Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije, v stavbah preživimo v povprečju 90 % svojega časa, od tega dve tretjini doma. Na počutje, produktivnost in zdravje vpliva količina dnevne svetlobe, notranji zrak, toplotno ugodje in akustično ugodje.
Izpostavljenost zadostni količini dnevne svetlobe pomeni 2x več možnosti za počutje polno energije, kar ima pozitiven učinek na zdravje, izboljša spanec in zmanjša tveganje za nastanek bolezni. Dnevna svetloba vpliva na delovanje človekovega bioritma, zato je ključno, da so prostori v katerih se človek zadržuje čez dan dobro osvetljeni, tekom noči pa je možno zagotoviti popolno temo. Z velikostjo okenskih površin, z umestitvijo v prostor in z razmerjem širine in višine okna ter višine parapeta, pa ni neposredno povezana samo osvetlitev z dnevno svetlobo, temveč tudi povezava z naravo. Okno vzpostavlja stik notranjega prostora z zunanjim, kar je izjemnega pomena za zaznavo kakovosti notranjega okolja in boljše počutje.
Arhitektura stanovanjskih stavb se danes poslužuje okenskih odprtin večjih dimenzij, površina stekla se povečuje tudi na račun tankih okvirjev. Večje okenske odprtine niso omejene samo na fasadna okna v običajnih etažah. V prostorih mansarde je možno v poševno streho vgraditi kombinacije več strešnih oken med obstoječe špirovce, ki jih je potrebno razmakniti na ustrezne osne razdalje. V takih primerih so najpogosteje uporabljene standardne širine oken, ki ne zahtevajo izvedbo menjalnika za razširitve polja med špirovci. S kombinacijo več oken skupaj se doseže učinek večjega panoramske površine. Linija spodnjih oken je poleg osvetlitve namenjena tudi pogledu navzven, zgornja okna pa omogočajo vpad svetlobe globoko v prostor.
V primeru sestava strešnih oken brez vmesnega špirovca je potrebno izdelati prečni menjalnik, na katerega se pritrdi sestav. Možna je kombinacija dveh strešnih oken z dekorativno vmesno tipsko oblogo ali kombinacija treh oken v enotnem okvirju, pri čemer je sredinsko okno fiksno, stranska dva sta sredinsko vpeta.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2022/04/3v1.jpg14482172Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2022-04-07 07:04:482022-04-07 07:10:46Več dnevne svetlobe za boljše počutje
Dogodek bo v torek, 17. 3. 2020, od 9. – 11. ure, v zbornici vrtca Kamnitnik v Škofji Loki. Namenjen je arhitektom, inženirjem in projektantom terravnateljem in drugim vodstvenim delavcem vrtcev in šol ter zaposlenim v investicijskih oddelkih občin, ki se ali se boste v prihodnje srečali z načrtovanjem vrtca ali šole. Pridobili boste izkušnjo ter nove uporabne informacije na primeru odlične prakse, s pomočjo katerih boste nadgradili svoje znanje o načrtovanju kakovostnih vzgojno-izobraževalnih prostorov vrtcev in šol.
Člani
ZAPS prejmejo za udeležbo na dogodku 2 kreditni točki, sklop B in
Priročnik za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe.
V četrti oddaji podkasta ODPRTO govorimo o umetni svetlobi. Pogovarjamo se z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear, kjer že 30 let načrtujejo svetlobo in ponujajo kakovostna svetila.
Z Matjažem smo poklepetali o izzivih pri načrtovanju svetlobe, kako to poteka in o tem, ali nam bo kdaj uspelo ustvariti umetno svetlobo, ki bo enakovredna naravni.
V drugi oddaji podkasta ODPRTO govorimo o interierju in notranjem oblikovanju. Z nami je Petra Zakrajšek, direktorica in vodilna arhitektka pri Gao Arhitektih.
S Petro smo se pogovarjali o začetku njene poti, kako poteka delo v njenem biroju, kako ustvarja interierje ter kakšne načrte ima v prihodnjem letu za London.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2020/01/podkast-odprto-02-o-interierju-s-petro-zakrajšek.png18753333Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-12-30 21:46:002020-01-13 03:47:36O INTERIERJU S PETRO ZAKRAJŠEK – Podkast ODPRTO #02
Z zgornjo mislijo je imel Oton Župančič pred več kot 100 leti v mislih literaturo, a gotovo je težko nasprotovati trditvi, da lahko misel posplošimo na vso ustvarjanje za otroke. Najmlajšim želimo le najbolj zdravo hrano, najlepša doživetja ter najboljšo izobrazbo. S tem pa tudi najboljše izobraževalne prostore, ki so opremljeni s kakovostnimi materiali ter opremo, katero so izbrali in oblikovali najboljši arhitekti. A pri razmišljanju o materialnosti, ne smemo pozabiti tudi na tisto nematerialno sestavino, ki jo je kot enakovredno označil Le Corbusier v svoji definiciji: »Arhitektura je veličastna igra mas v svetlobi.«
Ko gre za svetlobo, je najboljša gotovo dnevna svetloba. Ne le, da smo ljudje nanjo evolucijsko prilagojeni in da v njej najbolj učinkovito ter z najmanj napora opazujemo svet, obenem naravna svetloba uravnava naše dnevne ritme, uravnoteži naš hormonski sistem, spodbuja budnost in lajša prehod v sen.
Avtorji objekta, Oaza, so s tem zavedanjem zasnovali prostorski koncept vrtca, ki v največji možni meri zagotavlja naravno dnevno osvetlitev vseh prostorov. Velika okna, ki segajoč od tal do stropa opasujejo celoten objekt, svetli naravni materiali, notranji atrij, v katerega se prelivajo vsi skupni hodniki … Opazno je, da so arhitekti delovali s preudarkom in občutkom.
A kljub vsej predanosti ustvarjalcev prostora, jesensko sonce zahaja vsak dan prej in naravna svetloba postaja vedno večje razkošje. Umetna osvetlitev postane neizogibna in skrbno, tehnično podkovano načrtovanje le-te ključni del projekta. Kako dopolniti oziroma nadomestiti naravno svetlobo z umetno? Kako ohraniti značaj ambienta v vseh svetlobnih situacijah? Kako doseči največjo možno energetsko učinkovitost stavbe? Vse to so vprašanja, s katerimi so se soočali ne le arhitekti, temveč skupaj z njimi tudi načrtovalci osvetlitve.
Kakšna svetloba nam pade v oči, ko vstopimo v vrtec Pedenjped?
Ena izmed glavnih karakteristik svetlobe je njena t.i. »temperatura« (zakaj »temperatura«, vam bodo najbolje znali razložiti fiziki). Ko gre za naravno svetlobo se le-ta ob sončnem vzhodu začne pri 5000 stopinj Kelvina in se tekom dneva viša. Ljudje smo na to vsakodnevno spremembo fiziološko prilagojeni, zato ima na nas vsa svetloba nad 5000K dramilen, poživljajoč učinek. Na prvi pogled bi se tako zdelo logično, da bi tudi notranje prostore vrtca opemili s svetili, ki dosegajo čim višjo temperaturo luči. A ljudje žal nismo tako enostavna bitja…
Ko gre za umetne vire svetlobe, nas predolgo bivanje v prostorih z visoko temperaturo svetlobe kmalu začne utrujati. Samo pomislite na vse tiste primere, ko ste morali več ur sedeti v čakalnici, osvetljeni z močnimi neonskimi svetilkami (neonske cevi dajejo svetlobo zelo visoke temperature, nad 5000K). Ne glede na to, kako udobni so bili sedeži, gotovo izkušnja ni bila prijetna.
Osvetljevalci so zato namesto »hladnih« – 5000K svetil, raje izbrali »toplejša«, ki ne presegajo 3000K (poimenovanje gre tukaj samo sebi malo navzkriž). Ta naredijo prostor bolj domač, udobnejši, obenem pa se varovanci Pedenjpeda tako ob času počitka lažje umirijo in z manj godrnjanja sprejmejo svoj zapovedani dremež.
Naravne svetlobe v zaprtih prostorih tako rekoč nikoli ne gledamo neposredno (razen morda kadar se nagnemo skozi okno, da nastavimo obraz pomladnemu soncu), temveč vedno kot razpršene odboje s tal, sten in stropov, kar vzbuja občutek prostorske osvetlitve. Oblikovalci svetlobe so želeli ta učinek sicer poustvariti z uporabo drobnih reflektorskih svetil, ki bi prostor osvetljevala preko njegovih površin. A so naleteli na prepreko pri veljavni zakondaji, ki prepoveduje uporabo usmerjenih luči v šolskih ustanovah.
Otroke (še posebej najmlajše), ki se še kako radi valjajo po tleh, tako ščiti pred pogledom neposredno v vir svetlobe. Reflektorska svetila so zamenjale linijske luči, ki sicer dajejo bolj difuzno umetno svetlobo, a se zato zadržano in elegantno umeščajo v žarkasto geometrijo stropa, v katero se zlijejo ter tako izpoljnujejo še eno izmed želja projektantov – da so svetila čim manj opazna.
V nasprotju s tem splošnim načelom skrivanja svetil, pa so si oblikovalci luči vseeno privoščili igrivo izjemo. Vsaka igralnica vključuje tudi kotiček počitek. Tukaj je bila namesto sistemskega, vgrajenega svetila izbrana luč Konstantina Grčiča »Mayday« – lahka, preprosta, trpežna in cenovno ugodna luč za vtičnico, ki jo je mogoče prosto premikati po prostoru, obešati, prevračati, usmerjati… Torej luč kot objekt, kot oprijemljiv vir svetlobe, ob katerem se lahko malčki učijo o vsakdanjih predmetih in njihovi uporabi.
Ko se naposled zvečeri in počasi zapuščamo vrtec Pedenjped, pride do izraza še druga izjema, drugi kontrast osvetlitve. Medtem, ko so notranji prostori osvetljeni enakomerno, s svetlobo ki čim bolj enotno zapolnjuje ves prostor, so zunanje luči uporabljene ravno obratno. Le tam kjer so nujno potrebne, ter tam, kjer ustvarjajo novo vzdušje prostora. Skrbno postavljeni snopi reflektorjev po tleh rišejo kroge, kot bi prižigali taborne ognje – ob izhodih, ob poteh, ob robovih notranjega atrija…
In z njimi volumni zaplešejo v luči.
PODATKI O OBJEKTU: Investitor: Mestna občina Ljubljana Arhitektura: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič Projektant: Oaza d.o.o., Ljubljana Krajinska ureditev: Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, ad krajine, d.o.o. Gradbene konstrukcije: Iztok Šušteršič, CBD, d.o.o. Notranja oprema: Maja Ivanič, Anja Planišček, Nena Gabrovec Označevalni grafični sistem: Primož Fijavž, Studiobotas, d.o.o. Ilustracije Pedenjpedov: Marjan Manček Glavni izvajalec GOI del: Makro 5 gradnje, d.o.o. Okvirna vrednost investicije: 4.744.000 EUR z DDV Leto načrtovanja: 2015–2017 Izvedba: 2018 Parcela: 5.212 m2 Neto površina objekta: 1.657 m2 Letna poraba energije: visoki B1 energetski razred: potrebna toplota za ogrevanje 17 kWh/m2a (energetska izkaznica) Fotografije: Miran Kambič
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2019/04/001_Vrtec-Pedenjped.jpg8111200Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-04-25 07:25:362019-08-13 12:27:23“… KO GRE ZA DECO, JE TUDI NAJBOLJŠE KOMAJ DOVOLJ DOBRO.” – Osvetlitev v vrtcu Pedenjped
Tekom letošnjega festivala OHS smo imeli priložnost, da nas po objektih poleg projektantov arhitekture popeljejo tudi nekateri projektanti osvetlitve. Medtem, ko arhitekti kot nekakšni »frontmeni« skupine načeloma dobijo največ pozornosti, ne smemo pozabiti, da je arhitektura, še posebej dobra, rezultat uigranega in ustvarjalnega (so)delovanja široke ekipe strokovnjakov – gradbenih, elektro in strojnih inženirjev, obrtnikov, nadzornikov ter drugih.
V tem pogledu je produkcija arhitekture zelo podobna produkciji filma – draga, počasna, dologtrajna, z množico bolj ali manj glavnih oziroma stranskih vlog. Arhitekt je morda režiser, a vsak dober režiser prizna, da je brez svojih sodelavcev precej izgubljen in nemočen. Le pri najmanjših in neodvisnih projektih lahko režiser upa, da bo sam hkrati obvladal kamero, zvok, produkcijo… in tudi uspešno zaključil projekt. A ne gre le za preprosto postavljanje kljukic na seznam opravil. Vsak profil, ki je vključen v projekt, prinese s sabo drug pogled, drugo znanje in izkušnje, odpira nova vrata in nove razmisleke.
Arhitekturo in film druži še ena skupna točka – pri obeh ima svetloba prav posebno mesto. Seveda si nobene vizualne umetnosti ni mogoče predstavljati povsem brez svetlobe, a kar film in arhitekturo loči od ostalih vej in polj je to, da edini ustvarjata svojo lastno svetlobo. Kipar in slikar praviloma nimata nikakršnega vpliva na to, kako bo njun izdelek v danem okolju osvetljen, kakšni bodo pogoji, itd. Arhitekt in režiser pa nimata le možnosti, temveč obvezo, da se v ustvarjalnem procesu aktivno ukvarjata z vprašanjem svetlobe. Režiserju pri tem stoji ob boku mojster luči – osvetljevalec, arhitektu pa – načeloma – načrtovalec svetlobe.
A arhitekti v resnici le poredko posegamo po uslugah načrtovalcev svetlobe. Del krivde za to gotovo nosijo (pre)nizka sredstva, ki se namenjajo za pripravo projektne dokumentacije. Delno gre tudi za preslabo informiranost in izobraženost arhitektov. O teh in sorodnih temah smo se pogovarjali z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear, kjer se ukvarjajo z oblikovanjem in načrtovanjem osvetlitve ter prodajo svetil. Podjetje se je skozi tri desetletja delovanja izkazalo kot najbolj inovativno in prodorno slovensko podjetje na svojem področju.
G. Mavsar, omenili ste, kako ne želite, da se vas izpostavlja preko vseh ali pred vsemi v Arcadiji. Niste tisti, ki je začel s tem podjetjem, ampak ste ga prevzeli od ustanovitelja. Podobno si predstavljate, da ga bo nekega dne prevzel tudi nekdo drug za vami.
Arcadia je predvsem nekakšen skupek, zaokrožena celota ljudi, specialistov – vsakega na svojem področju znotraj našega podjetja. Podjetje sestavljajo posamezni oddelki, vsak s svojimi strokovnjaki in s točno določenimi nalogami. Sklop projektive oz. načrtovanja je ločen od komerciale in tudi znotraj komericale sta dva sklopa, ki sta med sabo ločena – zelo tehnični in zelo dekorativni sklop.
Arhitekti poznajo Arcadio predvsem kot projektante in dobavitelje, del širše javnosti pa verjetno kot prestižen salon svetil. Kje se Arcadia vidi sama? Kakšna je njena vizija?
Arcadia se je v začetku na trgu res vzpostavila kot prodajalec in dobavitelj kakovostnih tujih znamk svetil. Kar jo je od vsega začetka izpostavljalo pa je bil močan poudarek na svetovanju, projektiranju, podpori – torej na znanju. In to je tisti del naše dejavnosti, ki ga aktivno razvijamo že ves ta čas. Prav ta del postaja vedno močnejši in vedno bolj pomemben.
Tisto, kar želimo mi, »nova Arcadia«, povedati oz. predstaviti, je to, da danes ni več pomembno, da si zastopnik ali distributer svetovnih znamk kot so Flos, Artemide, itd. To je nekaj, kar je bilo včasih lepo slišati in dobro imeti, ker so ljudje mogoče malo drugače, z drugačnimi očmi, gledali na celotno zgodbo osvetlitve. A o tem malo kasneje.
Kar smo mi spremenili je predvsem to, da smo hoteli svetilom/prodaji svetil podeliti visoko dodano vrednost. To ne pomeni, da mi prodajamo luči samih po sebi, ampak, da (na žalost, ker smo v to prisiljeni) prodajamo svoj znanje preko produktov. Zato ker sam poklic oblikovalca svetlobe ali lighting designerja v Sloveniji, pa tudi širše, ni cenjen. Tudi arhitekti imate zelo podobne težave.
Zaradi tega smo prisiljeni oblikovanje svetlobe peljati skozi komercialno prodajo svetil. Mislim pa, da je glavna prednost Arcadie danes to, da izdelku da visoko dodano vrednost s svojim znanjem, recimo temu inženirskim pristopom ali pa z načinom dela, ki smo ga razvili čez ves ta čas.
In če se zdaj vrnem na že omenjeno temo, zakaj kupci danes z drugačnimi očmi gledajo na osvetlitev … Razlog je predvsem to, in pri tem si upam reči, da je bila to deloma zasluga Arcadie ter jasno pomoči arhitektov, da nam je v teh 30 letih uspelo predstaviti svetlobo kot tako na drugačen način, na način kot ji pripada. Svetloba – umetna svetloba – ni več nujno zlo z eno stropno svetilko na sredini vsakega prostora. Postala je del arhitekture in del življenja. Ljudje so se naučili gledati umetno svetlobo skozi oči naravne svetlobe.
Vsem se zdi normalno, da podnevi obstaja v prostoru neka dinamika svetlobe, igra senc s pomočjo sonca ali pa tudi brez. Zvečer pa so bili ljudje včasih zadovoljni s tem, da so prižgali žarnico. Zdaj pričakujejo neko drugačno, boljše razpoloženje. To je naša vizija tudi za naprej – še okrepit to zgodbo, še povečati dodano vrednost, naprej razvijati naše znanje in našo ekipo …
V prihodnosti ne bomo več trgovec s svetili, ampak samo še projektivno podjetje. To JE prihodnost. V to nas bodo, če ne drugega, slej kot prej prisilile tudi razmere na trgu. Internetna prodaja se bo še povečala in tu bomo imeli vedno manj prostora kot preprost trgovinski kanal za plasiranje oblikovalskih izdelkov.
Arcadia bo letos praznovala 30-letnico. V tem času ste realizirali veliko število zelo zahtevnih projektov in sodelovali z najbolj uglednimi slovenskimi arhitekturnimi biroji. O tem, zakaj drugi poiščejo vas, smo že. Kaj pa VI iščete v arhitektu? Oziroma česa si želite od soprojektanta/naročnika, kaj je po vaših izkušnjah pomembno?
Predvsem razumevanje, da je umetna svetloba ravno tako pomembna kot naravna. Opažam, da je pri arhitektih zavedanje o pomenu naravne svetlobe pri arhitekturnem projektu na zelo visokem nivoju. Pozabijo pa upoštevat tisti drugi del dneva – temo. Zavedanje, da z načrtovanjem umetne svetlobe pridobijo na arhitekturnem projektu smo vsaj pri nekaterih uspeli razviti, tako da tega ne pogrešamo več. Določeni arhitekti zdaj sami poiščejo našo pomoč. Naš cilj pa je, da je takšnih primerov vedno več – da so v izhodišču takšni vsi.
Trenutno se izobraževanju arhitektov o oblikovanju in načrtovanju svetlobe pri nas ne posveča veliko pozornosti. Kolikor mi je znano na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo to ni del obveznega kurikuluma, obstaja pa izbirni predmet. Kako to? Zakaj mislite da je prišlo do tega pomanjkanja? Arhitekti se tukaj težko izmaknemo odgovornosti, saj je že Le Corbusier definiral arhitekturo kot veličastno igro volumnov v svetlobi …
Dodaten neprijeten podatek je to, da je celo na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko razsvetljava izbirni predmet. Tako, da se tisti, ki si tega izrecno želi, tej temi lahko posveti v zelo omejenem obsegu, saj, če se ne motim, poteka predmet le en semester. Ob tem je treba omeniti, da je le malo komu že v času študija dano zavedanje o tem, kaj svetloba je in kaj pomeni …
V nasprotju z izobraževalno prakso pa povpraševanje po kadru obstaja. Vsi iz naše stroke iščejo kader, a izobraževanj zanj ni. Mi svoje kadre izobražujemo sami, saj k nam večina pride brez specifičnega znanja. Pridobijo ga tukaj, na delu. Alternative pa za zdaj ni. V resnici je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo problem v tem, da se umetna svetloba večinoma še vedno pojmuje kot nujno zlo. Med drugim je osveščanje arhitektov tudi del naše vizije, celo naša dolžnost in naš cilj v današnjem času.
Arhitekte obravnavamo kot naše glavne odjemalce in jih senzibiliziramo za to, da je umetna svetloba prav tako del arhitekture. Osveščamo, da umetno svetlobo v določenem segmentu nekdo obvlada bolj kot arhitekt. Torej, da na trgu obstaja nekdo, ki je za ta segment arhitekturnega projekta idealen sogovornik in sodelavec. Včasih nam to uspeva malo bolj, včasih malo manj. Je pa v zadnjem času razveseljivo, da je razumevanje na višjem nivoju kot je bilo včasih.
Poudarek dajemo tudi temu, da poskušamo vsako leto za posamezne seminarje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo prirediti predavanja v naših poslovnih prostorih. Trudimo se, da bi preko razstav kot je na primer Arhitektura Inventura nagovorili projektante, ki še nimajo tega zavedanja in jih povabili, da se z nami seznanijo na projektu. Saj lahko arhitekt s tem, da sodeluje s strokovnjakom za umetno svetlobo, še izboljša kakovost svojega projekta.
Opažate, da vsaj pri arhitektih obstaja pozitiven trend pri zavedanju o umetni osvetlitvi. Ali opažate, da se to dogaja tudi širše? Naprimer pri osvetlitvi javnega prostora, ki je tudi en velik segment, a je samo delno vezan na arhitekte. V tem primeru so odločevalci naprimer občine, ki lahko osvetlitev naročijo izven celovite prostorske zasnove.
No, s to trditvijo se ne strinjam povsem. Arhitekti so vseeno tisti, ki celovito oblikujejo prostor. Preko njih poteka tudi izobraževanje javnosti o prostoru. Me pa veseli, da gre v zadnjih letih ali desteletjih zgodba v pravo smer in da se tudi vedno več raznih investitorjev zaveda, da je pomemben segment v arhitekturi tudi umetna svetloba. Na ta način je tudi prišlo do zakona o svetlobnem onesnaževanju.
V Sloveniji imamo enega izmed najbolj restriktivnih zakonov na tem področju na svetu. Bili smo tudi med prvimi, ki smo ga sprejeli. Če se o tem takrat ne bi govorilo, tudi širša javnost danes ne bi razumela, da je to tema, o kateri je treba govoriti. Prav tako javnost ne bi vedela, da obstajajo strokovnjaki, ki znajo izračunati in opisati vplive na okolje ter jih prilagoditi zahtevam tako, da so še vedno sprejemljivi ter v korist vseh.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2019/04/Arcadia-Mavsar-Portret.jpg11152000Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-04-16 16:09:162019-04-16 18:58:47“S SVOJIM ZNANJEM DAJEMO IZDELKOM VISOKO DODANO VREDNOST” – Intervju z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear
Svet vmes, Ana Kreč in Jure Hrovat; foto: Matevž Paternoster
Pri načrtovanju izobraževalnih ustanov se pretežno še vedno opiramo na 40 let stara navodila, ki so zapovedovala princip ‘ex-cathedra’. O sodobnih in holističnih pristopih načrtovanja šol ter o togi prostorski zakonodaji, ki ne dovoljuje eksperimentiranja, smo se pogovarjali z Ano Kreč in Juretom Hrovatom iz biroja Svet vmes.
Letos bomo v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije javnosti pokazali dva vaša najnovejša projekta. Vsi trije so povezani z mladimi oziroma izobraževalnimi prostori in to z ‘vmesnimi prostori’, kot so šolski hodniki, avle, atriji oziroma dvorišča, itd. Zakaj fokus na ta svet vmes – medprostori? Od kod navdušenje za te prostore?
Široko zastavljeno vprašanje… Vmesni prostor, t. i. ‘in-between’ je v arhitekturi že star koncept. Skoval ga je nizozemski arhitekt, strukturalist Aldo Van Eyck ter ga predstavil na konferenci v Otterlo-ju na Nizozemskem leta 1959 (poznani kot zadnji CIAM konferenci). Tam je govoril o »arhitekturi kot pragu«, ki naj bi vzpostavil »vmesno realnost« in tako »spoprijateljil« dve konfliktni si polarnosti. Torej javno-zasebno, temno-svetlo, interier-eksterier, formalno-neformalno…
S takšnim načinom razmišljanja se je postavil proti takratni izredno funckcionalistični drži arhitektov, ki so po njegovem mnenju ustvarjali tanke in ostre ločnice, oz. sam jih je imenoval kar »giljotine«, med eno in drugo realnostjo. Kritika se je predvsem nanašala na »CIAM-ski« nehumani urbanizem. Arhitektura naj bi po njegovem omogočila srečanje dveh fenomenov in ustvarjala okolje za »prekrasno človeško gesto«, kot je na primer prihajanje in odhajanje domov, ki po njegovem ostaja nespremenjejo skozi stoletja.
Najino osebno navdušenje nad vmesnimi prostori v arhitekturi izhaja še iz študentskih let, saj smo se na seminarju »Arhitektura mesta«, prof. Koželja in takratnega asistenta, danes izr. prof. Tadeja Glažarja, že od samega začetka največ ukvarjali prav z vmesnimi urbanimi prostori ter s tipologijami vseh oblik in meril v odnosu do človeka in obstoječega konteksta.
Pri tem smo konstanto prevpraševali odnos grajeno-prazno, črno-belo, formalno-neformalno, zasebno-javno in predvsem stremeli k ustvarjanju vmesnih, hibridnih in »shared« okolij, naj si bo to v prometni infrastrukturi, v načinu bivanja, dela, ustvarjanja, učenja, itd. Dodatno je takratni asist. Glažar na nas študente prenesel ogromno idej in vplivov iz študija na The Berlage Institute, katerega prvi dekan je bil prav Herman Hertzberger (Van Eyckov učenec in kasneje sodelavec), katerega ideje smo na naši fakulteti ogromno preigravali.
Meniva, da sva kasneje, s študijem na Danskem in v Belgiji, vse te ideje in vrednote samo še dodatno
poglobila, predvsem z opazovanjem tipologij »vsakdanjih arhitektur«, ki so bile izredno inovativno in
humano zasnovane in kot take »prelomne« v arhitekturni stroki, saj so na novo začrtale ideje o šoli,
bivanju, delu in prostem času. Vse to, poleg drugih izkušenj, počasi nalagaš v svojo lastno »banko
spomina« iz katere kasneje črpaš in ustvarjaš.
Po vrnitvi domov si seveda želiš, da bi lahko podobno eksperimentiral tudi doma (vsaj v domeni natečajev). Takrat potem prvič »trčiš« ob slovensko gradbeno zakonodajo ter navodila za načrtovanje šolskih objektov, ki enostavno ne dopuščajo tipoloških eksperimentov.
Nikjer ni to bolj očitno kot na primeru šol in vrtcev, kjer pravzaprav še danes delujemo po funckionalističnih, ‘eksistenzminimum’ načelih, nastavljenih za težko povojno obdobje, ko smo se na slovenskem ozemlju srečevali z velikim mankom šolske infrastrukture, učnega kadra, slabimi higienskimi in zdravstvenimi razmerami. Leta 1958 so se začrtale prve začasne in nato leta 1968, zakonsko obvezujoče smernice za načrtovanje osnovnih šol, ki so še vedno bazirale na učilnici kot primarni tipologiji za prenos znanja in enoti za načrtovanje šol, medtem ko so se prostori komunikacij, skrčili na absolutni minimum.
S tem smo sicer na sistemski ravni v poznih 60′-ih in 70′-ih nekaj privarčevali, kasneje, v 1999/2000 pa s postopno uvedbo 9-letke, popolnoma zamudili lepo priložnost, da bi sistemsko in transdisciplinarno začrtali nove prostorske smernice, ki bi pospremile razvoj sodobnih, manj formalnih in hierarhičnih pedagoških prijemov. Tako se od poznih 60′-ih na področju navodil za načrtovanje osnovnih šol v RS do danes ni veliko spremenilo.
Zmanjšalo se je sicer število učencev na matično učilnico s čimer se je sicer povečala površina/učenca v učilnici in omogočila različne postavitve premičnega pohištva, ki je bilo za časa 19. stoletja togo in skoraj brez izjeme postavljeno ex-cathedra. V osnovi pa sistem normativno odmerjenih površin ABC in njihovo hierarhično razumevanje ostajata enaka, s čimer se vse do danes onemogoča razvoj raznovrstnih šolskih tipologij ter posledično razvoj holistično naravnanih pedagoških procesov v manjših skupinah, ki lahko potekajo tudi v vmesnem prostoru (predvsem, ko gre za pouk družboslovja ali umetnosti).
Kolektiv SVET VMES se je vzpostavil leta 2010 kot posledica osebne negativne natečajne izkušnje (še za časa študentskih let), kjer navkljub deljeni zmagovalni rešitvi, nisi zadovoljen z lastnim projektom, saj si bil zavoljo normativov primoran zatreti večino lastnih idej in idealov, s katerimi si se srečal tekom študija ali preko obiska naprednih, pozitivnih referenčnih primerov po tujini. Dodatno je vpliv arhitekta na izobraževalno arhitekturo preko natečajev izredno nizek – dosežemo manj kot 1 % vseh obstoječih šol, kar pomeni, da se večino arhitekturne produkcije izvede preko javnih razpisov, kjer najnižja cena še vedno diktira angažma arhitekta, kakovost in ambicioznost izvedbe.
Negativna natečajna izkušnja je vplivala na odločitev glede našega nadaljnega načina dela, saj smo se med leti 2008-2018 zavestno izogibali večini arhitekturnih natečajev in iskali drugačne načine interveniranja. Primarno smo želeli preko arhitekturnih intervencij direktno opozarjati na popolnoma prezrt socialni, učni ter prostorski potencial vmesne cone v šolski arhitekturi ter sekundarno (dolgoročno) s številnim naborom zgrajenih »case studyev«, spodbuditi naše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport k dialogu in sistemski spremembi.
Se vama zdi, da so šole in druge javne ustanove z leti spremenile svoj odnos do vmesnih prostorov, ali se mnogim zdijo ti še vedno nepomembni?
Do neke mere že, saj drugače ne bi imeli nobenih zgrajenih referenc. Po drugi strani pa je to še vedno zelo mala peščica šol. Meniva, da problem ni v tem, da si vrtci in šole s svojimi vodstvi na čelu, ne bi želeli sprememb na področju vmesnih prostorov. Meniva, da si želijo še več – npr. celostne šolske reforme (kar trenutno tudi vidimo v mnogih medijih), ki bi popolnoma spremenila način poučevanja (učitelji se pritožujejo nad preobsežnim kurikulom, prevelikim številom učencev, ki jih imajo v razredu, kar jim onemogoča alternativne načine dela, ter spremembo učnega prostora, za katerega si želijo, da bi bil bolj fleksibilen, manj formalen in predvsem ne izključno v domeni učilnice).
Naše prevpraševanje vmesnega prostora (v njegovi definiciji, programu, kvantiteti in času preživetem v njem) posledično pripelje do celostnega premisleka o vseh t. i. »ABC komponentah« šole in obstoječega načina pedagoškega dela. Učilnica (prostor A), kot primarna enota za načrtovanje šol ter kot edini, hierarhično najbolj pomemben prostor za prenos znanja počasi izgublja svoj primat. Prihaja do spremembe pedagoške paradigme. Ti miselni premiki pa se seveda (sploh na nivoju države in zakonodaje) odvijajo zelo počasi.
Soočamo se namreč z zgodovinsko vkoreninjenim razumevanjem, ki ostaja nespremenjeno od 19. stoletja dalje, in sicer, da pouk poteka v zaprtem razredu. Vmesno cono po trenutni zakonodaji in navodilih za načrtovanje osnovnih šol iz 2007 še vedno razumemo kot nekaj terciarnega, kvantitativno minimalno ovrednotenega. Zanjo z izjemo svežega opleska, garderobnih omar in info tabel, ni predvidenega financiranja.
Da vmesni prostor vedno pride zadnji, zato ne sme biti presenetljivo, saj pedagogov in ravnateljem ne izpostavljamo dovolj sodobnim prostorskim modelom. Meniva, da bi za ozaveščanje o šolskem prostoru veliko pripomogla tudi že obstoječa in delujoča šola za ravnatelje, ki bi bodoče vodje šol lahko preko predavanj arhitektov sistemsko izobrazila o kakovostni šolski arhitekturi, stavbni dediščini, vzdrževanju in prenavljanju šolske infrastrukture. Organizirati bi se morali arhitekturni izleti, ki bi prikazali pozitivne in napredne primere šol in vrtcev v EU prostoru. S tem bi počasi dvigovali prostorsko pismenost in ozaveščenost pedagoških delavcev.
Svet vmes: Serija I, Številke – Vhodna avla 1810; foto: Matevž Peternoster
Glede na to, da ste aktivni tudi v tujini, ne nazadnje si ti Ana doktorska študentka na KU Leuven, Sint Lucas School of Architecture v Bruslju, me zanima, kakšen je odnos do tovrstnih prostorov v tujini?
Odnos do tovrstnih prostorov se najbolj spreminja na severu. Protagonisti so predvsem skandinavski, zahodni narodi, Japonci, itd. Kdo na primer ne pozna gimanzije Ørestad z okroglimi učilnicami arhitektov 3XN v Kopenhagnu iz leta 2006, ter primer najbolj radikalne »učne krajine« – šole Vittra Telefonplan v Stockholmu (Rosan Bosch, 2011), ali okroglega vrtca Fuji (Tezuka Architects, 2009) v Tokyu na Japonskem?
Gre za svetovno znane arhitekture izobraževalnega prostora, ki so bile v veliki meri uporabljene kot »case study-ji« ob lansiranju novih učnih reform. V teh šolah noben ne govori o sobah ampak o aktivnostih, ki potekajo v »bazi«, ali v »agori«, okoli namišljenega »ognjišča«, o »jami«, itd. Ne govori se o sobah s štirimi stenami z odmerjenimi minimalnimi površinami.
Tako pedagogika kot arhitektura v teh primerih delujeta vzajemno, medtem ko pri nas fizični prostor popolnoma izgublja pomen, kar je vidno tako preko investicij v raziskovalne programe, ki ne investirajo v raziskovanje fizičnega učnega prostora, kot tudi pri izrazito prisotni mentalno-prostorski hierarhiji vseh deležnikov, ki fizični prostor vedno postavljajo v ozadje, za programom, pri čemer se ne zavedajo njegovega vpliva na dobro počutje in učni uspeh otrok in navsezadnje tudi pedagogov.
Delovati bi morali transdiciplinarno kot so to na primer naredili v Nemčiji (čeprav žal na pobudo privatne fundacije Montag Stifung), saj morajo Nemci v roku treh let zagotoviti ogromno novih šol (samo v Berlinu 50 in v Kölnu 30)! Tam se pravila za načrtovanje šol razlikujejo od ene do druge dežele (t.i.»landern«) kar predstavlja dodatni zaplet na nacionalnem nivoju.
Fundacija Montag Stifung je zato odprla razpis, na katerega so se lahko prijavila mesta iz različnih dežel in sodelovala v t.i. »fazi 0« – transdisciplinarni, inkluzivni in participatorni metodi s številnimi deležniki (politiki, pedagoškimi eksperti, vodji šol, pedagogi in učenci, arhitekti in predstavniki krajevnih skupnosti), kjer so znotraj 1 leta definirali kakšno šolo si pravzaprav želijo in kako se bo le-ta povezovala z okoliško skupnostjo. Šele nato so povzetke predali arhitektom, ki so pripravili dokumentacijo za gradnjo. Tak način se nama zdi zanimiv tudi za naš prostor.
Kako šolsko okolje vpliva na zavest o kakovostnem prostoru pozneje v življenju odraslega?
Meniva, da zelo. Vrtec in osnovna šola sta otrokov prvi samostojen kontakt z javnim prostorom, ki bi moral biti kakovostno oblikovan. Dokazano je, da kakovosten in estetsko dovršen prostor blagodejno vpliva na delo, učni uspeh, odnose in dobro počutje ljudi. Hkrati prostor kot tretji učitelj ponuja priložnost, da se otrokom privzgoji tudi prostorska občutljivost, kar bi nam kot družbi zelo koristilo.
Če se boste o šoli pogovarjali z arhitekti, bodo ti velikokrat govorili o osebnih izkustvih, spominih iz otroštva. Stanko Kristl na primer se še danes spominja svoje osnovne šole v Ljutomeru, kot visoke škatle iz katere je rad zbežal v gozd. To oseben spomin je kasneje vplival na to kako je sam zasnoval vrtec Mladi rod – enota Vetrnica za Bežigradom, ki je organskih oblik ter pavilijonsko, nizko zasnovan, z mislijo na male »plazilčke«, kot jih sam rad imenuje.
Svet vmes: Serija II: Črke – Dijaška soba »Abeceda«; foto: Matevž Peternoster
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/04/svet-vmes_portrait-web.jpg13592000Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2019-03-28 10:39:112019-03-28 11:04:26ANA KREČ IN JURE HROVAT (SVET VMES): UČILNICA, KOT PRIMARNA ENOTA ZA NAČRTOVANJE ŠOL POČASI IZGUBLJA SVOJ PRIMAT. TA MISELNI PREMIK PA SE NA NIVOJU ZAKONODAJE ODVIJA ZELO POČASI
Po raziskavi Evropske komisije preživimo prebivalci EU 90 odstotkov svojega časa, kar je skoraj 22 ur na dan. Ne verjamete? Niste edini. Po najnovejši raziskavi, ki jo je izvedlo podjetje Velux v sodelovanju z inštitutom YouGov in v kateri je bilo marca 2018 prek spleta opravljenih 16.000 razgovorov s posamezniki v 14 državah v Evropi in Severni Ameriki, je 82 odstotkov anketirancev dejalo, da dnevno preživijo v zaprtih prostorih manj kot 21 ur, 62 odstotkov pa jih misli, da v zaprtih prostorih dejansko preživijo manj kot 18 ur.
Od kod torej Evropski komisiji podatek, da v prostoru preživimo 90 odstotkov svojega časa? No pa poglejmo: zbudimo se v zaprtem prostoru, se z avtom ali javnim prevozom odpeljemo v službo in večina nas dela v pisarnah ali tovarnah. Nekateri ste mogoče prej še odpeljali otroke v vrtec ali šolo in tudi oni preživijo večino časa v zaprtem prostoru. Na poti domov se ustavite v trgovini, pojeste skupno kosilo v restavraciji ali doma in se odpravite v fitnes oziroma na neko drugo rekreacijo v športno dvorano ali pa preživite večer v kinu, morda gledališču. Seveda se slika nekoliko spremeni v toplejših mesecih, ko vsaj del nekaterih dejavnosti, kot sta pitje kave in rekreacija preselimo na prosto. Ampak dejstvo je, da smo v nekaj letih iz vrste, ki živi na prostem, postali vrsta, ki živi v zaprtih prostorih.
Je to znak za alarm?
Znanstvene raziskave zadnjih desetletij vse bolj jasno kažejo na negativne vplive, ki jih ima sodobno sedeče življenje v zaprtih prostorih.
Eden ključnih problemov predstavlja zrak. V preteklosti je bilo onesnaženemu zraku v zaprtih prostorih namenjeno precej manj pozornosti kot onesnaženosti zunanjega zraka. Vendar pa so v zadnjih letih postale grožnje, ki jih povzroča izpostavljenost onesnaženju zraka v zaprtih prostorih bolj očitne. Verjeli ali ne, zrak v stavbah je običajno bolj onesnažen od zraka na prostem celo v velikih mestih.
Zrak v zaprtem prostoru je prvotno enak kot zunanji zrak, saj večina zunanjih onesnaževalcev prodre v naše domove. K temu dodajmo še strupene snovi, ki jih vnesemo v dom s plastiko ali pa z gradbenim materialom, kot na primer formaldehidi v lesu, zaviralci gorenja v pohištvu in radon – radioaktiven plin, tvorjen v tleh. Na zrak vplivajo tudi plesen in dejavnosti, kot so kuhanje, peči na drva, sveče in še bi lahko naštevali. Ne nazadnje pa ne pozabimo na dihanje, s katerim v ozračje oddamo CO2 in vodo.
Vsi pa vemo, da onesnaženje s sabo prinese množico potencialnih tegob, na primer draženje oči, nosu in grla, kašelj in druge bolezni dihal.
Kaj lahko storimo? Večkrat na dan prezračimo. To je vsekakor najenostavnejši ukrep. Dandanes obstajajo tudi senzorji, povezane z okni, ki stalno nadzirajo temperaturo, vlago in količino CO2 v vašem domu ter odpirajo, ali zapirajo električna okna. A vendar je pogosto slišati, da je prezračevanje energijsko potratno. Privede namreč do več ogrevanja in s tem do večje porabe fosilnih goriv, kar pa posledično pomeni več onesnaženosti zraka. Druga možnost je, da poskušamo pri gradnji zmanjšati uporabo škodljivih materialov, ki oddajajo v prostor nevarne snovi za naše zdravje. K izboljšanju zraka v notranjih prostorih zagotovo pripomore tudi vnos rastlin.
V obstoječi stanovanjski hiši so arhitekti prenovili bivalne prostore in vrt. V interierju so stavbo očistili nepotrebnih sten in bivalni del povezali v enoten prostor. Razširili so ga s steklenjakom in z leseno teraso ter oboje prekrili z lahkotnim nadstreškom. Nova kompozicija lesenih oken in vrat omogoča pretočen stik zunanjega in notranjega prostora. Z veliko svetlobe, s kombinacijo ometa, lesa, kovine in stekla so vzpostavili svetle in tople bivalne prostore. Arhitektura: Atelje Ostan Pavlin, krajinska arhitektura: Jana Kozamernik, foto: Miran Kambič.
Še en problem, s katerim se srečujemo v prostorih, je pomanjkanje svetlobe. Predvsem pomembna je naravna svetloba. Ta je fiziološko in psihološko pomembna za človekovo zdravje. Nedavne raziskave so pokazale pomemben vpliv dnevne svetlobe na počutje. Ocenjujejo, da približno 15 odstotkov svetovnega prebivalstva trpi za različnimi sezonskimi razpoloženjskimi motnjami, kot so izčrpanost, pomanjkanje motivacije, občutki brezupnosti in tudi depresija. Po drugi strani je dnevna svetloba fiziološki in psihološki stimulans. Poveča pozornost, izboljša razpoloženje in počutje, zviša produktivnost in sposobnost učenja, vse to pa znatno koristi celotni družbi.
Če ne moremo povečati naravne svetlobe, si pomagajmo z lučmi. Pri načrtovanju luči je treba paziti, da prostor ni preveč ali premalo osvetljen in da z njimi ne povzročimo preveč kontrastov v prostoru. Konstantna prisotnost bele umetne svetlobe moti naš karkadijski ritem.
Kaj lahko storimo?
Najpreprostejši ukrepi se nanašajo na majhne spremembe vedenja. Izkoristite vsako priložnost za gibanje na prostem: pojdite na sprehod ali se s kolesom odpeljite v službo, in če je mogoče, si privoščite odmor na prostem.
Ko ste znotraj, spustite v zaprti prostor čim več naravne svetlobe in poskrbite, da bo zrak, ki ga dihate, svež. Odpiranje oken in zračenje nekajkrat dnevno bo zelo zmanjšalo raven CO2 in drugih onesnaževalcev. Izogibajte se izdelkom, ki vsebujejo strupene snovi. Omejite vire vlažnosti in preprečite razvoj plesni, redno čistite in prezračujte preproge in druga oblazinjena pohištva. Nadalje v zaprtih prostorih ne prižigajte sveč, in če je le mogoče, perilo sušite zunaj.
Prenovljeno stanovanje v stavbi Mali nebotičnik, ki je bila zgrajena leta 1933. Arhitekta Eva Senekovič in Žiga Ravnikar sta v največji meri ohranila stavbno pohištvo, hrastov parket in keramično peč. Obilje naravne svetlobe v stanovanju omogoča stanovalcem zdravo in ugodno prebivanje. Foto: Martin Kruh
Dolgoročno pa bi bilo smiselno, da projektiramo in gradimo hiše, vrtce, šole in poslovne prostore tako, da uporabimo čim manj škodljivih materialov, hkrati pa tako, da bi te nudile dovolj svežega zraka in dnevne svetlobe. Nekatere rešitve so mogoče res dražje in si jih kljub željam mnogi ne moremo privoščiti, a obstaja mnogo takih, ki pri gradnji ne bodo vplivale na naše denarnice nič več kot tiste slabe. Kot radi poudarimo pri OHS: tako slaba gradnja kot dobra gradnja sta enako dragi.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2018/11/Mansarda-v-Ljubljani_Gaber-Jovanovic-arhitekti-2011_foto-Mateja-Jordovic-Potocnik_030.jpg600901Lenka Kavčičhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgLenka Kavčič2018-12-05 09:23:022018-12-05 09:23:02Kako zdrava so naša stanovanja in hiše?
Ali dovolj upoštevamo potrebe telesa in mu zagotavljamo zadosti dnevne svetlobe?
Moderno življenje je polno negotovosti. Pred nas postavlja številne grožnje, zaradi česar je naše dobro počutje vse pogosteje ogroženo in načeto.
Hitro spreminjajoča politična slika v svetu? Grožnja!
Klimatske spremembe? Grožnja!
Pomanjkanje dnevne svetlobe? Naj se zdi še tako čudno, ampak tudi to je grožnja za zdravje modernega človeka!
Zagotovo ste že slišali, da bo v prihodnosti med glavnimi dejavniki zdravstvenega tveganja sedenje, toda ali ste si v svojih najhujših nočnih morah lahko predstavljali, da bo ena največjih groženj za človekovo zdravje pomanjkanje dnevne svetlobe?!?
Dejstvo je, da je svetloba bistvenega pomena za naše dolgoročno dobro počutje in zdravje. Pri vzpostavljanju in ohranjanju vitalnosti bi sončevo svetlobo lahko povsem enakovredno postavili ob bok drugim dejavnikom: spanju, zdravi prehrani, gibanju, … Skrb za zadostno količino dnevne svetlobe preprosto spada k zdravemu življenjskemu slogu.
Zlasti življenje v mestih postavlja pred nas izzive, na katere smo doslej redko pomislili. Med tednom je časa, ki bi ga preživeli zunaj in ob dnevni svetlobi, pogosto premalo.
V povprečju se naš delovni dan začne z jutranjim hitenjem v službo. Pot opravimo z avtom ali avtobusom, največkrat tako, da imamo od točke prihoda do vstopa v podjetje čim manj korakov. Če gremo v službo z avtom, pogosto skozi podzemno službeno garažo naredimo nekaj korakov do dvigala, od tam pa hitro v svojo pisarno, v kateri nam nad glavo sveti neonska luč. Če je zunaj sonce, že hitimo zastirati okna, da se nam računalniški zaslon ne bi bleščal. Zelo verjetno delamo v podjetju, v katerem obratuje službena restavracija, zato tudi v času malice ne zapustimo stavbe.
Po tem, ko presedimo svojih osem ur, se znova v naglici odpravimo domov, po otroke v šolo ali spotoma v trgovino. Če imamo srečo in ne razvažamo otrok po treningih in drugih dejavnostih, si izborimo čas za telovadbo, ki pa je redko zunaj, ampak spet v notranjosti fitnes centrov ali v dvoranah, v katerih nam svetlobo dajejo le luči. Po tem, ko otroke pospremimo v posteljo, pogledamo še televizijo ali pa na prenosniku/tablici zremo v bleščeče premikajoče slike. Ko končno zapremo oči, nam pod vekami verjetno utripa modrikasta svetloba elektronskih naprav.
Smo prva kultura v človeški zgodovini, ki jo ogroža katastrofalna zmes transporta, delovnih obvez in nezdravih elektronskih motilcev v bivalnih prostorih. Smo kultura ljudi, ki je sončnim žarkom izpostavljena le na poti od doma do službe in nazaj, kar med tednom pomeni manj kot 10 odstotkov dnevnega časa. Temu pojavu pravimo tudi »deficitarnost dnevne svetlobe« in, na kar antropologi že dolgo opozarjajo, odtujenost od narave.
Neposredne posledice pomanjkanja sončeve svetlobe so šibka tvorba vitamina D in dušikovega oksida, kar lahko v začetni fazi vodi do oslabljenega imunskega sistema, posledično pa celo do demence, Alzheimerjeve bolezni ter debelosti. Si lahko mislite, da je pomanjkanje dnevne svetlobe lahko krivec za vaš prehlad ali gripo, ker se je zaradi zmanjšane odpornosti niste uspeli ubraniti?!
Dolgotrajno bivanje v zaprtih prostorih brez dnevne svetlobe negativno vpliva tudi na cikle spanja, kar oslabi naš imunski sistem.
K sreči se zima počasi preveša v pomlad, a nevarnost za sezonsko razpoloženjsko motnjo (SAD) še vedno obstaja. Gre za vrsto depresije in potrtosti, ki jo povzroča sprememba letnih časov. Še posebno pogosta je v zimskih mesecih, ko se zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe spremeni naša notranja dnevna ura. S tem se poruši tako imenovani cirkadiani ritem (del bio-ritma) posameznika, ritem, ki je povezan s 24-urnim dnevnim ciklom.
Naslednja posledica pomanjkanja dnevne svetlobe je znižana raven serotonina, možganskega nevrotransmiterja, ki vpliva na razpoloženje, pomembno vlogo pa lahko igra tudi pri jesensko-zimski depresiji.
Arhitektura, ki se šele gradi, ter gradbeni material sta lahko izpostavljena različnim nevarnostim že med samo gradnjo. Z zavarovanjem v času gradnje bo za strošek škode, kot so požar, vihar ali toča, škodam, ki izhajajo iz odgovornosti, ter vloma ali tatvine, poskrbela zavarovalnica.
Od postavljanja temeljev do polaganja izbranega parketa – gradnja doma terja svoj čas in po navadi vedno traja dlje od predvidevanj. Ne glede na to, v kateri fazi gradnje ste trenutno, o zavarovanju svoje sanjske hiše razmišljajte že preden vanjo vselite.
Vaša hiša je v času nastajanja že izpostavljena različnim nevarnostim. Obenem pa so v igri že porabljena sredstva in morebitna tveganja. Z ustreznim zavarovanjem bo za strošek škode, ki bi jo na vaši nepremičnini v nastajanju na primer povzročil vihar, poskrbela zavarovalnica.
V prvi fazi gradnje, ko vaš novi dom še raste, priporočamo gradbeno zavarovanje, ki krije najpogostejše škode, nastale na gradbišču. Namenjeno je predvsem izvajalcem gradbenih del, lahko pa ga sklenete tudi vi kot investitor in bodoči lastnik objekta.
Priporočamo, da zahtevate od vašega izvajalca del, da ima sklenjeno ustrezno gradbeno zavarovanje z navedenimi zavarovalnimi kritji. Tako boste vedeli, da bo morebitno škodo povrnila zavarovalnica oziroma, da bo vaša investicija v dom varna. Pri gradbenem zavarovanju je zelo pomembna še vsebina pogodbe, ki jo izvajalec sklene z vami. Iz nje mora biti razvidno, kaj in kdaj se bo gradilo, vrednost gradbenih del ipd. Prav tako je pomemben prevzemni zapisnik, iz katerega je razvidno, kdaj so bila dela zaključena.
Ko ste objekt prevzeli, vendar se vanj še niste vselili, saj še niste zaključili vseh del, priporočamo, da sklenete požarno zavarovanje. To zavarovanje vključuje vse tiste nevarnosti, za katere zavarovalnice ocenjujemo, da lahko domove najpogosteje ogrožajo: to so požar, strela, eksplozija, vihar in toča. Kritje lahko razširite tudi na dodatne (požarne) nevarnosti kot npr. potres, poplava, izliv vode, zemeljski plaz, snežni plaz, ipd. S tem zavarovanjem lahko zavarujete zgradbe z vsemi njihovimi deli, vključno s temelji in kletnimi zidovi, vse vgrajene instalacije in drugo vgrajeno opremo (centralno kurjavo s cisterno za gorivo, grelnike, klimatske naprave).
Zgoraj omenjeno požarno zavarovanje ne krije škode v primeru vloma, ki se dogaja vedno pogosteje, zato vam svetujemo sklenitev ločenega vlomskega zavarovanja. Z njim lahko zavarujete pohištvo in opremo v še nenaseljenem objektu, pri čemer mora biti objekt zaprt in zaklenjen. Vendar pozor: vlomsko zavarovanje krije zgolj premičnine, torej stvari, ki niso del stavbe (pohištvo in oprema).
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2018/04/zidaki-Triglav-mala.jpg413619Lenka Kavčičhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgLenka Kavčič2018-04-03 09:42:582018-07-24 14:28:22Zavarovanje v času gradnje
