Kamnitnik v Škofji Loki. Namenjen je arhitektom, inženirjem in projektantom ter ravnateljem in drugim vodstvenim delavcem vrtcev in šol ter zaposlenim v investicijskih oddelkih občin, ki se ali se boste v prihodnje srečali z načrtovanjem vrtca ali šole. Pridobili boste izkušnjo ter nove uporabne informacije na primeru odlične prakse, s pomočjo katerih boste nadgradili svoje znanje o načrtovanju kakovostnih vzgojno-izobraževalnih prostorov vrtcev in šol.

Člani ZAPS prejmejo za udeležbo na dogodku 2 kreditni točki, sklop B in Priročnik za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe.

PROGRAM:

  • Sprejem in pozdrav – Janja Bogataj, ravnateljica vrtca
  • Uvodni nagovor – Lenka Kavčič, Odprte hiše Slovenije
  • Izkušnje iz poteka izgradnje vrtca – Janja Bogataj, ravnateljica vrtca
  • Predstavitev arhitekture vrtca – arhitekti Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič
  • Vpliv parametrov notranjega okolja na otroke in priporočila – Živa Kristl, UL FG
  • Priporočila za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe – Neža Močnik, Velux
  • Čas za pogovor, debato in vprašanja
  • Voden ogled vrtca

Prijave sprejemamo do 13.3.2020 na naslovu: PRIJAVA

Člani ZAPS prejmejo za udeležbo na dogodku 2 kreditni točki, sklop B.

Vsi udeleženci prejmejo Priročnik za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe brezplačno.

Več informacij na info@odprtehiseslovenije.org

Vljudno vabljeni!  

O STANOVANJSKI PROBLEMATIKI Z ANJO PLANIŠČEK – Podkast ODPRTO #06

V šesti oddaji podkasta ODPRTO govorimo o stnovanjski problematiki. Z nami je arhitektka, izr. prof. na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in prejemnica nagrade Častna članica ZAPS Anja Planišček.

Z Anjo se pogovarjamo o stanovanjski politiki, stanovanjskih zadrugah, o stanju stanovanjskih gradenj v Sloveniji ter humanitarni pomoči v Afriki, ki ju izvaja skupaj s Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani in organizacijo Streha za vse.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

11. festival OHS – ARHITEKTURA ZA PRIHODNJE GENERACIJE

Letošnji festival OHS, že 11. po vrsti, bo potekal med 29. in 31. majem 2020. Na brezplačnem festivalu boste lahko ponovno izkusili najbolj zanimive, kakovostne in atraktivne prostore, objekte ter zunanje ureditve, ki so v slovenskem prostoru nastali v zadnjih letih.

Poleg tega bomo ponovno odprli nekatere starejše objekte, ki so na festivalih OHS že sodelovali v preteklosti, a so zaradi kakovostnega oblikovanja brezčasni in vredni ponovnega obiska.

Tema letošnjega festivala “ARHITEKTURA ZA PRIHODNJE GENERACIJE” odseva prehod v novo desetletje, ki smo ga začeli z letom 2020. Z izborom teme želimo vzbuditi razmišljanje in diskusijo o tem, kako bomo bivali v prihodnost ter kakšen prostor bomo zapustili našim zanamcem. Vas, dragi obiskovalci, pa vabimo, da s temi vprašanji vstopite v letošnje objekte in skušajte odgovore poiskati skozi jezik oblikovanja.

Ob tem bi izpostavili nekatere aktualne teme, ki vzpodbujajo kreativnost prostorskih oblikovalcev ter oblikujejo temelje za arhitekturo prihodnosti. V prvi vrsti je to vprašanje trajnostne porabe energije, ki vpliva tako na zasnovo samih objektov kot gradnjo. Vprašanje postaja vedno bolj akutno, saj nas podnebne spremembe silijo k hitrim odločitvam. In čeprav je razvoj gradbene tehnologije skozi nizkoenergijske, pasivne in aktivne objekte naredil izjemen preskok, je pot do prave trajnosti še dolga, saj je za gradnjo stavb še vedno potrebno ogromno virov.

Vzorčna aktivna hiša Lumar

Cilj je, da potrebo po virih in tudi samo energijo, da te vire pridobimo, zmanjšamo kolikor se da. Recikliranje in ponovna uporaba sta postali že samoumevni, ni pa tako samoumevno razmišljati o celotnem življenskem ciklu stavb in kako jih na koncu najbolje razgraditi ter o principih krožnega gospodarstva v gradnji. Ob tem pa ne smemo pozabiti na neoporečnost materialov, ki ne smejo imeti negativnih učinkov tako na ljudi kot na okolje.

Trajnostna gradnja se navezuje tudi na naslednjo aktualno temo – prenova kot vodilna arhitekturna produkcija prihodnjih let. Dejstvo je, da je stavbnega fonda ogromno in za novega ni niti potrebe. Je pa stari stavbni fond potreben celovite prenove. Od statične, energetske, funkcionalne, pa vse do tehnološke. Pri tem nastane mnogo odprtih vprašanj. Kaj ohraniti in kaj podreti? Bo potrebna prenova izkazila izgled izvorne zasnove? Je prenova sploh smiselna ali je lažje in tudi ugodneje stavbe podreti in zgraditi nove?

Vrbanova domačija

Situacijo otežuje hiter razvoj trendov in tehnologije. Nekoč smo si lahko brez večjih težav predstavljali, da bo lahko specifičen prostor služil svojemu namenu naslednjih 50 let, danes je to praktično nemogoče. Morda lahko to rečemo za 5 ali pa celo 10 let. Kako prenoviti prostore, ki so bili oblikovani za specifičen namen, da bodo fleksibilni in služili različnim rabam, ne da bi jih popolnoma spremenili? Temu bosta morala slediti tudi avtorsko pravo ter prostorska zakonodaja, ki potrebujeta več svobode za sledenje hitrega tempa, ki smo mu priča.

Prehitro se v kočljivih situacijah znajdejo mladi in starejši, ki si težko poiščejo primeren dom. Cene nepremičnin rastejo, novih je malo, plače in pokojnine pa stagnirajo. Na drugi strani imamo veliko številih praznih stanovanj, ki čakajo na nove stanovalce. Obstaja velika potreba po alternativnih rešitvah in novih oblikah bivanja kot sta zadružništvo in bivanjske skupnosti, ki bi znižale stroške bivanja ter vzpodbujale oblikovanje skupnostih.

Prenova stavbnega bloga Tomos v Kopru

Starejši so velikokrat dodatno prizadeti, ker so izključeni iz družbe. Poleg tega zaradi slabšega zdravja potrebujejo dodatno nego, ki pa velikokrat ni dostopna. Institucionalne rešitve so premalo kakovostne saj pozabljajo na socialni vidik oskrbe. Potrebno je medgeneracijsko sodelovanje in vključevanje starejših v aktivno družbo, ki bi koristilo vsem. Odličen primer tega je nizozemski dom za ostarele, kjer študenti lahko bivajo zastonj, če starejšim namenijo določeno število ur na mesec.

Tako inovativnega modela v Sloveniji še ni, a upamo, da kaj podobnega dočakamo kmalu. Imamo pa veliko drugih zanimivih in inovativnih objektov ter zunanjih ureditev, ki si jih boste lahko ogledali že kmalu.

Trenutno se zaključuje izbor projektov, ki bodo vključeni v program letošnjega festivala OHS, ki ga opravlja šestčlanska strokovna žirija v sestavi: arhitekt Jure Kotnik, arhitektka Alenka Korenjak, prostorski sociolog Matjaž Uršič, krajinska arhitektka in docentka na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, oddelku za krajinsko arhitekturo, Darja Matjašec, arhitektka in izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani Anja Planišček ter član festivala OHS Matic Brdnik. Program letošnjega festivala OHS bo znan v mesecu marcu in bo objavljen na naši spletni strani.

zirija-festival-ohs-2020
Žirija 11. festivala OHS

Na festival OHS še posebej vabimo vse ljubitelje dobre arhitekture, elegantno urejenih ambientov ter skrbno oblikovanih zunanjih ureditev, da v živo izkusite odlične slovenske prostore. Ob tem vam bodo svoje vizije in izkušnje delili avtorji ter lastniki prostorov. Obisk festivala OHS je tudi idealna priložnost, da pridobite nove ideje za ureditev svojih prostorov ter izveste veliko praktičnih informacij iz prve roke o gradnji, tehnologijah in materialih s strani različnih strokovnjakov.

Se vidimo med 17. in 19. aprilom!


11. festival Odprte hiše Slovenije ponosno podpirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Javna agencija SPIRIT, EKO SKLAD, Zavarovalnica TRIGLAV, Velux, Intra lighting, Baumit, Salonit, Eternit, Silvaprodukt, Arcadia, Fibran in Petrol.

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

O ODNOSIH DO PROSTORA Z NANDETOM KORPNIKOM – Podkast ODPRTO #05

V peti oddaji podkasta ODPRTO razglabljamo o nekaterih temeljnih arhitekturnih vprašanjih. Govorimo o tem, kako prostori nastajajo, kakšen pomen imajo in kako vplivajo na naša življenja. Z nami je arhitekt in prejemnik Platinastega svinčnika ZAPS, Nande Korpnik.

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

Z Nandetom smo govorili o poklicu arhitekta, o odnosu do obstoječega prostora ter razlikami med arhitekturo, umetnostjo in obrtjo.


Arhitektura je kot dejavnost izjemno raznolika in kompleksna. Hkrati pa zelo subjektivna, saj jo je težko znanstveno opredeliti oz. definirati. Včasih spominja na filozofijo, kjer se skozi debate in razmišljanja dokopljemo do določenih resnic. Arhitektura je torej iskanje resnice. Resnice prostora, družbe, časa, kulture in tudi samih avtorjev.

Pri iskanju resnice pa v arhitekturi le malokrat pridemo do dna. Po navadi se iskanje nadaljuje v naslednjih generacijah. Odkriva se nove poglede, obuja stare tradicije, preizkuša tehnične zmogljivosti in preverja obstoječe zakonitosti. A čeprav ima arhitektura to filozofsko plat, je po funkciji povsem utilitarna.

Njen namen je, da nas ščiti pred vremenskimi vplivi, nam nudi varno okolje in tvori prostor, kjer bivamo in se družimo. V tej svoji polarnosti je arhitektura razpeta med duhovnostjo samorefleksije in materialnostjo fizičnega sveta. S tem pa ustvarja široko polje za lastno upodabljanje.

Arhitektura je vedno določen poseg v obstoječi prostor. Ta pa je posledica več tisoč posegov različnih družb in civilizacij, ki so na temm prostoru živele.

Tako ob vsakem novem projektu arhitekt z novim posegom razvija zgodbo prostora naprej. Pri tem pa je jasno, da za njim prihajajo še drugi in da je on le ena beseda v dolgem romanu prostora.

Kakšen pomen zares imata v tem kontekstu posamezen projekt in arhitektovo delo?

Arhitektovo delo naj bo pomensko in vsebinsko predvsem iskren komentar svojega časa, avtorja in naročnika. Nenazadnje naj bi se ocenjevanje arhitekture za nazaj vedno začelo v razumevanju časa, ko je nastajala.

Nerealno je pričakovati, da bo vsaka arhitektura zgodovinsko manifestna. Če že realno zapiše svoj čas in mu v svoji življenjski dobi služi dobro, je lahko arhitekt zadovoljen.

Danes je popularno, da se tradicija in dediščina cenita in skušata ohraniti. Po eni strani je to hvalevredno in spoštljivo do tega, kar je bilo. Po drugi strani pa se poraja vprašanje, ali konservativnost omejuje razvoj prostora.

Na primer po drugi svetovni vojni so bila nekatera mesta dobesedno zravnana z zemljo. Nato so jih zgradili povsem na novo in na takrat sodoben način.

Res je, da se je izgubilo veliko dediščine, hkrati pa se je tudi razvilo nekaj povsem novega, kar se prej ni moglo. Kako gledate na to?

Zanimivo vprašanje, ki je aktualno že dobrih sto let od začetka sodobnega konservatorstva. Vseskozi se polemizira, kaj obnoviti, kaj rekonstruirati na novo, koliko svobode pustiti arhitekturnim predelavam.

Zanimiv primer je moj paviljon za prezentacijo arheoloških ostalin in situ v Celju, ki je nagrajen z evropsko nagrado Europa Nostra. Ocenjevalna komisija je zapisala, da je to dober primer ohranjanja in predstavitve arheoloških ostalin in situ v urbanem kontekstu, kar je izziv, s katerim se pogosto srečujemo po vsej Evropi. Zasnova paviljona ‒ premišljena in nevsiljiva zgradba ‒ je skladno integrirana v obstoječi ulični niz in ohranja njegovo kontinuiteto.

Moja arhitektura se je precej podredila svoji vsebini, pravzaprav je kreativno in likovno celo sledila zatečenemu urbanemu stanju in je ocenjena kot obogatitev starega mestnega jedra. Po drugi strani pa sta odkritje arheoloških ostalin in odločitev, da se jih prezentira s paviljonsko pritlično stavbo, povozila veljavni prostorski akt, ki na tem mestu predpisuje stavbno plombo in pozidavo do višin vencev sosednjih stavb.

Novogradnja naj bi tvorila videz strnjene ulične večnadstropne zazidave. Lahko bi rekli, da se je arheologija postavila nad veljavni vzorec arhitekturnega urejanja starega mestnega jedra v Celju. Takšno, kot je danes, bi jo lahko celo označili kot urbanistično napako; jaz kot ustvarjalec pa jo vidim kot abstrakcijo ruševine, ki je bila na tem mestu ‒  kot arhitekturno skulpturo.

paviljon za prezentacijo arheleogije Celje Nande Korpnik
Paviljon za prezentacijo arheleogije Celje, 2016; avtor: Nande Korpnik, foto: Miran Kambič

Zanimiv primer, pri katerem lahko razumemo, da ni enoznačnega odgovora, kaj naj prevlada in kako se doseže harmonija med starim in novim. Moje mnenje je: dokler nas ostanki arhitekturne preteklosti kulturno bogatijo in nam ne predstavljajo prevelike ekonomske motnje, je sobivanje staro-novo dobrodošlo.

Ena večnih dilem v arhitekturi je tudi ta, ali je arhitektura umetnost ali obrt. V sodobnem času se je vmešal še tretji pojem, in sicer posel. Kako bi vi opredelili arhitekturo?

Danes je arhitektura posel, za katerega je potrebno veliko obrtnega znanja in je tudi lahko umetnost. Če razumemo arhitekturo kot umetnost, se moramo zavedati, da ima dobra arhitektura v sebi skrito varnostno kodo, ki se razume kot uporabna vrednost stavb.

Arhitektura naj bi vedno nečemu tudi praktično služila, kar nas kot ustvarjalce mogoče ovira, ker se ne počutimo povsem svobodni v kreativnem izražanju, lahko pa to razumemo kot privilegij, ki nam pripoveduje, da smo vpeti v realni svet in je naša arhitektura lahko najbolj stvaren odsev svojega časa.

Gre za privilegij, ki za ostale umetniške zvrsti ni samoumeven. Zame naj bi imela arhitektura najprej uporabno vrednost, če pa se uspe vzpostaviti še kot umetniško delo, ki se odlikuje s pripovedno vrednostjo, lahko govorimo o dobri arhitekturi.

Nekoč je bila arhitektura rezervirana za najprestižnejše objekte, medtem ko je bila ljudska arhitektura v domeni obrtnikov in samograditeljev ter posledično bolj trdno stkana z ljudsko tradicijo.

Danes je poklic reguliran in prostorska zakonodaja vedno bolj zapletena, na prostor pa vplivajo predvsem stroka, politika in kapital. Medtem pa še vedno vsi živimo in uporabljamo arhitekturo in prostor.

Ali je večina ljudi danes odrezana od možnosti izražanja v arhitekturi in kako to vpliva na bivanjsko kulturo? Se zaradi tega pojavlja vedno večja želja po javni participaciji v arhitekturi?

Nekoč je bilo verjetno arhitektom lažje, bili so svobodnejši pri načrtovanju stavb. Modernizem je razširil interesno polje arhitekture tudi na stanovanjsko gradnjo. Posledica vedno večjega vključevanja družbenih in tehničnih normativov je, da se projektiranje vedno bolj regulira, kar je v nasprotju z avtorsko svobodo.

Še več, včasih se zdi, da vse skupaj vodi v spreminjanje avtorskih arhitektov v trodimenzionalne uradnike, ki predvsem izpolnjujejo predpisane standarde. Ampak umetnost vedno najde pot in arhitektom še vedno uspeva načrtovati nove in nove avtorsko zanimive in ikonične stavbe. Tudi na bolj preprostih objektih zaznavamo željo po lepo oblikovanih prostorih in stavbah.

Še nikoli ni bila arhitektura tako vseprisotna in nikoli v zgodovini se ni z njo ukvarjalo tako veliko ljudi. Tudi laična javnost si vedno bolj želi vključenosti v oblikovanje svojega življenjskega prostora, kar nas poklicne arhitekte malo jezi, po drugi strani pa lahko razumemo njihovo angažiranje kot zavedanje pomembnosti dobre arhitekture in prostorskega oblikovanja in njihovo željo po večji vključenosti v arhitekturo.

Problem je, ker ni prevladujoče “inštrukcijsko formalne ideologije” in je dovoljeno marsikaj. Jaz sem optimist, danes res lahko nastane tudi kakšna prostorska neumnost, vendar brez skrbi, čas in prostor sta tisti stalnici, ki za nazaj vedno objektivno sodita in poračunata zgrajeno arhitekturo.

Pri snovanju nove arhitekture ima vsak arhitekt svojo vizijo oz. interpretacijo tega, kaj je idealna rešitev. Zato je prostor odvisen od tega, kdo ga načrtuje. Na neki način je odločitev, kdo bo prevzel kateri projekt, zaradi tega izjemno odgovorna in nasploh verjetno najbolj vplivna.

Toda ali mogoče obstaja univerzalno prava rešitev v arhitekturi? Se pravi, da obstaja absolutna resnica, kako bi moral biti določen prostor oblikovan in ali jo lahko arhitekt prepozna?

Če je še vedno odvisno, kdo načrtuje, in lahko od različnih arhitektov pričakujemo različne oblikovne interpretacije, to samo pomeni, da še nismo povsem regulirani in da še imamo manevrski prostor za avtorsko arhitekturo.

Danes tudi zaradi tehničnega napredka in novih načinov načrtovanja doživlja arhitektura industrijsko razvitega sveta pravi oblikovni eldorado. Še vedno velja oblikovna mantra postmodernizma, ki postavlja v ospredje čustveno plat izražanja, in arhitekti se danes lahko izrazno zelo ločimo.

V modernizmu, kjer je bila bolj poudarjena racionalna plat projektiranja in so v enem obdobju imeli arhitekti po CIAM-u napisanih pet točk dobre arhitekture, so bile razlike manjše in bi za tisto obdobje lahko rekli, da je veljala univerzalno prava rešitev. Danes tega ne moremo več trditi in absolutne resnice, kako naj bi bila videti dobra arhitektura, ni.

Edino, kar nas lahko druži, je iskrenost pri ustvarjanju, prizadevnost, da smo koristni za družbo, in želja po dobri arhitekturi. Sliši se enostavno, pa ni. Najtežje je samemu sebi priznati, kakšen si, in zelo veliko je dejavnikov, ki arhitekta vodijo v skušnjavo, da se prepusti ležernosti in zanemari svojo ustvarjalnost. 

Trenutno je izredno aktualna tema podnebna kriza, h kateri je veliko prispevala tudi gradnja stavb. Ena od idej za ublažitev krize je ta, da je zgrajenih stavb dovolj za vse in bi bilo potrebno obstoječe le obnavljati in jih narediti bolj trajnostne.

Kaj mislite o tej zamisli na globalni ravni in v slovenskem prostoru? Je to možna rešitev ali le radikalna ideja?

Prvinsko ima arhitektura v sebi skrit progresivni značaj in najlažje nam je graditi na novo. Odločitev, da boš najprej naredil oceno in analizo stanja grajenega, se sistemsko lotil prenov in obnov obstoječe arhitekture, jo naredil bolj trajnostno, je lahko politična in zopet kaže na kreativno moč arhitektov.

Že sama analiza je priložnost, da lahko arhitekti malo postanemo in se upremo nenehnemu hlastanju za novim in s tem tudi prevrednotimo svoj vrednostni sistem. Takšno proučevanje obstoječe arhitekture je nenazadnje lahko tudi zelo poučno. Sploh pa je prenova stavb vedno bila strokovno zahtevna naloga in če je vse skupaj še lepo oblikovano, zna biti to velik izziv za arhitekte in prav je, da se pridružimo tovrstni ideji tako na globalni kot na lokalni ravni.

Kaj vi iščete skozi lastno udejstvovanje v arhitekturi? Kaj želite odkriti in kaj spoznati?

Predvsem si želim, da bi bila moja arhitektura koristna, imela uporabno in pripovedno vrednost za čim širše okolje. Ustvarjati si želim sproščeno in uživati ob nastajanju svoje arhitekture. Že dolgo nazaj pa sem odkril, da ni arhitektura tista, ki ne more brez mene, spoznal sem, da sem jaz tisti, ki ne more brez nje.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

mednarodna nagrada constructive alps

NAGRADA “CONSTRUCTIVE ALPS” – primeri dobre prakse na področju trajnostne gradnje

Nagrada “Constructive Alps” je prispevek k trajnostnemu razvoju alpskega prostora. Arhitekti, arhitektke, investitorji in investitorke, ki bi želeli oz. želele sodelovati na natečaju za mednarodno arhitekturno nagrado »Constructive Alps«, so vljudno vabljeni, da svoje projektne prispevke trajnostne gradnje ali prenove posredujejo med 14. 1. in 14. 3. 2020.

mednarodna nagrada constructive alps

Natečaj za mednarodno arhitekturno nagrado »Constructive Alps« je namenjen iskanju najprodornejših projektov trajnostne gradnje in prenove v Alpah. Najboljši med njimi bodo predstavljeni na potujoči razstavi.

Zgodovino natečajev za mednarodno arhitekturno nagrado »Constructive Alps« so doslej zaznamovali najrazličnejši konceptualni sklopi, kot so cenitev energetske učinkovitosti in okolju prijazni gradbeni materiali, izboljšanje funkcionalnosti jeder vasi ali soočanje z družbenoekonomsko tematiko.

Naš alpski svet se vrti naprej, a vprašanje, kako se tukajšnje skupnosti spoprijemajo s trajnostnimi izzivi na področju arhitekture, ostaja in hrepeni po odgovorih. Posledice podnebnih sprememb so več kot očitne in cilji, ki bi jih bilo treba doseči v boju proti posledicam, ostajajo neuresničeni.

Urbanizacija pokrajine in odseljevanje prebivalstva s podeželja ostajata stalnica. Ekstremni vremenski dogodki, izginjanje identitete lokalne gradbene kulture, množični turizem, demografske spremembe in digitalizacija predstavljajo le nekaj vidikov spreminjajoče se stvarnosti, ki nosijo odmevne posledice in terjajo, da se nanje ustrezno odzovemo. Ali gre za glasnike temačne prihodnosti?

Prepričani smo, da temu ni tako. V tem prepričanju nas krepi nabor številnih primerov dobre prakse v obliki osupljivih, navdihujočih in prepričljivih objektov, ki so izšli izpod svinčnikov iz več kot 1.000 ustvarjalnih umov.

Napočil je čas za naslednjo generacijo. Kdo razmišlja o prihodnosti gradnje v Alpah z vidika kakovosti? Kdo lahko postreže z zglednim arhitekturnim primerom družbene sloge v posamezni skupnosti? Kdo je možen uresničiti koncept udobnega bivanja brez povečovanja površine? Kdo je zmožen pospešenega zgoščevanja novogradenj z alternativnimi pristopi, ki temeljno ceni upoštevanje življenjskih ciklov in ponovno uporabo gradbenih materialov? Kdo je zasnoval nizkotehnološke (’low-tech’) gradnje, ki zasenčijo marsikatero pametno stavbo?

Ali prav vaš projekt predstavlja odgovor na eno ali več omenjenih vprašanj? Podrobnejše informacije o prijavi na natečaj in za merila sodelovanja so objavljene na spletni strani www.constructivealps.net/sl.

V okviru petega natečaja za mednarodno arhitekturno nagrado “Constructive Alps” strokovna žirija izbira najrazličnejše projekte, ki temeljijo na širokem spektru pristopov. Nagradni sklad tudi tokrat znaša 50.000 evrov. Denarno nagrado bodo prejeli trije najboljši prispevki, ki bodo strokovno žirijo prepričali s kakovostjo in inovativnostjo.

Nevsiljive in predvsem zgledno udejanjene arhitekturne zasnove v praksi bodo predstavljene na potujoči razstavi, ki bo v okviru natečaja in dogodkov gostovala po vseh državah alpskega loka.

K vam, cenjenim arhitektom, arhitektkam, investitorjem in investitorkam zatorej kličemo: “Naj vaše zamisli razsvetlijo vesoljni alpski svet!

Lep pozdrav.
Ekipa »Constructive Alps«


Švicarska konfederacija in Kneževina Lihtenštajn skupaj podeljujeta mednarodno arhitekturno nagrado za trajnostno gradnjo in prenovo v Alpah “Constructive Alps”.

Univerza v Lihtenštajnu nudi strokovno pomoč žiriji pri ocenjevanju gradbenih projektov. Mednarodna komisija za zaščito Alp (CIPRA International) zagotavlja tehnično in organizacijsko podporo pri izvedbi natečaja.


Kontakt

Sekretariat arhitekturne nagrade
CIPRA International,
Magdalena Holzer
Im Bretscha 22, 9494 Schaan, Lihtenštajn
Tel. +423 237 53 13
info@constructivealps.net
www.constructivealps.net