Arhitektura

ANA KREČ IN JURE HROVAT (SVET VMES): UČILNICA, KOT PRIMARNA ENOTA ZA NAČRTOVANJE ŠOL POČASI IZGUBLJA SVOJ PRIMAT. TA MISELNI PREMIK PA SE NA NIVOJU ZAKONODAJE ODVIJA ZELO POČASI

Svet vmes, Ana Kreč in Jure Hrovat; foto: Matevž Paternoster

Pri načrtovanju izobraževalnih ustanov se pretežno še vedno opiramo na 40 let stara navodila, ki so zapovedovala princip ‘ex-cathedra’. O sodobnih in holističnih pristopih načrtovanja šol ter o togi prostorski zakonodaji, ki ne dovoljuje eksperimentiranja, smo se pogovarjali z Ano Kreč in Juretom Hrovatom iz biroja Svet vmes.

Letos bomo v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije javnosti pokazali dva vaša najnovejša projekta. Vsi trije so povezani z mladimi oziroma izobraževalnimi prostori in to z ‘vmesnimi prostori’, kot so šolski hodniki, avle, atriji oziroma dvorišča, itd. Zakaj fokus na ta svet vmes – medprostori? Od kod navdušenje za te prostore?

Široko zastavljeno vprašanje… Vmesni prostor, t. i. ‘in-between’ je v arhitekturi že star koncept. Skoval ga je nizozemski arhitekt, strukturalist Aldo Van Eyck ter ga predstavil na konferenci v Otterlo-ju na Nizozemskem leta 1959 (poznani kot zadnji CIAM konferenci). Tam je govoril o »arhitekturi kot pragu«, ki naj bi vzpostavil »vmesno realnost« in tako »spoprijateljil« dve konfliktni si polarnosti. Torej javno-zasebno, temno-svetlo, interier-eksterier, formalno-neformalno…

S takšnim načinom razmišljanja se je postavil proti takratni izredno funckcionalistični drži arhitektov, ki so po njegovem mnenju ustvarjali tanke in ostre ločnice, oz. sam jih je imenoval kar »giljotine«, med eno in drugo realnostjo. Kritika se je predvsem nanašala na »CIAM-ski« nehumani urbanizem. Arhitektura naj bi po njegovem omogočila srečanje dveh fenomenov in ustvarjala okolje za »prekrasno človeško gesto«, kot je na primer prihajanje in odhajanje domov, ki po njegovem ostaja nespremenjejo skozi stoletja.

Najino osebno navdušenje nad vmesnimi prostori v arhitekturi izhaja še iz študentskih let, saj smo se na seminarju »Arhitektura mesta«, prof. Koželja in takratnega asistenta, danes izr. prof. Tadeja Glažarja, že od samega začetka največ ukvarjali prav z vmesnimi urbanimi prostori ter s tipologijami vseh oblik in meril v odnosu do človeka in obstoječega konteksta.

Pri tem smo konstanto prevpraševali odnos grajeno-prazno, črno-belo, formalno-neformalno, zasebno-javno in predvsem stremeli k ustvarjanju vmesnih, hibridnih in »shared« okolij, naj si bo to v prometni infrastrukturi, v načinu bivanja, dela, ustvarjanja, učenja, itd. Dodatno je takratni asist. Glažar na nas študente prenesel ogromno idej in vplivov iz študija na The Berlage Institute, katerega prvi dekan je bil prav Herman Hertzberger (Van Eyckov učenec in kasneje sodelavec), katerega ideje smo na naši fakulteti ogromno preigravali.

Meniva, da sva kasneje, s študijem na Danskem in v Belgiji, vse te ideje in vrednote samo še dodatno poglobila, predvsem z opazovanjem tipologij »vsakdanjih arhitektur«, ki so bile izredno inovativno in humano zasnovane in kot take »prelomne« v arhitekturni stroki, saj so na novo začrtale ideje o šoli, bivanju, delu in prostem času. Vse to, poleg drugih izkušenj, počasi nalagaš v svojo lastno »banko spomina« iz katere kasneje črpaš in ustvarjaš.

Po vrnitvi domov si seveda želiš, da bi lahko podobno eksperimentiral tudi doma (vsaj v domeni natečajev). Takrat potem prvič »trčiš« ob slovensko gradbeno zakonodajo ter navodila za načrtovanje šolskih objektov, ki enostavno ne dopuščajo tipoloških eksperimentov.

Nikjer ni to bolj očitno kot na primeru šol in vrtcev, kjer pravzaprav še danes delujemo po funckionalističnih, ‘eksistenzminimum’ načelih, nastavljenih za težko povojno obdobje, ko smo se na slovenskem ozemlju srečevali z velikim mankom šolske infrastrukture, učnega kadra, slabimi higienskimi in zdravstvenimi razmerami. Leta 1958 so se začrtale prve začasne in nato leta 1968, zakonsko obvezujoče smernice za načrtovanje osnovnih šol, ki so še vedno bazirale na učilnici kot primarni tipologiji za prenos znanja in enoti za načrtovanje šol, medtem ko so se prostori komunikacij, skrčili na absolutni minimum.

S tem smo sicer na sistemski ravni v poznih 60′-ih in 70′-ih nekaj privarčevali, kasneje, v 1999/2000 pa s postopno uvedbo 9-letke, popolnoma zamudili lepo priložnost, da bi sistemsko in transdisciplinarno začrtali nove prostorske smernice, ki bi pospremile razvoj sodobnih, manj formalnih in hierarhičnih pedagoških prijemov. Tako se od poznih 60′-ih na področju navodil za načrtovanje osnovnih šol v RS do danes ni veliko spremenilo.

Zmanjšalo se je sicer število učencev na matično učilnico s čimer se je sicer povečala površina/učenca v učilnici in omogočila različne postavitve premičnega pohištva, ki je bilo za časa 19. stoletja togo in skoraj brez izjeme postavljeno ex-cathedra. V osnovi pa sistem normativno odmerjenih površin ABC in njihovo hierarhično razumevanje ostajata enaka, s čimer se vse do danes onemogoča razvoj raznovrstnih šolskih tipologij ter posledično razvoj holistično naravnanih pedagoških procesov v manjših skupinah, ki lahko potekajo tudi v vmesnem prostoru (predvsem, ko gre za pouk družboslovja ali umetnosti).

Kolektiv SVET VMES se je vzpostavil leta 2010 kot posledica osebne negativne natečajne izkušnje (še za časa študentskih let), kjer navkljub deljeni zmagovalni rešitvi, nisi zadovoljen z lastnim projektom, saj si bil zavoljo normativov primoran zatreti večino lastnih idej in idealov, s katerimi si se srečal tekom študija ali preko obiska naprednih, pozitivnih referenčnih primerov po tujini. Dodatno je vpliv arhitekta na izobraževalno arhitekturo preko natečajev izredno nizek – dosežemo manj kot 1 % vseh obstoječih šol, kar pomeni, da se večino arhitekturne produkcije izvede preko javnih razpisov, kjer najnižja cena še vedno diktira angažma arhitekta, kakovost in ambicioznost izvedbe.

Negativna natečajna izkušnja je vplivala na odločitev glede našega nadaljnega načina dela, saj smo se med leti 2008-2018 zavestno izogibali večini arhitekturnih natečajev in iskali drugačne načine interveniranja. Primarno smo želeli preko arhitekturnih intervencij direktno opozarjati na popolnoma prezrt socialni, učni ter prostorski potencial vmesne cone v šolski arhitekturi ter sekundarno (dolgoročno) s številnim naborom zgrajenih »case studyev«, spodbuditi naše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport k dialogu in sistemski spremembi.

Se vama zdi, da so šole in druge javne ustanove z leti spremenile svoj odnos do vmesnih prostorov, ali se mnogim zdijo ti še vedno nepomembni?

Do neke mere že, saj drugače ne bi imeli nobenih zgrajenih referenc. Po drugi strani pa je to še vedno zelo mala peščica šol. Meniva, da problem ni v tem, da si vrtci in šole s svojimi vodstvi na čelu, ne bi želeli sprememb na področju vmesnih prostorov. Meniva, da si želijo še več – npr. celostne šolske reforme (kar trenutno tudi vidimo v mnogih medijih), ki bi popolnoma spremenila način poučevanja (učitelji se pritožujejo nad preobsežnim kurikulom, prevelikim številom učencev, ki jih imajo v razredu, kar jim onemogoča alternativne načine dela, ter spremembo učnega prostora, za katerega si želijo, da bi bil bolj fleksibilen, manj formalen in predvsem ne izključno v domeni učilnice).

Naše prevpraševanje vmesnega prostora (v njegovi definiciji, programu, kvantiteti in času preživetem v njem) posledično pripelje do celostnega premisleka o vseh t. i. »ABC komponentah« šole in obstoječega načina pedagoškega dela. Učilnica (prostor A), kot primarna enota za načrtovanje šol ter kot edini, hierarhično najbolj pomemben prostor za prenos znanja počasi izgublja svoj primat. Prihaja do spremembe pedagoške paradigme. Ti miselni premiki pa se seveda (sploh na nivoju države in zakonodaje) odvijajo zelo počasi.

Soočamo se namreč z zgodovinsko vkoreninjenim razumevanjem, ki ostaja nespremenjeno od 19. stoletja dalje, in sicer, da pouk poteka v zaprtem razredu. Vmesno cono po trenutni zakonodaji in navodilih za načrtovanje osnovnih šol iz 2007 še vedno razumemo kot nekaj terciarnega, kvantitativno minimalno ovrednotenega. Zanjo z izjemo svežega opleska, garderobnih omar in info tabel, ni predvidenega financiranja.

Da vmesni prostor vedno pride zadnji, zato ne sme biti presenetljivo, saj pedagogov in ravnateljem ne izpostavljamo dovolj sodobnim prostorskim modelom. Meniva, da bi za ozaveščanje o šolskem prostoru veliko pripomogla tudi že obstoječa in delujoča šola za ravnatelje, ki bi bodoče vodje šol lahko preko predavanj arhitektov sistemsko izobrazila o kakovostni šolski arhitekturi, stavbni dediščini, vzdrževanju in prenavljanju šolske infrastrukture. Organizirati bi se morali arhitekturni izleti, ki bi prikazali pozitivne in napredne primere šol in vrtcev v EU prostoru. S tem bi počasi dvigovali prostorsko pismenost in ozaveščenost pedagoških delavcev.

Svet vmes: Serija I, Številke – Vhodna avla 1810; foto: Matevž Peternoster

Glede na to, da ste aktivni tudi v tujini, ne nazadnje si ti Ana doktorska študentka na KU Leuven, Sint Lucas School of Architecture v Bruslju, me zanima, kakšen je odnos do tovrstnih prostorov v tujini?

Odnos do tovrstnih prostorov se najbolj spreminja na severu. Protagonisti so predvsem skandinavski, zahodni narodi, Japonci, itd. Kdo na primer ne pozna gimanzije Ørestad z okroglimi učilnicami arhitektov 3XN v Kopenhagnu iz leta 2006, ter primer najbolj radikalne »učne krajine« – šole Vittra Telefonplan v Stockholmu (Rosan Bosch, 2011), ali okroglega vrtca Fuji (Tezuka Architects, 2009) v Tokyu na Japonskem?

Gre za svetovno znane arhitekture izobraževalnega prostora, ki so bile v veliki meri uporabljene kot »case study-ji« ob lansiranju novih učnih reform. V teh šolah noben ne govori o sobah ampak o aktivnostih, ki potekajo v »bazi«, ali v »agori«, okoli namišljenega »ognjišča«, o »jami«, itd. Ne govori se o sobah s štirimi stenami z odmerjenimi minimalnimi površinami.

Tako pedagogika kot arhitektura v teh primerih delujeta vzajemno, medtem ko pri nas fizični prostor popolnoma izgublja pomen, kar je vidno tako preko investicij v raziskovalne programe, ki ne investirajo v raziskovanje fizičnega učnega prostora, kot tudi pri izrazito prisotni mentalno-prostorski hierarhiji vseh deležnikov, ki fizični prostor vedno postavljajo v ozadje, za programom, pri čemer se ne zavedajo njegovega vpliva na dobro počutje in učni uspeh otrok in navsezadnje tudi pedagogov.

Delovati bi morali transdiciplinarno kot so to na primer naredili v Nemčiji (čeprav žal na pobudo privatne fundacije Montag Stifung), saj morajo Nemci v roku treh let zagotoviti ogromno novih šol (samo v Berlinu 50 in v Kölnu 30)! Tam se pravila za načrtovanje šol razlikujejo od ene do druge dežele (t.i.»landern«) kar predstavlja dodatni zaplet na nacionalnem nivoju.

Fundacija Montag Stifung je zato odprla razpis, na katerega so se lahko prijavila mesta iz različnih dežel in sodelovala v t.i. »fazi 0« – transdisciplinarni, inkluzivni in participatorni metodi s številnimi deležniki (politiki, pedagoškimi eksperti, vodji šol, pedagogi in učenci, arhitekti in predstavniki krajevnih skupnosti), kjer so znotraj 1 leta definirali kakšno šolo si pravzaprav želijo in kako se bo le-ta povezovala z okoliško skupnostjo. Šele nato so povzetke predali arhitektom, ki so pripravili dokumentacijo za gradnjo. Tak način se nama zdi zanimiv tudi za naš prostor.

Kako šolsko okolje vpliva na zavest o kakovostnem prostoru pozneje v življenju odraslega?

Meniva, da zelo. Vrtec in osnovna šola sta otrokov prvi samostojen kontakt z javnim prostorom, ki bi moral biti kakovostno oblikovan. Dokazano je, da kakovosten in estetsko dovršen prostor blagodejno vpliva na delo, učni uspeh, odnose in dobro počutje ljudi. Hkrati prostor kot tretji učitelj ponuja priložnost, da se otrokom privzgoji tudi prostorska občutljivost, kar bi nam kot družbi zelo koristilo.

Če se boste o šoli pogovarjali z arhitekti, bodo ti velikokrat govorili o osebnih izkustvih, spominih iz otroštva. Stanko Kristl na primer se še danes spominja svoje osnovne šole v Ljutomeru, kot visoke škatle iz katere je rad zbežal v gozd. To oseben spomin je kasneje vplival na to kako je sam zasnoval vrtec Mladi rod – enota Vetrnica za Bežigradom, ki je organskih oblik ter pavilijonsko, nizko zasnovan, z mislijo na male »plazilčke«, kot jih sam rad imenuje.

Svet vmes: Serija II: Črke – Dijaška soba »Abeceda«; foto: Matevž Peternoster

Jožica Curk: za dober rezultat je potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj

Jožica Curk, foto: Nika Curk

V času samostojne države je bilo zgrajenih in obnovljenih veliko kakovostnih vzgojno-izobraževalnih objektov. Med biroje, ki intenzivno ustvarjajo na tem področju, spada tudi Curk arhitektura. O načrtovanju šol in vrtcev smo se pogovarjali z Jožico Curk.

Curk arhitektura s svojimi projekti redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Do sedaj ste na festivalu predstavljali predvsem projekte s področja vzgoje in izobraževanja. Kaj vam pri tovrstnih projektih predstavlja največji izziv? 

Načrtovanje vzgojno-izobraževalnih objektov je eno mojih najljubših. Ustvarjanje prostorov, ki omogočajo dobro delovno okolje, tudi za igro, je najpomembnejše izhodišče. Ti prostori so udobni, ker so dovolj svetli, topli in zračni ter dovolj prostorni, da posamezniku dovoljujejo tako umik kot socialne stike.

Otroci so občutljivi in kritični uporabniki, ki v šoli preživijo dobršen del svojega časa. Okolico dojemajo izkustveno – kako se v prostoru počutijo, kje so prijetni in odmaknjeni kotički za igro in posedanje s prijatelji, katero igralo je po nekaj letih še zanimivo… To je največji izziv pri načrtovanju vzgojno izobraževalnih objektov in zanj ni pravil.

Izobraževalne ustanove so prvi trajni stiki otroka z javno arhitekturo. Kako vplivajo na otroško zavedanje o prostoru? 

Vrtci in šole so za domom prostori, v katerih otroci preživijo veliko svojega časa. So večji, z več uporabniki, manj intimni in bolj glasni. Zato je pomembno, da zagotavljajo varnost in udobje v vseh obdobjih otrokovega odraščanja.

Gradbena in druga zakonodaja predpisuje minimalne tehnične pogoje, varnost in zdravje v objektih, kar zagotavlja dovolj osvetljene, tople in prezračevane prostore z ustrezno rešeno akustiko. A je to nujno udobje, ki ga zagotavljamo v vseh novozgrajenih stavbah. Energetska učinkovitost ter trajnost šol in vrtcev je potrebna tudi zaradi vzgojnega vidika.

Prizidek Osnovne šole Milana Šušteršiča, avtorji: Curk arhitektura, foto: Blaž Zupančič

Pogosto je slišati kritike, da pri nas projektirajo in predvsem gradijo šole po merilu najnižje cene. Kaj pravite na to? Se vam zdi, da se je situacija v Sloveniji z leti spremenila? Kje vidite priložnosti za izboljšanje? 

Izbira projektantov za nove šolske stavbe poteka praviloma na podlagi javnega natečaja, kjer je izbrana strokovno najboljša rešitev. Natečaj razpiše naročnik (na primer občina za osnovno šolo ali vrtec), pogosto v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS). Na ta način je v zadnjih letih prišlo do nekaterih odličnih načrtov in realizacij vrtcev in šol. 

Žal se danes kljub gradnji novih stanovanjskih sosesk, gradi malo novih osnovnih šol. Praviloma se obstoječe redno obnavljajo, reorganizirajo in dograjujejo. Prednost slovenskih šol je njihova gostota in dostopnost vsem otrokom. V zadnjih letih pa še posebej njihova trajnostna naravnanost. Izboljšave so vedno mogoče. Predlagala bi več prostora za druženje in manj frontalnega pouka.

Glede na to, da ste strokovnjaki na področju urejanja prostorov namenjenim mladim, nam lahko poveste, kakšna je razlika med opremljanjem vrtca in domače otroške sobe?

Bistvena razlika je v velikosti objekta in trpežnosti opreme, pogosto tudi v naročniku in njegovem zavedanju vrednosti arhitekta. Oprema vrtca je načrtovana za več različnih uporabnikov, zato mora biti zasnovana večnamensko. Imeti mora visoko didaktično vrednost in zagotavljati najvišjo stopnjo varnosti.

Domača otroška soba je manjša in nižja so tudi sredstva za opremo. Javni naročnik se praviloma bolj zaveda naše strokovnosti, zasebni naročnik pa ima pogosto v mislih že izdelano idealno sliko otroške sobe, ki se včasih ne sklada z dimenzijami razpoložljivega prostora. Vsem naštetim projektom pa je skupno, da je za dober rezultat potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj.

Za konec pa verjetno najbolj težko vprašanje, ki vam ga lahko zastavimo. Nam zaupate, kateri projekt vam je najljubši in zakaj? 

Imam nekaj ljubih projektov, a izbrala bi prizidek OŠ Kolezija. Najprej zato, ker je všeč otrokom, njihovim staršem, babicam, dedkom, tetam in stricem, učiteljem in tudi ostalemu osebju šole. Potem zato, ker so prostori zelo svetli, ker se odpirajo v notranji atrij in zunanje dvorišče. Ker smo šolsko avlo lahko opremili z volnenimi blazinami v obliki prodnikov in ker je na ravni strehi prizidka veliko otroško igrišče. Nenazadnje pa tudi zato, ker je bilo načrtovanje lepa izkušnja sodelovanja z vodstvom šole in zaposlenimi, pa tudi z avtorjem prvotne šole arhitektom Grego Košakom, ki je soglašal z našo intervencijo.

Prizidek k Osnovni šoli Kolezija, avtorji: Curk Arhitektura, foto: Arhiv avtorjev

Arhitekturno obarvan kulturni praznik

Letošnji Prešernov dan bodo obogatili zanimivi in brezplačni arhitekturni dogodki.

Spoznajte skrivnosti dvoran Cankarjevega doma

Cankarjev dom vas vabi na brezplačnem voden ogled Cankarjevega doma. Ogled se začne ob 16. uri, prijave pa sprejemajo na: Ivana.vulanovic@cd-cc.si.

V MAO na brezplačen obisk 3 razstav in vodstvo po gradu Fužine


Grad Fužine je bil leta 1984 razglašen za kulturni spomenik in je od leta 1990 namenjen muzejski dejavnosti, v upravljanju Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (Foto: arhiv MAO).

Muzej za arhitekturo in oblikovanje pripravlja vodstvo po razstavti Živeti z vodo – južni rob Ljubljane s kustosom Milanom Dinevskim, vodstvo po razstavi Pečeno pohištvo z avtoricama razstave ter vodstvo po gradu Fužine. Najmlajši pa se bodo dopoldan družili s Povodnim možem, zmajem, Briarejem in drugimi bitji!

Urnik vodenih ogledov:
10.00 Živa Zupin in Tjaša Rozman: Gondola Oskarja Kogoja
11.00 Milan Dinevski: Živeti z vodo, Južni rob Ljubljane
16.00 Katarina Metelko: Kaj imata skupnega Prešernova Glosa in grad Fužine, voden ogled po gradu Fužine
17.00 Nuša Jelenec, Nina Mršnik: Pečeno pohištvo

Za najmlajše:
10. 45 Predstavitev modela vodonosnika – v sodelovanju s FGG, oddelek za vodarstvo. (Ogled priporočamo družinam, pa tudi drugim zainteresiranim.)
11.00 Otroška ustvarjalnica z naslovom: Povodni mož, zmaj, Briarej in druga bitja ter reka Ljubljanica.

Pokukajte v domovanje velikega arhitekta

Plečnikova hiša je sama po sebi izjemna kulturna vrednota, saj je ena redkih tako dobro ohranjenih in izvirno zasnovanih ter opremljenih hiš umetnikov na svetu, obisk pa dopolni ogled stalne razstave o življenju in delu Jožeta Plečnika z izjemnimi originalnimi maketami in številnimi načrti arhitekta, maketo Plečnikove Ljubljane ter arhitektovimi osebnimi predmeti.
(Foto: Tadej Bolta)

Na slovenski kulturni praznik si lahko v Plečnikovi hiši brezplačno ogledate stalno razstavo Plečnik, občasno razstavo Plečnikov NUK in originalno ohranjeno Plečnikovo domovanje.

10.00–21.00 Plečnikov NUK29. januarja 1944 je na Narodno in univerzitetno knjižnico strmoglavilo letalo ter močno poškodovalo komaj zgrajeni Plečnikov ‘ponos Ljubljane’. 75. obletnico nesrečnega dogodka v Plečnikovi hiši obeležujemo z razstavo, ki smo jo pripravili v sodelovanju z NUK.

11.00 in 12.00 Plečnikov NUK, vodstvo po razstavi z avtorjem Žigo Cerkvenikom*

10.00–21.00 Plečnik.
Stalna razstava osvetljuje arhitektove velike in manjše, realizirane in nerealizirane arhitekturne projekte, predstavlja originalne predmete, makete, skice in načrte ter odpira vpogled v Plečnikovo zasebno življenje.

Tekom celega dne so organizirani tudi vodeni ogledi originalnega Plečnikovega domovanja*

* Obvezne so prijave, ki pa jih sprejemajo izključno 6. in 7. 2. 2019 na prijava@mgml.si

Razpis: Plečnikova nagrada za leto 2019

SKLAD ARHITEKTA JOŽETA PLEČNIKA razpisuje Plečnikovo nagrado za leto 2019 – osrednje javno priznanje slovenskemu avtorju za vrhunsko stvaritev na področju arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture ali notranje opreme, nastalo v zadnjih petih koledarskih letih v Sloveniji ali v tujini.

Sklad poleg nagrade razpisuje tudi Plečnikovo medaljo za aktualno realizacijo ali delo na navedeni področjih ter za pomembno delo s področja arhitekturne teorije in kritike ter strokovne publicistike oziroma na splošno za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture.

Sklad posebej razpisuje še priznanje za izvajalski dosežek in študentsko priznanje.

Kandidate za nagrado, medaljo in priznanje lahko predlagajo podjetja, strokovna društva, člani žirije, avtorji sami in vsi državljani Slovenije.

Kandidata za študentsko priznanje predlaga mentor ali fakulteta.

Predloge, ki naj bodo dokumentirani tudi s slikovnim materialom, največ v velikosti A3, pošljite do 15. februarja 2019 na naslov: Društvo arhitektov Ljubljane, Sklad arhitekta Plečnika, 1000 Ljubljana, Karlovška 3/I. in info@drustvo-dal.si. Navodila za pripravo predlogov so objavljena na www.drustvo-dal.si/plecnikova_odlicja_2019.Razpisu je treba priložiti izjavo o avtorstvu predlaganega dela.

Plečnikova odličja za leto 2019 bo izbrala žirija, ki jo bo imenovala Skupščina sklada.

Matej Gašperič: Ko omenjam kvalitetno arhitekturo, imam v mislih predvsem arhitekturo za življenje

Družinske hiše, ki jih snuje Matej Gašperič, že na prvi pogled dajejo občutek topline in povezanosti z naravo. Arhitekturo doživlja kot svoje poslanstvo. Pri snovanju družinskih hiš se ne omeji le na minimum, da spravi objekt do gradbenega dovoljenja, temveč želi biti vpleten v vse stopnje v procesu. S hišami, ki jih je projektiral, redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Spomladi pa v Triglavskem narodnem parku organizira prvo mednarodno šolo Immersive architecture.

Začniva z osnovnim vprašanjem. In sicer, kako bi v slovenščino prevedli Immersive architecture? Spoštljiva arhitektura?

Tu moram začeti nekaj korakov nazaj. Izvorna ideja je bila organizirati poletno arhitekturno šolo, po vzoru dogodkov, ki jih organizira OZ.E.TECTURE v Avstraliji in Novi Zelandiji. Poimenovali smo jo Immersive School of Architecture (ISA).

Beseda “immersive” se nam je zdela idealna, saj gre za poglobljen študij arhitekture, ki se ne omeji le na minimum, da spravimo objekt do gradbenega dovoljenja ali minimum, da ustreza nekim fiktivnim, številčnim pogojem nizkoenergijske gradnje.

Gre za poglobljen študij, kjer se snovanje začne iz fundamentalnih izhodišč, kot so lokacija, relief, orientacija, podnebne razmere, vegetacija, specifike letnih časov. Temu v določenih primerih sledijo študije okoliške arhitekturne tipologije, vernikularne arhitekturne tipologije območja, detajli in njihov pomen, struktura urbanega tkiva, lokalni materiali in ne nazadnje ljudje. Tako ljudje, ki bodo v hiši prebivali, kot seveda tudi vpliv na ljudi, ki so z danim okolišem tako ali drugače povezani. Vse to pa zahteva poglobljen študij in od tod prvotni naziv.

Ko pa je ideja o arhitekturni šoli prerasla v platformo za skupnost podobno mislečih ljudi, se je zastavilo vprašanje, kako poimenovati to krovno platformo, katere del je postala tudi ISA.

Iz pomenskega vidika se je, glede na vse rečeno, kot najbolj logična možnost, ponujal izraz Holistic Architecture, ali v prevodu celovita, vseobsegajoča, vseupoštevajoča arhitektura. A nam zven izraza ni bil najbolj všeč, zato smo se odločili, da ostanemo pri izrazu, ki ponazarja način dela, ki nas do teh rezultatov pripelje. Od tod immersive.

Kaj pravzaprav pomeni immersive oziroma spoštljiva arhitektura? Kaj naj bi le-ta predstavljala?

Huh! O tem oziroma o prenesenem pomenu, ki ga ima zame spoštovanje, bi lahko govoril ure. A naj za zdaj ostanem pri osnovah.

Spoštovanje kot tako, se mi zdi bistvenega pomena. Tako pomembno, da sem besedo spoštovanje vgradil tudi v slogan svojega arhitekturnega biroja: “Arhitektura za spoštljive ljudi.”

To pomeni, da se ljudje med seboj razumejo, da je celoten proces medsebojnega sodelovanja pozitiven in konstruktiven. Spoštovanje nam omogoča, da se eden od drugega tudi učimo. Brez spoštovanja tega ni. In enako velja za arhitekturo.

Spoštljivo arhitekturo lahko ustvarjajo le ljudje, torej naročniki, arhitekti in izvajalci, ki razumejo pojem in pomen spoštovanja in ga tudi živijo.

Hiša za planinsko družino (Biro Gašperič, 2014, foto: Miran Kambič)

Če se ne motim, ste bili v Avstraliji na podobni poletni šoli IA, kot je letos prirejate v Sloveniji? Zakaj ste se odločili za tovrstno izobraževanje. Kaj vas je navdušilo? Ali na ljubljanski fakulteti ni bilo dovolj govora o tovrstni arhitekturi?

Da, vendar ni šlo za poletno šolo, ampak za Glenn Murcutt Masterclass, ki ni toliko namenjen študentom kot arhitektom, ki že delajo v praksi.

V resnici nisem šel tja, ker bi bil nezadovoljen s Fakulteto za arhitekturo. Nasprotno. Kljub temu, da nisem bil, ne vem, kako zagnan študent, saj sem raje kot v “nebesih”, veliko risal po birojih, predvsem pri Janezu Lajovicu in Gregi Košaku, mi je prav Fakulteta za arhitekturo dala podlago, ki me je na koncu pripeljala v Avstralijo.

Pošteno povedano, sem šel tja na dopust. Da si malo prevetrim glavo od vsakodnevnega operativnega dela in skrbi v podjetju. Tedaj namreč nisem delal v arhitekturi, ampak v drugi panogi. Poznal sem delo Glenna Murcutta, ki mi je bilo od nekdaj blizu. Česa bistveno več pa o vsem skupaj nisem vedel.

Tam sem potem spoznal še kup čudovitih ljudi in fantastičnih arhitektov, med drugim tudi Petra Stutchburya in Richarda Leplastriera, ki bosta letos kot mentorja sodelovala na ISA 2019 v Sloveniji. Spoznal sem se z njihovim načinom dela, razmišljanjem, pristopi k snovanju, predvsem pa z njihovo globoko ljubeznijo in predanostjo kvalitetni arhitekturi. Ko govorim o kvalitetni arhitekturi, nimam toliko v mislih popularne sodobne arhitekture, ki jo imamo velikokrat priložnost spremljati v revijah, ampak takšno, ki je predvsem zelo življenjska.

Oni delujejo v popolnoma drugačnem okolju, podnebju, kulturi in zato njihova arhitektura seveda ni neposredno prenosljiva. Pristopi k snovanju pa so tako holistični, da so univerzalni.

Ti ljudje in njihov odnos do arhitekture so name naredili izredno globok vtis. V resnici je bila zame izkušnja na Glenn Murcutt Masterclassu življenjska prelomnica. Dobesedno.

Hiša za najlepša leta (Biro Gašperič, 2014, foto: Virginia Vrecl)
Hiša za najlepša leta (Biro Gašperič, 2014, foto: Virginia Vrecl)

ISA bo potekala na območju Triglavskega narodnega parka. Je torej IA možna izključno v naravi oz. neurbanem območju? 

Absolutno ne! Resda je to zelo pogosta percepcija, ko govorimo o IA.
A običajno je ustvarjanje v urbanem tkivu, na primer sredi lepo ohranjenega vaškega jedra ali v mestu z njegovo kompleksno funkcionalno in sociološko komponento bistveno zahtevnejše kot v naravi.

Imate bogat opus enodružinskih hiš in številne med njimi smo za širšo javnost na ogled odprli tudi v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije. Kje in kako se avstralski vplivi oziroma IA zrcalijo v njihovi podobi, če sploh? 

V rdečih dimnikih in petelinih na njih. Hec. No na pol hec, pol za res.

Neposredno v obliki ali volumnih se avstralski vplivi v ‘mojih’ hišah ne zrcalijo kaj dosti. Razlog za to so že prej omenjene razlike med obema svetovoma. Se pa trudim svoje hiše snovati po že prej omenjenih principih. In kdor si vzame čas, da se vanje poglobi, da pogleda pod gladino, bo prav v teh principih našel mnogo vzporednic med »mojimi« hišami in hišami mojih avstralskih mentorjev.

Prepričan pa sem, da jih tudi tisti, ki se v hišo ne poglobijo analitično, začutijo vsaj podzavestno, da se v njej dobro počutijo. In to je zagotovo eden od znakov, da smo nalogo opravili dobro.

Hiša za več kot dva (Biro Gašperič, 2014, foto: Matej Gašperič, Virginia Vrecl)
Hiša za več kot dva (Biro Gašperič, 2014, foto: Matej Gašperič, Virginia Vrecl)

Kaj pa je po vašem mnenju najbolj pomembno, da bi tudi v prihodnje živeli zdravo in v dobro oblikovanem grajenem prostoru?

Osebno sem globoko prepričan, da kvalitetna arhitektura, dobro oblikovan prostor, zdrave stavbe ne moremo doseči skozi zakone ali predpise. Prav tako tega ne morejo ustvariti arhitekti, ali vsaj ne sami. Edino možno pot do tega vidim v razviti družbi in visoko osveščenih ljudeh.

Do tega lahko pride le skozi “zahtevo” širše javnosti, ki je, ne samo sposobna prepoznati kvalitetno arhitekturo in njene prednosti, temveč ima do nje tudi razvito afiniteto. Le na ta način, bo prišlo do tega, da bo ta širša javnost takšno arhitekturo “zahtevala”, naročila. V trenutku, ko javnost oziroma naročniki postavijo visoke standarde tudi na področju kakovostne arhitekture, ne potrebujemo več veliko predpisov in oblikovnih določil prostorskih aktov. Vse to postane brezpredmetno. In takšna “zahteva” samodejno tudi prefiltrira arhitekte oz. jih spodbudi, da se ne projektira več po liniji najmanjšega odpora, samo da se naročnika spravi do gradbenega dovoljenja, ampak da kvalitetna arhitektura, z vsemi prednostmi, ki jih prinaša, dejansko postane cilj, vreden truda, ki ga je za njeno dosego potrebno vložiti.

Zato se mi zdijo arhitekturne revije, ki objavljajo kakovostno arhitekturo in oddaje, ki jo popularizirajo izrednega pomena za družbo.

Vsi pa vemo, da si človek nekaj najbolj zapomni, če stvar osebno doživi. In prav zato festival Odprte hiše Slovenije na področju popularizacije kakovostne arhitekture igra edinstveno in nadvse pomembno vlogo. Morda še najpomembnejšo od vseh naštetih.

Hiša za družino, ki ve (Biro Gašperič, 2018, foto: Janez Pelko)
bo na ogled na letošnjem festivalu Odprte hiše Slovenije, ki se bo odvil od 5. do 7. aprila.

Hiša za družino, ki ve (Biro Gašperič, 2018, foto: Janez Pelko)

Slovenska alpska arhitektura 2008–2018

Bivak pod Skuto (Ofis arhitekti, foto: Andrej Gregorič in Janez Martinčič)

V ponedeljek, 28. januarja 2019, ob 20. uri, bo v Galeriji Dessa otvoritev razstave Slovenska alpska arhitektura 2008–2018. Razstava bo na ogled do 28. februarja 2019.

Arhitektura, ki v prostoru obstoji skozi desetletja, aktivno vpliva na kulturno identiteto krajine. Ne oblikuje zgolj prostora, ampak predvsem miselnost in zavest ljudi. Slovenska alpska krajina je eno tistih krhkih okolij, ki so zaradi dragocene neokrnjene narave, ekstremnih vremenskih in topografskih pogojev, stavbne dediščine in jasno izoblikovane tradicije posebej občutljiva na različne intervencije, posebej arhitekturne. Zato morajo biti posegi v gorske ambiente dolgoročno premišljeni, v svoji obliki in materialnosti podrejeni izjemni alpski scenografiji, spoštljivi do kulturnega konteksta ter kvantitaivno omejeni.

Zavedajoč se krhkosti alpskega konteksta so dežele, ki jih ozemeljsko združuje alpski prostor, v 90-ih letih pristopile h konvenciji o varstvu Alp – k mednarodni pogodbi, katere osrednji namen je zagotoviti celovito varstvo in trajnostni razvoj alpskega sveta ter hkrati zaščititi gospodarske in kulturne interese tamkaj živečih prebivalcev, vključno z ohranjanjem regionalnih identitet in kulturnih posebnosti, značilnih naselbinskih zasnov ter ohranjanjem in ponovno vzpostavitvijo značilne stavbne dediščine. Območje alpske konvencije zavzema 33,4% slovenskega ozemlja, vključuje 62 občin, predstavlja življenjski prostor za 365.000 prebivalcev, pomemben pa je tudi širše, saj ljudje v njem iščejo priložnost za zaposlitev, predvsem pa oddih, sprostitev in rekreacijo.

Na razstavi razstavi Slovenska alpska arhitektura 2008–2018 predstavljamo trideset presežkov slovenske alpske arhitekturne produkcije, zgrajenih v zadnjih desetih letih v alpski regiji, kot jo določa Alpska konvencija. Širši izbor smo pripravile kustosinje Kristina Dešman, Maja Ivanič in Špela Nardoni Kovač. Dvaindvajset projektov, ki predstavljajo jagodni izbor, pa je izbral mednarodni selektor, avstrijski arhitekt Bernardo Bader.

Ob zbiranju gradiva smo ugotovili, da se v slovenski alpski regiji ogromno dogaja – ne le na področju gradbeništva, predvsem na področju razvoja turizma, ki zelo vpliva na gradbene aktivnosti, s tem pa tudi na videz krajine ter na njeno naravno in kulturno identiteto. Meja, ko turizem preraste v kulturno in prostorsko onesnaževanje, je zelo nizka.

Projekti so na razstavi in v reviji ab razporenjeni glede na program – odprti prostor, športni objekti, bivaki in turistični objekti, javne stavbe ter stanovanjske in počitniške hiše –, vrstni red njihove predstavitve pa narekujejo letnice njihove izvedbe. Izbrane projekte odlikuje razumevanje in spoštovanje naravne in kulturne krajine, gabariti, ki so po velikosti in obliki skrbno vpeti v scenografijo gorskih ambientov, sodobne in kakovostne prostorske zasnove, izbor trajnostnih materialov, interpretacija tradicionalne stavbne dediščine s sodobnimi sredstvi, nenazadnje pa tudi ohranjanje lokalne tradicije ter znanja in dognanj naših prednikov.

Številčno prevladuje individualna bivalna ter turistična arhitektura. Sicer anonimno arhitekturo poleg zgoraj navedenih odlik zaznamuje velika kakovost bivanja in premišljeni detajli vse do notranje opreme. Bivaki so pomembni mejniki sodobne slovenske arhitekture in tehnologije. Prvinski element zavetja, ki v vsakem trenutku kljubuje ostrim gorskim razmeram, presega svojo primarno funkcijo in gorniku postreže z impresivnimi pogledi in doživljanjem okoliškega prostora.

Hiša Ruta (Ur.a.d., foto: Boštjan Kikelj)

Planica s svojo skakalno infrastrukturo ter Bled z veslaškim centrom sta pomembni točki na svetovnem športnem zemljevidu. Arhtektura z zunanjimi ureditvami ne samo presega slovenski okvir, temveč potisne centra v sam svetovni vrh prostorsko kakovostno urejenih športnih središč. Oba projekta združujeta premišljeno arhitekturo ter zunanje in krajinske ureditve, ki ju tenkočutno in spoštljivo prepletata z obstječimi naravnimi in prostorskimi prvinami ter sodobnim izrazom.

Nordijski center Planica (Stvar d. o. o., foto: Miran Kambič)

Izbrani projekti poslovnega programa in javne infrastrukture s kakovostno notranjo ureditvijo in pojavnostjo v prostoru nadgrajujejo javni prostor naselij in središč, obenem pa odražajo značaj kraja, v katerem se nahajajo.

Pregled sodobne (contemporary) alpske arhitekture v Sloveniji izkazuje pomembno kakovost. Če citiramo Bernarda Baderja, je izbrana slovenska arhitektura impresivna in inovativna. Predstavja zgled s stališča obravnave okolja, uporabe materialov in ima velik vpliv na razvoj arhitekture in programskih strategij celotne alpske regije.

A zavedati se moramo, da na razstavi prikazana podoba slovenske alpske arhitekture ni povsem točna. Razstavljeni presežki oziroma njihova izstopajča kakovost ne poda realne slike na terenu. Z žalostjo še vedno opazujemo propadanje številnih čudovito izdelanih in kakovostno umeščenih tradicionalnih stavb, ki jih nadomeščajo anonimnimne, niti ne tipske arhitekture, večkrat z mavričnimi fasadami. Središča alpskih krajev in vasi še vedno kličejo po načrtovanem urejanju in prostorskem osrediščenju s kakovostno arhitekturo, ki bi jim zagotovila identiteto in težiščno točko. Vsekakor pa bi si več pozornosti zaslužila dotrajana ali sploh neobstoječa infrastruktura.

Prav zato toliko bolj potrebujemo tematske razstave in razprave, skozi katere se vzpostavijo merila in vzori za nadaljnja razmišljanja o slovenskem alpskem prostoru nasploh in s stališča grajenega okolja: razstavo, za katero upamo, da bo po prvem prikazu v Galeriji Dessa potovala po Sloveniji in tujini, ter spremljajočo številko revije Arhitekov bilten, ki katalog razstavljenih projektov dopolni s kritiškimi besedili in zgodovinsko perspektivo.

Arhitektura je ključni nosilec identitete posameznega prostora, ki nadgrajuje naravno okolje. Obenem je orodje za ohranjanje avtentičnosti prostora, njegove bivalne in turistične privlačnosti ter spodbujevalec gospodarske vrednosti. Želimo si, da bi bili prikazani primeri dobre arhitekture vzor in pozitivna spodbuda bodočim javnim in zasebnim graditeljem. Ohranimo slovensko alpsko krhkost!

Kustosinje razstave: Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Nardoni Kovač

Priročnik Strateško načrtovanje dostopnosti

V letu 2017 je bil sprejet novi Gradbeni zakon, ki v 22. členu določa podrobnosti v zvezi z zagotavljanjem dostopnosti oziroma univerzalno graditvijo in rabo objekta. Večina zahtev tega člena je sicer neposredno povezana z graditvijo objektov in so tako pomembne predvsem za projektante.

A 22. člen vključuje tudi določila, ki so pomembna za občine. Te lahko namreč v dogovoru z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami sprejmejo smernice za zagotavljanje dostopnosti, s katerimi določijo stopnjo prilagojenosti zunanjih javnih površin, ne glede na zahteve o opremljenosti javnih površin, ki so določene z omenjenim zakonom.

Priročnik Ministrstva za okolje in prostor  “Strateško načrtovanje dostopnosti” podrobneje prikazuje kriterije in dejstva, ki jih morajo občine upoštevati pri izdelavi smernic za zagotavljanje dostopnosti zunanjih javnih površin. Izdelava teh smernic je namreč ključni del strateškega načrtovanja dostopnosti, o katerem teče beseda v tem priročniku.

Priročnik je dostopen TU.

Znani so projekti, ki so uvrščeni v ožji izbor za nagrado EU Mies 2019

Žirija je med 383 projekti, ki so se potegovali za evropsko nagrado za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe 2019, v ožji izbor izbrala 40 projektov, izmed katerih bo aprila izbrala pet finalistov. Nagrado, ki znaša 60.000 evrov in jo podeljujejo bienalno od leta 1987, bodo podelili 7. maja v Barceloni.

Kateri projekti so se uvrstili v ožji izbor, si lahko ogledate TU. Žal med izbranimi projekti ni projektov iz Slovenije, čeprav jih je bilo kar 11 nominiranih.

Iz Slovenije so se za ugledno stanovsko priznanje Evropske unije za sodobno arhitekturo potegovali vstopni objekt v Arboretum Volčji potok (ARREA arhitektura), prenova domačije Vrlovčnik v Logarski dolini (Medprostor), Family Wellness Termalija v Podčetrtku (Enota), prenova hotela Švicarija v ljubljanskem parku Tivoli (ARREA arhitektura in studio AKKA) in hiša 3škatle v Ljubljani (OFIS arhitekti).  Za nagrado so bili nominirani tudi stanovanjska soseska Brdo F6 v Ljubljani (Bevk Perović arhitekti), objekt Zimska soba na Kaninu (OFIS arhitekti), Regijski center za ravnanje z odpadki Ljubljana – RCERO Ljubljana (Plan B, BRUTO, studiobotas, ProstoRož in Trash design).

Hotela Švicarija (ARREA arhitektura in studio AKKA, foto: Matej Pušnik)

Stanovanjska soseska Brdo F6 v Ljubljani (Bevk Perović arhitekti, foto: Miran Kambič)

Vstopni objekt v Arboretum Volčji potok (ARREA arhitektura, foto: Tadej Bolta)

Vstopni objekt v Arboretum Volčji potok (ARREA arhitektura, foto: Tadej Bolta)

Family Wellness Termalija v Podčetrtku (Enota, foto: Miran Kambič)

Family Wellness Termalija v Podčetrtku (Enota, foto: Miran Kambič)

Regijski center za ravnanje z odpadki Ljubljana – RCERO Ljubljana (Plan B, BRUTO, studiobotas, ProstoRož in Trash design, photo: Miran Kambič)

Med nominiranci so bili tudi dobitniki zlatih svinčnikov leta 2018 – hiša Celovška 01 v Ljubljani (Vanja Gregorc Vrhovec in Aleš Vrhovec) ter projekt širitve tovarne TEM Čatež v Veliki Loki (Jereb in Budja arhitekti),  ter Vrtec Pedenjped, enota Pedenjcarstvo, Ljubljana Kašelj (Oaza), ki ju bomo predstavili tudi na 10. festivalu Odprte hiše Slovenije, ki se bo odvil od 5. do 7. aprila 2019.

Projekt širitve tovarne TEM Čatež v Veliki Loki (Jereb in Budja arhitekti, foto: Blaž Budja)

Hiša Celovška 01 v Ljubljani (Vanja Gregorc Vrhovec in Aleš Vrhovec, foto: Damjan Švarc)

Vrtec Pedenjped Kaselj arhitekti Maja Ivanic, Anja Planiscek, Andraz Intihar, foto: Miran Kambič)

Pri izboru za omenjeno nagrado sodelujejo arhitekturne zbornice oziroma strokovne organizacije po Evropi, prav tako pa izvršni odbor fundacije Miesa van der der Roheja ter neodvisni strokovnjaki. Poleg glavne nagrade, žirija podeljujejo tudi posebno omembo za obetavnega arhitekta, ki znaša 20.000 evrov.

 

Delavnica zaščita,vgradnja in uporaba lesa na prostem

Kdaj: 4.2.2019 ob 10.00 -14.30

Kje: Biotehniška fakulteta, Predavalnica Janeza Hribarja, Jamnikarjeva 101, 1000, Ljubljana

Na delavnici bodo udeleženci poleg najnovejšega znanja, ki odgovarja na zahteve naročnikov in investitorjev glede estetskega izgleda lesenih stavb, ponudili tudi odgovore na spremenjene klimatske razmere ter odgovore na nove načine gospodarjenja z lesom za trajnostno in kvalitetno leseno gradnjo.

Predavatelji delavnice »ZAŠČITA, VGRADNJA IN UPORABA LESA NA PROSTEM« pa ne bodo ponudili le prenos najmodernejšega znanja o kvalitetni leseni gradnji, ampak tudi izkušnje z uporabo tega znanja v praksi. Le znanje o kvalitetni leseni gradnji, ki ga lahko uporabimo v praksi, pomeni dodano vrednost, ki bo omogočala nadaljnjo rast deleža lesene gradnje v Sloveniji, povečala stopnjo zaupanja in s tem rast deleža javnih lesenih stavb za trajno kulturo bivanja njihovih uporabnikov.

V okviru delavnice ter v okviru mednarodnega projekta EUSALP TRIPLE WOOD bodo v obliki razstave predstavljene dobre prakse lesene gradnje v Sloveniji in širše v Alpskem prostoru, zelo različne lesene stavbe, od privatnih do javnih lesenih zgradb in druge lesene infrastrukture.

Udeležba na delavnici je brezplačna. Prijava udeležbe je obvezna na povezavi. Prijave zbiramo do zapolnitve mest oziroma najkasneje do 30.1.2019.

Program delavnice bo v celoti objavljen v kratkem.

Več informacij tudi na FB strani  Kvalitetna lesena gradnja.

Predavanje Fuensante Nieto

Photo: Roland Halbe

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo, Ljubljana, vljudno vabi na predavanje priznane španske arhitektke Fuensante Nieto, iz arhitekturnega biroja Nieto Sobejano, z naslovom “Denkbilder”. Predavanje bo v Plečnikovi predavalnici Fakultete za arhitekturo, Ljubljana, v četrtek, 24.01.2019 ob 19.00.

Fuensanta Nieto dela kot arhitektka vse od leta 1983, ko je diplomirala na Politehnični univerzi v Madridu ter na Visoki šoli za arhitekturo in načrtovanje na univerzi Columbia v New Yorku. Je ustanovitvena partnerica Nieto Sobejano Arquitectos in profesorica na Universidad Europea v Madridu. Fuensanta Nieto poučuje arhitekturo ter sodeluje v žirijah in na simpozijih različnih institucij po svetu. Od 1986 do 1991 je bila sourednica arhitekturne revije Arquitectura.
Fuensanta Nieto je leta 1985 z Enrique Sobejanom ustanovila arhitekturni biro Nieto Sobejano Arquitectos. Pisarno imata v Madridu in Berlinu. Poleg številnih objav v mednarodnih revijah in knjigah, so bila dela biroja razstavljena na Beneškem arhitekturnem bienalu leta 2000, 2002, 2006 in 2012, v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku leta 2006, v Kunsthaus v Gradcu leta 2008 in v fundaciji MAST v Bologni leta 2014. Prejeli so več mednarodnih nagrad – Nacionalna nagrada za varstvo in obnovo kulturne dediščine (2007), Nike -arhitekturna nagrada Zveze nemških arhitektov BDA (2010), nagrada za arhitekturo Aga Khan (2010), nagrada Piranesi Prix de Rome (2011), nagrada Evropski muzej leta (2012), nagrada Hannes Meyer (2012), častni član AIA (2015), medalja Alvar Aalto (2015) ter Zlata medalja za zasluge v upodabljajočih umetnostih (2017). Njihova glavna dela so muzej Madinat al-Zahra, muzej Moritzburg, muzej San Telmo, kongresni center Zaragoz a, razširitev Joanneum v Gradcu in Center sodobne umetnosti v Córdobi. Trenutno imajo Nieto Sobejano Arquitectos projekte v Nemčiji, Španiji, Avstriji, Estoniji, Maroku, na Kitajskem, v Združenem kraljestvu in Franciji. Nedavno so objavili tri monografije o svojem delu: “Nieto Sobejano. Spomin in izum” (Hatje Cantz Verlag, Ostfildern, Nemčija, 2013), “Fuensanta Nieto, Enrique Sobejano. Architetture” (Mondadori Electa Spa, Milano, Italija, 2014) in “Nieto Sobejano Arquitectura 2004-2017” (TC Cuadernos 131/132, Valencia, Španija, 2017).

Obvezne so prijave.  Več