5 LASTNOSTI MANSARDE, KI JIH LAHKO OBRNEMO SEBI V PRID

Mansardna stanovanja imajo nekaj, kar jim daje poseben čar. Zanimivo je, da prav njihova specifična prostorska zasnova v ljudeh zbuja kreativnost, zaradi katere nastajajo najbolj domiselne bivanjske rešitve.

Z nekaj načrtovanja in malo iznajdljivosti se mansardno stanovanje hitro spremeni v svetli in prostorni raj pod nebom. Preverite, katere so tiste lastnosti mansarde, ki jih je  dobro upoštevati, da bo prostor kar najbolje izkoriščen, bivanje pa prijetno in zdravo.

1. Izkoristimo volumen 

Prostor pod streho ima praviloma velik volumen, kar je kot nalašč za ustvarjanje večjih in odprtih ambientov. Kadar je osrednji bivalni del odprt vse do slemena, deluje bolj zračno in bolj lahkotno.

V primerjavi z enako velikim prostorom, kjer so stropi na standardni višini 2,60 metra, imamo v odprti mansardi občutek večje prostornosti in se v njej počutimo bolje. Pogosto lahko volumen pod poševnino strehe še dodatno izkoristimo in v njej uredimo galerijo za delovni, bralni ali igralni kotiček. 

2. Zajemimo svetlobo z veliko žlico 

Prednost mansardnih stanovanj je, da lahko s strešnimi okni, nameščenimi pod kotom, zajamemo za okoli 30 odstotkov več svetlobe kot z vertikalnimi fasadnimi okni. Obenem imamo pri načrtovanju položaja oken precej svobode, saj je za lovljenje svetlobe na voljo celotna streha, vse do slemena. Če je pri tem kak dvomljivec pomislil na nepraktičnost oken izven dosega, je tu rešitev: električno odpiranje oken.

O naložbi v elektrifikacijo oken je vedno modro razmišljati, še posebej pa je smiselna tedaj, kadar načrtujemo ožji in globlji mansardni prostor. Z dodatnim oknom visoko proti slemenu bomo pridobili bistveno boljšo kakovost bivanja, obenem pa lahko z odpiranjem zgornjega in spodnjega okna učinkovito poskrbimo za dovajanje svežega zraka v prostor. 

3. Vidna strešna konstrukcija 

Dom je kraj vsega, kar nam je lepo in kar v nas zbuja prijetne občutke. Vidna strešna konstrukcija je vizualni element, ki naredi mansardo še posebej zanimivo. Morda tudi zato, ker je les naraven material, ki nas spominja na drevesa – in bivališča v drevesnih krošnjah.

4. Stebri kot popestritev 

Nosilne stebre v mansardnih stanovanjih lahko uporabimo kot gradnike, med katere vpnemo pregradne zidove, lahko pa iz stebrov naredimo ambientalno popestritev. Lahko so nosilci za knjižni regal, rože ali slike, lahko nanje vpnemo mizico ali jih z (zložljivimi) telovadnimi orodji spremenimo celo v fitnes otočke.  

5. Izkoristimo nizek parapet 

Skorajda ni stanovanja, kjer bi bilo shranjevalnih prostorov preveč. Zimska oblačila, odeje, potovalke, posteljnina, stare slike in spominki, od katerih se ne moremo ločiti … Vse to so manjše ali večje drobnarije, ki jih je treba nekam pospraviti. V ta namen lahko izkoristimo prostor pod nizkim parapetom, ob katerega umestimo shranjevalne police in zaprte omarice. Tudi v kuhinjah, v katerih lahko ustvarimo nekoliko globlji delovni pult, bodo omarice za shranjevanje posod več kot dobrodošle.   

Jožica Curk: za dober rezultat je potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj

Jožica Curk, foto: Nika Curk

V času samostojne države je bilo zgrajenih in obnovljenih veliko kakovostnih vzgojno-izobraževalnih objektov. Med biroje, ki intenzivno ustvarjajo na tem področju, spada tudi Curk arhitektura. O načrtovanju šol in vrtcev smo se pogovarjali z Jožico Curk.

Curk arhitektura s svojimi projekti redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Do sedaj ste na festivalu predstavljali predvsem projekte s področja vzgoje in izobraževanja. Kaj vam pri tovrstnih projektih predstavlja največji izziv? 

Načrtovanje vzgojno-izobraževalnih objektov je eno mojih najljubših. Ustvarjanje prostorov, ki omogočajo dobro delovno okolje, tudi za igro, je najpomembnejše izhodišče. Ti prostori so udobni, ker so dovolj svetli, topli in zračni ter dovolj prostorni, da posamezniku dovoljujejo tako umik kot socialne stike.

Otroci so občutljivi in kritični uporabniki, ki v šoli preživijo dobršen del svojega časa. Okolico dojemajo izkustveno – kako se v prostoru počutijo, kje so prijetni in odmaknjeni kotički za igro in posedanje s prijatelji, katero igralo je po nekaj letih še zanimivo… To je največji izziv pri načrtovanju vzgojno izobraževalnih objektov in zanj ni pravil.

Izobraževalne ustanove so prvi trajni stiki otroka z javno arhitekturo. Kako vplivajo na otroško zavedanje o prostoru? 

Vrtci in šole so za domom prostori, v katerih otroci preživijo veliko svojega časa. So večji, z več uporabniki, manj intimni in bolj glasni. Zato je pomembno, da zagotavljajo varnost in udobje v vseh obdobjih otrokovega odraščanja.

Gradbena in druga zakonodaja predpisuje minimalne tehnične pogoje, varnost in zdravje v objektih, kar zagotavlja dovolj osvetljene, tople in prezračevane prostore z ustrezno rešeno akustiko. A je to nujno udobje, ki ga zagotavljamo v vseh novozgrajenih stavbah. Energetska učinkovitost ter trajnost šol in vrtcev je potrebna tudi zaradi vzgojnega vidika.

Prizidek Osnovne šole Milana Šušteršiča, avtorji: Curk arhitektura, foto: Blaž Zupančič

Pogosto je slišati kritike, da pri nas projektirajo in predvsem gradijo šole po merilu najnižje cene. Kaj pravite na to? Se vam zdi, da se je situacija v Sloveniji z leti spremenila? Kje vidite priložnosti za izboljšanje? 

Izbira projektantov za nove šolske stavbe poteka praviloma na podlagi javnega natečaja, kjer je izbrana strokovno najboljša rešitev. Natečaj razpiše naročnik (na primer občina za osnovno šolo ali vrtec), pogosto v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS). Na ta način je v zadnjih letih prišlo do nekaterih odličnih načrtov in realizacij vrtcev in šol. 

Žal se danes kljub gradnji novih stanovanjskih sosesk, gradi malo novih osnovnih šol. Praviloma se obstoječe redno obnavljajo, reorganizirajo in dograjujejo. Prednost slovenskih šol je njihova gostota in dostopnost vsem otrokom. V zadnjih letih pa še posebej njihova trajnostna naravnanost. Izboljšave so vedno mogoče. Predlagala bi več prostora za druženje in manj frontalnega pouka.

Glede na to, da ste strokovnjaki na področju urejanja prostorov namenjenim mladim, nam lahko poveste, kakšna je razlika med opremljanjem vrtca in domače otroške sobe?

Bistvena razlika je v velikosti objekta in trpežnosti opreme, pogosto tudi v naročniku in njegovem zavedanju vrednosti arhitekta. Oprema vrtca je načrtovana za več različnih uporabnikov, zato mora biti zasnovana večnamensko. Imeti mora visoko didaktično vrednost in zagotavljati najvišjo stopnjo varnosti.

Domača otroška soba je manjša in nižja so tudi sredstva za opremo. Javni naročnik se praviloma bolj zaveda naše strokovnosti, zasebni naročnik pa ima pogosto v mislih že izdelano idealno sliko otroške sobe, ki se včasih ne sklada z dimenzijami razpoložljivega prostora. Vsem naštetim projektom pa je skupno, da je za dober rezultat potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj.

Za konec pa verjetno najbolj težko vprašanje, ki vam ga lahko zastavimo. Nam zaupate, kateri projekt vam je najljubši in zakaj? 

Imam nekaj ljubih projektov, a izbrala bi prizidek OŠ Kolezija. Najprej zato, ker je všeč otrokom, njihovim staršem, babicam, dedkom, tetam in stricem, učiteljem in tudi ostalemu osebju šole. Potem zato, ker so prostori zelo svetli, ker se odpirajo v notranji atrij in zunanje dvorišče. Ker smo šolsko avlo lahko opremili z volnenimi blazinami v obliki prodnikov in ker je na ravni strehi prizidka veliko otroško igrišče. Nenazadnje pa tudi zato, ker je bilo načrtovanje lepa izkušnja sodelovanja z vodstvom šole in zaposlenimi, pa tudi z avtorjem prvotne šole arhitektom Grego Košakom, ki je soglašal z našo intervencijo.

Prizidek k Osnovni šoli Kolezija, avtorji: Curk Arhitektura, foto: Arhiv avtorjev

7 ZLATIH PRAVIL PREDEN SE LOTITE PRENOVE PODSTREŠJA

Je bilo vaše podstrešje doslej nedodelano, zdaj pa ste se odločili, da mu vdihnete življenje? Boste v njem uredili študijsko sobo za najstarejšega otroka, kabinet zase, knjižnico ali domači fitnes? Morda ne boste povečali lastnega bivalnega prostora, ampak boste v mansardi uredili povsem samostojno bivalno enoto.

V vseh primerih se je prenove treba lotiti premišljeno in dobro načrtovati vse korake od začetne ideje do realizacije. Preverite, na kaj je treba biti pozoren, da vas prenova ne bo stala preveč. Niti denarja, niti živcev. 

1. Razjasnite si, kaj pričakujete od obnove 

Naložba v obnovo podstrešja se vedno izplača. Ne samo, da se bo zaradi dodatne toplotne izolacije izboljšala energetska bilanca vaše stavbe in boste prihranili pri ogrevanju, ampak bo na vrednosti pridobila tudi celotna nepremičnina.

Največja korist pa je seveda razširitev domovanja z dodatno bivalno površino, z lepimi razgledi in svetlim interierjem. Pri načrtovanju in izvedbi upoštevajte te prednosti in jih skušajte kar najbolje izkoristiti.

 2. Pred začetkom prenove preverite statiko in nosilnos

Izračun statike objekta vam lahko izdela strokovnjak, ki bo delo opravil strokovno in vam svetoval tudi pri rešitvah, če bi potrebovali dodatne ojačitve. Še posebno pri starejših hišah se prepričajte, da lesena konstrukcija ostrešja ni poškodovana in da vlaga ni načela lesenih tramov. Trhlo ostrešje je seveda treba zamenjati, prav tako poškodovano strešno kritino.

Nato povabite na ogled arhitekta, ki vam bo svetoval pri razporeditvi in ureditvi prostora. Jasno mu posredujte svoje želje in z njim prediskutirajte vaše prvotne zamisli.

3. Razmislite, kakšna streha je najprimernejša 

Za ureditev prijetne mansarde je najprimernejša streha z naklonom od 35 do 55 stopinj. Pa vendar – če je sleme visoko, je lahko tudi večji naklon pravo darilo za ustvarjanje izjemnih ambientov. 

V primeru, da so gabariti hiše določeni (to pomeni višina slemena) je opcija tudi tako imenovana mansardna streha, kjer je streha izvedena v dveh naklonih: spodnji je strmejši (med 60 in 80 stopinj), zgornji del je pa položnejši (med 30 in 40 stopinj). S tem obdržimo sleme na predpisani višini, hkrati pa pridobimo na volumnu mansarde.

4. Poskrbite za dobro izolacijo 

Za izolacijo ostrešja se najpogosteje uporablja izolacija, ki se jo namesti med špirovce. Gre za najbolj preprosto rešitev, ki je tudi cenovno dostopna in zmanjša skupne stroške prenove. Pravilno izberite debelino izolacije in poskrbite za hidroizolacijo, da čez čas ne boste imeli težav z zamakanjem in vlago. Izolacija strehe mora biti takšna, da ščititi stanovanje pred mrazom pozimi in vročino poleti.

5. Ne podcenjujte dobrih oken 

Pri določanju velikosti okenskih površin sicer obstajajo minimalni standardi (glede na tlorisno površino vsaj 20 % za okna), a v resnici nam ni treba brati pravilnikov, da bi nam bilo jasno: več dnevne svetlobe v prostoru pomeni tudi boljše počutje. Ne samo površina oken, pomembno je tudi, kam v ostrešju jih umestimo in kako jih orientiramo.

Poleg videza upoštevajte tudi izolacijske lastnosti, saj se vam bo naložba v dobra okna izplačala tako poleti kot pozimi. Poletno vročino bodo odbijala, pozimi bodo v notranjosti ohranjala več toplote. Hkrati ne pozabite na senčenje in temnenje. Dober spanec je ključen za dober začetek vsakega dne.

6. Izberite ustrezen material 

Strokovnjaki za gradnjo pri obnovi mansard najpogosteje svetujejo mavčne plošče. Zaradi svoje lahkosti ne ogrožajo konstrukcijskih lastnosti hiše, uravnavajo vlago v prostoru, imajo izolacijske lastnosti in varujejo prostor pred pregrevanjem. Poleg tega je delo z mavčnimi ploščami preprosto in hitro. Manjših posegov se z malo spretnosti lahko lotite tudi sami. 

7. Vzemite si čas za načrtovanje 

Podstrešje je netipičen prostor, zato je dobro, da pred začetkom del vse dobro premislite. Od tega, kje v prostoru boste imeli jedilno mizo, omare, delovni kotiček ali posteljo, je odvisen razvod električne napeljave. Upoštevajte, da naknadno ne boste mogli več skriti kablov pod mavčne plošče, nadometni kanali za kable pa kazijo videz in si jih zagotovo nihče ne želi. Obenem je treba že pred rekonstrukcijo podstrešja pomisliti tudi na notranjo opremo, ki se mora prilagajati obliki mansarde.  

ZGODBE O ŽIVLJENJU MANSARD

Pred desetletji so pri nas podstrešja samevala, saj so vsi gradili in si postavljali hiše ter domovanja z dosti večjo finančno lahkotnostjo kot danes. Takrat so prostori pod streho veljali za dokaj nezanimive in neprimerne za bivanje. Funkcionalnost podstrehe je bila skrčena bodisi na male temne ambiente, dodatni prostor za kramo ali na sušilnico.

Kdaj so torej mansarde postale tako priljubljene?

V podstrešnih sobicah družinskih hiš je vladalo pravilo, skoraj »zapovedan« les. Lesen parket, lesena stenska obloga, lesena stropna obloga, lesena omara, miza, postelja … Prevlada lesa skratka! Srečni so bili tisti otroci, ki so jim starši namenili les v svetlih tonih, ni pa bilo redko, ko so bili leseni stropi pobarvani s temnimi barvami in so sobico s praviloma premajhnimi okni naredili še temnejšo. V mansardi je bila poleg otroške in kasneje mladinske sobe pogosto še bolj ali manj obdelana kopalnica, včasih pa tudi kak še povsem surov prostor, ki je čakal na boljše čase in višek v družinskem proračunu. Razumljivo je, da si ljudje zaradi take podobe podstrešnih prostorov tedaj niso ravno želeli ustvariti stanovanja na podstrešju.

Zgodba onkraj luže

Najbolj znane so bile newyorške mansarde, ki so bila prizorišča živahnega umetniškega življenja. Veliki odprti prostori pod strehami so postajali umetniški ateljeji. Slikarji, kiparji, pisatelji in boemi so odkrili potencial mansard in jih povzdignili na višjo raven. S svojimi bivališči, ki so jih opremili na povsem izvirne načine, so pokazali, da je mansarda lahko pravo malo kraljestvo med oblaki. Podstrehe so tako prek medijev, fotografij in filmov znanih umetnikov postale zaželena stanovanja. Dokaj hitro se je ta trend preselil tudi v evropske prestolnice, kjer se je zaradi povečanega priseljevanja začel pojavljati problem pomanjkanja primernih prostorov zlasti v središčih mest, ki so veljala za torišča kulturniških gibanj.

Skupaj s pomanjkanjem prostora in odkrivanjem bivalnega potenciala mansard pa so se vedno bolj razvijale in izpopolnjevale tudi rešitve arhitektov in gradbenikov. Ti mansard niso več videli zgolj kot neuporabna mesta pod poševnimi stropi, ampak so v njih začeli ustvarjati ekskluzivna bivališča z velikimi okenskimi površinami.

Nastala so stanovanja, polna svetlobe in osupljivih razgledov na speče mesto ali na zvezdnato nebo in krošnje dreves. Vedno boljše konstrukcijske rešitve in izolacijski materiali, trpežne strehe in sodobna strešna okna so mansarde spremenili v prijetna, udobna in svetla bivališča.

Mansarde danes

Visoke cene nepremičnin in potreba po bivalnih prostorih je tako našla pot tudi do zapostavljenih zaprašenih podstrešij. K popularizaciji mansardnih stanovanj so pripomogli predvsem mladi pari, ki so si zaradi ekonomskih razlogov svoje prvo skupno bivališče uredili v mansardi. Večkrat v hiši svojih staršev ali pa so podstrešje dobili po sprejemljivi ceni. Tako so mnoge mlade družine dokaj ugodno prišle do svojega gnezdeca, v katerem pa je iz desetletja v desetletje rasla potreba po večjem ugodju, po več svetlobe, po večji toplotni ekonomičnosti in bolj sodobnem življenjskem slogu.

Podstrešna stanovanja že dolgo niso več prostori, ki bi jih stanovalci izbrali zato, ker bi ne imeli druge možnosti. Vse bolj cenjena so postala zaradi širokih možnosti postavitve oken in svetlobnikov, kar omogoča širjenje dnevne svetlobe po celem prostoru. Najnovejše raziskave kažejo, da je stik s spreminjanjem dnevne svetlobe ključen za trden spanec in močan imunski sistem. Morda je prav to glavni razlog, da se v mansardnih stanovanjih počutimo tako prijetno!

IZZIVI PRI ZAŠČITI LESA NA PROSTEM

Lepota v uporabi in oblikovanju lesa ima danes tudi trajnostno noto. Vedno je bil cenjen element in eden primarnih gradiv. Človeku je tisočletja nudil zavetje, toplino in bivalno ugodje. Da pa bi v zunanjih okoljskih pogojih dolgo vzdržal je potrebno kar nekaj znanja in pravilnih odločitev. V še tako dobri veri lahko les napačno zaščitimo

Drevesna opazovalnica v mestnem gozdu v Celju. Izdelana je iz
lesa iglavca iz neposredne okolice. (atelje Ostan Pavlin)

Klimatski pogoji v večjem delu Slovenije so v evropskem merilu eni najbolj neugodnih za uporabo lesa na prostem. Velika količina padavin, visoka zračna vlažnost ter zmerne temperature omogočajo razvoj in delovanje plesni, gliv razkrojevalk in ostalih škodljivcev, ki povzročajo izrazite diskoloracije (neenakomerno temno obarvanje) lesnih elementov ter njihov sorazmerno hiter propad. Kljub navedenemu se v praksi, tako na javnih kot na privatnih objektih, srečujemo s številnimi primeri uporabe nezaščitenega lesa. Uporabljene lesne vrste, najpogosteje gre za les smreke ter domačega in sibirskega macesna, brez dodatne zaščite niso primerne za uporabo na prostem, o čemer pričajo tudi veljavni slovenski in  evropski standardi.

Običajno je najprej ogrožena estetska funkcija takšnega lesenega izdelka, kmalu zatem, pogosto že v treh do petih letih, pa takšen izdelek izgubi še svojo uporabno funkcijo in nato povsem propade.

Za uporabnike je predvsem nevaren propad lesenega objekta zaradi trohnenja, ki ga povzročajo glive razkrojevalke. Ob rednih, a napačno izvedenih vzdrževalnih delih na površini lesa, se takšen razkroj v nekaterih primerih opazi šele ob dokončnem propadu in nenadnem prelomu lesnega elementa. V primeru večjih lesenih konstrukcij, kot so nadstreški, lesene hiše, leseni mostovi, igrala v otroških vrtcih, in podobno, so takšni prelomi tudi smrtno nevarni. Čeprav smo imeli v Sloveniji v zadnjem času kar nekaj takšnih primerov, tudi na javnih površinah in objektih, do težjih poškodb ljudi k sreči (še) ni prišlo.

Deformacije in razkroj na lesenih klopeh v Ljubljani
in prelom nosilne lege gugalnice med igro v otroškem vrtcu.

Primerno osnovno zaščito lesa za uporabo na prostem lahko dosežemo le s pripravki in metodami, ki zagotavljajo, da je les primerno zaščiten tudi globje po preseku lesnega elementa. Površinski premazi (različne barve, laki, lazure, itd.), ki jih na les nanesemo s čopičem ali z brizganjem, ne povečajo odpornosti lesa proti lesnim škodljivcem, ampak prispevajo le k dekoraciji in upočasnjenemu sivenju lesa. Paroneprepustni površinski premazi lahko v naših klimatskih razmerah celo bistveno skrajšajo življenjsko dobo lesenega izdelka ali objekta, saj upočasnjujejo sušenje lesa po padavinah in s tem pospešujejo njegovo trohnenje.

Tudi učinkovitost različnih olj, ki se v praksi pogosto uporabljajo, je zelo vprašljiva, saj zgolj površinski nanos olja v daljšem časovnem obdobju ne more zaščititi lesa pred glivami razkrojevalkami in drugimi lesnimi škodljivci. Olja se v les namreč ne vežejo, zato jih padavine iz lesa kmalu tudi izperejo. Življenjska doba lesa, zaščitenega z olji, običajno ni nič daljša v primerjavi z življenjsko dobo navadnega, nezaščitenega lesa. Izpiranje olj iz lesa povzroča tudi dodatne nevšečnosti: neenakomeren videz in madeže na površini, onesnaževanje okolja, potrebo po pogostem obnavljanju nanosa. Pogosto so tako uporabljena olja tudi odlično hranilno gojišče za različne plesni, ki se še hitreje razbohotijo po lesu.

Hiša za družino, ki ve (biro Gašperič, foto: Janez Pelko)

Velja si zapomniti, da se je glede izbire vrste lesa, vrste zaščitnega sredstva in njegove uporabe smiselno posvetovati s strokovnjaki ter da sta bolj kot začetni videz in barva objekta pomembna njegova estetska vrednost in funkcionalnost skozi celotno pričakovano življenjsko dobo. Le na ta način bodo zadovoljni tudi naročniki in uporabniki lesenih objektov, ti objekti pa bodo zares v ponos in okras naši kulturni krajini.

Velikokrat smo sami prepričani, da je določena odločitev zaščite lesa prava, a čas pokaže, da bi se lahko bolje odločili. Pri izbiri vrste lesa, njegove uporabe, pripravi večjih projektov in izdelavi projektne dokumentacije se je priporočljivo posvetovati s strokovnjakom s področja zaščite lesa (npr. Oddelek za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani), prav tako pa je pomembno, da izberemo storitve in izdelke za zaščito lesa, ki so preverljivo učinkoviti ter skladni z veljavno zakonodajo in standardi (kot npr. storitve in izdelki podjetja Silvaprodukt iz Ljubljane).

Konferenca ob razstavi Prihodnost bivanja

Ob otvoritvi razstave dosežkov slovenske industrije pametnih stavb in doma ter gozdno-lesne verige Future Living bo na GZS konferenca z naslovom Prihodnost bivanja

11. februarja ob 10. uri
v prostorih GZS, Dimičeva 13, Ljubljana, dvorana A.

Na konferenci, ki jo organizira GZS v sodelovanju s SRIP Pametne stavbe in dom z lesno verigo, bodo priznani strokovnjaki iz tujine in Slovenije spregovorili o prihodnosti bivanja in gradenj, integraciji pametnih domov v pametna mesta in skupnosti, redefiniciji doma in vlogi človeka v takšnem okolju. Tako bodo udeležence nagovorili dr. Miimu Airaksinen (generalna direktorica Finskega združenje gradbenih inženirjev – RIL), dr. Andrej Tibaut (predsednik združenja siBIM) in Friderik Knez (Zavod za gradbeništvo in predsednik strokovnega sveta SRIP PSiDL).

Na okrogli mizi bodo svoja mnenja v povezavi z izzivi prihodnosti bivanja podali in soočili predstavniki industrije, ministrstva za okolje in prostor ter ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.

10.00 – 10.20UVODNI POZDRAVI
Boštjan Gorjup, direktor BSH Hišni aparati in predsednik GZS
mag. Matej Gajzer, direktor SRIP PSiDL
Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta RS 
Aleš Prijon, državni sekretar za področje prostora na ministrstvu za okolje in prostor
10.20 – 11.20PLENARNI DEL
dr. Miimu Airaksinen, generalna direktorica Finskega združenje gradbenih inženirjev – RIL 
The transition from smart building to smart city scale
doc. dr. Andrej Tibaut, UM – Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo in predsednik združenja siBIM
BIM in kvaliteta grajenega okolja
Friderik Knez, Zavod za gradbeništvo in predsednik strokovnega sveta SRIP PSiDL
Vizija in izzivi pametnega bivanja prihodnosti
11.20 – 12.30OKROGLA MIZA »Izzivi prihodnosti bivanja«
Aleš Prijon, Ministrstvo za okolje in prostor
Jernej Salecl, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo
dr. Tomaž Vuk, član uprave Salonit Anhovo d.d.
Bogdan Božac, direktor Marles hiše Maribor d.o.o.
dr. Boštjan Pečnik, izvršni direktor Program kuhalni aparati Gorenje d.d. in predsednik UO SRIP PSiDL
mag. Devid Palčič, direktor Robotina d.o.o.
12.30 – 13.00ZAKLJUČEK IN OTVORITEV RAZSTAVE PRIHODNOST BIVANJA
13.00VODEN OGLED PO RAZSTAVI IN POGOSTITEV

Konferenco bo moderiral dr. Aleš Ugovšek, okroglo mizo pa bo vodil mag. Samo Hribar Milič 

Udeležba na konferenci je brezplačna, nujna pa je predhodna prijava do najkasneje 7. februarja. Prijavnica je dostopna TU.

Z novimi normativi glede dnevne svetlobe v stavbah se želi izboljšati počutje in zdravje

Poznate občutek, ko ne glede na to, kako velika so okna, je prostor sredi dneva še vedno pretemen in je treba prižgati luči? Razlogov za to je lahko več. Zunanje ovire, orientiranost glede na smer neba, oblika in položaj okenskih odprtin, slojevitost stekel in ne nazadnje tudi oblika prostora.
Že dolgo je znano, da je kakovost bivanja veliko boljša v prostorih z dovolj naravne svetlobe in dobrim razgledom, preživljanje veliko časa v nezadostno osvetljenih prostorih pa vodi v melanholijo in razdražljivost. A kljub temu bomo v Sloveniji prve smernice za osvetljevanje z dnevno svetlobo v stavbah dobili šele z evropskim standardom FprEN 17037:2018. Ta bo v veljavo stopil 1. marca.

HIŠA RO (Arhitekta: Lara Romih, Matjaž Brulc).

Gre za dolgo pričakovani dokument, za katerega mnogi trdijo, da prinaša revolucijo v načrtovanju stavb nove generacije. Dosedanja priporočila, ki so bila vključena v nekaj različnih pravilnikov (npr. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za stanovanja), so predpisovala le velikost okenske odprtine, ki je definirana v deležu glede na talno površino.

Dnevna svetloba vpliva na cirkadiano uro

Pred časom smo že pisali, zakaj je pomembna dnevna svetloba. Poleg tega, da pomanjkanje dnevne svetlobe vpliva na najrazličnejše telesne in duševne težave, vpliva tudi na pomanjkanje vitamina D, kar povzroča težave, kot so utrujenost, izčrpanost in večja dovzetnost za bolezni.

Dnevna svetloba ima pomemben vpliv tudi na kakovost spanja, saj jo človeška notranja ura uporablja pri uravnavanju cikla spanja in budnosti. Torej, za zagotovitev dobrega spanja potrebujemo veliko dnevne svetlobe podnevi in teme ponoči.

Običajne ravni svetlobe so približno med 300 in 500 lux in zadostujejo za vidne naloge, vendar pogosto ne zadostujejo za stabilno delovanje naše notranje biološke oziroma cirkadiane ure. Neposreden vpad dnevne svetlobe bi moral dosegati vsaj 1000 lux, da uspešno uravnava cirkadiano uro v telesu in se sprožijo hormonski in imunski procesi.

Otroška soba je veliko več kot le spalnica. Je kraj, za igro ter učenje. Otroci v njej preživijo zelo veliko časa, zato je pomembno, da imajo dovolj svetlobe. (Arhitektka Lenka Kavčič, foto: Miran Kambič)
HIŠA STRESEN (Studio MKV, foto: Leonardo Vimos Sierra, Mare Mutič)

Novi standard prinaša 4 glavna merila

Novi standard bo to področje bolje uredil. Predvideva, da naj bi notranje prostore z dnevno svetlobo osvetljevali skozi vse leto in večino časa, ko je dnevna svetloba na voljo. Standard podaja priporočila za različne geografske lokacije v EU, med drugim tudi za Ljubljano.

Poleg tega so določena 4 merila, po katerih bomo v prihodnje ocenjevali količino dnevne svetlobe v stavbah. To so količnik dnevne svetlobe, kakovost pogleda navzven, neposredna osončenost in zaščita pred bleščanjem.

Količnik dnevne svetlobe

Predstavlja količino dnevne svetlobe, ki prihaja v prostor. V to je vključena neposredna dnevna svetloba, svetloba, odbita od zunanjih ovir, in tisto, ki se je odbila od notranjih površin.


AKTIVNA HIŠA (Košorokgartner arhitekti , foto: Miran Kambič)

HIŠA D (Bevk-Perović arhitekti, foto: Miran Kambič)

Pri prenovi mansardnega stanovanja so arhitekti Gaber Jovanovic poskrbeli, da veliko število strešnih oken daje enakomeren ritem naravne svetlobe. (foto: Mateja Jordovič Potočnik)

Kakovostni pogled navzven

Ta se bo vrednotil na podlagi treh lastnosti, in sicer širine pogleda, minimalne razdalje do zunanje fiksne ovire in obseg pogleda na okolico. Po standardu naj bi horizontalni pogled znašal vsaj 14 stopinj, srednja vrednost je 28, najboljša pa 54 stopinj. Zunanjost bi morala biti z vsaj 75 odstotkov površine uporabnega prostora. Minimalna razdalja do zunanje fiksne ovire bi morala biti vsaj 6 metrov, srednja 20 metrov, najboljša pa 50 metrov. Za fiksno oviro se štejejo stavbe in ne drevesa ali grmičevje.

Minimalna razdalja do zunanje fiksne ovire naj bi bila najmanj šest metrov. Na fotografiji je stanovanje Spacalova (arhitektura: Omnia arhing, Sonja Miculinić, foto: Miran Kambič).

Novi standard je prepoznal pomembnost tudi v vrsti okolice, ki jo zaznamo. Minimalni razgled naj bi vključeval vsaj raven pokrajine, srednji pokrajino in tla ali nebo, med tem, ko najboljši razgled zajema vse tri ravni.

Zaščita pred bleščanjem

Ste vedeli, da bleščanje povzroča tako imenovani foto-stres? Zato bo dobro načrtovana stavba v prihodnje morala predvideti tudi odbleske v prostoru in temu primerno bo treba prilagoditi žaluzije ali drugo zaščito pred bleščanjem.

Dobro načrtovana stavba bo v prihodnje morala predvideti tudi odbleske v prostoru in temu primerno bo treba prilagoditi žaluzije.
Na fotografiji je stanovanje AAA (Projektarna, foto: Boštjan Tacol).

Kako izračunati vse vrednosti dnevne svetlobe?

S pomočjo računalniških simulacij oziroma aplikacij. Eno takšnih so pred časom že predstavili pri podjetju VELUX. Brezplačna aplikacija MyDaylight med drugim omogoča predstavo, kako bi prostor bil videti z več naravne svetlobe.

Matej Gašperič: Ko omenjam kvalitetno arhitekturo, imam v mislih predvsem arhitekturo za življenje

Družinske hiše, ki jih snuje Matej Gašperič, že na prvi pogled dajejo občutek topline in povezanosti z naravo. Arhitekturo doživlja kot svoje poslanstvo. Pri snovanju družinskih hiš se ne omeji le na minimum, da spravi objekt do gradbenega dovoljenja, temveč želi biti vpleten v vse stopnje v procesu. S hišami, ki jih je projektiral, redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Spomladi pa v Triglavskem narodnem parku organizira prvo mednarodno šolo Immersive architecture.

Začniva z osnovnim vprašanjem. In sicer, kako bi v slovenščino prevedli Immersive architecture? Spoštljiva arhitektura?

Tu moram začeti nekaj korakov nazaj. Izvorna ideja je bila organizirati poletno arhitekturno šolo, po vzoru dogodkov, ki jih organizira OZ.E.TECTURE v Avstraliji in Novi Zelandiji. Poimenovali smo jo Immersive School of Architecture (ISA).

Beseda “immersive” se nam je zdela idealna, saj gre za poglobljen študij arhitekture, ki se ne omeji le na minimum, da spravimo objekt do gradbenega dovoljenja ali minimum, da ustreza nekim fiktivnim, številčnim pogojem nizkoenergijske gradnje.

Gre za poglobljen študij, kjer se snovanje začne iz fundamentalnih izhodišč, kot so lokacija, relief, orientacija, podnebne razmere, vegetacija, specifike letnih časov. Temu v določenih primerih sledijo študije okoliške arhitekturne tipologije, vernikularne arhitekturne tipologije območja, detajli in njihov pomen, struktura urbanega tkiva, lokalni materiali in ne nazadnje ljudje. Tako ljudje, ki bodo v hiši prebivali, kot seveda tudi vpliv na ljudi, ki so z danim okolišem tako ali drugače povezani. Vse to pa zahteva poglobljen študij in od tod prvotni naziv.

Ko pa je ideja o arhitekturni šoli prerasla v platformo za skupnost podobno mislečih ljudi, se je zastavilo vprašanje, kako poimenovati to krovno platformo, katere del je postala tudi ISA.

Iz pomenskega vidika se je, glede na vse rečeno, kot najbolj logična možnost, ponujal izraz Holistic Architecture, ali v prevodu celovita, vseobsegajoča, vseupoštevajoča arhitektura. A nam zven izraza ni bil najbolj všeč, zato smo se odločili, da ostanemo pri izrazu, ki ponazarja način dela, ki nas do teh rezultatov pripelje. Od tod immersive.

Kaj pravzaprav pomeni immersive oziroma spoštljiva arhitektura? Kaj naj bi le-ta predstavljala?

Huh! O tem oziroma o prenesenem pomenu, ki ga ima zame spoštovanje, bi lahko govoril ure. A naj za zdaj ostanem pri osnovah.

Spoštovanje kot tako, se mi zdi bistvenega pomena. Tako pomembno, da sem besedo spoštovanje vgradil tudi v slogan svojega arhitekturnega biroja: “Arhitektura za spoštljive ljudi.”

To pomeni, da se ljudje med seboj razumejo, da je celoten proces medsebojnega sodelovanja pozitiven in konstruktiven. Spoštovanje nam omogoča, da se eden od drugega tudi učimo. Brez spoštovanja tega ni. In enako velja za arhitekturo.

Spoštljivo arhitekturo lahko ustvarjajo le ljudje, torej naročniki, arhitekti in izvajalci, ki razumejo pojem in pomen spoštovanja in ga tudi živijo.

Hiša za planinsko družino (Biro Gašperič, 2014, foto: Miran Kambič)

Če se ne motim, ste bili v Avstraliji na podobni poletni šoli IA, kot je letos prirejate v Sloveniji? Zakaj ste se odločili za tovrstno izobraževanje. Kaj vas je navdušilo? Ali na ljubljanski fakulteti ni bilo dovolj govora o tovrstni arhitekturi?

Da, vendar ni šlo za poletno šolo, ampak za Glenn Murcutt Masterclass, ki ni toliko namenjen študentom kot arhitektom, ki že delajo v praksi.

V resnici nisem šel tja, ker bi bil nezadovoljen s Fakulteto za arhitekturo. Nasprotno. Kljub temu, da nisem bil, ne vem, kako zagnan študent, saj sem raje kot v “nebesih”, veliko risal po birojih, predvsem pri Janezu Lajovicu in Gregi Košaku, mi je prav Fakulteta za arhitekturo dala podlago, ki me je na koncu pripeljala v Avstralijo.

Pošteno povedano, sem šel tja na dopust. Da si malo prevetrim glavo od vsakodnevnega operativnega dela in skrbi v podjetju. Tedaj namreč nisem delal v arhitekturi, ampak v drugi panogi. Poznal sem delo Glenna Murcutta, ki mi je bilo od nekdaj blizu. Česa bistveno več pa o vsem skupaj nisem vedel.

Tam sem potem spoznal še kup čudovitih ljudi in fantastičnih arhitektov, med drugim tudi Petra Stutchburya in Richarda Leplastriera, ki bosta letos kot mentorja sodelovala na ISA 2019 v Sloveniji. Spoznal sem se z njihovim načinom dela, razmišljanjem, pristopi k snovanju, predvsem pa z njihovo globoko ljubeznijo in predanostjo kvalitetni arhitekturi. Ko govorim o kvalitetni arhitekturi, nimam toliko v mislih popularne sodobne arhitekture, ki jo imamo velikokrat priložnost spremljati v revijah, ampak takšno, ki je predvsem zelo življenjska.

Oni delujejo v popolnoma drugačnem okolju, podnebju, kulturi in zato njihova arhitektura seveda ni neposredno prenosljiva. Pristopi k snovanju pa so tako holistični, da so univerzalni.

Ti ljudje in njihov odnos do arhitekture so name naredili izredno globok vtis. V resnici je bila zame izkušnja na Glenn Murcutt Masterclassu življenjska prelomnica. Dobesedno.

Hiša za najlepša leta (Biro Gašperič, 2014, foto: Virginia Vrecl)
Hiša za najlepša leta (Biro Gašperič, 2014, foto: Virginia Vrecl)

ISA bo potekala na območju Triglavskega narodnega parka. Je torej IA možna izključno v naravi oz. neurbanem območju? 

Absolutno ne! Resda je to zelo pogosta percepcija, ko govorimo o IA.
A običajno je ustvarjanje v urbanem tkivu, na primer sredi lepo ohranjenega vaškega jedra ali v mestu z njegovo kompleksno funkcionalno in sociološko komponento bistveno zahtevnejše kot v naravi.

Imate bogat opus enodružinskih hiš in številne med njimi smo za širšo javnost na ogled odprli tudi v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije. Kje in kako se avstralski vplivi oziroma IA zrcalijo v njihovi podobi, če sploh? 

V rdečih dimnikih in petelinih na njih. Hec. No na pol hec, pol za res.

Neposredno v obliki ali volumnih se avstralski vplivi v ‘mojih’ hišah ne zrcalijo kaj dosti. Razlog za to so že prej omenjene razlike med obema svetovoma. Se pa trudim svoje hiše snovati po že prej omenjenih principih. In kdor si vzame čas, da se vanje poglobi, da pogleda pod gladino, bo prav v teh principih našel mnogo vzporednic med »mojimi« hišami in hišami mojih avstralskih mentorjev.

Prepričan pa sem, da jih tudi tisti, ki se v hišo ne poglobijo analitično, začutijo vsaj podzavestno, da se v njej dobro počutijo. In to je zagotovo eden od znakov, da smo nalogo opravili dobro.

Hiša za več kot dva (Biro Gašperič, 2014, foto: Matej Gašperič, Virginia Vrecl)
Hiša za več kot dva (Biro Gašperič, 2014, foto: Matej Gašperič, Virginia Vrecl)

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj pomembno, da bi tudi v prihodnje živeli zdravo in v dobro oblikovanem grajenem prostoru?

Osebno sem globoko prepričan, da kvalitetna arhitektura, dobro oblikovan prostor, zdrave stavbe ne moremo doseči skozi zakone ali predpise. Prav tako tega ne morejo ustvariti arhitekti, ali vsaj ne sami. Edino možno pot do tega vidim v razviti družbi in visoko osveščenih ljudeh.

Do tega lahko pride le skozi “zahtevo” širše javnosti, ki je, ne samo sposobna prepoznati kvalitetno arhitekturo in njene prednosti, temveč ima do nje tudi razvito afiniteto. Le na ta način, bo prišlo do tega, da bo ta širša javnost takšno arhitekturo “zahtevala”, naročila. V trenutku, ko javnost oziroma naročniki postavijo visoke standarde tudi na področju kakovostne arhitekture, ne potrebujemo več veliko predpisov in oblikovnih določil prostorskih aktov. Vse to postane brezpredmetno. In takšna “zahteva” samodejno tudi prefiltrira arhitekte oz. jih spodbudi, da se ne projektira več po liniji najmanjšega odpora, samo da se naročnika spravi do gradbenega dovoljenja, ampak da kvalitetna arhitektura, z vsemi prednostmi, ki jih prinaša, dejansko postane cilj, vreden truda, ki ga je za njeno dosego potrebno vložiti.

Zato se mi zdijo arhitekturne revije, ki objavljajo kakovostno arhitekturo in oddaje, ki jo popularizirajo izrednega pomena za družbo.

Vsi pa vemo, da si človek nekaj najbolj zapomni, če stvar osebno doživi. In prav zato festival Odprte hiše Slovenije na področju popularizacije kakovostne arhitekture igra edinstveno in nadvse pomembno vlogo. Morda še najpomembnejšo od vseh naštetih.

Hiša za družino, ki ve (Biro Gašperič, 2018, foto: Janez Pelko)
bo na ogled na letošnjem festivalu Odprte hiše Slovenije, ki se bo odvil od 5. do 7. aprila.

Hiša za družino, ki ve (Biro Gašperič, 2018, foto: Janez Pelko)

Delavnica zaščita,vgradnja in uporaba lesa na prostem

Kdaj: 4.2.2019 ob 10.00 -14.30

Kje: Biotehniška fakulteta, Predavalnica Janeza Hribarja, Jamnikarjeva 101, 1000, Ljubljana

Na delavnici bodo udeleženci poleg najnovejšega znanja, ki odgovarja na zahteve naročnikov in investitorjev glede estetskega izgleda lesenih stavb, ponudili tudi odgovore na spremenjene klimatske razmere ter odgovore na nove načine gospodarjenja z lesom za trajnostno in kvalitetno leseno gradnjo.

Predavatelji delavnice »ZAŠČITA, VGRADNJA IN UPORABA LESA NA PROSTEM« pa ne bodo ponudili le prenos najmodernejšega znanja o kvalitetni leseni gradnji, ampak tudi izkušnje z uporabo tega znanja v praksi. Le znanje o kvalitetni leseni gradnji, ki ga lahko uporabimo v praksi, pomeni dodano vrednost, ki bo omogočala nadaljnjo rast deleža lesene gradnje v Sloveniji, povečala stopnjo zaupanja in s tem rast deleža javnih lesenih stavb za trajno kulturo bivanja njihovih uporabnikov.

V okviru delavnice ter v okviru mednarodnega projekta EUSALP TRIPLE WOOD bodo v obliki razstave predstavljene dobre prakse lesene gradnje v Sloveniji in širše v Alpskem prostoru, zelo različne lesene stavbe, od privatnih do javnih lesenih zgradb in druge lesene infrastrukture.

Udeležba na delavnici je brezplačna. Prijava udeležbe je obvezna na povezavi. Prijave zbiramo do zapolnitve mest oziroma najkasneje do 30.1.2019.

Program delavnice bo v celoti objavljen v kratkem.

Več informacij tudi na FB strani  Kvalitetna lesena gradnja.

Izzivi v lesarstvu

V okviru sejma pohištva in druge notranje opreme AMBIENT Ljubljana se bo v četrtek, 8. novembra, ob 11. uri na Gospodarskem razstavišču odvil posvet z naslovom Izzivi v lesarstvu.

Program posveta:

  • Pozdravni nagovori Jože Prikeržnik, MGRT Direktorat za lesarstvo, generalni direktor, prof. dr. Miha Humar, Biotehniška fakulteta, Prodekan za kakovost
  • Digital innovation HUB Slovenija predstavitev platforme in možnosti podpore podjetjem pri digitalni transformaciji, Nenad Šutanovac, vodja IKT-horizontalne mreže pri GZS in vodja DIHS
  • Digitalna transformacija lesarske panoge: internet lesa, Alexis Zrimec, CINO, Abelium
  • Sledenje in izvor izdelkov z uporabo blockchain tehnologije, Nino Pirtovšek, vodja razvoja poslovanja, OriginTrail

Predstavitve iz prakse;

  • Avtomatizacija v proizvodnji notranjih vrat, Alojz Selišnik, direktor, Melu d.o.o.
  • Predstavitev proizvodnje finalista izbora Tovarna leta 2018 – Domel, Matjaž Čemažar, predsednik uprave Domel Holding, d.d.

Po posvetu bo sledila še okrogla miza z naslovom Razvoj primarne industrije v Sloveniji, v sklopu katere bodo razpravljali Jože Prikeržnik (MGRT Direktorat za lesarstvo), Igor Milavec (GZS ZLPI), Mitja Piškur (Gozdarski inštitut Slovenije), Edo Oblak (Sloles), Alexander G. Brownlie (Chairman of the board BSW.SI. d.o.o.), Bogdan Božec (Marles d.o.o.), Kaja Zoran Solis (Straža d.o.o.), Alojz Selišnik (MELU d.o.o.), Domnika Gornik Bučar (Biotehniška Fakulteta).

Okroglo mizo bo vodila dr. Nike Krajnc, Gozdarski inštitut Slovenije, posvet bo povezoval dr. Aleš Ugovšek, vodja področja, GZS

Udeležba na posvetu je brezplačna, vendar se je treba na dogodek prijaviti. Prijava na spletni strani Društva lesarjev Slovenije.