Izvajalec z materiali Viega zaključuje eno izmed najzahtevnejših rekonstrukcij, kjer dela potekajo v skoraj 200 let stari stavbi Cukrarne. Izvedba je še posebej zahtevna zaradi specifičnosti objekta, ker se dela izvajajo znotraj zidov obstoječe stare stavbe, zato je bilo potrebno projektne rešitve pri izvedbi še toliko bolj pazljivo vgraditi. Posebnost predstavljajo tudi instalacije, ki znotraj nekaterih prostorov ostajajo popolnoma vidne, zato je posebna pozornost namenjena tudi estetiki in kakovosti vgrajenih materialov.
Z visokokakovostnimi materiali nemškega proizvajalca Viega je izvedena vodovodna instalacija in razvodi za gretje in hlajenje. Spajanje cevnih sistemov Viega poteka po tehnologiji hladnega stiskanja, kjer vsa dela pri montaži potekajo brez požarnega tveganja in zahtevnih protipožarnih ukrepov.
Tehnologija hladnega stiskanja je primerna za novogradnje, še posebej pa izkaže svoje prednosti pri sanacijah. Cevni sistemi Viega omogočajo hitro, enostavno in varno delo z visokokakovostnimi materiali (nerjavno jeklo, baker, rdeča litina), ki zagotavljajo dolgo življenjsko dobo. Različni materiali cevnih sistemov so maksimalno prilagojeni namenu vgradnje, pa naj bo to za pitno vodo, plin, ogrevanje ali drugo posebno vrsto uporabe.
Ponudbo cevne tehnike Viega dopolnjuje program predzidne in odtočne tehnike (npr. WC elementi Prevista in kanalete Advantix Vario) s kakovostnimi materiali kot sta steklo in nerjavno jeklo.
Zdrava, neoporečno pitna voda, ki priteče iz vsake pipe v stavbi, se nam nemalokrat zdi samoumevno dejstvo.
Oskrba z zdravo pitno vodo preko javnega omrežja, je eden pomembnih temeljev zdravja, in že dolgo prioritetna naloga družbe. Za kakovost vode niso odgovorni samo upravljalci, ki dobavljajo vodo v objekt, temveč tudi vsak lastnik objekta, ki mora zagotoviti vodo, da ustreza zahtevam skladnosti in taka priteče do vsake pipe v objektu.
Zavedati se moramo, da ima katerikoli način oskrbe s pitno vodo tako svoje dobre kot slabe strani. Kot je treba pravilno ravnati s pitno vodo v embalaži, zahteva pravilno obravnavo tudi hišno vodovodno omrežje, npr.: redno izpiranje, poznavanje poteka omrežja, poznavanje uporabljenih materialov, lokalne priprava pitne vode ipd.
Podjetje Viega slovi po svojih inovacijah, kvaliteti in varnosti svojih produktov.
Njeni cevni sistemi za hladno stiskanje omogočajo izvedbo instalacij za različne namene uporabe, pa naj bo to pitna voda, plin, ogrevanje ali druga vrsta uporabe. Posebna naloga, ki si jo je podjetje Viega zadalo, je ohranjanje kakovosti pitne vode. Cevni sistem Viega so uporabili pri sanaciji vodovodnega omrežja na Onkološkem inštitutu. Zaupali pa so mu tudi investitorji Hotela Intercontinental in OŠ Vižmarje Brod. Projekt Telovadnice Osnovne šole Vižmarje Brod avtorjev Roka Žnidaršiča in Žige Ravnikarja je letos prejel Plečnikovo medaljo za realizacijo.
Podjetje Viega je zasnovalo nove modele aktivirnih tipk Prevista, ki zagotavljajo varno oddaljenost od bakterij in virusov z enostavno brezkontaktno aktivacijo.
Kako deluje?
Za aktiviranje splakovanja se preprosto pomaknete z dlanjo mimo grafično funkcionalnega polja.
Elektronske aktivirne tipke Prevista omogočajo tudi funkcijo Hygiene +, ki nudi nastavitev različnih intervalov samodejnega izpiranja wc-ja ali pisoar-ja, tudi če uporabnik dalj časa ni prisoten na objektu. S stalno zagotovljenim pretokom vode se v notranji vodovodni instalaciji izognemo prisotnosti bakterij (npr. legionela v bolnišnicah…).
Sedite na velikih, od poletnega sonca pregretih, marmornih stopnicah. Pogled usmerjen na zahod, kjer sonce počasi izginja v morju in rdeči nebo. Buhteč val drvi proti stopnicam, nakar se razprši v slani megli. Skoraj hkrati, z majhnim zamikom, mogočno zadoni iz globin in vas kot val v hipu odnese na neznan kraj.
Tako bi lahko opisali občutke na zadarski obali, kjer vsak dan prepevajo morske orgle. Zvočna inštalacija hrvaškega arhitekta Nikole Bašića je postala prava senzacija. Nekoč degradirana obala v starem centru mesta Zadar je sedaj najbolj zaželjena destinacija, tako turistov kot lokalcev.
Še posebej v poletnih mesecih je gneča ogromna. Sončni zahodi že sami po sebi izjemno privlačijo ljudi, na morski obali pa še toliko bolj. Unikatna je zvočna simfonija šumenja valov in glasu morskih orgel, ki je sicer nenavadna, a hkrati izjemno pomirjajoča. Kljub gneči vlada tišina. Lahko bi rekli, da te kraj hipoma ponese v stanje čuječnosti.
Seveda je to tudi idelno mesto za selfije-je. Tako se na veliko snema, fotografira ter tekmuje v najbolj kreativnih pozah, ki vključujejo kompozicijo s soncem. A to prav nič ne moti. Prav nasprotno. Zelo je zanimivo opazovati, kako se Azijci brez zadržkov zabavajo ob poziranju.
Doživetje morskih orgel je zelo spokojno. Človek na tem mestu izgubi predsodke, začuti soljudi ter se odpre presežnemu. Zanimivo, kako lahko tako enostavna arhitektura v sodelovanju z naravnimi elementi sonca in morja ustvari tako močno harmonijo.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2019/07/morske-orgle-zadar.jpg15002000Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-07-29 10:14:232019-09-02 11:48:29EDEN NAJBOLJ POSEBNIH SONČNIH ZAHODOV NA SVETU – Morske orgle v Zadru
V petek, 7. junija 2019, smo v sklopu praznovanja svetovnega dneva art nouveau – nove umetnosti organizirali ogled prenove secesijske hiše na Ulici talcev 4 v Ljubljani.
Skozi leta 2008 prenovljeno hišo nas je vodil avtor prenove arhitekt Jurij Kobe iz biroja Atelier arhitekti, svoje zanimive anekdote o objektu pa sta z nami delila tudi lastnik hiše g. Otmar Kugovnik ter slovenski predstavnik mreže, ki koordinira svetovni dan art nouveauja – RANN (Reseau Art Nouveau Network), Karel Pollak.
Poln vrt radovednih obiskovalcev.
Kot za mnoge druge secesijske objekte v Sloveniji, je tudi za tega na Ulici talcev 4 v Ljubljani značilno, da secesija pride do izraza predvsem na fasadi. Ob tem je izvorna hiša imela dokončane le 3 fasade – cestno, ki je reprezentativna, ter obe stranski. Četrto, vrtno fasado, ob izgradnji hiše niso dokončali, kar tudi pomeni, da objekt ni imel pravega stika z vrtom.
Ob nakupu hiše je bila ta v zelo osiromašenem stanju. Veliko je bilo tudi neprimernih elementov, ki so nastali zaradi nepremišljenih posegov skozi zgodovino. Prostorsko gledano je bila hiša tipično malomeščanska, saj je bil kvadraten tloris razdeljen na 4 kvadrante – prostore.
Ker se ni pričakovalo, da se hišo obnovi v izvorni obliki, temveč prilagodi sodobnim potrebam, pri tem pa ne spremeni občutka in secesijskih elementov, je bilo konstruktivno sodelovanje z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije nujno potrebno.
Prenovljena in dokončana zadnja fasada hiše, ki se povezuje z vrtom. Nad vencem se vidi dodan kovinski napušč.
Pri prenovi se je ohranila vsa konstrukcija, leseni stropovi pa so se ojačali z vprežno betonsko konstrukcijo. Za večji izkoristek hiše se je razširila klet, v kateri so svoje mesto našli delovna soba, domači fitnes ter servisni prostori. Z zvišanjem strehe pa se je povečala tudi uporabnost podstrehe.
Pri tem je nastala dilema, kako estetsko rešiti višinsko razliko med vencem in robom strehe. Dilemo so avtorji rešili s kovinskim napuščem, ki kot sodobna interpretacija secesijskega elementa vrača hiši dostojanstvo.
V notranjosti je bilo zaradi sodobnega bivanja potrebno nekatere prostore združiti v večje, večina notranje opreme pa je bilo narejeno po meri. Zaradi odsotnosti secesijskih elementov v interierju, so le-te dodali v sklopu prenove.
Poglobljen vrt deluje bolj prostorno in ustvarja stik s kletjo.
Posebno pozornost pri prenovi je dobila vrtna fasada. Na povečanem kletnem delu hiše stoji kovinska konstrukcija za teraso in balkon. Sam vrt pa je v naklonu poglobljen proti kleti, s čimer je ustvarjen stik s terenom.
Zaradi tega deluje vrt bolj prostorno kot je v resnici iz delovne sobe pa dopušča umirjene poglede na zelene površine.
Zaradi kompleksnosti in zahtevnosti projekta je celoten proces, od prve ideje do končane prenove, trajal skoraj 10 let. Kljub dolgemu in napornemu sodelovanju sta investitor in arhitekt ostala v zelo dobrih odnosih in še danes ohranjata prijateljske stike. Investitor je za hišo dejal, da je v njej čudovito živeti. Z njegovim mnenjem so se po ogledu objekta strinjali tudi obiskovalci.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2019/06/prenovljena-secesijska-hisa-na-ulici-talcev-4-v-ljubljani.jpg15002000Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-06-13 09:56:502019-09-02 11:46:55OGLED PRENOVLJENE SECESIJSKE HIŠE V LJUBLJANI
Širitev tovarne TEM Čatež; avtorji: Jereb in Budja arhitekti; foto: Blaž Budja
Projekt širitev tovarne TEM Čatež je leta 2018 dobil prestižno nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) Zlati svinčnik za odlično izvedbo. O tem, kako je do sodelovanja z avtorji prišlo in kaj o širitvi menijo zaposleni smo s pogovarjali z izvršnim direktorjem TEM Čatež Andrejem Bajukom
Kaj je pretehtalo pri odločitvi za arhitekturno rešitev biroja Jereb in Budja? Ste sodelovali pri planiranju in, ali so arhitekti bili pripravljeni poslušati vaše želje?
Pripravili smo manjši, neformalni natečaj, h kateremu smo povabili različne biroje, saj smo želeli pridobiti več kreativnih idej. Podrobno smo jih preučili in se nato na podlagi tehtnega razmisleka znotraj ekipe sodelavcev odločili za arhitekturno rešitev Jereb in Budje.
Kako je potekalo sodelovanje?
Za našo zmerno rast smo najprej potrebovali nove skladiščne površine, pisarne, razstavišče in večjo proizvodnjo. Pred nami sta bila glavna izziva: kako umestiti dodaten industrijski objekt v dolenjsko vasico, da poseg v prostor ne bo pregrob, in kako se bodo lahko izkoristile razpoložljive zazidljive površine še v prihodnje.
Vse to so načrtovalci iz biroja Jereb in Budja z Blažem na čelu najprej dobro razumeli in nato predlagali rešitev, ki je nato nismo več bistveno spreminjali. Rešitev je bila enostavno takšna, da nas je takoj prepričala.
Sodelovanje je potekalo sproščeno, gladko in brez zapletov. Veliko smo se pogovarjali in sledili cilju, da se je za odličen izdelek vredno potruditi po svojih najboljših močeh. Zato je tudi končni izdelek po našem mnenju takšen, da izstopa iz povprečja, saj tudi mi že dolgo nočemo biti povprečni v tem, kar počnemo. In to je opazila tudi strokovna javnost.
Kako so se na novo pridobitev odzvali zaposleni – je zaznati kaj dodatnega elana, ponosa med zaposlenim?
V našem podjetju TEM Čatež si želimo čim boljših medosebnih odnosov, saj se praktično vsi med seboj poznamo. Zato nam je bilo pomembno, da se bodo naši zaposleni dobro počutili v novih prostorih, kar se zagotovo najbolj pokaže v nadpovprečnih poslovnih dosežkih.
Zdi se mi, da naše novo delovno okolje dokazuje, da lahko tudi tovarna stikal in vtičnic postane prijeten ambient in lahko rečem, da smo vsi zaposleni ponosni na novo pridobitev. Sedaj še z večjim veseljem povabimo poslovne partnerje, kupce, arhitekte…
Po navadi so obiskovalci prav tako navdušeni nad moderno stavbo, izčiščenimi linijami, sodobnostjo… In vse to nam daje še dodatno energijo in motivacijo za nadaljnje poslovne izzive.
Kako zaposleni in domačini gledajo na to, da je prizidek prejel najvišje arhitekturno priznanje v Sloveniji?
Vsi skupaj, tako zaposleni kot lokalna skupnost, v katero smo zelo vpeti, smo zelo ponosni na prejeto priznanje. To samo še potrjuje pravilnost naše odločitve za sodelovanje z Jereb in Budja arhitekti.
Veseli nas, da je nova, povečana tovarna tako dobro in subtilno umeščena v okolje, da se praktično zlije z njim, obenem pa je zaradi svoje forme in posameznih detajlov primer premišljene in moderne arhitekture, ki je narejena po meri človeka.
Širitev tovarne TEM Čatež si lahko ogledate v sklopu 10. festivala Odprtih hiš Slovenija. Svoj ogled si rezervirajte na tej povezavi.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2019/04/BBU_1083.jpg13212000Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-04-03 18:05:522019-04-03 18:13:45O ŠIRITVI TOVARNE TEM ČATEŽ – Intervju z izvršnim direktorjem, Andrejem Bajukom
Svet vmes, Ana Kreč in Jure Hrovat; foto: Matevž Paternoster
Pri načrtovanju izobraževalnih ustanov se pretežno še vedno opiramo na 40 let stara navodila, ki so zapovedovala princip ‘ex-cathedra’. O sodobnih in holističnih pristopih načrtovanja šol ter o togi prostorski zakonodaji, ki ne dovoljuje eksperimentiranja, smo se pogovarjali z Ano Kreč in Juretom Hrovatom iz biroja Svet vmes.
Letos bomo v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije javnosti pokazali dva vaša najnovejša projekta. Vsi trije so povezani z mladimi oziroma izobraževalnimi prostori in to z ‘vmesnimi prostori’, kot so šolski hodniki, avle, atriji oziroma dvorišča, itd. Zakaj fokus na ta svet vmes – medprostori? Od kod navdušenje za te prostore?
Široko zastavljeno vprašanje… Vmesni prostor, t. i. ‘in-between’ je v arhitekturi že star koncept. Skoval ga je nizozemski arhitekt, strukturalist Aldo Van Eyck ter ga predstavil na konferenci v Otterlo-ju na Nizozemskem leta 1959 (poznani kot zadnji CIAM konferenci). Tam je govoril o »arhitekturi kot pragu«, ki naj bi vzpostavil »vmesno realnost« in tako »spoprijateljil« dve konfliktni si polarnosti. Torej javno-zasebno, temno-svetlo, interier-eksterier, formalno-neformalno…
S takšnim načinom razmišljanja se je postavil proti takratni izredno funckcionalistični drži arhitektov, ki so po njegovem mnenju ustvarjali tanke in ostre ločnice, oz. sam jih je imenoval kar »giljotine«, med eno in drugo realnostjo. Kritika se je predvsem nanašala na »CIAM-ski« nehumani urbanizem. Arhitektura naj bi po njegovem omogočila srečanje dveh fenomenov in ustvarjala okolje za »prekrasno človeško gesto«, kot je na primer prihajanje in odhajanje domov, ki po njegovem ostaja nespremenjejo skozi stoletja.
Najino osebno navdušenje nad vmesnimi prostori v arhitekturi izhaja še iz študentskih let, saj smo se na seminarju »Arhitektura mesta«, prof. Koželja in takratnega asistenta, danes izr. prof. Tadeja Glažarja, že od samega začetka največ ukvarjali prav z vmesnimi urbanimi prostori ter s tipologijami vseh oblik in meril v odnosu do človeka in obstoječega konteksta.
Pri tem smo konstanto prevpraševali odnos grajeno-prazno, črno-belo, formalno-neformalno, zasebno-javno in predvsem stremeli k ustvarjanju vmesnih, hibridnih in »shared« okolij, naj si bo to v prometni infrastrukturi, v načinu bivanja, dela, ustvarjanja, učenja, itd. Dodatno je takratni asist. Glažar na nas študente prenesel ogromno idej in vplivov iz študija na The Berlage Institute, katerega prvi dekan je bil prav Herman Hertzberger (Van Eyckov učenec in kasneje sodelavec), katerega ideje smo na naši fakulteti ogromno preigravali.
Meniva, da sva kasneje, s študijem na Danskem in v Belgiji, vse te ideje in vrednote samo še dodatno
poglobila, predvsem z opazovanjem tipologij »vsakdanjih arhitektur«, ki so bile izredno inovativno in
humano zasnovane in kot take »prelomne« v arhitekturni stroki, saj so na novo začrtale ideje o šoli,
bivanju, delu in prostem času. Vse to, poleg drugih izkušenj, počasi nalagaš v svojo lastno »banko
spomina« iz katere kasneje črpaš in ustvarjaš.
Po vrnitvi domov si seveda želiš, da bi lahko podobno eksperimentiral tudi doma (vsaj v domeni natečajev). Takrat potem prvič »trčiš« ob slovensko gradbeno zakonodajo ter navodila za načrtovanje šolskih objektov, ki enostavno ne dopuščajo tipoloških eksperimentov.
Nikjer ni to bolj očitno kot na primeru šol in vrtcev, kjer pravzaprav še danes delujemo po funckionalističnih, ‘eksistenzminimum’ načelih, nastavljenih za težko povojno obdobje, ko smo se na slovenskem ozemlju srečevali z velikim mankom šolske infrastrukture, učnega kadra, slabimi higienskimi in zdravstvenimi razmerami. Leta 1958 so se začrtale prve začasne in nato leta 1968, zakonsko obvezujoče smernice za načrtovanje osnovnih šol, ki so še vedno bazirale na učilnici kot primarni tipologiji za prenos znanja in enoti za načrtovanje šol, medtem ko so se prostori komunikacij, skrčili na absolutni minimum.
S tem smo sicer na sistemski ravni v poznih 60′-ih in 70′-ih nekaj privarčevali, kasneje, v 1999/2000 pa s postopno uvedbo 9-letke, popolnoma zamudili lepo priložnost, da bi sistemsko in transdisciplinarno začrtali nove prostorske smernice, ki bi pospremile razvoj sodobnih, manj formalnih in hierarhičnih pedagoških prijemov. Tako se od poznih 60′-ih na področju navodil za načrtovanje osnovnih šol v RS do danes ni veliko spremenilo.
Zmanjšalo se je sicer število učencev na matično učilnico s čimer se je sicer povečala površina/učenca v učilnici in omogočila različne postavitve premičnega pohištva, ki je bilo za časa 19. stoletja togo in skoraj brez izjeme postavljeno ex-cathedra. V osnovi pa sistem normativno odmerjenih površin ABC in njihovo hierarhično razumevanje ostajata enaka, s čimer se vse do danes onemogoča razvoj raznovrstnih šolskih tipologij ter posledično razvoj holistično naravnanih pedagoških procesov v manjših skupinah, ki lahko potekajo tudi v vmesnem prostoru (predvsem, ko gre za pouk družboslovja ali umetnosti).
Kolektiv SVET VMES se je vzpostavil leta 2010 kot posledica osebne negativne natečajne izkušnje (še za časa študentskih let), kjer navkljub deljeni zmagovalni rešitvi, nisi zadovoljen z lastnim projektom, saj si bil zavoljo normativov primoran zatreti večino lastnih idej in idealov, s katerimi si se srečal tekom študija ali preko obiska naprednih, pozitivnih referenčnih primerov po tujini. Dodatno je vpliv arhitekta na izobraževalno arhitekturo preko natečajev izredno nizek – dosežemo manj kot 1 % vseh obstoječih šol, kar pomeni, da se večino arhitekturne produkcije izvede preko javnih razpisov, kjer najnižja cena še vedno diktira angažma arhitekta, kakovost in ambicioznost izvedbe.
Negativna natečajna izkušnja je vplivala na odločitev glede našega nadaljnega načina dela, saj smo se med leti 2008-2018 zavestno izogibali večini arhitekturnih natečajev in iskali drugačne načine interveniranja. Primarno smo želeli preko arhitekturnih intervencij direktno opozarjati na popolnoma prezrt socialni, učni ter prostorski potencial vmesne cone v šolski arhitekturi ter sekundarno (dolgoročno) s številnim naborom zgrajenih »case studyev«, spodbuditi naše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport k dialogu in sistemski spremembi.
Se vama zdi, da so šole in druge javne ustanove z leti spremenile svoj odnos do vmesnih prostorov, ali se mnogim zdijo ti še vedno nepomembni?
Do neke mere že, saj drugače ne bi imeli nobenih zgrajenih referenc. Po drugi strani pa je to še vedno zelo mala peščica šol. Meniva, da problem ni v tem, da si vrtci in šole s svojimi vodstvi na čelu, ne bi želeli sprememb na področju vmesnih prostorov. Meniva, da si želijo še več – npr. celostne šolske reforme (kar trenutno tudi vidimo v mnogih medijih), ki bi popolnoma spremenila način poučevanja (učitelji se pritožujejo nad preobsežnim kurikulom, prevelikim številom učencev, ki jih imajo v razredu, kar jim onemogoča alternativne načine dela, ter spremembo učnega prostora, za katerega si želijo, da bi bil bolj fleksibilen, manj formalen in predvsem ne izključno v domeni učilnice).
Naše prevpraševanje vmesnega prostora (v njegovi definiciji, programu, kvantiteti in času preživetem v njem) posledično pripelje do celostnega premisleka o vseh t. i. »ABC komponentah« šole in obstoječega načina pedagoškega dela. Učilnica (prostor A), kot primarna enota za načrtovanje šol ter kot edini, hierarhično najbolj pomemben prostor za prenos znanja počasi izgublja svoj primat. Prihaja do spremembe pedagoške paradigme. Ti miselni premiki pa se seveda (sploh na nivoju države in zakonodaje) odvijajo zelo počasi.
Soočamo se namreč z zgodovinsko vkoreninjenim razumevanjem, ki ostaja nespremenjeno od 19. stoletja dalje, in sicer, da pouk poteka v zaprtem razredu. Vmesno cono po trenutni zakonodaji in navodilih za načrtovanje osnovnih šol iz 2007 še vedno razumemo kot nekaj terciarnega, kvantitativno minimalno ovrednotenega. Zanjo z izjemo svežega opleska, garderobnih omar in info tabel, ni predvidenega financiranja.
Da vmesni prostor vedno pride zadnji, zato ne sme biti presenetljivo, saj pedagogov in ravnateljem ne izpostavljamo dovolj sodobnim prostorskim modelom. Meniva, da bi za ozaveščanje o šolskem prostoru veliko pripomogla tudi že obstoječa in delujoča šola za ravnatelje, ki bi bodoče vodje šol lahko preko predavanj arhitektov sistemsko izobrazila o kakovostni šolski arhitekturi, stavbni dediščini, vzdrževanju in prenavljanju šolske infrastrukture. Organizirati bi se morali arhitekturni izleti, ki bi prikazali pozitivne in napredne primere šol in vrtcev v EU prostoru. S tem bi počasi dvigovali prostorsko pismenost in ozaveščenost pedagoških delavcev.
Svet vmes: Serija I, Številke – Vhodna avla 1810; foto: Matevž Peternoster
Glede na to, da ste aktivni tudi v tujini, ne nazadnje si ti Ana doktorska študentka na KU Leuven, Sint Lucas School of Architecture v Bruslju, me zanima, kakšen je odnos do tovrstnih prostorov v tujini?
Odnos do tovrstnih prostorov se najbolj spreminja na severu. Protagonisti so predvsem skandinavski, zahodni narodi, Japonci, itd. Kdo na primer ne pozna gimanzije Ørestad z okroglimi učilnicami arhitektov 3XN v Kopenhagnu iz leta 2006, ter primer najbolj radikalne »učne krajine« – šole Vittra Telefonplan v Stockholmu (Rosan Bosch, 2011), ali okroglega vrtca Fuji (Tezuka Architects, 2009) v Tokyu na Japonskem?
Gre za svetovno znane arhitekture izobraževalnega prostora, ki so bile v veliki meri uporabljene kot »case study-ji« ob lansiranju novih učnih reform. V teh šolah noben ne govori o sobah ampak o aktivnostih, ki potekajo v »bazi«, ali v »agori«, okoli namišljenega »ognjišča«, o »jami«, itd. Ne govori se o sobah s štirimi stenami z odmerjenimi minimalnimi površinami.
Tako pedagogika kot arhitektura v teh primerih delujeta vzajemno, medtem ko pri nas fizični prostor popolnoma izgublja pomen, kar je vidno tako preko investicij v raziskovalne programe, ki ne investirajo v raziskovanje fizičnega učnega prostora, kot tudi pri izrazito prisotni mentalno-prostorski hierarhiji vseh deležnikov, ki fizični prostor vedno postavljajo v ozadje, za programom, pri čemer se ne zavedajo njegovega vpliva na dobro počutje in učni uspeh otrok in navsezadnje tudi pedagogov.
Delovati bi morali transdiciplinarno kot so to na primer naredili v Nemčiji (čeprav žal na pobudo privatne fundacije Montag Stifung), saj morajo Nemci v roku treh let zagotoviti ogromno novih šol (samo v Berlinu 50 in v Kölnu 30)! Tam se pravila za načrtovanje šol razlikujejo od ene do druge dežele (t.i.»landern«) kar predstavlja dodatni zaplet na nacionalnem nivoju.
Fundacija Montag Stifung je zato odprla razpis, na katerega so se lahko prijavila mesta iz različnih dežel in sodelovala v t.i. »fazi 0« – transdisciplinarni, inkluzivni in participatorni metodi s številnimi deležniki (politiki, pedagoškimi eksperti, vodji šol, pedagogi in učenci, arhitekti in predstavniki krajevnih skupnosti), kjer so znotraj 1 leta definirali kakšno šolo si pravzaprav želijo in kako se bo le-ta povezovala z okoliško skupnostjo. Šele nato so povzetke predali arhitektom, ki so pripravili dokumentacijo za gradnjo. Tak način se nama zdi zanimiv tudi za naš prostor.
Kako šolsko okolje vpliva na zavest o kakovostnem prostoru pozneje v življenju odraslega?
Meniva, da zelo. Vrtec in osnovna šola sta otrokov prvi samostojen kontakt z javnim prostorom, ki bi moral biti kakovostno oblikovan. Dokazano je, da kakovosten in estetsko dovršen prostor blagodejno vpliva na delo, učni uspeh, odnose in dobro počutje ljudi. Hkrati prostor kot tretji učitelj ponuja priložnost, da se otrokom privzgoji tudi prostorska občutljivost, kar bi nam kot družbi zelo koristilo.
Če se boste o šoli pogovarjali z arhitekti, bodo ti velikokrat govorili o osebnih izkustvih, spominih iz otroštva. Stanko Kristl na primer se še danes spominja svoje osnovne šole v Ljutomeru, kot visoke škatle iz katere je rad zbežal v gozd. To oseben spomin je kasneje vplival na to kako je sam zasnoval vrtec Mladi rod – enota Vetrnica za Bežigradom, ki je organskih oblik ter pavilijonsko, nizko zasnovan, z mislijo na male »plazilčke«, kot jih sam rad imenuje.
Svet vmes: Serija II: Črke – Dijaška soba »Abeceda«; foto: Matevž Peternoster
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/04/svet-vmes_portrait-web.jpg13592000Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-03-28 10:39:112019-03-28 11:04:26ANA KREČ IN JURE HROVAT (SVET VMES): UČILNICA, KOT PRIMARNA ENOTA ZA NAČRTOVANJE ŠOL POČASI IZGUBLJA SVOJ PRIMAT. TA MISELNI PREMIK PA SE NA NIVOJU ZAKONODAJE ODVIJA ZELO POČASI
Je bilo vaše podstrešje doslej nedodelano, zdaj pa ste se odločili, da mu vdihnete življenje? Boste v njem uredili študijsko sobo za najstarejšega otroka, kabinet zase, knjižnico ali domači fitnes? Morda ne boste povečali lastnega bivalnega prostora, ampak boste v mansardi uredili povsem samostojno bivalno enoto.
V vseh primerih se je prenove treba lotiti premišljeno in dobro načrtovati vse korake od začetne ideje do realizacije. Preverite, na kaj je treba biti pozoren, da vas prenova ne bo stala preveč. Niti denarja, niti živcev.
1. Razjasnite si, kaj pričakujete od obnove
Naložba v obnovo podstrešja se vedno izplača. Ne samo, da se bo zaradi dodatne toplotne izolacije izboljšala energetska bilanca vaše stavbe in boste prihranili pri ogrevanju, ampak bo na vrednosti pridobila tudi celotna nepremičnina.
Največja korist pa je seveda razširitev domovanja z dodatno bivalno površino, z lepimi razgledi in svetlim interierjem. Pri načrtovanju in izvedbi upoštevajte te prednosti in jih skušajte kar najbolje izkoristiti.
2. Pred začetkom prenove preverite statiko in nosilnost
Izračun statike objekta vam lahko izdela strokovnjak, ki bo delo opravil strokovno in vam svetoval tudi pri rešitvah, če bi potrebovali dodatne ojačitve. Še posebno pri starejših hišah se prepričajte, da lesena konstrukcija ostrešja ni poškodovana in da vlaga ni načela lesenih tramov. Trhlo ostrešje je seveda treba zamenjati, prav tako poškodovano strešno kritino.
Nato povabite na ogled arhitekta, ki vam bo svetoval pri razporeditvi in ureditvi prostora. Jasno mu posredujte svoje želje in z njim prediskutirajte vaše prvotne zamisli.
3. Razmislite, kakšna streha je najprimernejša
Za ureditev prijetne mansarde je najprimernejša streha z naklonom od 35 do 55 stopinj. Pa vendar – če je sleme visoko, je lahko tudi večji naklon pravo darilo za ustvarjanje izjemnih ambientov.
V primeru, da so gabariti hiše določeni (to pomeni višina slemena) je opcija tudi tako imenovana mansardna streha, kjer je streha izvedena v dveh naklonih: spodnji je strmejši (med 60 in 80 stopinj), zgornji del je pa položnejši (med 30 in 40 stopinj). S tem obdržimo sleme na predpisani višini, hkrati pa pridobimo na volumnu mansarde.
4. Poskrbite za dobro izolacijo
Za izolacijo ostrešja se najpogosteje uporablja izolacija, ki se jo namesti med špirovce. Gre za najbolj preprosto rešitev, ki je tudi cenovno dostopna in zmanjša skupne stroške prenove. Pravilno izberite debelino izolacije in poskrbite za hidroizolacijo, da čez čas ne boste imeli težav z zamakanjem in vlago. Izolacija strehe mora biti takšna, da ščititi stanovanje pred mrazom pozimi in vročino poleti.
5. Ne podcenjujte dobrih oken
Pri določanju velikosti okenskih površin sicer obstajajo minimalni standardi (glede na tlorisno površino vsaj 20 % za okna), a v resnici nam ni treba brati pravilnikov, da bi nam bilo jasno: več dnevne svetlobe v prostoru pomeni tudi boljše počutje. Ne samo površina oken, pomembno je tudi, kam v ostrešju jih umestimo in kako jih orientiramo.
Poleg videza upoštevajte tudi izolacijske lastnosti, saj se vam bo naložba v dobra okna izplačala tako poleti kot pozimi. Poletno vročino bodo odbijala, pozimi bodo v notranjosti ohranjala več toplote. Hkrati ne pozabite na senčenje in temnenje. Dober spanec je ključen za dober začetek vsakega dne.
6. Izberite ustrezen material
Strokovnjaki za gradnjo pri obnovi mansard najpogosteje svetujejo mavčne plošče. Zaradi svoje lahkosti ne ogrožajo konstrukcijskih lastnosti hiše, uravnavajo vlago v prostoru, imajo izolacijske lastnosti in varujejo prostor pred pregrevanjem. Poleg tega je delo z mavčnimi ploščami preprosto in hitro. Manjših posegov se z malo spretnosti lahko lotite tudi sami.
7. Vzemite si čas za načrtovanje
Podstrešje je netipičen prostor, zato je dobro, da pred začetkom del vse dobro premislite. Od tega, kje v prostoru boste imeli jedilno mizo, omare, delovni kotiček ali posteljo, je odvisen razvod električne napeljave. Upoštevajte, da naknadno ne boste mogli več skriti kablov pod mavčne plošče, nadometni kanali za kable pa kazijo videz in si jih zagotovo nihče ne želi. Obenem je treba že pred rekonstrukcijo podstrešja pomisliti tudi na notranjo opremo, ki se mora prilagajati obliki mansarde.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2019/03/136811-01-XXL-2.jpg8531280Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-03-23 13:34:172019-03-25 11:21:097 ZLATIH PRAVIL PREDEN SE LOTITE PRENOVE PODSTREŠJA
Pred desetletji so pri nas podstrešja samevala, saj so vsi gradili in si postavljali hiše ter domovanja z dosti večjo finančno lahkotnostjo kot danes. Takrat so prostori pod streho veljali za dokaj nezanimive in neprimerne za bivanje. Funkcionalnost podstrehe je bila skrčena bodisi na male temne ambiente, dodatni prostor za kramo ali na sušilnico.
Kdaj so torej mansarde postale tako priljubljene?
V podstrešnih
sobicah družinskih hiš je vladalo pravilo, skoraj »zapovedan« les. Lesen
parket, lesena stenska obloga, lesena stropna obloga, lesena omara, miza,
postelja … Prevlada lesa skratka! Srečni so bili tisti otroci, ki so jim starši
namenili les v svetlih tonih, ni pa bilo redko, ko so bili leseni stropi
pobarvani s temnimi barvami in so sobico s praviloma premajhnimi okni naredili
še temnejšo. V mansardi je bila poleg otroške in kasneje mladinske sobe pogosto
še bolj ali manj obdelana kopalnica, včasih pa tudi kak še povsem surov
prostor, ki je čakal na boljše čase in višek v družinskem proračunu. Razumljivo
je, da si ljudje zaradi take podobe podstrešnih prostorov tedaj niso ravno želeli
ustvariti stanovanja na podstrešju.
Zgodba onkraj luže
Najbolj znane so bile
newyorške mansarde, ki so bila prizorišča živahnega umetniškega življenja. Veliki
odprti prostori pod strehami so postajali umetniški ateljeji. Slikarji,
kiparji, pisatelji in boemi so odkrili potencial mansard in jih povzdignili na
višjo raven. S svojimi bivališči, ki so jih opremili na povsem izvirne načine,
so pokazali, da je mansarda lahko pravo malo kraljestvo med oblaki. Podstrehe
so tako prek medijev, fotografij in filmov znanih umetnikov postale zaželena
stanovanja. Dokaj hitro se je ta trend preselil tudi v evropske prestolnice,
kjer se je zaradi povečanega priseljevanja začel pojavljati problem pomanjkanja
primernih prostorov zlasti v središčih mest, ki so veljala za torišča
kulturniških gibanj.
Skupaj s pomanjkanjem prostora in odkrivanjem bivalnega potenciala mansard pa so se vedno bolj razvijale in izpopolnjevale tudi rešitve arhitektov in gradbenikov. Ti mansard niso več videli zgolj kot neuporabna mesta pod poševnimi stropi, ampak so v njih začeli ustvarjati ekskluzivna bivališča z velikimi okenskimi površinami.
Nastala so stanovanja, polna svetlobe in osupljivih razgledov na speče mesto ali na zvezdnato nebo in krošnje dreves. Vedno boljše konstrukcijske rešitve in izolacijski materiali, trpežne strehe in sodobna strešna okna so mansarde spremenili v prijetna, udobna in svetla bivališča.
Mansarde danes
Visoke cene
nepremičnin in potreba po bivalnih prostorih je tako našla pot tudi do
zapostavljenih zaprašenih podstrešij. K popularizaciji mansardnih stanovanj so
pripomogli predvsem mladi pari, ki so si zaradi ekonomskih razlogov svoje prvo
skupno bivališče uredili v mansardi. Večkrat v hiši svojih staršev ali pa so
podstrešje dobili po sprejemljivi ceni. Tako so mnoge mlade družine dokaj
ugodno prišle do svojega gnezdeca, v katerem pa je iz desetletja v desetletje
rasla potreba po večjem ugodju, po več svetlobe, po večji toplotni
ekonomičnosti in bolj sodobnem življenjskem slogu.
Podstrešna stanovanja že dolgo niso več prostori, ki bi jih stanovalci izbrali zato, ker bi ne imeli druge možnosti. Vse bolj cenjena so postala zaradi širokih možnosti postavitve oken in svetlobnikov, kar omogoča širjenje dnevne svetlobe po celem prostoru. Najnovejše raziskave kažejo, da je stik s spreminjanjem dnevne svetlobe ključen za trden spanec in močan imunski sistem. Morda je prav to glavni razlog, da se v mansardnih stanovanjih počutimo tako prijetno!
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2019/03/136828-01-XXL.jpg8531280optiwebhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgoptiweb2019-03-15 12:11:092019-03-15 12:11:15ZGODBE O ŽIVLJENJU MANSARD
KJE: Biotehniška fakulteta v Ljubljani, predavalnica Janeza Hribarja
Udeležba na delavnici je brezplačna. Prijava udeležbe je obvezna. Prijave so možne do 9. 2. 2018 preko prijavnega obrazca.
Lesena gradnja in uporaba lesa na prostem sta v zadnjem desetletju v porastu. Ob upoštevanju želja investitorjev in naročnikov nikakor ne smemo zaobiti dejstva, da zaradi spremenjene arhitekture, spremenjenih klimatskih razmer in drugačnega načina gospodarjenja z lesom pretekle izkušnje in znanje pogosto ne zadoščajo več. V izogib napakam pri projektiranju, izbiri materialov ali izvedbi detajlov lesenih izdelkov in objektov je pogosto potrebno iskati nova znanja in rešitve.
V želji, da bo vse več naročnikov in uporabnikov lesenih objektov in izdelkov z njimi zadovoljnih ter da bodo ti zares v ponos in okras naši kulturni krajini, vas prijazno vabimo na delavnico Zaščita, vgradnja in uporaba lesa na prostem, ki bo v sredo, 14. februarja 2018, ob 11. uri, na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Na delavnici bodo kompetentni strokovnjaki predstavili izkušnje s terena, osvetlili najnovejša znanstvena spoznanja in standarde s področja zaščite lesa, razkrili najnovejše trende na področju zaščitnih metod in pripravkov, opozorili na nove zakonodajne okvire, ki urejajo to področje, predstavitvam pa bo sledila tudi živahna razprava z izmenjavo izkušenj in pogledov vseh prisotnih.
VABLJENI!
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2018/01/vabilo-delavnica-LES.jpg731576optiwebhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgoptiweb2018-01-23 12:21:452018-01-23 12:21:45ZAŠČITA, VGRADNJA IN UPORABA LESA NA PROSTEM
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/04/napovedna-1.jpg180255optiwebhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgoptiweb2017-04-12 08:08:302017-04-12 08:38:25Priročnik gradnja in obnova hiše