Matej Gašperič: Ko omenjam kvalitetno arhitekturo, imam v mislih predvsem arhitekturo za življenje

Družinske hiše, ki jih snuje Matej Gašperič, že na prvi pogled dajejo občutek topline in povezanosti z naravo. Arhitekturo doživlja kot svoje poslanstvo. Pri snovanju družinskih hiš se ne omeji le na minimum, da spravi objekt do gradbenega dovoljenja, temveč želi biti vpleten v vse stopnje v procesu. S hišami, ki jih je projektiral, redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Spomladi pa v Triglavskem narodnem parku organizira prvo mednarodno šolo Immersive architecture.

Začniva z osnovnim vprašanjem. In sicer, kako bi v slovenščino prevedli Immersive architecture? Spoštljiva arhitektura?

Tu moram začeti nekaj korakov nazaj. Izvorna ideja je bila organizirati poletno arhitekturno šolo, po vzoru dogodkov, ki jih organizira OZ.E.TECTURE v Avstraliji in Novi Zelandiji. Poimenovali smo jo Immersive School of Architecture (ISA).

Beseda “immersive” se nam je zdela idealna, saj gre za poglobljen študij arhitekture, ki se ne omeji le na minimum, da spravimo objekt do gradbenega dovoljenja ali minimum, da ustreza nekim fiktivnim, številčnim pogojem nizkoenergijske gradnje.

Gre za poglobljen študij, kjer se snovanje začne iz fundamentalnih izhodišč, kot so lokacija, relief, orientacija, podnebne razmere, vegetacija, specifike letnih časov. Temu v določenih primerih sledijo študije okoliške arhitekturne tipologije, vernikularne arhitekturne tipologije območja, detajli in njihov pomen, struktura urbanega tkiva, lokalni materiali in ne nazadnje ljudje. Tako ljudje, ki bodo v hiši prebivali, kot seveda tudi vpliv na ljudi, ki so z danim okolišem tako ali drugače povezani. Vse to pa zahteva poglobljen študij in od tod prvotni naziv.

Ko pa je ideja o arhitekturni šoli prerasla v platformo za skupnost podobno mislečih ljudi, se je zastavilo vprašanje, kako poimenovati to krovno platformo, katere del je postala tudi ISA.

Iz pomenskega vidika se je, glede na vse rečeno, kot najbolj logična možnost, ponujal izraz Holistic Architecture, ali v prevodu celovita, vseobsegajoča, vseupoštevajoča arhitektura. A nam zven izraza ni bil najbolj všeč, zato smo se odločili, da ostanemo pri izrazu, ki ponazarja način dela, ki nas do teh rezultatov pripelje. Od tod immersive.

Kaj pravzaprav pomeni immersive oziroma spoštljiva arhitektura? Kaj naj bi le-ta predstavljala?

Huh! O tem oziroma o prenesenem pomenu, ki ga ima zame spoštovanje, bi lahko govoril ure. A naj za zdaj ostanem pri osnovah.

Spoštovanje kot tako, se mi zdi bistvenega pomena. Tako pomembno, da sem besedo spoštovanje vgradil tudi v slogan svojega arhitekturnega biroja: “Arhitektura za spoštljive ljudi.”

To pomeni, da se ljudje med seboj razumejo, da je celoten proces medsebojnega sodelovanja pozitiven in konstruktiven. Spoštovanje nam omogoča, da se eden od drugega tudi učimo. Brez spoštovanja tega ni. In enako velja za arhitekturo.

Spoštljivo arhitekturo lahko ustvarjajo le ljudje, torej naročniki, arhitekti in izvajalci, ki razumejo pojem in pomen spoštovanja in ga tudi živijo.

Hiša za planinsko družino (Biro Gašperič, 2014, foto: Miran Kambič)

Če se ne motim, ste bili v Avstraliji na podobni poletni šoli IA, kot je letos prirejate v Sloveniji? Zakaj ste se odločili za tovrstno izobraževanje. Kaj vas je navdušilo? Ali na ljubljanski fakulteti ni bilo dovolj govora o tovrstni arhitekturi?

Da, vendar ni šlo za poletno šolo, ampak za Glenn Murcutt Masterclass, ki ni toliko namenjen študentom kot arhitektom, ki že delajo v praksi.

V resnici nisem šel tja, ker bi bil nezadovoljen s Fakulteto za arhitekturo. Nasprotno. Kljub temu, da nisem bil, ne vem, kako zagnan študent, saj sem raje kot v “nebesih”, veliko risal po birojih, predvsem pri Janezu Lajovicu in Gregi Košaku, mi je prav Fakulteta za arhitekturo dala podlago, ki me je na koncu pripeljala v Avstralijo.

Pošteno povedano, sem šel tja na dopust. Da si malo prevetrim glavo od vsakodnevnega operativnega dela in skrbi v podjetju. Tedaj namreč nisem delal v arhitekturi, ampak v drugi panogi. Poznal sem delo Glenna Murcutta, ki mi je bilo od nekdaj blizu. Česa bistveno več pa o vsem skupaj nisem vedel.

Tam sem potem spoznal še kup čudovitih ljudi in fantastičnih arhitektov, med drugim tudi Petra Stutchburya in Richarda Leplastriera, ki bosta letos kot mentorja sodelovala na ISA 2019 v Sloveniji. Spoznal sem se z njihovim načinom dela, razmišljanjem, pristopi k snovanju, predvsem pa z njihovo globoko ljubeznijo in predanostjo kvalitetni arhitekturi. Ko govorim o kvalitetni arhitekturi, nimam toliko v mislih popularne sodobne arhitekture, ki jo imamo velikokrat priložnost spremljati v revijah, ampak takšno, ki je predvsem zelo življenjska.

Oni delujejo v popolnoma drugačnem okolju, podnebju, kulturi in zato njihova arhitektura seveda ni neposredno prenosljiva. Pristopi k snovanju pa so tako holistični, da so univerzalni.

Ti ljudje in njihov odnos do arhitekture so name naredili izredno globok vtis. V resnici je bila zame izkušnja na Glenn Murcutt Masterclassu življenjska prelomnica. Dobesedno.

Hiša za najlepša leta (Biro Gašperič, 2014, foto: Virginia Vrecl)
Hiša za najlepša leta (Biro Gašperič, 2014, foto: Virginia Vrecl)

ISA bo potekala na območju Triglavskega narodnega parka. Je torej IA možna izključno v naravi oz. neurbanem območju? 

Absolutno ne! Resda je to zelo pogosta percepcija, ko govorimo o IA.
A običajno je ustvarjanje v urbanem tkivu, na primer sredi lepo ohranjenega vaškega jedra ali v mestu z njegovo kompleksno funkcionalno in sociološko komponento bistveno zahtevnejše kot v naravi.

Imate bogat opus enodružinskih hiš in številne med njimi smo za širšo javnost na ogled odprli tudi v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije. Kje in kako se avstralski vplivi oziroma IA zrcalijo v njihovi podobi, če sploh? 

V rdečih dimnikih in petelinih na njih. Hec. No na pol hec, pol za res.

Neposredno v obliki ali volumnih se avstralski vplivi v ‘mojih’ hišah ne zrcalijo kaj dosti. Razlog za to so že prej omenjene razlike med obema svetovoma. Se pa trudim svoje hiše snovati po že prej omenjenih principih. In kdor si vzame čas, da se vanje poglobi, da pogleda pod gladino, bo prav v teh principih našel mnogo vzporednic med »mojimi« hišami in hišami mojih avstralskih mentorjev.

Prepričan pa sem, da jih tudi tisti, ki se v hišo ne poglobijo analitično, začutijo vsaj podzavestno, da se v njej dobro počutijo. In to je zagotovo eden od znakov, da smo nalogo opravili dobro.

Hiša za več kot dva (Biro Gašperič, 2014, foto: Matej Gašperič, Virginia Vrecl)
Hiša za več kot dva (Biro Gašperič, 2014, foto: Matej Gašperič, Virginia Vrecl)

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj pomembno, da bi tudi v prihodnje živeli zdravo in v dobro oblikovanem grajenem prostoru?

Osebno sem globoko prepričan, da kvalitetna arhitektura, dobro oblikovan prostor, zdrave stavbe ne moremo doseči skozi zakone ali predpise. Prav tako tega ne morejo ustvariti arhitekti, ali vsaj ne sami. Edino možno pot do tega vidim v razviti družbi in visoko osveščenih ljudeh.

Do tega lahko pride le skozi “zahtevo” širše javnosti, ki je, ne samo sposobna prepoznati kvalitetno arhitekturo in njene prednosti, temveč ima do nje tudi razvito afiniteto. Le na ta način, bo prišlo do tega, da bo ta širša javnost takšno arhitekturo “zahtevala”, naročila. V trenutku, ko javnost oziroma naročniki postavijo visoke standarde tudi na področju kakovostne arhitekture, ne potrebujemo več veliko predpisov in oblikovnih določil prostorskih aktov. Vse to postane brezpredmetno. In takšna “zahteva” samodejno tudi prefiltrira arhitekte oz. jih spodbudi, da se ne projektira več po liniji najmanjšega odpora, samo da se naročnika spravi do gradbenega dovoljenja, ampak da kvalitetna arhitektura, z vsemi prednostmi, ki jih prinaša, dejansko postane cilj, vreden truda, ki ga je za njeno dosego potrebno vložiti.

Zato se mi zdijo arhitekturne revije, ki objavljajo kakovostno arhitekturo in oddaje, ki jo popularizirajo izrednega pomena za družbo.

Vsi pa vemo, da si človek nekaj najbolj zapomni, če stvar osebno doživi. In prav zato festival Odprte hiše Slovenije na področju popularizacije kakovostne arhitekture igra edinstveno in nadvse pomembno vlogo. Morda še najpomembnejšo od vseh naštetih.

Hiša za družino, ki ve (Biro Gašperič, 2018, foto: Janez Pelko)
bo na ogled na letošnjem festivalu Odprte hiše Slovenije, ki se bo odvil od 5. do 7. aprila.

Hiša za družino, ki ve (Biro Gašperič, 2018, foto: Janez Pelko)

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.