Arhitektura

ZAKAJ OVITI STAVBO V VLAKNOCEMENT?

Vlaknocement je kompoziten gradbeni material, ki ga največkrat najdemo v obliki raznih plošč na fasadah in strehah stavb. Uporablja se tako pri novogradnjah kot prenovah objektov. Med njegove prednosti spadajo trdnost, nizka teža ter izjemna svoboda pri oblikovanju.

URI Soča; avtorji: DANS arhitekti; foto: Miran Kambič

Vlaknocementne plošče najdemo v različnih formatih, oblikah in barvah, ki se med seboj odlično kombinirajo. S tem omogočajo še tako edinstvene rešitve, ki jih snujejo arhitekti ali pa si jih želijo investitorji. Zaradi ugodnih lastnosti materiala zadovoljijo plošče še tako visoke gradbene in arhitekturne zahteve. Obenem prispevajo h kakovostnemu bivanju ter navdušujejo s sodobnim izgledom. Nenazadnje pa so plošče primerne tudi za energijsko varčne objekte.

Vlaknocementne plošče za streho in fasado iz podjetja Eternit Slovenija d.o.o. zagotavljajo:

  • Učinkovito zaščito nasilne konstrukcije,
  • konstantno kroženje zraka v zračni plasti fasade,
  • prijetno bivalno počutje,
  • naraven in sodoben videz stavb,
  • varnost pred nastankom kondenza v notranjih slojih zunanjih sten ter
  • kreativne možnosti uporabe (prehod iz strehe na fasado, dodatno obdelane plošče s perforacijami ali 3D ornamenti, integracija elementov za senčenje …)

Vlaknocementne plošče so uporabljene tudi na fasadi Univerzitetnega rehabilitacijskega centra (URI) Soča v Ljubljani, ki je prejel nominacijo za nagrado Piranesi. Osnovna fasada na objektu je iz belih ravnih vlaknocementnih plošč, ki obdajajo velike horizontalne okenske površine. Celotno kompozicijo pa popestri ritem vertikalnih barvnih poudarkov iz rumenih valovitih plošč.

URI Soča; avtorji: DANS arhitekti; foto: Miran Kambič

URI Soča si lahko ogledate v sklopu 10. festivala OHS. Svoj termin si rezervirajte na tej povezavi.

PRVA NOVOGRADNJA V SLOVENIJI S PLATINASTIM CERTIFIKATOM DGNB

Knauf Insultion Experience Center; avtorji: Protim Ržišnik Perc; foto: Miran Kambič

Od lanskega leta se v Škofji Loki nahaja najsodobnejši izobraževalno-demonstracijski center za trajnostno gradnjo Knauf Insulation Experience Center (KIEXC). Stavba je učni primer celostne trajnostne gradnje na evropski ravni, saj je certificirana po nemškem standardu za trajnostno gradnjo DGNB.

KIEXC, ki je zasnovan kot “show room”, se razprostira na 832 kvadratnih metrih površine in je primarno namenjen predstavitvi ter informiranju izvajalcev in kupcev o najsodobnejših konceptih trajnostne gradnje, učinkovitih izolacijskih rešitvah, zelenih strehah ter drugih trajnostno gradbeno izolacijskih rešitvah. Na voljo pa je tudi za različne dogodke s področja trajnostnega razvoja in kakovosti bivanja.

V centru so predstavljene izolacijske in zelene rešitve podjetja Knauf insulation ter njihovih partnerjev. Omogočene so praktične demonstracije ter sodobni načini izobraževanja z uporabo digitalnih in virtualnih orodij. Poleg tega potekajo v centru energetska svetovanja ter aktivnosti za ozaveščanje javnosti o pomenu trajnostne gradnje.

Konceptualno se center deli na tri izkušnje. V pritličju se nahaja “Demonstracijska izkušnja”, kjer je prikaz gradbeno-izolacijskih rešitev in možnosti njihove vgradnje. V prvem nadstropju najdemo “Izobraževalno izkušnjo” s  predavalnicami in dvoranimi s kapaciteto od 30 do 120 udeležencev. Na strehi objekta pa se nahaja “Zelena izkušnja”, kjer si lahko ogledamo zeleno streho in druge zelene rešitve podjetja Knauf Insulation.

Že pri sami zasnovi in projektiranju objekta je bil poudarek na demonstracijskem vidiku sistemov koncerna Knauf. Zaradi tega je zunanji ovoj stavbe sestavljen iz 6 različnih izvedb fasade in 2 različnih izvedb ravne strehe. Pri predelnih stenah in spuščenih stropih so bile uporabljene rešitve podjetij Knauf, Knauf Insulation ter Knauf AMF.

Sistem certificiranja DGNB temelji na konceptu celostne trajnosti z enakim poudarkom na okolju, ljudeh in ekonomski upravičenosti, ki je nadalje povezana s tehnično in procesno kakovostjo ter kakovostjo lokacije. Uporablja se po vsem svetu in velja za najnaprednejšo trajnostno shemo in orodje za zagotavljanje trajnostnih stavb.

Pri določanju kakovosti stavbe, se DGNB certifikat navezuje na 6 glavnih faktorjev: Kakovost (mikro) lokacije oz. gradbene parcele z bližnjo okolico, tehnična kakovost stavbe, procesna kakovost postopka načrtovanja in izgradnje stavbe, okoljska kakovost (izbor primernih gradbenih materialov in pravilna vgradnja le-teh ter vpliv stavbe skozi celotno življensko dobo), družbeno-kulturna in funkcionalna kakovost (kakovost in primernost notranjih prostorov za uporabnike) ter ekonomska kakovost (ocena stroškov izgradnje, vzdrževanja ter poraba energentov v celotni življenski dobi).

Točkovnik DGNB certifikata za KIEXC

Poleg platinastega certifikata DGNB je KIEXC pilotni projekt Evropske komisije za smernice trajnostne gradnje Level(s) in prvi slovenski objekt s certifikatom Aktivna hiša (Active House). Ta certifikat si je center prislužil zaradi uporabe obnovljivih virov energije ter s skrbnim izborom gradbenih materialov.

Knauf Insulation Experience Center si lahko ogledate v okviru 10. festivala Odprte hiše Slovenije. Svoj termin si rezervirajte na sledeči spletni strani.

O ŠIRITVI TOVARNE TEM ČATEŽ – Intervju z izvršnim direktorjem, Andrejem Bajukom

Širitev tovarne TEM Čatež; avtorji: Jereb in Budja arhitekti; foto: Blaž Budja

Projekt širitev tovarne TEM Čatež je leta 2018 dobil prestižno nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) Zlati svinčnik za odlično izvedbo. O tem, kako je do sodelovanja z avtorji prišlo in kaj o širitvi menijo zaposleni smo s pogovarjali z izvršnim direktorjem TEM Čatež Andrejem Bajukom

Kaj je pretehtalo pri odločitvi za arhitekturno rešitev biroja Jereb in Budja? Ste sodelovali pri planiranju in, ali so arhitekti bili pripravljeni poslušati vaše želje? 

Pripravili smo manjši, neformalni natečaj, h kateremu smo povabili različne biroje, saj smo želeli pridobiti več kreativnih idej. Podrobno smo jih preučili in se nato na podlagi tehtnega razmisleka znotraj ekipe sodelavcev odločili za arhitekturno rešitev Jereb in Budje.

Kako je potekalo sodelovanje? 

Za našo zmerno rast smo najprej potrebovali nove skladiščne površine, pisarne, razstavišče in večjo proizvodnjo. Pred nami sta bila glavna izziva: kako umestiti dodaten industrijski objekt v dolenjsko vasico, da poseg v prostor ne bo pregrob, in kako se bodo lahko izkoristile razpoložljive zazidljive površine še v prihodnje.

Vse to so načrtovalci iz biroja Jereb in Budja z Blažem na čelu najprej dobro razumeli in nato predlagali rešitev, ki je nato nismo več bistveno spreminjali. Rešitev je bila enostavno takšna, da nas je takoj prepričala.

Sodelovanje je potekalo sproščeno, gladko in brez zapletov. Veliko smo se pogovarjali in sledili cilju, da se je za odličen izdelek vredno potruditi po svojih najboljših močeh. Zato je tudi končni izdelek po našem mnenju takšen, da izstopa iz povprečja, saj tudi mi že dolgo nočemo biti povprečni v tem, kar počnemo. In to je opazila tudi strokovna javnost.

Kako so se na novo pridobitev odzvali zaposleni – je zaznati kaj dodatnega elana, ponosa med zaposlenim? 

V našem podjetju TEM Čatež si želimo čim boljših medosebnih odnosov, saj se praktično vsi med seboj poznamo. Zato nam je bilo pomembno, da se bodo naši zaposleni dobro počutili v novih prostorih, kar se zagotovo najbolj pokaže v nadpovprečnih poslovnih dosežkih.

Zdi se mi, da naše novo delovno okolje dokazuje, da lahko tudi tovarna stikal in vtičnic postane prijeten ambient in lahko rečem, da smo vsi zaposleni ponosni na novo pridobitev. Sedaj še z večjim veseljem povabimo poslovne partnerje, kupce, arhitekte…

Po navadi so obiskovalci prav tako navdušeni nad moderno stavbo, izčiščenimi linijami, sodobnostjo… In vse to nam daje še dodatno energijo in motivacijo za nadaljnje poslovne izzive.

Kako zaposleni in domačini gledajo na to, da je prizidek prejel najvišje arhitekturno priznanje v Sloveniji? 

Vsi skupaj, tako zaposleni kot lokalna skupnost, v katero smo zelo vpeti, smo  zelo ponosni na prejeto priznanje. To samo še potrjuje pravilnost naše odločitve za sodelovanje z Jereb in Budja arhitekti.

Veseli nas, da je nova, povečana tovarna tako dobro in subtilno umeščena v okolje, da se praktično zlije z njim, obenem pa je zaradi svoje forme in posameznih detajlov primer premišljene in moderne arhitekture, ki je narejena po meri človeka.

Širitev tovarne TEM Čatež si lahko ogledate v sklopu 10. festivala Odprtih hiš Slovenija. Svoj ogled si rezervirajte na tej povezavi.

5 UKREPOV ZA BOLJŠE UČENJE – Kaj lahko starši naredimo za boljši učni uspeh svojega otroka?

Približujemo se koncu šolskega leta in čeprav se zdi, da je učni uspeh izključno odgovornost naših otrok, ni povsem tako. Raziskava Healthy Homes Barometer 2016 je namreč pokazala, da lahko nekatere zunanje okoliščine za kar 15 odstotkov izboljšajo sposobnost učenja naših šolarjev, dijakov in študentov.

Zaradi tega predstavljamo pet dejavnikov, ki bi jim vsak skrben starš moral posvetiti več pozornosti, če želi v otrokovem spričevalu videti boljše ocene. Napotki veljajo za vse vrste domov, še posebno pa jih izpostavljamo v primeru mansardnih stanovanj, kjer se srečujemo z večjim številom arhitekturnih omejitev in se jim je zato treba še toliko bolj posvetiti.  

1. Pred učenjem prezračite 

Ali ste vedeli, da odrasel človek v enem dnevu naredi kar 22.000 vdihov in izdihov? Otroci jih ob vsej svoji aktivnosti naredijo še precej več. Raziskave so pokazale, da pomanjkanje svežega zraka zmanjšuje zmožnosti za učenje, zato bi morali otroško sobo redno prezračevati.

Poleg jutranjega zračenja, ko je potrebno iz sobe izpustiti čez noč izdihan zrak, je koristno sobo prezračiti pred začetkom učenja in pred spanjem. Pravilo, ki si ga zlahka zapomnijo tudi prvošolčki se glasi: 3-krat na dan po 3 minute prepiha.

Jesenska megla ali nizke temperature pozimi niso ovira. Toplotne izgube med kratkotrajnim zračenjem niso omembe vredne, stopnja vlage v hladnem zraku pa je zelo majhna.

2. Zagotovite jim dnevno svetlobo

Po raziskavi HHB 2016 kar 76 odstotkov Evropejcev prižge luč zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe v prostorih tudi v času, ko zunaj sije sonce. Umetna svetloba negativno vpliva na učne sposobnosti in na splošno počutje, zato je zagotavljanje sončne svetlobe v otroških in mladinskih sobah zelo pomembna.

Kadar se v mansardnih stanovanjih odločamo med frčado in strešnim oknom, je treba vedeti, da je pri enako veliki stekleni površini osvetlitev v primeru strešnega okna vsaj za 30 odstotkov boljša, saj je strešno okno že po svoji legi usmerjeno k izvoru svetlobe.

V mansardnem stanovanju širino oken praviloma določa razdalja med špirovci, vendar ni treba, da se omejujemo s tem. V podjetju VELUX še posebej pri otroških sobah svetujejo uporabo menjalnika, s katerim se prilagodi širina med špirovci, tako da lahko združimo več oken in s tem povečamo dotok sončne svetlobe. 

3. Poskrbite za kakovostne spalne pogoje  

Po podatkih raziskave Healthy Homes Barometer 2016 se doseganje dobrega počutja in zdravja poveča za kar 50 odstotkov, če v bivalnih prostorih zagotovimo dobre pogoje za spanje. Spanje je tesno povezano tudi z učinkovitostjo učenja. Vsi vemo, kako nujno potrebujejo spanec osnovnošolci, pogosto pa pozabimo, da je kakovosten počitek izjemnega pomena tudi za najstnike in študente. Kako jim torej pri tem lahko pomagamo starši?

Poleg prezračevanja pred spanjem, ki smo ga že omenili, je naslednji pomemben faktor tudi ustrezna zatemnitev. Podjetje VELUX za mansardna okna omogoča popolno zatemnitev z zunanjimi roletami ali z notranjimi senčili. Senčilo siesta popolnoma zatemni prostor tudi v najmočnejšem soncu. Oba izdelka je mogoče upravljati z električnim pogonom.

4. Odpravite prekomerno vlažnost  

Vlaga in plesen v stanovanjih sta pogosto razlog za slabo počutje. Tudi mansardna stanovanja niso izvzeta. Plesni povzročajo alergijske reakcije, težave z dihali, glavobol, vnetja sluznice … Spore potujejo po zraku, kar je še posebej škodljivo za otroke, ki med učenjem veliko časa preživijo v svoji sobi. Plesen in vlago v podstrešnih stanovanjih preprečujemo z intenzivnim prezračevanjem, medtem ko lahko za sprotno zračenje poskrbimo s prezračevalno loputo. Loputa na strešnih oknih VELUX omogoča dotok svežega zraka tudi takrat, ko so okna vodotesno zaprta, poseben filter pa preprečuje vstop mrčesu.

Ponekod v mansardnih stanovanjih nimamo neposrednega dostopa do strešnih oken, zato je v tem primeru okna smiselno opremiti z elektriko. Elektrifikacija omogoča odpiranje in zapiranje strešnih oken z daljinskim upravljalnikom, obenem pa lahko prezračevanje tudi v naprej sprogramiramo. Tako nam ni treba skrbeti, ali se bodo otroci spomnili na prezračevanje ali ne. Tudi dež ni težava, saj senzor zazna kapljice in okno samodejno zapre.

5. Zagotovite ustrezno temperaturo

Kar 37 odstotkov Evropejcev po podatkih raziskave raje prihrani pri stroških za ogrevanje, kot da bi zadostno ogrevali stanovanje. Če hočemo dobre ocene v spričevalu, torej ni dobro varčevati pri stroških za ogrevanje. Najprimernejša temperatura za učenje naj bo okoli 20 do 22 stopinj Celzija, nekaterim ustreza celo kaka stopinja manj. Najboljšo temperaturo za delo mora sicer vsak posameznik odkriti sam, starši pa lahko svojim šolarjem in dijakom pomagamo z ustreznimi senčili, ki poleg dotoka svetlobe regulirajo tudi toploto.

Omenili smo že rolete, ki poleti odbijajo prekomerno vročino tudi do 90-odstotno, pozimi pa ohranjajo toploto znotraj in preprečujejo vdor mraza. Pri podjetju Velux za otroške in študijske sobe priporočajo še zunanje mrežasto senčilo, zelo učinkovito zaščito, ki odbije tudi do 73 odstotkv sončne vročine. Energijsko učinkovito je tudi termo plise senčilo, ki izboljša izolativnost kar za četrtino, obenem pa prostor še zatemni.

Zdaj, ko smo poskrbeli za vse zunanje dejavnike, pa je treba za dober učni uspeh natrenirati samo še najpomembnejši organ otrokovega telesa. Po prepričanju mnogih to niso možgani, ampak … zadnjica.  

5 LASTNOSTI MANSARDE, KI JIH LAHKO OBRNEMO SEBI V PRID

Mansardna stanovanja imajo nekaj, kar jim daje poseben čar. Zanimivo je, da prav njihova specifična prostorska zasnova v ljudeh zbuja kreativnost, zaradi katere nastajajo najbolj domiselne bivanjske rešitve.

Z nekaj načrtovanja in malo iznajdljivosti se mansardno stanovanje hitro spremeni v svetli in prostorni raj pod nebom. Preverite, katere so tiste lastnosti mansarde, ki jih je  dobro upoštevati, da bo prostor kar najbolje izkoriščen, bivanje pa prijetno in zdravo.

1. Izkoristimo volumen 

Prostor pod streho ima praviloma velik volumen, kar je kot nalašč za ustvarjanje večjih in odprtih ambientov. Kadar je osrednji bivalni del odprt vse do slemena, deluje bolj zračno in bolj lahkotno.

V primerjavi z enako velikim prostorom, kjer so stropi na standardni višini 2,60 metra, imamo v odprti mansardi občutek večje prostornosti in se v njej počutimo bolje. Pogosto lahko volumen pod poševnino strehe še dodatno izkoristimo in v njej uredimo galerijo za delovni, bralni ali igralni kotiček. 

2. Zajemimo svetlobo z veliko žlico 

Prednost mansardnih stanovanj je, da lahko s strešnimi okni, nameščenimi pod kotom, zajamemo za okoli 30 odstotkov več svetlobe kot z vertikalnimi fasadnimi okni. Obenem imamo pri načrtovanju položaja oken precej svobode, saj je za lovljenje svetlobe na voljo celotna streha, vse do slemena. Če je pri tem kak dvomljivec pomislil na nepraktičnost oken izven dosega, je tu rešitev: električno odpiranje oken.

O naložbi v elektrifikacijo oken je vedno modro razmišljati, še posebej pa je smiselna tedaj, kadar načrtujemo ožji in globlji mansardni prostor. Z dodatnim oknom visoko proti slemenu bomo pridobili bistveno boljšo kakovost bivanja, obenem pa lahko z odpiranjem zgornjega in spodnjega okna učinkovito poskrbimo za dovajanje svežega zraka v prostor. 

3. Vidna strešna konstrukcija 

Dom je kraj vsega, kar nam je lepo in kar v nas zbuja prijetne občutke. Vidna strešna konstrukcija je vizualni element, ki naredi mansardo še posebej zanimivo. Morda tudi zato, ker je les naraven material, ki nas spominja na drevesa – in bivališča v drevesnih krošnjah.

4. Stebri kot popestritev 

Nosilne stebre v mansardnih stanovanjih lahko uporabimo kot gradnike, med katere vpnemo pregradne zidove, lahko pa iz stebrov naredimo ambientalno popestritev. Lahko so nosilci za knjižni regal, rože ali slike, lahko nanje vpnemo mizico ali jih z (zložljivimi) telovadnimi orodji spremenimo celo v fitnes otočke.  

5. Izkoristimo nizek parapet 

Skorajda ni stanovanja, kjer bi bilo shranjevalnih prostorov preveč. Zimska oblačila, odeje, potovalke, posteljnina, stare slike in spominki, od katerih se ne moremo ločiti … Vse to so manjše ali večje drobnarije, ki jih je treba nekam pospraviti. V ta namen lahko izkoristimo prostor pod nizkim parapetom, ob katerega umestimo shranjevalne police in zaprte omarice. Tudi v kuhinjah, v katerih lahko ustvarimo nekoliko globlji delovni pult, bodo omarice za shranjevanje posod več kot dobrodošle.   

ANA KREČ IN JURE HROVAT (SVET VMES): UČILNICA, KOT PRIMARNA ENOTA ZA NAČRTOVANJE ŠOL POČASI IZGUBLJA SVOJ PRIMAT. TA MISELNI PREMIK PA SE NA NIVOJU ZAKONODAJE ODVIJA ZELO POČASI

Svet vmes, Ana Kreč in Jure Hrovat; foto: Matevž Paternoster

Pri načrtovanju izobraževalnih ustanov se pretežno še vedno opiramo na 40 let stara navodila, ki so zapovedovala princip ‘ex-cathedra’. O sodobnih in holističnih pristopih načrtovanja šol ter o togi prostorski zakonodaji, ki ne dovoljuje eksperimentiranja, smo se pogovarjali z Ano Kreč in Juretom Hrovatom iz biroja Svet vmes.

Letos bomo v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije javnosti pokazali dva vaša najnovejša projekta. Vsi trije so povezani z mladimi oziroma izobraževalnimi prostori in to z ‘vmesnimi prostori’, kot so šolski hodniki, avle, atriji oziroma dvorišča, itd. Zakaj fokus na ta svet vmes – medprostori? Od kod navdušenje za te prostore?

Široko zastavljeno vprašanje… Vmesni prostor, t. i. ‘in-between’ je v arhitekturi že star koncept. Skoval ga je nizozemski arhitekt, strukturalist Aldo Van Eyck ter ga predstavil na konferenci v Otterlo-ju na Nizozemskem leta 1959 (poznani kot zadnji CIAM konferenci). Tam je govoril o »arhitekturi kot pragu«, ki naj bi vzpostavil »vmesno realnost« in tako »spoprijateljil« dve konfliktni si polarnosti. Torej javno-zasebno, temno-svetlo, interier-eksterier, formalno-neformalno…

S takšnim načinom razmišljanja se je postavil proti takratni izredno funckcionalistični drži arhitektov, ki so po njegovem mnenju ustvarjali tanke in ostre ločnice, oz. sam jih je imenoval kar »giljotine«, med eno in drugo realnostjo. Kritika se je predvsem nanašala na »CIAM-ski« nehumani urbanizem. Arhitektura naj bi po njegovem omogočila srečanje dveh fenomenov in ustvarjala okolje za »prekrasno človeško gesto«, kot je na primer prihajanje in odhajanje domov, ki po njegovem ostaja nespremenjejo skozi stoletja.

Najino osebno navdušenje nad vmesnimi prostori v arhitekturi izhaja še iz študentskih let, saj smo se na seminarju »Arhitektura mesta«, prof. Koželja in takratnega asistenta, danes izr. prof. Tadeja Glažarja, že od samega začetka največ ukvarjali prav z vmesnimi urbanimi prostori ter s tipologijami vseh oblik in meril v odnosu do človeka in obstoječega konteksta.

Pri tem smo konstanto prevpraševali odnos grajeno-prazno, črno-belo, formalno-neformalno, zasebno-javno in predvsem stremeli k ustvarjanju vmesnih, hibridnih in »shared« okolij, naj si bo to v prometni infrastrukturi, v načinu bivanja, dela, ustvarjanja, učenja, itd. Dodatno je takratni asist. Glažar na nas študente prenesel ogromno idej in vplivov iz študija na The Berlage Institute, katerega prvi dekan je bil prav Herman Hertzberger (Van Eyckov učenec in kasneje sodelavec), katerega ideje smo na naši fakulteti ogromno preigravali.

Meniva, da sva kasneje, s študijem na Danskem in v Belgiji, vse te ideje in vrednote samo še dodatno poglobila, predvsem z opazovanjem tipologij »vsakdanjih arhitektur«, ki so bile izredno inovativno in humano zasnovane in kot take »prelomne« v arhitekturni stroki, saj so na novo začrtale ideje o šoli, bivanju, delu in prostem času. Vse to, poleg drugih izkušenj, počasi nalagaš v svojo lastno »banko spomina« iz katere kasneje črpaš in ustvarjaš.

Po vrnitvi domov si seveda želiš, da bi lahko podobno eksperimentiral tudi doma (vsaj v domeni natečajev). Takrat potem prvič »trčiš« ob slovensko gradbeno zakonodajo ter navodila za načrtovanje šolskih objektov, ki enostavno ne dopuščajo tipoloških eksperimentov.

Nikjer ni to bolj očitno kot na primeru šol in vrtcev, kjer pravzaprav še danes delujemo po funckionalističnih, ‘eksistenzminimum’ načelih, nastavljenih za težko povojno obdobje, ko smo se na slovenskem ozemlju srečevali z velikim mankom šolske infrastrukture, učnega kadra, slabimi higienskimi in zdravstvenimi razmerami. Leta 1958 so se začrtale prve začasne in nato leta 1968, zakonsko obvezujoče smernice za načrtovanje osnovnih šol, ki so še vedno bazirale na učilnici kot primarni tipologiji za prenos znanja in enoti za načrtovanje šol, medtem ko so se prostori komunikacij, skrčili na absolutni minimum.

S tem smo sicer na sistemski ravni v poznih 60′-ih in 70′-ih nekaj privarčevali, kasneje, v 1999/2000 pa s postopno uvedbo 9-letke, popolnoma zamudili lepo priložnost, da bi sistemsko in transdisciplinarno začrtali nove prostorske smernice, ki bi pospremile razvoj sodobnih, manj formalnih in hierarhičnih pedagoških prijemov. Tako se od poznih 60′-ih na področju navodil za načrtovanje osnovnih šol v RS do danes ni veliko spremenilo.

Zmanjšalo se je sicer število učencev na matično učilnico s čimer se je sicer povečala površina/učenca v učilnici in omogočila različne postavitve premičnega pohištva, ki je bilo za časa 19. stoletja togo in skoraj brez izjeme postavljeno ex-cathedra. V osnovi pa sistem normativno odmerjenih površin ABC in njihovo hierarhično razumevanje ostajata enaka, s čimer se vse do danes onemogoča razvoj raznovrstnih šolskih tipologij ter posledično razvoj holistično naravnanih pedagoških procesov v manjših skupinah, ki lahko potekajo tudi v vmesnem prostoru (predvsem, ko gre za pouk družboslovja ali umetnosti).

Kolektiv SVET VMES se je vzpostavil leta 2010 kot posledica osebne negativne natečajne izkušnje (še za časa študentskih let), kjer navkljub deljeni zmagovalni rešitvi, nisi zadovoljen z lastnim projektom, saj si bil zavoljo normativov primoran zatreti večino lastnih idej in idealov, s katerimi si se srečal tekom študija ali preko obiska naprednih, pozitivnih referenčnih primerov po tujini. Dodatno je vpliv arhitekta na izobraževalno arhitekturo preko natečajev izredno nizek – dosežemo manj kot 1 % vseh obstoječih šol, kar pomeni, da se večino arhitekturne produkcije izvede preko javnih razpisov, kjer najnižja cena še vedno diktira angažma arhitekta, kakovost in ambicioznost izvedbe.

Negativna natečajna izkušnja je vplivala na odločitev glede našega nadaljnega načina dela, saj smo se med leti 2008-2018 zavestno izogibali večini arhitekturnih natečajev in iskali drugačne načine interveniranja. Primarno smo želeli preko arhitekturnih intervencij direktno opozarjati na popolnoma prezrt socialni, učni ter prostorski potencial vmesne cone v šolski arhitekturi ter sekundarno (dolgoročno) s številnim naborom zgrajenih »case studyev«, spodbuditi naše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport k dialogu in sistemski spremembi.

Se vama zdi, da so šole in druge javne ustanove z leti spremenile svoj odnos do vmesnih prostorov, ali se mnogim zdijo ti še vedno nepomembni?

Do neke mere že, saj drugače ne bi imeli nobenih zgrajenih referenc. Po drugi strani pa je to še vedno zelo mala peščica šol. Meniva, da problem ni v tem, da si vrtci in šole s svojimi vodstvi na čelu, ne bi želeli sprememb na področju vmesnih prostorov. Meniva, da si želijo še več – npr. celostne šolske reforme (kar trenutno tudi vidimo v mnogih medijih), ki bi popolnoma spremenila način poučevanja (učitelji se pritožujejo nad preobsežnim kurikulom, prevelikim številom učencev, ki jih imajo v razredu, kar jim onemogoča alternativne načine dela, ter spremembo učnega prostora, za katerega si želijo, da bi bil bolj fleksibilen, manj formalen in predvsem ne izključno v domeni učilnice).

Naše prevpraševanje vmesnega prostora (v njegovi definiciji, programu, kvantiteti in času preživetem v njem) posledično pripelje do celostnega premisleka o vseh t. i. »ABC komponentah« šole in obstoječega načina pedagoškega dela. Učilnica (prostor A), kot primarna enota za načrtovanje šol ter kot edini, hierarhično najbolj pomemben prostor za prenos znanja počasi izgublja svoj primat. Prihaja do spremembe pedagoške paradigme. Ti miselni premiki pa se seveda (sploh na nivoju države in zakonodaje) odvijajo zelo počasi.

Soočamo se namreč z zgodovinsko vkoreninjenim razumevanjem, ki ostaja nespremenjeno od 19. stoletja dalje, in sicer, da pouk poteka v zaprtem razredu. Vmesno cono po trenutni zakonodaji in navodilih za načrtovanje osnovnih šol iz 2007 še vedno razumemo kot nekaj terciarnega, kvantitativno minimalno ovrednotenega. Zanjo z izjemo svežega opleska, garderobnih omar in info tabel, ni predvidenega financiranja.

Da vmesni prostor vedno pride zadnji, zato ne sme biti presenetljivo, saj pedagogov in ravnateljem ne izpostavljamo dovolj sodobnim prostorskim modelom. Meniva, da bi za ozaveščanje o šolskem prostoru veliko pripomogla tudi že obstoječa in delujoča šola za ravnatelje, ki bi bodoče vodje šol lahko preko predavanj arhitektov sistemsko izobrazila o kakovostni šolski arhitekturi, stavbni dediščini, vzdrževanju in prenavljanju šolske infrastrukture. Organizirati bi se morali arhitekturni izleti, ki bi prikazali pozitivne in napredne primere šol in vrtcev v EU prostoru. S tem bi počasi dvigovali prostorsko pismenost in ozaveščenost pedagoških delavcev.

Svet vmes: Serija I, Številke – Vhodna avla 1810; foto: Matevž Peternoster

Glede na to, da ste aktivni tudi v tujini, ne nazadnje si ti Ana doktorska študentka na KU Leuven, Sint Lucas School of Architecture v Bruslju, me zanima, kakšen je odnos do tovrstnih prostorov v tujini?

Odnos do tovrstnih prostorov se najbolj spreminja na severu. Protagonisti so predvsem skandinavski, zahodni narodi, Japonci, itd. Kdo na primer ne pozna gimanzije Ørestad z okroglimi učilnicami arhitektov 3XN v Kopenhagnu iz leta 2006, ter primer najbolj radikalne »učne krajine« – šole Vittra Telefonplan v Stockholmu (Rosan Bosch, 2011), ali okroglega vrtca Fuji (Tezuka Architects, 2009) v Tokyu na Japonskem?

Gre za svetovno znane arhitekture izobraževalnega prostora, ki so bile v veliki meri uporabljene kot »case study-ji« ob lansiranju novih učnih reform. V teh šolah noben ne govori o sobah ampak o aktivnostih, ki potekajo v »bazi«, ali v »agori«, okoli namišljenega »ognjišča«, o »jami«, itd. Ne govori se o sobah s štirimi stenami z odmerjenimi minimalnimi površinami.

Tako pedagogika kot arhitektura v teh primerih delujeta vzajemno, medtem ko pri nas fizični prostor popolnoma izgublja pomen, kar je vidno tako preko investicij v raziskovalne programe, ki ne investirajo v raziskovanje fizičnega učnega prostora, kot tudi pri izrazito prisotni mentalno-prostorski hierarhiji vseh deležnikov, ki fizični prostor vedno postavljajo v ozadje, za programom, pri čemer se ne zavedajo njegovega vpliva na dobro počutje in učni uspeh otrok in navsezadnje tudi pedagogov.

Delovati bi morali transdiciplinarno kot so to na primer naredili v Nemčiji (čeprav žal na pobudo privatne fundacije Montag Stifung), saj morajo Nemci v roku treh let zagotoviti ogromno novih šol (samo v Berlinu 50 in v Kölnu 30)! Tam se pravila za načrtovanje šol razlikujejo od ene do druge dežele (t.i.»landern«) kar predstavlja dodatni zaplet na nacionalnem nivoju.

Fundacija Montag Stifung je zato odprla razpis, na katerega so se lahko prijavila mesta iz različnih dežel in sodelovala v t.i. »fazi 0« – transdisciplinarni, inkluzivni in participatorni metodi s številnimi deležniki (politiki, pedagoškimi eksperti, vodji šol, pedagogi in učenci, arhitekti in predstavniki krajevnih skupnosti), kjer so znotraj 1 leta definirali kakšno šolo si pravzaprav želijo in kako se bo le-ta povezovala z okoliško skupnostjo. Šele nato so povzetke predali arhitektom, ki so pripravili dokumentacijo za gradnjo. Tak način se nama zdi zanimiv tudi za naš prostor.

Kako šolsko okolje vpliva na zavest o kakovostnem prostoru pozneje v življenju odraslega?

Meniva, da zelo. Vrtec in osnovna šola sta otrokov prvi samostojen kontakt z javnim prostorom, ki bi moral biti kakovostno oblikovan. Dokazano je, da kakovosten in estetsko dovršen prostor blagodejno vpliva na delo, učni uspeh, odnose in dobro počutje ljudi. Hkrati prostor kot tretji učitelj ponuja priložnost, da se otrokom privzgoji tudi prostorska občutljivost, kar bi nam kot družbi zelo koristilo.

Če se boste o šoli pogovarjali z arhitekti, bodo ti velikokrat govorili o osebnih izkustvih, spominih iz otroštva. Stanko Kristl na primer se še danes spominja svoje osnovne šole v Ljutomeru, kot visoke škatle iz katere je rad zbežal v gozd. To oseben spomin je kasneje vplival na to kako je sam zasnoval vrtec Mladi rod – enota Vetrnica za Bežigradom, ki je organskih oblik ter pavilijonsko, nizko zasnovan, z mislijo na male »plazilčke«, kot jih sam rad imenuje.

Svet vmes: Serija II: Črke – Dijaška soba »Abeceda«; foto: Matevž Peternoster

Jožica Curk: za dober rezultat je potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj

Jožica Curk, foto: Nika Curk

V času samostojne države je bilo zgrajenih in obnovljenih veliko kakovostnih vzgojno-izobraževalnih objektov. Med biroje, ki intenzivno ustvarjajo na tem področju, spada tudi Curk arhitektura. O načrtovanju šol in vrtcev smo se pogovarjali z Jožico Curk.

Curk arhitektura s svojimi projekti redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Do sedaj ste na festivalu predstavljali predvsem projekte s področja vzgoje in izobraževanja. Kaj vam pri tovrstnih projektih predstavlja največji izziv? 

Načrtovanje vzgojno-izobraževalnih objektov je eno mojih najljubših. Ustvarjanje prostorov, ki omogočajo dobro delovno okolje, tudi za igro, je najpomembnejše izhodišče. Ti prostori so udobni, ker so dovolj svetli, topli in zračni ter dovolj prostorni, da posamezniku dovoljujejo tako umik kot socialne stike.

Otroci so občutljivi in kritični uporabniki, ki v šoli preživijo dobršen del svojega časa. Okolico dojemajo izkustveno – kako se v prostoru počutijo, kje so prijetni in odmaknjeni kotički za igro in posedanje s prijatelji, katero igralo je po nekaj letih še zanimivo… To je največji izziv pri načrtovanju vzgojno izobraževalnih objektov in zanj ni pravil.

Izobraževalne ustanove so prvi trajni stiki otroka z javno arhitekturo. Kako vplivajo na otroško zavedanje o prostoru? 

Vrtci in šole so za domom prostori, v katerih otroci preživijo veliko svojega časa. So večji, z več uporabniki, manj intimni in bolj glasni. Zato je pomembno, da zagotavljajo varnost in udobje v vseh obdobjih otrokovega odraščanja.

Gradbena in druga zakonodaja predpisuje minimalne tehnične pogoje, varnost in zdravje v objektih, kar zagotavlja dovolj osvetljene, tople in prezračevane prostore z ustrezno rešeno akustiko. A je to nujno udobje, ki ga zagotavljamo v vseh novozgrajenih stavbah. Energetska učinkovitost ter trajnost šol in vrtcev je potrebna tudi zaradi vzgojnega vidika.

Prizidek Osnovne šole Milana Šušteršiča, avtorji: Curk arhitektura, foto: Blaž Zupančič

Pogosto je slišati kritike, da pri nas projektirajo in predvsem gradijo šole po merilu najnižje cene. Kaj pravite na to? Se vam zdi, da se je situacija v Sloveniji z leti spremenila? Kje vidite priložnosti za izboljšanje? 

Izbira projektantov za nove šolske stavbe poteka praviloma na podlagi javnega natečaja, kjer je izbrana strokovno najboljša rešitev. Natečaj razpiše naročnik (na primer občina za osnovno šolo ali vrtec), pogosto v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS). Na ta način je v zadnjih letih prišlo do nekaterih odličnih načrtov in realizacij vrtcev in šol. 

Žal se danes kljub gradnji novih stanovanjskih sosesk, gradi malo novih osnovnih šol. Praviloma se obstoječe redno obnavljajo, reorganizirajo in dograjujejo. Prednost slovenskih šol je njihova gostota in dostopnost vsem otrokom. V zadnjih letih pa še posebej njihova trajnostna naravnanost. Izboljšave so vedno mogoče. Predlagala bi več prostora za druženje in manj frontalnega pouka.

Glede na to, da ste strokovnjaki na področju urejanja prostorov namenjenim mladim, nam lahko poveste, kakšna je razlika med opremljanjem vrtca in domače otroške sobe?

Bistvena razlika je v velikosti objekta in trpežnosti opreme, pogosto tudi v naročniku in njegovem zavedanju vrednosti arhitekta. Oprema vrtca je načrtovana za več različnih uporabnikov, zato mora biti zasnovana večnamensko. Imeti mora visoko didaktično vrednost in zagotavljati najvišjo stopnjo varnosti.

Domača otroška soba je manjša in nižja so tudi sredstva za opremo. Javni naročnik se praviloma bolj zaveda naše strokovnosti, zasebni naročnik pa ima pogosto v mislih že izdelano idealno sliko otroške sobe, ki se včasih ne sklada z dimenzijami razpoložljivega prostora. Vsem naštetim projektom pa je skupno, da je za dober rezultat potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj.

Za konec pa verjetno najbolj težko vprašanje, ki vam ga lahko zastavimo. Nam zaupate, kateri projekt vam je najljubši in zakaj? 

Imam nekaj ljubih projektov, a izbrala bi prizidek OŠ Kolezija. Najprej zato, ker je všeč otrokom, njihovim staršem, babicam, dedkom, tetam in stricem, učiteljem in tudi ostalemu osebju šole. Potem zato, ker so prostori zelo svetli, ker se odpirajo v notranji atrij in zunanje dvorišče. Ker smo šolsko avlo lahko opremili z volnenimi blazinami v obliki prodnikov in ker je na ravni strehi prizidka veliko otroško igrišče. Nenazadnje pa tudi zato, ker je bilo načrtovanje lepa izkušnja sodelovanja z vodstvom šole in zaposlenimi, pa tudi z avtorjem prvotne šole arhitektom Grego Košakom, ki je soglašal z našo intervencijo.

Prizidek k Osnovni šoli Kolezija, avtorji: Curk Arhitektura, foto: Arhiv avtorjev

Arhitekturno obarvan kulturni praznik

Letošnji Prešernov dan bodo obogatili zanimivi in brezplačni arhitekturni dogodki.

Spoznajte skrivnosti dvoran Cankarjevega doma

Cankarjev dom vas vabi na brezplačnem voden ogled Cankarjevega doma. Ogled se začne ob 16. uri, prijave pa sprejemajo na: Ivana.vulanovic@cd-cc.si.

V MAO na brezplačen obisk 3 razstav in vodstvo po gradu Fužine


Grad Fužine je bil leta 1984 razglašen za kulturni spomenik in je od leta 1990 namenjen muzejski dejavnosti, v upravljanju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (Foto: arhiv MAO).

Muzej za arhitekturo in oblikovanje pripravlja vodstvo po razstavti Živeti z vodo – južni rob Ljubljane s kustosom Milanom Dinevskim, vodstvo po razstavi Pečeno pohištvo z avtoricama razstave ter vodstvo po gradu Fužine. Najmlajši pa se bodo dopoldan družili s Povodnim možem, zmajem, Briarejem in drugimi bitji!

Urnik vodenih ogledov:
10.00 Živa Zupin in Tjaša Rozman: Gondola Oskarja Kogoja
11.00 Milan Dinevski: Živeti z vodo, Južni rob Ljubljane
16.00 Katarina Metelko: Kaj imata skupnega Prešernova Glosa in grad Fužine, voden ogled po gradu Fužine
17.00 Nuša Jelenec, Nina Mršnik: Pečeno pohištvo

Za najmlajše:
10. 45 Predstavitev modela vodonosnika – v sodelovanju s FGG, oddelek za vodarstvo. (Ogled priporočamo družinam, pa tudi drugim zainteresiranim.)
11.00 Otroška ustvarjalnica z naslovom: Povodni mož, zmaj, Briarej in druga bitja ter reka Ljubljanica.

Pokukajte v domovanje velikega arhitekta

Plečnikova hiša je sama po sebi izjemna kulturna vrednota, saj je ena redkih tako dobro ohranjenih in izvirno zasnovanih ter opremljenih hiš umetnikov na svetu, obisk pa dopolni ogled stalne razstave o življenju in delu Jožeta Plečnika z izjemnimi originalnimi maketami in številnimi načrti arhitekta, maketo Plečnikove Ljubljane ter arhitektovimi osebnimi predmeti.
(Foto: Tadej Bolta)

Na slovenski kulturni praznik si lahko v Plečnikovi hiši brezplačno ogledate stalno razstavo Plečnik, občasno razstavo Plečnikov NUK in originalno ohranjeno Plečnikovo domovanje.

10.00–21.00 Plečnikov NUK29. januarja 1944 je na Narodno in univerzitetno knjižnico strmoglavilo letalo ter močno poškodovalo komaj zgrajeni Plečnikov ‘ponos Ljubljane’. 75. obletnico nesrečnega dogodka v Plečnikovi hiši obeležujemo z razstavo, ki smo jo pripravili v sodelovanju z NUK.

11.00 in 12.00 Plečnikov NUK, vodstvo po razstavi z avtorjem Žigo Cerkvenikom*

10.00–21.00 Plečnik.
Stalna razstava osvetljuje arhitektove velike in manjše, realizirane in nerealizirane arhitekturne projekte, predstavlja originalne predmete, makete, skice in načrte ter odpira vpogled v Plečnikovo zasebno življenje.

Tekom celega dne so organizirani tudi vodeni ogledi originalnega Plečnikovega domovanja*

* Obvezne so prijave, ki pa jih sprejemajo izključno 6. in 7. 2. 2019 na prijava@mgml.si

Razpis: Plečnikova nagrada za leto 2019

SKLAD ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA razpisuje Plečnikovo nagrado za leto 2019 – osrednje javno priznanje slovenskemu avtorju za vrhunsko stvaritev na področju arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture ali notranje opreme, nastalo v zadnjih petih koledarskih letih v Sloveniji ali v tujini.

Sklad poleg nagrade razpisuje tudi Plečnikovo medaljo za aktualno realizacijo ali delo na navedeni področjih ter za pomembno delo s področja arhitekturne teorije in kritike ter strokovne publicistike oziroma na splošno za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture.

Sklad posebej razpisuje še priznanje za izvajalski dosežek in študentsko priznanje.

Kandidate za nagrado, medaljo in priznanje lahko predlagajo podjetja, strokovna društva, člani žirije, avtorji sami in vsi državljani Slovenije.

Kandidata za študentsko priznanje predlaga mentor ali fakulteta.

Predloge, ki naj bodo dokumentirani tudi s slikovnim materialom, največ v velikosti A3, pošljite do 15. februarja 2019 na naslov: Društvo arhitektov Ljubljane, Sklad arhitekta Plečnika, 1000 Ljubljana, Karlovška 3/I. in info@drustvo-dal.si. Navodila za pripravo predlogov so objavljena na www.drustvo-dal.si/plecnikova_odlicja_2019.Razpisu je treba priložiti izjavo o avtorstvu predlaganega dela.

Plečnikova odličja za leto 2019 bo izbrala žirija, ki jo bo imenovala Skupščina sklada.

Matej Gašperič: Ko omenjam kvalitetno arhitekturo, imam v mislih predvsem arhitekturo za življenje

Družinske hiše, ki jih snuje Matej Gašperič, že na prvi pogled dajejo občutek topline in povezanosti z naravo. Arhitekturo doživlja kot svoje poslanstvo. Pri snovanju družinskih hiš se ne omeji le na minimum, da spravi objekt do gradbenega dovoljenja, temveč želi biti vpleten v vse stopnje v procesu. S hišami, ki jih je projektiral, redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Spomladi pa v Triglavskem narodnem parku organizira prvo mednarodno šolo Immersive architecture.

Začniva z osnovnim vprašanjem. In sicer, kako bi v slovenščino prevedli Immersive architecture? Spoštljiva arhitektura?

Tu moram začeti nekaj korakov nazaj. Izvorna ideja je bila organizirati poletno arhitekturno šolo, po vzoru dogodkov, ki jih organizira OZ.E.TECTURE v Avstraliji in Novi Zelandiji. Poimenovali smo jo Immersive School of Architecture (ISA).

Beseda “immersive” se nam je zdela idealna, saj gre za poglobljen študij arhitekture, ki se ne omeji le na minimum, da spravimo objekt do gradbenega dovoljenja ali minimum, da ustreza nekim fiktivnim, številčnim pogojem nizkoenergijske gradnje.

Gre za poglobljen študij, kjer se snovanje začne iz fundamentalnih izhodišč, kot so lokacija, relief, orientacija, podnebne razmere, vegetacija, specifike letnih časov. Temu v določenih primerih sledijo študije okoliške arhitekturne tipologije, vernikularne arhitekturne tipologije območja, detajli in njihov pomen, struktura urbanega tkiva, lokalni materiali in ne nazadnje ljudje. Tako ljudje, ki bodo v hiši prebivali, kot seveda tudi vpliv na ljudi, ki so z danim okolišem tako ali drugače povezani. Vse to pa zahteva poglobljen študij in od tod prvotni naziv.

Ko pa je ideja o arhitekturni šoli prerasla v platformo za skupnost podobno mislečih ljudi, se je zastavilo vprašanje, kako poimenovati to krovno platformo, katere del je postala tudi ISA.

Iz pomenskega vidika se je, glede na vse rečeno, kot najbolj logična možnost, ponujal izraz Holistic Architecture, ali v prevodu celovita, vseobsegajoča, vseupoštevajoča arhitektura. A nam zven izraza ni bil najbolj všeč, zato smo se odločili, da ostanemo pri izrazu, ki ponazarja način dela, ki nas do teh rezultatov pripelje. Od tod immersive.

Kaj pravzaprav pomeni immersive oziroma spoštljiva arhitektura? Kaj naj bi le-ta predstavljala?

Huh! O tem oziroma o prenesenem pomenu, ki ga ima zame spoštovanje, bi lahko govoril ure. A naj za zdaj ostanem pri osnovah.

Spoštovanje kot tako, se mi zdi bistvenega pomena. Tako pomembno, da sem besedo spoštovanje vgradil tudi v slogan svojega arhitekturnega biroja: “Arhitektura za spoštljive ljudi.”

To pomeni, da se ljudje med seboj razumejo, da je celoten proces medsebojnega sodelovanja pozitiven in konstruktiven. Spoštovanje nam omogoča, da se eden od drugega tudi učimo. Brez spoštovanja tega ni. In enako velja za arhitekturo.

Spoštljivo arhitekturo lahko ustvarjajo le ljudje, torej naročniki, arhitekti in izvajalci, ki razumejo pojem in pomen spoštovanja in ga tudi živijo.

Hiša za planinsko družino (Biro Gašperič, 2014, foto: Miran Kambič)

Če se ne motim, ste bili v Avstraliji na podobni poletni šoli IA, kot je letos prirejate v Sloveniji? Zakaj ste se odločili za tovrstno izobraževanje. Kaj vas je navdušilo? Ali na ljubljanski fakulteti ni bilo dovolj govora o tovrstni arhitekturi?

Da, vendar ni šlo za poletno šolo, ampak za Glenn Murcutt Masterclass, ki ni toliko namenjen študentom kot arhitektom, ki že delajo v praksi.

V resnici nisem šel tja, ker bi bil nezadovoljen s Fakulteto za arhitekturo. Nasprotno. Kljub temu, da nisem bil, ne vem, kako zagnan študent, saj sem raje kot v “nebesih”, veliko risal po birojih, predvsem pri Janezu Lajovicu in Gregi Košaku, mi je prav Fakulteta za arhitekturo dala podlago, ki me je na koncu pripeljala v Avstralijo.

Pošteno povedano, sem šel tja na dopust. Da si malo prevetrim glavo od vsakodnevnega operativnega dela in skrbi v podjetju. Tedaj namreč nisem delal v arhitekturi, ampak v drugi panogi. Poznal sem delo Glenna Murcutta, ki mi je bilo od nekdaj blizu. Česa bistveno več pa o vsem skupaj nisem vedel.

Tam sem potem spoznal še kup čudovitih ljudi in fantastičnih arhitektov, med drugim tudi Petra Stutchburya in Richarda Leplastriera, ki bosta letos kot mentorja sodelovala na ISA 2019 v Sloveniji. Spoznal sem se z njihovim načinom dela, razmišljanjem, pristopi k snovanju, predvsem pa z njihovo globoko ljubeznijo in predanostjo kvalitetni arhitekturi. Ko govorim o kvalitetni arhitekturi, nimam toliko v mislih popularne sodobne arhitekture, ki jo imamo velikokrat priložnost spremljati v revijah, ampak takšno, ki je predvsem zelo življenjska.

Oni delujejo v popolnoma drugačnem okolju, podnebju, kulturi in zato njihova arhitektura seveda ni neposredno prenosljiva. Pristopi k snovanju pa so tako holistični, da so univerzalni.

Ti ljudje in njihov odnos do arhitekture so name naredili izredno globok vtis. V resnici je bila zame izkušnja na Glenn Murcutt Masterclassu življenjska prelomnica. Dobesedno.

Hiša za najlepša leta (Biro Gašperič, 2014, foto: Virginia Vrecl)
Hiša za najlepša leta (Biro Gašperič, 2014, foto: Virginia Vrecl)

ISA bo potekala na območju Triglavskega narodnega parka. Je torej IA možna izključno v naravi oz. neurbanem območju? 

Absolutno ne! Resda je to zelo pogosta percepcija, ko govorimo o IA.
A običajno je ustvarjanje v urbanem tkivu, na primer sredi lepo ohranjenega vaškega jedra ali v mestu z njegovo kompleksno funkcionalno in sociološko komponento bistveno zahtevnejše kot v naravi.

Imate bogat opus enodružinskih hiš in številne med njimi smo za širšo javnost na ogled odprli tudi v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije. Kje in kako se avstralski vplivi oziroma IA zrcalijo v njihovi podobi, če sploh? 

V rdečih dimnikih in petelinih na njih. Hec. No na pol hec, pol za res.

Neposredno v obliki ali volumnih se avstralski vplivi v ‘mojih’ hišah ne zrcalijo kaj dosti. Razlog za to so že prej omenjene razlike med obema svetovoma. Se pa trudim svoje hiše snovati po že prej omenjenih principih. In kdor si vzame čas, da se vanje poglobi, da pogleda pod gladino, bo prav v teh principih našel mnogo vzporednic med »mojimi« hišami in hišami mojih avstralskih mentorjev.

Prepričan pa sem, da jih tudi tisti, ki se v hišo ne poglobijo analitično, začutijo vsaj podzavestno, da se v njej dobro počutijo. In to je zagotovo eden od znakov, da smo nalogo opravili dobro.

Hiša za več kot dva (Biro Gašperič, 2014, foto: Matej Gašperič, Virginia Vrecl)
Hiša za več kot dva (Biro Gašperič, 2014, foto: Matej Gašperič, Virginia Vrecl)

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj pomembno, da bi tudi v prihodnje živeli zdravo in v dobro oblikovanem grajenem prostoru?

Osebno sem globoko prepričan, da kvalitetna arhitektura, dobro oblikovan prostor, zdrave stavbe ne moremo doseči skozi zakone ali predpise. Prav tako tega ne morejo ustvariti arhitekti, ali vsaj ne sami. Edino možno pot do tega vidim v razviti družbi in visoko osveščenih ljudeh.

Do tega lahko pride le skozi “zahtevo” širše javnosti, ki je, ne samo sposobna prepoznati kvalitetno arhitekturo in njene prednosti, temveč ima do nje tudi razvito afiniteto. Le na ta način, bo prišlo do tega, da bo ta širša javnost takšno arhitekturo “zahtevala”, naročila. V trenutku, ko javnost oziroma naročniki postavijo visoke standarde tudi na področju kakovostne arhitekture, ne potrebujemo več veliko predpisov in oblikovnih določil prostorskih aktov. Vse to postane brezpredmetno. In takšna “zahteva” samodejno tudi prefiltrira arhitekte oz. jih spodbudi, da se ne projektira več po liniji najmanjšega odpora, samo da se naročnika spravi do gradbenega dovoljenja, ampak da kvalitetna arhitektura, z vsemi prednostmi, ki jih prinaša, dejansko postane cilj, vreden truda, ki ga je za njeno dosego potrebno vložiti.

Zato se mi zdijo arhitekturne revije, ki objavljajo kakovostno arhitekturo in oddaje, ki jo popularizirajo izrednega pomena za družbo.

Vsi pa vemo, da si človek nekaj najbolj zapomni, če stvar osebno doživi. In prav zato festival Odprte hiše Slovenije na področju popularizacije kakovostne arhitekture igra edinstveno in nadvse pomembno vlogo. Morda še najpomembnejšo od vseh naštetih.

Hiša za družino, ki ve (Biro Gašperič, 2018, foto: Janez Pelko)
bo na ogled na letošnjem festivalu Odprte hiše Slovenije, ki se bo odvil od 5. do 7. aprila.

Hiša za družino, ki ve (Biro Gašperič, 2018, foto: Janez Pelko)