Intervju

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

O ARHITEKTURI PRIHODNOSTI Z OONO HORX-STRATHERN – Podkast ODPRTO #07

V 7. oddaji podkasta ODPRTO govorimo o arhitekturi prihodnosti. Z nami je Oona Horx-Strathern iz Zukunftsinstituta, ki s pomočjo družbeno-demografskih trendov že 25 let predvideva prihodnost bivanja.

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

Z Oono se pogovarjamo o tem, kateri svetovni trendi vplivajo na prihodnost arhitekture, kako bomo v prihodnosti bivali ter kako vplivajo družbeno-demografski trendi na razvoj prostora.


Ikonični film iz leta 1982 Iztrebljevalec (“Blade Runner”) je postavljen v Los Angeles naše sedanjosti, v leto 2019. Ustvarjalci filma so velemesto in družbo prihodnosti v nekaterih pogledih upodobili pravilno, v drugih pa napačno. Naprimer …

Pravilno so napovedali, da bo videoklic povsem vsakdanja praksa. Prav tako so zadeli, da bodo stanovanja postala zelo majhna – glavni lik živi v mikro stanovanju. So se pa zmotili glede naprednih robotov, ki jih na prvi pogled praktično ni mogoče ločiti od ljudi in pa klasiki skoraj vseh futurističnih vizij, letečih avtomobilov – katere še vedno vsi nestrpno pričakujemo.

Filmi o prihodnosti so skoraj edini vir, kjer lahko uzremo vizije ali pa ideje o tem, kako bo v prihodnosti izgledala arhitektura. Pri tem gre največkrat za preambiciozne ali pa drzne predstave, ki se le redko izpolnijo oz. je potrebno več časa, da se realizirajo, saj se prostor v resnici spreminja zelo počasi.

Kako potem uzreti realističen pogled na prostor prihodnosti? Ena od možnosti je slediti družbeno-demograskim trendom in razumeti, kako lahko ti vplivajo na prostorski razvoj. Ravno s tem se ukvarja današnja sogovornica, ki nas bo popeljala v arhitekturo prihodnosti in nas hkrati prizemljila v pričakovanjih, da nas ne odnese predaleč.

Zakaj vas prihodnost tako zanima? Ne mislim poklicno, ampak čisto zasebno.

Težko vprašanje. O tem še nisem razmišljala. O prihodnosti vedno razmišljam v povezavi s svojim delom, arhitekturo, mesti … Nikoli pa nisem pomislila, zakaj me pravzaprav zanima prihodnost. Morda zato, ker se je moj mož, ko sva se spoznala, navduševal nad znanstveno fantastiko in prihodnostjo, zato sva se veliko pogovarjala o tem. Kasneje sva na podlagi nadaljnjih študij ustanovila svoj inštitut. Razmišljala sva, kako si predstavljava prihodnost in kako bi lahko prispevala k temu, da bi bila boljša. V Hamburgu sva ustanovila Trendbüro, ki se je kasneje razvil v Zukunftsinstitut, Inštitut za prihodnost. S tem se ukvarjava že 25 let. Začeli smo z omejenimi trendi, zdaj pa proučujemo obsežne družbeno-demografske trende. Z leti smo zrasli in se razvili.

Zelo zanimivo. Prihodnost zadeva vse, vsi se sprašujemo, kaj se bo zgodilo zlasti na področju arhitekture. Na Inštitutu za prihodnost ste opredelili dvanajst megatrendov, ki se pojavljajo v družbah po vsem svetu. S kakšnimi merili ste jih oblikovali? 

Teh dvanajst megatrendov je kot revolucija, ki poteka v počasnem posnetku. Razvili so se organsko, zaznali smo jih že pred leti in nato opazovali, kako so rasli v skupinah. Vsaka od njih predstavlja megatrend. Govorimo na primer o megatrendu urbanizacije, ekologije ali ženskega vprašanja. Vse to so trendi, ki so z leti zrasli v obliki konglomeratov. Zanimivo je, da so vsi povezani med sabo. Nobenega od njih si ne moremo zamisliti brez drugih. Če ga želimo bolje razumeti, da bi imeli od njega kakšno korist, moramo razmišljati o njegovih povezavah z drugimi. Poglejmo na primer ekologijo in urbanizacijo: opažamo trend ozelenitve mest. V tem so vzporednice med trendi, vse je zelo tridimenzionalno. To lahko ponazorimo z zemljevidom, podobnim načrtu prog podzemne železnice. Predstavljajte si podzemno v Londonu ali New Yorku, tako vidimo megatrende. Vsakega označimo z drugo barvo, kot železniške proge, in vsi so povezani. Vsak ima tudi številne postaje – to so manjši trendi, ki sestavljajo velike. Tako si morate to predstavljati. 

podkast-07-o-arhitekturi-prihodnosti-Oona-Horx-Strathern-12-mega-trendov-shema
Zemljevid 12 megatrendov (vir: Zukunftsinstitut)

Megatrendi so družbeni premiki, ki kažejo na spremembe v načinu življenja in delovanja, v komunikacijah, druženju in tako dalje. Kako te spremembe vplivajo na grajeno okolje, arhitekturo in gradbeništvo? Ali pa je morda obratno – grajeno okolje vpliva na našo komunikacijo in način življenja?

Mislim, da proces poteka v obeh smereh. Naša družba se sooča z izzivom, kako z boljšo arhitekturo izboljšati kakovost življenja. Pri megatrendu individualizacije opazimo, da so se družine spremenile. Nekoč so družinski člani ostali skupaj, družine so imele enega ali dva otroka. Danes obstaja veliko več vrst in modelov družin: sestavljene družine, z otroki različnih partnerjev, družine, ki ne živijo skupaj. Družba je veliko bolj individualizirana. Zanimivo pa je, da se pri vsakem megatrendu pojavi nasprotni trend. Bolj ko vsak posameznik živi v svojem mehurčku, bolj potrebuje oporo drugih. Zato se pojavlja trend skupnih življenjskih prostorov, recimo v stanovanjskih blokih in v skupnih delovnih prostorih. To kaže, da ne želimo živeti in delati sami, tudi ko bi lahko delali od doma, saj smo digitalizirani, mobilni in prilagodljivi. Podobno velja za bivanje. V Evropi imamo visok delež samskih gospodinjstev, vendar ljudje potrebujejo povezanost in odnose s prijatelji. Nekdanjih družinskih struktur ni več, ljudje ne živijo v istem kraju kot njihovi starši, sorojenci ali stari starši. To se odraža v nasprotnem trendu, v iskanju novih oblik skupnosti in družin. Gre za klasičen trend in njegov nasprotni trend.

Ko govorimo o arhitekturi, običajno omenjamo dizajn, funkcionalnost in tehnologijo. Redko se posvetimo uporabnikom arhitekture. Menite, da je sodobna arhitektura dovolj osredotočena na človeka? Ali arhitekti dovolj udejanjajo družbene spremembe v svojih dizajnih? 

Vse bolj se zavedamo, kako arhitektura vpliva na duševnost in na kakovost življenja. Obstaja novo področje, imenovano nevroarhitektura, ki upošteva nevrološko znanost – kako prostori vplivajo na možgane in na počutje. Dober primer tega so mikrostanovanja, saj si ljudje, ki živijo sami, ne morejo privoščiti velikih, vendar to zmanjšuje njihov občutek ugodja. Majhni prostori niso nujno prijetni; v možganih lahko sprožijo preplah zaradi utesnjenosti, zato nam je v majhnih prostorih lahko neudobno. Zadnje čase se arhitektura tega zaveda, ali pa vsaj dobri arhitekti. Spoznali so, da ljudje, ki živijo v majhnih stanovanjih, potrebujejo prostore, ki to uravnotežijo, na primer skupne prostore v bloku, kuhinjo, knjižnico ali skupen dnevni prostor. Vse več vemo o tem, kako arhitektura vpliva na nas.

Kmalu bo tu leto 2020. Nekoč smo mislili, da bomo takrat že imeli leteče avtomobile in osebne robote, da bomo živeli na Marsu in podobno. Nič od tega se še ni uresničilo. Kakšna pa bodo mesta prihodnosti glede na vaše raziskave in pogled na prihodnost?

Ne smemo pozabiti, da je to počasen proces. Mesta leta 2030 ne bodo bistveno drugačna od današnjih, saj je proces prilagajanja počasen. Zanimivo, pred časom sem raziskovala različna videnja prihodnosti in brala tudi o Ljubljani. V 60. letih prejšnjega stoletja mestnih načrtovalcev niso skrbele ceste ali javni prevoz, saj so menili, da bomo v prihodnosti vsi potovali po zraku. Kaže, da imate zato toliko težav v prometu. To nas uči, da pri fantaziranju o prihodnosti ne smemo pozabiti na praktično, človeško razsežnost, drugače lahko sprejmemo napačne odločitve. 

Kakšni bodo domovi prihodnosti? Kako se lahko oblikovanje prilagodi družbenim spremembam, ki jih omenjate?

Če razmišljamo o prihodnosti, moramo graditi ekološko. Močno podpiram gibanje, imenovano »gradnja od začetka do začetka«, cradle to cradle building. Pomeni, da lahko stavbo ob koncu njene življenjske dobe skoraj povsem razstavimo in ponovno uporabimo vse materiale. To bo v prihodnosti zelo pomembno, čeprav je za zdaj še drago. Trenutno pa opažamo, da se pojavlja odpor proti tako imenovanim pametnim domovom, polnim tehnologije, ki jo lahko upravljamo s tabličnim računalnikom, kar naj bi bilo sijajno. Vendar to, zanimivo, preprečuje komunikacijo med ljudmi, saj samo še brskamo po zaslonih. Ljudje, ki imajo doma Alexo, Echo Dot in podobne digitalne pomočnike, se ne pogovarjajo več med sabo, le še z napravami. Zato že opažajo težave v medsebojnih odnosih. To imenujemo tehnoferenca – tehnologija ovira komunikacije. Preseči moramo to navdušenje nad tehnologijo in se vrniti v bolj analogno življenje. Tehnologija je koristna in potrebna s stališča ekologije, saj nam omogoča bolj energetsko učinkovite domove. Vendar moramo biti previdni pri tem, kako jo vpeljujemo v zasebno življenje. Visokotehnološke rešitve morajo biti nizkotehnološke.

Kaj bi svetovali arhitektom, da bodo bolje načrtovali mesta in stavbe prihodnosti? Kakšen namig?

Kot arhitekti in načrtovalci mest bi morali imeti v mislih eno samo besedo: odnosi. Tako kot ameriška arhitektka Jeanne Gang, ki ne gradi hiš, temveč odnose, kajti mesta so ljudje. Svoje zgradbe skuša organizirati tako, da ljudje sami od sebe težijo k druženju. V svetu, v katerem smo vse bolj osamljeni in digitalizirani, v katerem težko komuniciramo iz oči v oči, ustvarja možnosti za analogno komuniciranje. Kot recimo v nebotičniku Aqua v Chicagu, ki je oblikovan kot navpična vas.

Studio-Gang-nebotičnik-Aqua
Nebotičnik Aqua, Chicago (avtor: Studio Gang)

Želela je posnemati vodoravno sosedsko komunikacijo, zato je nalašč oblikovala balkone tako, da se sosedje vidijo in so skoraj prisiljeni v pogovarjanje. Kot bi se pogovarjali čez vrtno ograjo, vendar po vertikali. To so koristne zvijače, ki nam v prihodnosti lahko koristijo. Zdi se mi lepo, da ljudi v mestih prihodnosti na tak način spodbudimo k analognemu komuniciranju. 


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

O STANOVANJSKI PROBLEMATIKI Z ANJO PLANIŠČEK – Podkast ODPRTO #06

V šesti oddaji podkasta ODPRTO govorimo o stnovanjski problematiki. Z nami je arhitektka, izr. prof. na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in prejemnica nagrade Častna članica ZAPS Anja Planišček.

Z Anjo se pogovarjamo o stanovanjski politiki, stanovanjskih zadrugah, o stanju stanovanjskih gradenj v Sloveniji ter humanitarni pomoči v Afriki, ki ju izvaja skupaj s Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani in organizacijo Streha za vse.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

O ODNOSIH DO PROSTORA Z NANDETOM KORPNIKOM – Podkast ODPRTO #05

V peti oddaji podkasta ODPRTO razglabljamo o nekaterih temeljnih arhitekturnih vprašanjih. Govorimo o tem, kako prostori nastajajo, kakšen pomen imajo in kako vplivajo na naša življenja. Z nami je arhitekt in prejemnik Platinastega svinčnika ZAPS, Nande Korpnik.

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

Z Nandetom smo govorili o poklicu arhitekta, o odnosu do obstoječega prostora ter razlikami med arhitekturo, umetnostjo in obrtjo.


Arhitektura je kot dejavnost izjemno raznolika in kompleksna. Hkrati pa zelo subjektivna, saj jo je težko znanstveno opredeliti oz. definirati. Včasih spominja na filozofijo, kjer se skozi debate in razmišljanja dokopljemo do določenih resnic. Arhitektura je torej iskanje resnice. Resnice prostora, družbe, časa, kulture in tudi samih avtorjev.

Pri iskanju resnice pa v arhitekturi le malokrat pridemo do dna. Po navadi se iskanje nadaljuje v naslednjih generacijah. Odkriva se nove poglede, obuja stare tradicije, preizkuša tehnične zmogljivosti in preverja obstoječe zakonitosti. A čeprav ima arhitektura to filozofsko plat, je po funkciji povsem utilitarna.

Njen namen je, da nas ščiti pred vremenskimi vplivi, nam nudi varno okolje in tvori prostor, kjer bivamo in se družimo. V tej svoji polarnosti je arhitektura razpeta med duhovnostjo samorefleksije in materialnostjo fizičnega sveta. S tem pa ustvarja široko polje za lastno upodabljanje.

Arhitektura je vedno določen poseg v obstoječi prostor. Ta pa je posledica več tisoč posegov različnih družb in civilizacij, ki so na temm prostoru živele.

Tako ob vsakem novem projektu arhitekt z novim posegom razvija zgodbo prostora naprej. Pri tem pa je jasno, da za njim prihajajo še drugi in da je on le ena beseda v dolgem romanu prostora.

Kakšen pomen zares imata v tem kontekstu posamezen projekt in arhitektovo delo?

Arhitektovo delo naj bo pomensko in vsebinsko predvsem iskren komentar svojega časa, avtorja in naročnika. Nenazadnje naj bi se ocenjevanje arhitekture za nazaj vedno začelo v razumevanju časa, ko je nastajala.

Nerealno je pričakovati, da bo vsaka arhitektura zgodovinsko manifestna. Če že realno zapiše svoj čas in mu v svoji življenjski dobi služi dobro, je lahko arhitekt zadovoljen.

Danes je popularno, da se tradicija in dediščina cenita in skušata ohraniti. Po eni strani je to hvalevredno in spoštljivo do tega, kar je bilo. Po drugi strani pa se poraja vprašanje, ali konservativnost omejuje razvoj prostora.

Na primer po drugi svetovni vojni so bila nekatera mesta dobesedno zravnana z zemljo. Nato so jih zgradili povsem na novo in na takrat sodoben način.

Res je, da se je izgubilo veliko dediščine, hkrati pa se je tudi razvilo nekaj povsem novega, kar se prej ni moglo. Kako gledate na to?

Zanimivo vprašanje, ki je aktualno že dobrih sto let od začetka sodobnega konservatorstva. Vseskozi se polemizira, kaj obnoviti, kaj rekonstruirati na novo, koliko svobode pustiti arhitekturnim predelavam.

Zanimiv primer je moj paviljon za prezentacijo arheoloških ostalin in situ v Celju, ki je nagrajen z evropsko nagrado Europa Nostra. Ocenjevalna komisija je zapisala, da je to dober primer ohranjanja in predstavitve arheoloških ostalin in situ v urbanem kontekstu, kar je izziv, s katerim se pogosto srečujemo po vsej Evropi. Zasnova paviljona ‒ premišljena in nevsiljiva zgradba ‒ je skladno integrirana v obstoječi ulični niz in ohranja njegovo kontinuiteto.

Moja arhitektura se je precej podredila svoji vsebini, pravzaprav je kreativno in likovno celo sledila zatečenemu urbanemu stanju in je ocenjena kot obogatitev starega mestnega jedra. Po drugi strani pa sta odkritje arheoloških ostalin in odločitev, da se jih prezentira s paviljonsko pritlično stavbo, povozila veljavni prostorski akt, ki na tem mestu predpisuje stavbno plombo in pozidavo do višin vencev sosednjih stavb.

Novogradnja naj bi tvorila videz strnjene ulične večnadstropne zazidave. Lahko bi rekli, da se je arheologija postavila nad veljavni vzorec arhitekturnega urejanja starega mestnega jedra v Celju. Takšno, kot je danes, bi jo lahko celo označili kot urbanistično napako; jaz kot ustvarjalec pa jo vidim kot abstrakcijo ruševine, ki je bila na tem mestu ‒  kot arhitekturno skulpturo.

paviljon za prezentacijo arheleogije Celje Nande Korpnik
Paviljon za prezentacijo arheleogije Celje, 2016; avtor: Nande Korpnik, foto: Miran Kambič

Zanimiv primer, pri katerem lahko razumemo, da ni enoznačnega odgovora, kaj naj prevlada in kako se doseže harmonija med starim in novim. Moje mnenje je: dokler nas ostanki arhitekturne preteklosti kulturno bogatijo in nam ne predstavljajo prevelike ekonomske motnje, je sobivanje staro-novo dobrodošlo.

Ena večnih dilem v arhitekturi je tudi ta, ali je arhitektura umetnost ali obrt. V sodobnem času se je vmešal še tretji pojem, in sicer posel. Kako bi vi opredelili arhitekturo?

Danes je arhitektura posel, za katerega je potrebno veliko obrtnega znanja in je tudi lahko umetnost. Če razumemo arhitekturo kot umetnost, se moramo zavedati, da ima dobra arhitektura v sebi skrito varnostno kodo, ki se razume kot uporabna vrednost stavb.

Arhitektura naj bi vedno nečemu tudi praktično služila, kar nas kot ustvarjalce mogoče ovira, ker se ne počutimo povsem svobodni v kreativnem izražanju, lahko pa to razumemo kot privilegij, ki nam pripoveduje, da smo vpeti v realni svet in je naša arhitektura lahko najbolj stvaren odsev svojega časa.

Gre za privilegij, ki za ostale umetniške zvrsti ni samoumeven. Zame naj bi imela arhitektura najprej uporabno vrednost, če pa se uspe vzpostaviti še kot umetniško delo, ki se odlikuje s pripovedno vrednostjo, lahko govorimo o dobri arhitekturi.

Nekoč je bila arhitektura rezervirana za najprestižnejše objekte, medtem ko je bila ljudska arhitektura v domeni obrtnikov in samograditeljev ter posledično bolj trdno stkana z ljudsko tradicijo.

Danes je poklic reguliran in prostorska zakonodaja vedno bolj zapletena, na prostor pa vplivajo predvsem stroka, politika in kapital. Medtem pa še vedno vsi živimo in uporabljamo arhitekturo in prostor.

Ali je večina ljudi danes odrezana od možnosti izražanja v arhitekturi in kako to vpliva na bivanjsko kulturo? Se zaradi tega pojavlja vedno večja želja po javni participaciji v arhitekturi?

Nekoč je bilo verjetno arhitektom lažje, bili so svobodnejši pri načrtovanju stavb. Modernizem je razširil interesno polje arhitekture tudi na stanovanjsko gradnjo. Posledica vedno večjega vključevanja družbenih in tehničnih normativov je, da se projektiranje vedno bolj regulira, kar je v nasprotju z avtorsko svobodo.

Še več, včasih se zdi, da vse skupaj vodi v spreminjanje avtorskih arhitektov v trodimenzionalne uradnike, ki predvsem izpolnjujejo predpisane standarde. Ampak umetnost vedno najde pot in arhitektom še vedno uspeva načrtovati nove in nove avtorsko zanimive in ikonične stavbe. Tudi na bolj preprostih objektih zaznavamo željo po lepo oblikovanih prostorih in stavbah.

Še nikoli ni bila arhitektura tako vseprisotna in nikoli v zgodovini se ni z njo ukvarjalo tako veliko ljudi. Tudi laična javnost si vedno bolj želi vključenosti v oblikovanje svojega življenjskega prostora, kar nas poklicne arhitekte malo jezi, po drugi strani pa lahko razumemo njihovo angažiranje kot zavedanje pomembnosti dobre arhitekture in prostorskega oblikovanja in njihovo željo po večji vključenosti v arhitekturo.

Problem je, ker ni prevladujoče “inštrukcijsko formalne ideologije” in je dovoljeno marsikaj. Jaz sem optimist, danes res lahko nastane tudi kakšna prostorska neumnost, vendar brez skrbi, čas in prostor sta tisti stalnici, ki za nazaj vedno objektivno sodita in poračunata zgrajeno arhitekturo.

Pri snovanju nove arhitekture ima vsak arhitekt svojo vizijo oz. interpretacijo tega, kaj je idealna rešitev. Zato je prostor odvisen od tega, kdo ga načrtuje. Na neki način je odločitev, kdo bo prevzel kateri projekt, zaradi tega izjemno odgovorna in nasploh verjetno najbolj vplivna.

Toda ali mogoče obstaja univerzalno prava rešitev v arhitekturi? Se pravi, da obstaja absolutna resnica, kako bi moral biti določen prostor oblikovan in ali jo lahko arhitekt prepozna?

Če je še vedno odvisno, kdo načrtuje, in lahko od različnih arhitektov pričakujemo različne oblikovne interpretacije, to samo pomeni, da še nismo povsem regulirani in da še imamo manevrski prostor za avtorsko arhitekturo.

Danes tudi zaradi tehničnega napredka in novih načinov načrtovanja doživlja arhitektura industrijsko razvitega sveta pravi oblikovni eldorado. Še vedno velja oblikovna mantra postmodernizma, ki postavlja v ospredje čustveno plat izražanja, in arhitekti se danes lahko izrazno zelo ločimo.

V modernizmu, kjer je bila bolj poudarjena racionalna plat projektiranja in so v enem obdobju imeli arhitekti po CIAM-u napisanih pet točk dobre arhitekture, so bile razlike manjše in bi za tisto obdobje lahko rekli, da je veljala univerzalno prava rešitev. Danes tega ne moremo več trditi in absolutne resnice, kako naj bi bila videti dobra arhitektura, ni.

Edino, kar nas lahko druži, je iskrenost pri ustvarjanju, prizadevnost, da smo koristni za družbo, in želja po dobri arhitekturi. Sliši se enostavno, pa ni. Najtežje je samemu sebi priznati, kakšen si, in zelo veliko je dejavnikov, ki arhitekta vodijo v skušnjavo, da se prepusti ležernosti in zanemari svojo ustvarjalnost. 

Trenutno je izredno aktualna tema podnebna kriza, h kateri je veliko prispevala tudi gradnja stavb. Ena od idej za ublažitev krize je ta, da je zgrajenih stavb dovolj za vse in bi bilo potrebno obstoječe le obnavljati in jih narediti bolj trajnostne.

Kaj mislite o tej zamisli na globalni ravni in v slovenskem prostoru? Je to možna rešitev ali le radikalna ideja?

Prvinsko ima arhitektura v sebi skrit progresivni značaj in najlažje nam je graditi na novo. Odločitev, da boš najprej naredil oceno in analizo stanja grajenega, se sistemsko lotil prenov in obnov obstoječe arhitekture, jo naredil bolj trajnostno, je lahko politična in zopet kaže na kreativno moč arhitektov.

Že sama analiza je priložnost, da lahko arhitekti malo postanemo in se upremo nenehnemu hlastanju za novim in s tem tudi prevrednotimo svoj vrednostni sistem. Takšno proučevanje obstoječe arhitekture je nenazadnje lahko tudi zelo poučno. Sploh pa je prenova stavb vedno bila strokovno zahtevna naloga in če je vse skupaj še lepo oblikovano, zna biti to velik izziv za arhitekte in prav je, da se pridružimo tovrstni ideji tako na globalni kot na lokalni ravni.

Kaj vi iščete skozi lastno udejstvovanje v arhitekturi? Kaj želite odkriti in kaj spoznati?

Predvsem si želim, da bi bila moja arhitektura koristna, imela uporabno in pripovedno vrednost za čim širše okolje. Ustvarjati si želim sproščeno in uživati ob nastajanju svoje arhitekture. Že dolgo nazaj pa sem odkril, da ni arhitektura tista, ki ne more brez mene, spoznal sem, da sem jaz tisti, ki ne more brez nje.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

podkast Odprto 04 - O umetni svetlobi z Matjazem mavsarjem

O UMETNI SVETLOBI Z MATJAŽEM MAVSARJEM – Podkast ODPRTO #04

V četrti oddaji podkasta ODPRTO govorimo o umetni svetlobi. Pogovarjamo se z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear, kjer že 30 let načrtujejo svetlobo in ponujajo kakovostna svetila.

podkast Odprto 04 - O umetni svetlobi z Matjazem mavsarjem

Z Matjažem smo poklepetali o izzivih pri načrtovanju svetlobe, kako to poteka in o tem, ali nam bo kdaj uspelo ustvariti umetno svetlobo, ki bo enakovredna naravni.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

podkast Odprto 02 - O interierju s Petro Zakrajšek

O INTERIERJU S PETRO ZAKRAJŠEK – Podkast ODPRTO #02

V drugi oddaji podkasta ODPRTO govorimo o interierju in notranjem oblikovanju. Z nami je Petra Zakrajšek, direktorica in vodilna arhitektka pri Gao Arhitektih.

podkast Odprto 02 - O interierju s Petro Zakrajšek

S Petro smo se pogovarjali o začetku njene poti, kako poteka delo v njenem biroju, kako ustvarja interierje ter kakšne načrte ima v prihodnjem letu za London.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

podkast odprto Lone Feifer aktivna hiša

O AKTIVNIH HIŠAH Z LONE FEIFER – Podkast ODPRTO #01

V prvem podkastu ODPRTO govorimo o prvi slovenski družinski hiši s certifikatom ‘Active House’, ki jo je razvilo podjetje Lumar. O vplivih arhitekture na podnebno krizo in o bivalnem ugodju se pogovarjamo z ga. Lone Feifer, generalko sekretarko združenja ‘Active House Alliance‘.

podkast odprto Lone Feifer aktivna hiša

Svoj komentar na trajnostne principe ‘Active House’ je podal tudi dr. Jernej Markelj, raziskovalec metod vrednotenja stavb po načelih trajnostne gradnje in podžupan za področje urbanizma v Občini Kamnik.


Podnebna kriza je predvsem posledica prekomerne porabe energije in prekomernih izpustov, ki nastanejo pri njeni proizvodnji. Pri tem igra veliko vlogo tudi grajeno okolje, saj stavbe za svoje delovanje porabijo kar 40 % celotno proizvedene energije.

Ta podatek je strašljiv in hkrati optimističen, saj pomeni, da imata gradnja novih energetsko učinkovitih stavb in energetska sanacija obstoječih stavb ogromen potencial za zmanjšanje škodljivih izpustov in zmanšanje porabe energije.

Tega potenciala se zaveda tudi združenje Active House, ki pa na stavbe ne gleda le iz energetskega vidika. Koncept active house se zavzema za bolj zdrave bivalne prostore z manjšimi posledicami za okolje. Na prvo mesto postavlja človeka, njegovo ugodje in dobro počutje. Pri tem se osredotoča na tri osnovne temelje: Ugodje, energija in okolje.

Prve ideje o aktivnih hišah so nastale leta 2007. Leta 2011 je bila ustanovljena neprofitna organizacija Active House Alliance, ki tudi podeljuje certifikate Active House. Od takrat naprej je bilo zgrajenih že več kot 100 aktivnih hiš.

Takšna hiša stoji tudi v Dragomlju pri Domžalah. Gre za prvo družinsko hišo v Sloveniji s certifikatom Active House, ki jo je zgradilo podjetje Lumar. Hišo smo si ogledali in jo doživeli na OHS predpremieri.

O LONE FEIFER

Lone Feifer podkast Odprto aktivna hiša

Lone Feifer je aktivna zagovornica in mentorica na področju trajnostnosti, oblikovanja in inovacij. Je članica upravnega odbora Danske kraljeve akademije za arhitekturo in članica upravnega odbora Danskega združenja arhitektov.

Lone Feifer ima magisterij z arhitekture na Kraljevi akademiji v Kopenhagnu in podiplomski magisterij Energetike in zelene arhitekture na Šoli za arhitekturo Aarhus in na Univerzi Tsinghua.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

“S SVOJIM ZNANJEM DAJEMO IZDELKOM VISOKO DODANO VREDNOST” – Intervju z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear

Tekom letošnjega festivala OHS smo imeli priložnost, da nas po objektih poleg projektantov arhitekture popeljejo tudi nekateri projektanti osvetlitve. Medtem, ko arhitekti kot nekakšni »frontmeni« skupine načeloma dobijo največ pozornosti, ne smemo pozabiti, da je arhitektura, še posebej dobra, rezultat uigranega in ustvarjalnega (so)delovanja široke ekipe strokovnjakov – gradbenih, elektro in strojnih inženirjev, obrtnikov, nadzornikov ter drugih.

V tem pogledu je produkcija arhitekture zelo podobna produkciji filma – draga, počasna, dologtrajna, z množico bolj ali manj glavnih oziroma stranskih vlog. Arhitekt je morda režiser, a vsak dober režiser prizna, da je brez svojih sodelavcev precej izgubljen in nemočen. Le pri najmanjših in neodvisnih projektih lahko režiser upa, da bo sam hkrati obvladal kamero, zvok, produkcijo… in tudi uspešno zaključil projekt. A ne gre le za preprosto postavljanje kljukic na seznam opravil. Vsak profil, ki je vključen v projekt, prinese s sabo drug pogled, drugo znanje in izkušnje, odpira nova vrata in nove razmisleke.

Arhitekturo in film druži še ena skupna točka – pri obeh ima svetloba prav posebno mesto. Seveda si nobene vizualne umetnosti ni mogoče predstavljati povsem brez svetlobe, a kar film in arhitekturo loči od ostalih vej in polj je to, da edini ustvarjata svojo lastno svetlobo. Kipar in slikar praviloma nimata nikakršnega vpliva na to, kako bo njun izdelek v danem okolju osvetljen, kakšni bodo pogoji, itd. Arhitekt in režiser pa nimata le možnosti, temveč obvezo, da se v ustvarjalnem procesu aktivno ukvarjata z vprašanjem svetlobe. Režiserju pri tem stoji ob boku mojster luči – osvetljevalec, arhitektu pa – načeloma – načrtovalec svetlobe.

A arhitekti v resnici le poredko posegamo po uslugah načrtovalcev svetlobe. Del krivde za to gotovo nosijo (pre)nizka sredstva, ki se namenjajo za pripravo projektne dokumentacije. Delno gre tudi za preslabo informiranost in izobraženost arhitektov. O teh in sorodnih temah smo se pogovarjali z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear, kjer se ukvarjajo z oblikovanjem in načrtovanjem osvetlitve ter prodajo svetil. Podjetje se je skozi tri desetletja delovanja izkazalo kot najbolj inovativno in prodorno slovensko podjetje na svojem področju.

G. Mavsar, omenili ste, kako ne želite, da se vas izpostavlja preko vseh ali pred vsemi v Arcadiji. Niste tisti, ki je začel s tem podjetjem, ampak ste ga prevzeli od ustanovitelja. Podobno si predstavljate, da ga bo nekega dne prevzel tudi nekdo drug za vami.

Arcadia je predvsem nekakšen skupek, zaokrožena celota ljudi, specialistov – vsakega na svojem področju znotraj našega podjetja. Podjetje sestavljajo posamezni oddelki, vsak s svojimi strokovnjaki in s točno določenimi nalogami. Sklop projektive oz. načrtovanja je ločen od komerciale in tudi znotraj komericale sta dva sklopa, ki sta med sabo ločena – zelo tehnični in zelo dekorativni sklop.

Arhitekti poznajo Arcadio predvsem kot projektante in dobavitelje, del širše javnosti pa verjetno kot prestižen salon svetil. Kje se Arcadia vidi sama? Kakšna je njena vizija?

Arcadia se je v začetku na trgu res vzpostavila kot prodajalec in dobavitelj kakovostnih tujih znamk svetil. Kar jo je od vsega začetka izpostavljalo pa je bil močan poudarek na svetovanju, projektiranju, podpori – torej na znanju. In to je tisti del naše dejavnosti, ki ga aktivno razvijamo že ves ta čas. Prav ta del postaja vedno močnejši in vedno bolj pomemben.

Tisto, kar želimo mi, »nova Arcadia«, povedati oz. predstaviti, je to, da danes ni več pomembno, da si zastopnik ali distributer svetovnih znamk kot so Flos, Artemide, itd. To je nekaj, kar je bilo včasih lepo slišati in dobro imeti, ker so ljudje mogoče malo drugače, z drugačnimi očmi, gledali na celotno zgodbo osvetlitve. A o tem malo kasneje.

Kar smo mi spremenili je predvsem to, da smo hoteli svetilom/prodaji svetil podeliti visoko dodano vrednost. To ne pomeni, da mi prodajamo luči samih po sebi, ampak, da (na žalost, ker smo v to prisiljeni) prodajamo svoj znanje preko produktov. Zato ker sam poklic oblikovalca svetlobe ali lighting designerja v Sloveniji, pa tudi širše, ni cenjen. Tudi arhitekti imate zelo podobne težave.

Zaradi tega smo prisiljeni oblikovanje svetlobe peljati skozi komercialno prodajo svetil. Mislim pa, da je glavna prednost Arcadie danes to, da izdelku da visoko dodano vrednost s svojim znanjem, recimo temu inženirskim pristopom ali pa z načinom dela, ki smo ga razvili čez ves ta čas.

In če se zdaj vrnem na že omenjeno temo, zakaj kupci danes z drugačnimi očmi gledajo na osvetlitev … Razlog je predvsem to, in pri tem si upam reči, da je bila to deloma zasluga Arcadie ter jasno pomoči arhitektov, da nam je v teh 30 letih uspelo predstaviti svetlobo kot tako na drugačen način, na način kot ji pripada. Svetloba – umetna svetloba – ni več nujno zlo z eno stropno svetilko na sredini vsakega prostora. Postala je del arhitekture in del življenja. Ljudje so se naučili gledati umetno svetlobo skozi oči naravne svetlobe.

Vsem se zdi normalno, da podnevi obstaja v prostoru neka dinamika svetlobe, igra senc s pomočjo sonca ali pa tudi brez. Zvečer pa so bili ljudje včasih zadovoljni s tem, da so prižgali žarnico. Zdaj pričakujejo neko drugačno, boljše razpoloženje. To je naša vizija tudi za naprej – še okrepit to zgodbo, še povečati dodano vrednost, naprej razvijati naše znanje in našo ekipo …

V prihodnosti ne bomo več trgovec s svetili, ampak samo še projektivno podjetje. To JE prihodnost. V to nas bodo, če ne drugega, slej kot prej prisilile tudi razmere na trgu. Internetna prodaja se bo še povečala in tu bomo imeli vedno manj prostora kot preprost trgovinski kanal za plasiranje oblikovalskih izdelkov.

Arcadia bo letos praznovala 30-letnico. V tem času ste realizirali veliko število zelo zahtevnih projektov in sodelovali z najbolj uglednimi slovenskimi arhitekturnimi biroji. O tem, zakaj drugi poiščejo vas, smo že. Kaj pa VI iščete v arhitektu? Oziroma česa si želite od soprojektanta/naročnika, kaj je po vaših izkušnjah pomembno?

Predvsem razumevanje, da je umetna svetloba ravno tako pomembna kot naravna. Opažam, da je pri arhitektih zavedanje o pomenu naravne svetlobe pri arhitekturnem projektu na zelo visokem nivoju. Pozabijo pa upoštevat tisti drugi del dneva – temo. Zavedanje, da z načrtovanjem umetne svetlobe pridobijo na arhitekturnem projektu smo vsaj pri nekaterih uspeli razviti, tako da tega ne pogrešamo več. Določeni arhitekti zdaj sami poiščejo našo pomoč. Naš cilj pa je, da je takšnih primerov vedno več – da so v izhodišču takšni vsi.

Trenutno se izobraževanju arhitektov o oblikovanju in načrtovanju svetlobe pri nas ne posveča veliko pozornosti. Kolikor mi je znano na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo to ni del obveznega kurikuluma, obstaja pa izbirni predmet. Kako to? Zakaj mislite da je prišlo do tega pomanjkanja? Arhitekti se tukaj težko izmaknemo odgovornosti, saj je že Le Corbusier definiral arhitekturo kot veličastno igro volumnov v svetlobi …

Dodaten neprijeten podatek je to, da je celo na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko razsvetljava izbirni predmet. Tako, da se tisti, ki si tega izrecno želi, tej temi lahko posveti v zelo omejenem obsegu, saj, če se ne motim, poteka predmet le en semester. Ob tem je treba omeniti, da je le malo komu že v času študija dano zavedanje o tem, kaj svetloba je in kaj pomeni …

V nasprotju z izobraževalno prakso pa povpraševanje po kadru obstaja. Vsi iz naše stroke iščejo kader, a izobraževanj zanj ni. Mi svoje kadre izobražujemo sami, saj k nam večina pride brez specifičnega znanja. Pridobijo ga tukaj, na delu. Alternative pa za zdaj ni. V resnici je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo problem v tem, da se umetna svetloba večinoma še vedno pojmuje kot nujno zlo. Med drugim je osveščanje arhitektov tudi del naše vizije, celo naša dolžnost in naš cilj v današnjem času.

Arhitekte obravnavamo kot naše glavne odjemalce in jih senzibiliziramo za to, da je umetna svetloba prav tako del arhitekture. Osveščamo, da umetno svetlobo v določenem segmentu nekdo obvlada bolj kot arhitekt. Torej, da na trgu obstaja nekdo, ki je za ta segment arhitekturnega projekta idealen sogovornik in sodelavec. Včasih nam to uspeva malo bolj, včasih malo manj. Je pa v zadnjem času razveseljivo, da je razumevanje na višjem nivoju kot je bilo včasih.

Poudarek dajemo tudi temu, da poskušamo vsako leto za posamezne seminarje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo prirediti predavanja v naših poslovnih prostorih. Trudimo se, da bi preko razstav kot je na primer Arhitektura Inventura nagovorili projektante, ki še nimajo tega zavedanja in jih povabili, da se z nami seznanijo na projektu. Saj lahko arhitekt s tem, da sodeluje s strokovnjakom za umetno svetlobo, še izboljša kakovost svojega projekta.

Opažate, da vsaj pri arhitektih obstaja pozitiven trend pri zavedanju o umetni osvetlitvi. Ali opažate, da se to dogaja tudi širše? Naprimer pri osvetlitvi javnega prostora, ki je tudi en velik segment, a je samo delno vezan na arhitekte. V tem primeru so odločevalci naprimer občine, ki lahko osvetlitev naročijo izven celovite prostorske zasnove.

No, s to trditvijo se ne strinjam povsem. Arhitekti so vseeno tisti, ki celovito oblikujejo prostor. Preko njih poteka tudi izobraževanje javnosti o prostoru. Me pa veseli, da gre v zadnjih letih ali desteletjih zgodba v pravo smer in da se tudi vedno več raznih investitorjev zaveda, da je pomemben segment v arhitekturi tudi umetna svetloba. Na ta način je tudi prišlo do zakona o svetlobnem onesnaževanju.

V Sloveniji imamo enega izmed najbolj restriktivnih zakonov na tem področju na svetu. Bili smo tudi med prvimi, ki smo ga sprejeli. Če se o tem takrat ne bi govorilo, tudi širša javnost danes ne bi razumela, da je to tema, o kateri je treba govoriti. Prav tako javnost ne bi vedela, da obstajajo strokovnjaki, ki znajo izračunati in opisati vplive na okolje ter jih prilagoditi zahtevam tako, da so še vedno sprejemljivi ter v korist vseh.

O ŠIRITVI TOVARNE TEM ČATEŽ – Intervju z izvršnim direktorjem, Andrejem Bajukom

Širitev tovarne TEM Čatež; avtorji: Jereb in Budja arhitekti; foto: Blaž Budja

Projekt širitev tovarne TEM Čatež je leta 2018 dobil prestižno nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) Zlati svinčnik za odlično izvedbo. O tem, kako je do sodelovanja z avtorji prišlo in kaj o širitvi menijo zaposleni smo s pogovarjali z izvršnim direktorjem TEM Čatež Andrejem Bajukom

Kaj je pretehtalo pri odločitvi za arhitekturno rešitev biroja Jereb in Budja? Ste sodelovali pri planiranju in, ali so arhitekti bili pripravljeni poslušati vaše želje? 

Pripravili smo manjši, neformalni natečaj, h kateremu smo povabili različne biroje, saj smo želeli pridobiti več kreativnih idej. Podrobno smo jih preučili in se nato na podlagi tehtnega razmisleka znotraj ekipe sodelavcev odločili za arhitekturno rešitev Jereb in Budje.

Kako je potekalo sodelovanje? 

Za našo zmerno rast smo najprej potrebovali nove skladiščne površine, pisarne, razstavišče in večjo proizvodnjo. Pred nami sta bila glavna izziva: kako umestiti dodaten industrijski objekt v dolenjsko vasico, da poseg v prostor ne bo pregrob, in kako se bodo lahko izkoristile razpoložljive zazidljive površine še v prihodnje.

Vse to so načrtovalci iz biroja Jereb in Budja z Blažem na čelu najprej dobro razumeli in nato predlagali rešitev, ki je nato nismo več bistveno spreminjali. Rešitev je bila enostavno takšna, da nas je takoj prepričala.

Sodelovanje je potekalo sproščeno, gladko in brez zapletov. Veliko smo se pogovarjali in sledili cilju, da se je za odličen izdelek vredno potruditi po svojih najboljših močeh. Zato je tudi končni izdelek po našem mnenju takšen, da izstopa iz povprečja, saj tudi mi že dolgo nočemo biti povprečni v tem, kar počnemo. In to je opazila tudi strokovna javnost.

Kako so se na novo pridobitev odzvali zaposleni – je zaznati kaj dodatnega elana, ponosa med zaposlenim? 

V našem podjetju TEM Čatež si želimo čim boljših medosebnih odnosov, saj se praktično vsi med seboj poznamo. Zato nam je bilo pomembno, da se bodo naši zaposleni dobro počutili v novih prostorih, kar se zagotovo najbolj pokaže v nadpovprečnih poslovnih dosežkih.

Zdi se mi, da naše novo delovno okolje dokazuje, da lahko tudi tovarna stikal in vtičnic postane prijeten ambient in lahko rečem, da smo vsi zaposleni ponosni na novo pridobitev. Sedaj še z večjim veseljem povabimo poslovne partnerje, kupce, arhitekte…

Po navadi so obiskovalci prav tako navdušeni nad moderno stavbo, izčiščenimi linijami, sodobnostjo… In vse to nam daje še dodatno energijo in motivacijo za nadaljnje poslovne izzive.

Kako zaposleni in domačini gledajo na to, da je prizidek prejel najvišje arhitekturno priznanje v Sloveniji? 

Vsi skupaj, tako zaposleni kot lokalna skupnost, v katero smo zelo vpeti, smo  zelo ponosni na prejeto priznanje. To samo še potrjuje pravilnost naše odločitve za sodelovanje z Jereb in Budja arhitekti.

Veseli nas, da je nova, povečana tovarna tako dobro in subtilno umeščena v okolje, da se praktično zlije z njim, obenem pa je zaradi svoje forme in posameznih detajlov primer premišljene in moderne arhitekture, ki je narejena po meri človeka.

Širitev tovarne TEM Čatež si lahko ogledate v sklopu 10. festivala Odprtih hiš Slovenija. Svoj ogled si rezervirajte na tej povezavi.

ANA KREČ IN JURE HROVAT (SVET VMES): UČILNICA, KOT PRIMARNA ENOTA ZA NAČRTOVANJE ŠOL POČASI IZGUBLJA SVOJ PRIMAT. TA MISELNI PREMIK PA SE NA NIVOJU ZAKONODAJE ODVIJA ZELO POČASI

Svet vmes, Ana Kreč in Jure Hrovat; foto: Matevž Paternoster

Pri načrtovanju izobraževalnih ustanov se pretežno še vedno opiramo na 40 let stara navodila, ki so zapovedovala princip ‘ex-cathedra’. O sodobnih in holističnih pristopih načrtovanja šol ter o togi prostorski zakonodaji, ki ne dovoljuje eksperimentiranja, smo se pogovarjali z Ano Kreč in Juretom Hrovatom iz biroja Svet vmes.

Letos bomo v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije javnosti pokazali dva vaša najnovejša projekta. Vsi trije so povezani z mladimi oziroma izobraževalnimi prostori in to z ‘vmesnimi prostori’, kot so šolski hodniki, avle, atriji oziroma dvorišča, itd. Zakaj fokus na ta svet vmes – medprostori? Od kod navdušenje za te prostore?

Široko zastavljeno vprašanje… Vmesni prostor, t. i. ‘in-between’ je v arhitekturi že star koncept. Skoval ga je nizozemski arhitekt, strukturalist Aldo Van Eyck ter ga predstavil na konferenci v Otterlo-ju na Nizozemskem leta 1959 (poznani kot zadnji CIAM konferenci). Tam je govoril o »arhitekturi kot pragu«, ki naj bi vzpostavil »vmesno realnost« in tako »spoprijateljil« dve konfliktni si polarnosti. Torej javno-zasebno, temno-svetlo, interier-eksterier, formalno-neformalno…

S takšnim načinom razmišljanja se je postavil proti takratni izredno funckcionalistični drži arhitektov, ki so po njegovem mnenju ustvarjali tanke in ostre ločnice, oz. sam jih je imenoval kar »giljotine«, med eno in drugo realnostjo. Kritika se je predvsem nanašala na »CIAM-ski« nehumani urbanizem. Arhitektura naj bi po njegovem omogočila srečanje dveh fenomenov in ustvarjala okolje za »prekrasno človeško gesto«, kot je na primer prihajanje in odhajanje domov, ki po njegovem ostaja nespremenjejo skozi stoletja.

Najino osebno navdušenje nad vmesnimi prostori v arhitekturi izhaja še iz študentskih let, saj smo se na seminarju »Arhitektura mesta«, prof. Koželja in takratnega asistenta, danes izr. prof. Tadeja Glažarja, že od samega začetka največ ukvarjali prav z vmesnimi urbanimi prostori ter s tipologijami vseh oblik in meril v odnosu do človeka in obstoječega konteksta.

Pri tem smo konstanto prevpraševali odnos grajeno-prazno, črno-belo, formalno-neformalno, zasebno-javno in predvsem stremeli k ustvarjanju vmesnih, hibridnih in »shared« okolij, naj si bo to v prometni infrastrukturi, v načinu bivanja, dela, ustvarjanja, učenja, itd. Dodatno je takratni asist. Glažar na nas študente prenesel ogromno idej in vplivov iz študija na The Berlage Institute, katerega prvi dekan je bil prav Herman Hertzberger (Van Eyckov učenec in kasneje sodelavec), katerega ideje smo na naši fakulteti ogromno preigravali.

Meniva, da sva kasneje, s študijem na Danskem in v Belgiji, vse te ideje in vrednote samo še dodatno poglobila, predvsem z opazovanjem tipologij »vsakdanjih arhitektur«, ki so bile izredno inovativno in humano zasnovane in kot take »prelomne« v arhitekturni stroki, saj so na novo začrtale ideje o šoli, bivanju, delu in prostem času. Vse to, poleg drugih izkušenj, počasi nalagaš v svojo lastno »banko spomina« iz katere kasneje črpaš in ustvarjaš.

Po vrnitvi domov si seveda želiš, da bi lahko podobno eksperimentiral tudi doma (vsaj v domeni natečajev). Takrat potem prvič »trčiš« ob slovensko gradbeno zakonodajo ter navodila za načrtovanje šolskih objektov, ki enostavno ne dopuščajo tipoloških eksperimentov.

Nikjer ni to bolj očitno kot na primeru šol in vrtcev, kjer pravzaprav še danes delujemo po funckionalističnih, ‘eksistenzminimum’ načelih, nastavljenih za težko povojno obdobje, ko smo se na slovenskem ozemlju srečevali z velikim mankom šolske infrastrukture, učnega kadra, slabimi higienskimi in zdravstvenimi razmerami. Leta 1958 so se začrtale prve začasne in nato leta 1968, zakonsko obvezujoče smernice za načrtovanje osnovnih šol, ki so še vedno bazirale na učilnici kot primarni tipologiji za prenos znanja in enoti za načrtovanje šol, medtem ko so se prostori komunikacij, skrčili na absolutni minimum.

S tem smo sicer na sistemski ravni v poznih 60′-ih in 70′-ih nekaj privarčevali, kasneje, v 1999/2000 pa s postopno uvedbo 9-letke, popolnoma zamudili lepo priložnost, da bi sistemsko in transdisciplinarno začrtali nove prostorske smernice, ki bi pospremile razvoj sodobnih, manj formalnih in hierarhičnih pedagoških prijemov. Tako se od poznih 60′-ih na področju navodil za načrtovanje osnovnih šol v RS do danes ni veliko spremenilo.

Zmanjšalo se je sicer število učencev na matično učilnico s čimer se je sicer povečala površina/učenca v učilnici in omogočila različne postavitve premičnega pohištva, ki je bilo za časa 19. stoletja togo in skoraj brez izjeme postavljeno ex-cathedra. V osnovi pa sistem normativno odmerjenih površin ABC in njihovo hierarhično razumevanje ostajata enaka, s čimer se vse do danes onemogoča razvoj raznovrstnih šolskih tipologij ter posledično razvoj holistično naravnanih pedagoških procesov v manjših skupinah, ki lahko potekajo tudi v vmesnem prostoru (predvsem, ko gre za pouk družboslovja ali umetnosti).

Kolektiv SVET VMES se je vzpostavil leta 2010 kot posledica osebne negativne natečajne izkušnje (še za časa študentskih let), kjer navkljub deljeni zmagovalni rešitvi, nisi zadovoljen z lastnim projektom, saj si bil zavoljo normativov primoran zatreti večino lastnih idej in idealov, s katerimi si se srečal tekom študija ali preko obiska naprednih, pozitivnih referenčnih primerov po tujini. Dodatno je vpliv arhitekta na izobraževalno arhitekturo preko natečajev izredno nizek – dosežemo manj kot 1 % vseh obstoječih šol, kar pomeni, da se večino arhitekturne produkcije izvede preko javnih razpisov, kjer najnižja cena še vedno diktira angažma arhitekta, kakovost in ambicioznost izvedbe.

Negativna natečajna izkušnja je vplivala na odločitev glede našega nadaljnega načina dela, saj smo se med leti 2008-2018 zavestno izogibali večini arhitekturnih natečajev in iskali drugačne načine interveniranja. Primarno smo želeli preko arhitekturnih intervencij direktno opozarjati na popolnoma prezrt socialni, učni ter prostorski potencial vmesne cone v šolski arhitekturi ter sekundarno (dolgoročno) s številnim naborom zgrajenih »case studyev«, spodbuditi naše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport k dialogu in sistemski spremembi.

Se vama zdi, da so šole in druge javne ustanove z leti spremenile svoj odnos do vmesnih prostorov, ali se mnogim zdijo ti še vedno nepomembni?

Do neke mere že, saj drugače ne bi imeli nobenih zgrajenih referenc. Po drugi strani pa je to še vedno zelo mala peščica šol. Meniva, da problem ni v tem, da si vrtci in šole s svojimi vodstvi na čelu, ne bi želeli sprememb na področju vmesnih prostorov. Meniva, da si želijo še več – npr. celostne šolske reforme (kar trenutno tudi vidimo v mnogih medijih), ki bi popolnoma spremenila način poučevanja (učitelji se pritožujejo nad preobsežnim kurikulom, prevelikim številom učencev, ki jih imajo v razredu, kar jim onemogoča alternativne načine dela, ter spremembo učnega prostora, za katerega si želijo, da bi bil bolj fleksibilen, manj formalen in predvsem ne izključno v domeni učilnice).

Naše prevpraševanje vmesnega prostora (v njegovi definiciji, programu, kvantiteti in času preživetem v njem) posledično pripelje do celostnega premisleka o vseh t. i. »ABC komponentah« šole in obstoječega načina pedagoškega dela. Učilnica (prostor A), kot primarna enota za načrtovanje šol ter kot edini, hierarhično najbolj pomemben prostor za prenos znanja počasi izgublja svoj primat. Prihaja do spremembe pedagoške paradigme. Ti miselni premiki pa se seveda (sploh na nivoju države in zakonodaje) odvijajo zelo počasi.

Soočamo se namreč z zgodovinsko vkoreninjenim razumevanjem, ki ostaja nespremenjeno od 19. stoletja dalje, in sicer, da pouk poteka v zaprtem razredu. Vmesno cono po trenutni zakonodaji in navodilih za načrtovanje osnovnih šol iz 2007 še vedno razumemo kot nekaj terciarnega, kvantitativno minimalno ovrednotenega. Zanjo z izjemo svežega opleska, garderobnih omar in info tabel, ni predvidenega financiranja.

Da vmesni prostor vedno pride zadnji, zato ne sme biti presenetljivo, saj pedagogov in ravnateljem ne izpostavljamo dovolj sodobnim prostorskim modelom. Meniva, da bi za ozaveščanje o šolskem prostoru veliko pripomogla tudi že obstoječa in delujoča šola za ravnatelje, ki bi bodoče vodje šol lahko preko predavanj arhitektov sistemsko izobrazila o kakovostni šolski arhitekturi, stavbni dediščini, vzdrževanju in prenavljanju šolske infrastrukture. Organizirati bi se morali arhitekturni izleti, ki bi prikazali pozitivne in napredne primere šol in vrtcev v EU prostoru. S tem bi počasi dvigovali prostorsko pismenost in ozaveščenost pedagoških delavcev.

Svet vmes: Serija I, Številke – Vhodna avla 1810; foto: Matevž Peternoster

Glede na to, da ste aktivni tudi v tujini, ne nazadnje si ti Ana doktorska študentka na KU Leuven, Sint Lucas School of Architecture v Bruslju, me zanima, kakšen je odnos do tovrstnih prostorov v tujini?

Odnos do tovrstnih prostorov se najbolj spreminja na severu. Protagonisti so predvsem skandinavski, zahodni narodi, Japonci, itd. Kdo na primer ne pozna gimanzije Ørestad z okroglimi učilnicami arhitektov 3XN v Kopenhagnu iz leta 2006, ter primer najbolj radikalne »učne krajine« – šole Vittra Telefonplan v Stockholmu (Rosan Bosch, 2011), ali okroglega vrtca Fuji (Tezuka Architects, 2009) v Tokyu na Japonskem?

Gre za svetovno znane arhitekture izobraževalnega prostora, ki so bile v veliki meri uporabljene kot »case study-ji« ob lansiranju novih učnih reform. V teh šolah noben ne govori o sobah ampak o aktivnostih, ki potekajo v »bazi«, ali v »agori«, okoli namišljenega »ognjišča«, o »jami«, itd. Ne govori se o sobah s štirimi stenami z odmerjenimi minimalnimi površinami.

Tako pedagogika kot arhitektura v teh primerih delujeta vzajemno, medtem ko pri nas fizični prostor popolnoma izgublja pomen, kar je vidno tako preko investicij v raziskovalne programe, ki ne investirajo v raziskovanje fizičnega učnega prostora, kot tudi pri izrazito prisotni mentalno-prostorski hierarhiji vseh deležnikov, ki fizični prostor vedno postavljajo v ozadje, za programom, pri čemer se ne zavedajo njegovega vpliva na dobro počutje in učni uspeh otrok in navsezadnje tudi pedagogov.

Delovati bi morali transdiciplinarno kot so to na primer naredili v Nemčiji (čeprav žal na pobudo privatne fundacije Montag Stifung), saj morajo Nemci v roku treh let zagotoviti ogromno novih šol (samo v Berlinu 50 in v Kölnu 30)! Tam se pravila za načrtovanje šol razlikujejo od ene do druge dežele (t.i.»landern«) kar predstavlja dodatni zaplet na nacionalnem nivoju.

Fundacija Montag Stifung je zato odprla razpis, na katerega so se lahko prijavila mesta iz različnih dežel in sodelovala v t.i. »fazi 0« – transdisciplinarni, inkluzivni in participatorni metodi s številnimi deležniki (politiki, pedagoškimi eksperti, vodji šol, pedagogi in učenci, arhitekti in predstavniki krajevnih skupnosti), kjer so znotraj 1 leta definirali kakšno šolo si pravzaprav želijo in kako se bo le-ta povezovala z okoliško skupnostjo. Šele nato so povzetke predali arhitektom, ki so pripravili dokumentacijo za gradnjo. Tak način se nama zdi zanimiv tudi za naš prostor.

Kako šolsko okolje vpliva na zavest o kakovostnem prostoru pozneje v življenju odraslega?

Meniva, da zelo. Vrtec in osnovna šola sta otrokov prvi samostojen kontakt z javnim prostorom, ki bi moral biti kakovostno oblikovan. Dokazano je, da kakovosten in estetsko dovršen prostor blagodejno vpliva na delo, učni uspeh, odnose in dobro počutje ljudi. Hkrati prostor kot tretji učitelj ponuja priložnost, da se otrokom privzgoji tudi prostorska občutljivost, kar bi nam kot družbi zelo koristilo.

Če se boste o šoli pogovarjali z arhitekti, bodo ti velikokrat govorili o osebnih izkustvih, spominih iz otroštva. Stanko Kristl na primer se še danes spominja svoje osnovne šole v Ljutomeru, kot visoke škatle iz katere je rad zbežal v gozd. To oseben spomin je kasneje vplival na to kako je sam zasnoval vrtec Mladi rod – enota Vetrnica za Bežigradom, ki je organskih oblik ter pavilijonsko, nizko zasnovan, z mislijo na male »plazilčke«, kot jih sam rad imenuje.

Svet vmes: Serija II: Črke – Dijaška soba »Abeceda«; foto: Matevž Peternoster

Jožica Curk: za dober rezultat je potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj

Jožica Curk, foto: Nika Curk

V času samostojne države je bilo zgrajenih in obnovljenih veliko kakovostnih vzgojno-izobraževalnih objektov. Med biroje, ki intenzivno ustvarjajo na tem področju, spada tudi Curk arhitektura. O načrtovanju šol in vrtcev smo se pogovarjali z Jožico Curk.

Curk arhitektura s svojimi projekti redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Do sedaj ste na festivalu predstavljali predvsem projekte s področja vzgoje in izobraževanja. Kaj vam pri tovrstnih projektih predstavlja največji izziv? 

Načrtovanje vzgojno-izobraževalnih objektov je eno mojih najljubših. Ustvarjanje prostorov, ki omogočajo dobro delovno okolje, tudi za igro, je najpomembnejše izhodišče. Ti prostori so udobni, ker so dovolj svetli, topli in zračni ter dovolj prostorni, da posamezniku dovoljujejo tako umik kot socialne stike.

Otroci so občutljivi in kritični uporabniki, ki v šoli preživijo dobršen del svojega časa. Okolico dojemajo izkustveno – kako se v prostoru počutijo, kje so prijetni in odmaknjeni kotički za igro in posedanje s prijatelji, katero igralo je po nekaj letih še zanimivo… To je največji izziv pri načrtovanju vzgojno izobraževalnih objektov in zanj ni pravil.

Izobraževalne ustanove so prvi trajni stiki otroka z javno arhitekturo. Kako vplivajo na otroško zavedanje o prostoru? 

Vrtci in šole so za domom prostori, v katerih otroci preživijo veliko svojega časa. So večji, z več uporabniki, manj intimni in bolj glasni. Zato je pomembno, da zagotavljajo varnost in udobje v vseh obdobjih otrokovega odraščanja.

Gradbena in druga zakonodaja predpisuje minimalne tehnične pogoje, varnost in zdravje v objektih, kar zagotavlja dovolj osvetljene, tople in prezračevane prostore z ustrezno rešeno akustiko. A je to nujno udobje, ki ga zagotavljamo v vseh novozgrajenih stavbah. Energetska učinkovitost ter trajnost šol in vrtcev je potrebna tudi zaradi vzgojnega vidika.

Prizidek Osnovne šole Milana Šušteršiča, avtorji: Curk arhitektura, foto: Blaž Zupančič

Pogosto je slišati kritike, da pri nas projektirajo in predvsem gradijo šole po merilu najnižje cene. Kaj pravite na to? Se vam zdi, da se je situacija v Sloveniji z leti spremenila? Kje vidite priložnosti za izboljšanje? 

Izbira projektantov za nove šolske stavbe poteka praviloma na podlagi javnega natečaja, kjer je izbrana strokovno najboljša rešitev. Natečaj razpiše naročnik (na primer občina za osnovno šolo ali vrtec), pogosto v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS). Na ta način je v zadnjih letih prišlo do nekaterih odličnih načrtov in realizacij vrtcev in šol. 

Žal se danes kljub gradnji novih stanovanjskih sosesk, gradi malo novih osnovnih šol. Praviloma se obstoječe redno obnavljajo, reorganizirajo in dograjujejo. Prednost slovenskih šol je njihova gostota in dostopnost vsem otrokom. V zadnjih letih pa še posebej njihova trajnostna naravnanost. Izboljšave so vedno mogoče. Predlagala bi več prostora za druženje in manj frontalnega pouka.

Glede na to, da ste strokovnjaki na področju urejanja prostorov namenjenim mladim, nam lahko poveste, kakšna je razlika med opremljanjem vrtca in domače otroške sobe?

Bistvena razlika je v velikosti objekta in trpežnosti opreme, pogosto tudi v naročniku in njegovem zavedanju vrednosti arhitekta. Oprema vrtca je načrtovana za več različnih uporabnikov, zato mora biti zasnovana večnamensko. Imeti mora visoko didaktično vrednost in zagotavljati najvišjo stopnjo varnosti.

Domača otroška soba je manjša in nižja so tudi sredstva za opremo. Javni naročnik se praviloma bolj zaveda naše strokovnosti, zasebni naročnik pa ima pogosto v mislih že izdelano idealno sliko otroške sobe, ki se včasih ne sklada z dimenzijami razpoložljivega prostora. Vsem naštetim projektom pa je skupno, da je za dober rezultat potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj.

Za konec pa verjetno najbolj težko vprašanje, ki vam ga lahko zastavimo. Nam zaupate, kateri projekt vam je najljubši in zakaj? 

Imam nekaj ljubih projektov, a izbrala bi prizidek OŠ Kolezija. Najprej zato, ker je všeč otrokom, njihovim staršem, babicam, dedkom, tetam in stricem, učiteljem in tudi ostalemu osebju šole. Potem zato, ker so prostori zelo svetli, ker se odpirajo v notranji atrij in zunanje dvorišče. Ker smo šolsko avlo lahko opremili z volnenimi blazinami v obliki prodnikov in ker je na ravni strehi prizidka veliko otroško igrišče. Nenazadnje pa tudi zato, ker je bilo načrtovanje lepa izkušnja sodelovanja z vodstvom šole in zaposlenimi, pa tudi z avtorjem prvotne šole arhitektom Grego Košakom, ki je soglašal z našo intervencijo.

Prizidek k Osnovni šoli Kolezija, avtorji: Curk Arhitektura, foto: Arhiv avtorjev