Arhitektura

VIRTUALNA PREDSTAVITEV CENTRA ZNANOSTI

V Ljubljani je do leta 2023 pod okriljem Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport predvidena izgradnja novega Centra znanosti. Vizija demonstracijskega objekta najsodobnejših tehnoloških rešitev in inovacij je spodbujanje radovednosti, novih idej in inovativnosti. Predstavljal bo stičišče sodelovanja med znanostjo, izobraževanjem, gospodarstvom in kulturo. Center znanosti bo nudil možnost vzpostavitve programov tipa “naredi sam” in programov s področja promocije znanosti v povezavi z izobraževanjem, kulturo in gospodarstvom, s čimer bo vzpodbujal mlade k raziskovanju, razmišljanju in iskanju odgovorov, ter s tem populariziral znanost, raziskovanje in kreativnost. Hkrati pa bo nova stavba omogočala, da so vse vrhunske rešitve slovenskih znanstvenic in znanstvenikov ter raziskovalk in raziskovalcev predstavljene na enem mestu.

Center znanosti bo pripomogel k pospešitvi prenosa znanja, tehnologij in inovacij v prakso, oblikovanju novih standardov, ozaveščanju in širjenju uporabe novih tehnologij, pa tudi k pridobitvi prvih tržnih referenc nosilcem novih inovacij.

Vizualizacija Centra znanosti: Dekleva Gregorič arhitekti

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je v sodelovanju z Zbornico za arhitekturi in prostor Slovenije v letu 2018 razpisalo mednarodni arhitekturni natečaj, ki se je zaključil v februarju 2019, z izbrano prvonagrajeno rešitvijo Dekleva Gregorič arhitektov.  

Vizualizacija osrednjega prostora Centra znanosti: Dekleva Gregorič arhitekti

Vključevanje in informiranje javnosti o vrednotah kakovostno grajenega prostora je temeljno poslanstvo zavoda aFront (vodi in organizira arh. festival Odprte hiše Slovenije), ki je član programske skupine za izgradnjo Centra znanosti. Skupaj z investitorjem (MIZŠ) in izdelovalcem projektne dokumentacije (Dekleva Gregorič arhitekti) smo (aFront powered by GolemDigital) izdelali virtualno predstavitev arhitekturne zasnove in ključnih prostorov objekta Centra znanosti, z namenom približevanja kakovostne arhitekture in procesov v grajenem prostoru, najširši javnosti. 

V pripravi je tudi brezplačna aplikacija “Gradimo center znanosti”. S 360° pogledi in AR-funkcijo bo omogočala spoznavanje ključnih prostorov in arhitekturnih značilnosti novega objekta na licu mesta. Uporabnika bo spodbudila k aktivnemu raziskovanju grajenega prostora na zanimiv in sodoben način. Aplikacija predstavlja enega izmed najinovativnejših pristopov združevanja sodobne tehnologije in predstavitev v izobraževalne namene v Sloveniji. 

VIRTUALNA PREDSTAVITEV CENTRA ZNANOSTI- vstopite!

Vizualizacija Centra znanosti, Pogled s severa: Dekleva Gregorič arhitekti

Trenutno so v teku naslednje ključne aktivnosti:

  • izdelava projektne dokumentacije, pri čemer sta fazi IZP in IDP zaključeni, pričenja se faza DGD
  • izdelava dopolnjenega osnutka občinskega podrobnega prostorskega načrta, ta je pripravljen za obravnavo na mestnem svetu MOL
  • izdelava investicijske dokumentacije, kjer se zaključuje priprava Predinvesticijske zasnove.

Vizualizacija Centra znanosti: Dekleva Gregorič arhitekti

Podatki o projektu:

Investitor: Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Arhitekti: Dekleva Gregorič arhitekti

Predvideno leto izgradnje: 2023

Velikost objekta: 14.359 m2

Kreativna zasnova in produkcija aplikacije in virtualne predstavitve: a_FRONT powered by Golem Digital

Več informacij: gp.mizs@gov.si.

BREZKOMPROMISNO UDOBJE

KAKOVOSTNA PITNA VODA V STAVBAH

Zdrava, neoporečno pitna voda, ki priteče iz vsake pipe v stavbi, se nam  nemalokrat zdi samoumevno dejstvo.

Oskrba z zdravo pitno vodo preko javnega omrežja, je eden pomembnih temeljev zdravja, in že dolgo prioritetna naloga družbe. Za kakovost vode niso odgovorni samo upravljalci, ki dobavljajo vodo v objekt, temveč tudi vsak lastnik objekta, ki mora zagotoviti vodo, da ustreza zahtevam skladnosti in taka priteče do vsake pipe v objektu.

Zavedati se moramo, da ima katerikoli način oskrbe s pitno vodo tako svoje dobre kot slabe strani. Kot je treba pravilno ravnati s pitno vodo v embalaži, zahteva pravilno obravnavo tudi hišno vodovodno omrežje, npr.: redno izpiranje, poznavanje poteka omrežja, poznavanje uporabljenih materialov, lokalne priprava pitne vode ipd.

Podjetje Viega slovi po svojih inovacijah, kvaliteti in varnosti svojih produktov.

Njeni cevni sistemi za hladno stiskanje omogočajo izvedbo instalacij za različne namene uporabe, pa naj bo to pitna voda, plin, ogrevanje ali druga vrsta uporabe. Posebna naloga, ki si jo je podjetje Viega zadalo, je ohranjanje kakovosti pitne vode. Cevni sistem Viega so uporabili  pri sanaciji vodovodnega omrežja na Onkološkem inštitutu. Zaupali pa so mu tudi investitorji Hotela Intercontinental in OŠ Vižmarje Brod. Projekt Telovadnice Osnovne šole Vižmarje Brod avtorjev Roka Žnidaršiča in Žige Ravnikarja je letos prejel Plečnikovo medaljo za realizacijo.  

Nova telovadnica OŠ Vižmarje Brod Arhitektura: Medprostor; Rok Žnidaršič, Žiga Ravnikar Foto: Tadej Bolta

 

Hotel Intercontinental Ljubljana Arhitektura: Ofis arhitekti, Foto: Will Pryce

Tipke za splakovanje brez dotika

Občutljiva WC tipka Viega Visign for Style 25

Uporabna novost za preprečevanje okužb 

Podjetje Viega je zasnovalo nove modele aktivirnih tipk Prevista, ki zagotavljajo varno oddaljenost od bakterij in virusov z enostavno brezkontaktno aktivacijo.

Kako deluje?

Za aktiviranje splakovanja se preprosto pomaknete z dlanjo mimo grafično funkcionalnega polja.

Elektronske aktivirne tipke Prevista omogočajo tudi funkcijo Hygiene +, ki nudi nastavitev različnih intervalov samodejnega izpiranja wc-ja ali pisoar-ja, tudi če uporabnik dalj časa ni prisoten na objektu. S stalno zagotovljenim pretokom vode se v notranji vodovodni instalaciji izognemo prisotnosti bakterij (npr. legionela v bolnišnicah…).

Več lahko najdete na povezavah.

Video prikaz montaže elektronske tipke.

NATEČAJ ZA NAJ LESENO GRADNJO 2020

 

SPIRIT Slovenija je objavil javni natečaj za podelitev 3. nacionalne nagrade za naj-leseno gradnjo 2020. Namen nagrade je krepiti zavedanje o lesu in njegovi kulturni razsežnosti, spodbujati uporabo lesa tako pri gradnji objektov kot pri uporabi v vsakdanjem življenju ter usmerjati pozornost širše javnosti na kakovostno arhitekturo. Predmet odprtega javnega natečaja je nacionalno priznanje za odlično realizacijo lesene gradnje, za zgrajene objekte v preteklih 5 letih v naslednjih kategorijah; stanovanjske stavbe, javne stavbe, poslovno-industrijski objekti ter inženirski objekti in tehnične rešitve.

Rezultate prejšnjih dveh nacionalnih nagrad najdete na povezavah:

  1. nacionalna nagrada, 2013
  2. nacionalna nagrada, 2016

Rok za prijavo je do 10. julija 2020.

Objavo javnega natečaja najdete TUKAJ. 

 

LES V SODOBNIH JAVNIH OBJEKTIH

V času epidemije ste gotovo že zasledili informacijo, kako se je ponekod izboljšala kakovost zraka in kako naj bi nekatere živali ponovno naselile določena območja, kjer jih že dolgo ni bilo. Vse gospodarske panoge so deloma ustavile svoje delovanje in v času mirovanja vidimo, kako velik je odtis čoveka na okolje. Gradbeni sektor, katerega del je tudi Arhitektura, ima močan vpliv na podnebne spremembe, zato je pomembno kako in iz kakšnih materialov gradimo ter prenavljamo stavbe.

Tudi letos smo v program festivala uvrstili Expano – Vrata v Pomurje. Arhitektura: SoNo arhitekti, AU arhitekti, Foto. Matjaž Očko

Lesena gradnja lahko s pravilnim izborom lesa iz trajnostno upravljanih gozdov, vrsto konstrukcije in načina gradnje izpolnjuje bistvene zahteve sodobne trajnostne gradnje, ki zmanjšuje obremenitev okolja. V nasprotju z umetnimi materiali je les naravni proizvod, ki nastaja s procesom fotosinteze in energijo sonca. Pri rasti drevesa se veže približno ena tona ogljikovega dioksida, končni leseni izdelki pa lahko v obdobju uporabe, tudi tisočletja skladiščijo ogljikov dioksid.   

Lesena nadstrešna konstrukcija nove zunanje tržnice v medvodah. Arhitektura: 3biro, Foto: Miran kambič

V Sloveniji opažamo porast stanovanjske gradnje iz lesa, to so predvsem zasebni, manjši  objekti. Kar nas letos še posebej navdušuje, pa je število javnih in izobraževalnih objektov, ki so del programa 11. festivala Odprte hiše Slovenije in uporabljajo les na najrazličnejše načine. Kot konstrukcijske elemente, lesene fasadne obloge ter za oblikovanje interierja in različnih kosov pohištva. To kaže na vse večje zavedanje o pomenu kakovostno in trajnostno oblikovanih prostorov v javni rabi.

Velodrom in atletska dvorana v Češči vasi. Arhitektura: Air arhitekti, Foto: arhiv biroja

Lesene stavbe imajo veliko pozitivnih lastnosti. Nudijo visoko stopnjo bivalnega ugodja, v notranjosti prostorov je tako ugodnejša mikroklima, saj les uravnava zračno vlažnost. Znanstveniki ugotavljajo, da poučevanje in izobraževanje v lesenih prostorih spodbuja kreativnost in večjo motivacijo za pridobivanje znanj.

Vrtec Kamnitnik. Arhitektura: Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič, Foto: Miran Kambič

Nova telovadnica OŠ Vižmarje Brod. Arhitektura: Medprostor, Foto: Miran Kambič

Telovadnica OŠ Stražišče pri Kranju. Arhitektura: Plan B, Foto: Miran Kambič

 

Vse objekte si lahko ogledate v virtualni predstavitvi letošnjega programa. Vabljeni!

VIRTUALNI OGLED FESTIVALA OHS 2020

Vabljeni k virtualnemu ogledu festivala OHS 2020 – v petek, 17. 4. po 17. uri!

 

V vikendu, ki sledi, bi morali organizirati 11. festival odlične arhitekture in po vsej Sloveniji odpreti vrata stavb. Na letošnji festival se je prijavilo več kot 100 odličnih arhitektov, dogovorili smo se z več kot 100 lastniki in upravljalci stavb, napisali več kot 200 predstavitvenih tekstov in organizirali že 50 prostovoljcev. Šestčlanska žirija je opravila svoje delo in izbrala vrhunske objekte za predstavitev na 11. festivalu OHS pod naslovom »Arhitektura za prihodnje generacije«. Tik pred izvedbo festivala pa nas je zaustavila epidemija in nam onemogočila nadaljevanje.

 

Odločili smo se, da festival vseeno odpremo 17. 4. 2020 ob 17h na naši spletni platformi 

in predstavimo odlične projekte, ki so se uvrstili v letošnji program.

Če se bo jeseni stanje umirilo in bodo vladni ukrepi dovoljevali druženje, pa bomo festival v živo izpeljali med 25. in 27. septembrom 2020.

 

 

 

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

O ARHITEKTURI PRIHODNOSTI Z OONO HORX-STRATHERN – Podkast ODPRTO #07

V 7. oddaji podkasta ODPRTO govorimo o arhitekturi prihodnosti. Z nami je Oona Horx-Strathern iz Zukunftsinstituta, ki s pomočjo družbeno-demografskih trendov že 25 let predvideva prihodnost bivanja.

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

Z Oono se pogovarjamo o tem, kateri svetovni trendi vplivajo na prihodnost arhitekture, kako bomo v prihodnosti bivali ter kako vplivajo družbeno-demografski trendi na razvoj prostora.


Ikonični film iz leta 1982 Iztrebljevalec (“Blade Runner”) je postavljen v Los Angeles naše sedanjosti, v leto 2019. Ustvarjalci filma so velemesto in družbo prihodnosti v nekaterih pogledih upodobili pravilno, v drugih pa napačno. Naprimer …

Pravilno so napovedali, da bo videoklic povsem vsakdanja praksa. Prav tako so zadeli, da bodo stanovanja postala zelo majhna – glavni lik živi v mikro stanovanju. So se pa zmotili glede naprednih robotov, ki jih na prvi pogled praktično ni mogoče ločiti od ljudi in pa klasiki skoraj vseh futurističnih vizij, letečih avtomobilov – katere še vedno vsi nestrpno pričakujemo.

Filmi o prihodnosti so skoraj edini vir, kjer lahko uzremo vizije ali pa ideje o tem, kako bo v prihodnosti izgledala arhitektura. Pri tem gre največkrat za preambiciozne ali pa drzne predstave, ki se le redko izpolnijo oz. je potrebno več časa, da se realizirajo, saj se prostor v resnici spreminja zelo počasi.

Kako potem uzreti realističen pogled na prostor prihodnosti? Ena od možnosti je slediti družbeno-demograskim trendom in razumeti, kako lahko ti vplivajo na prostorski razvoj. Ravno s tem se ukvarja današnja sogovornica, ki nas bo popeljala v arhitekturo prihodnosti in nas hkrati prizemljila v pričakovanjih, da nas ne odnese predaleč.

Zakaj vas prihodnost tako zanima? Ne mislim poklicno, ampak čisto zasebno.

Težko vprašanje. O tem še nisem razmišljala. O prihodnosti vedno razmišljam v povezavi s svojim delom, arhitekturo, mesti … Nikoli pa nisem pomislila, zakaj me pravzaprav zanima prihodnost. Morda zato, ker se je moj mož, ko sva se spoznala, navduševal nad znanstveno fantastiko in prihodnostjo, zato sva se veliko pogovarjala o tem. Kasneje sva na podlagi nadaljnjih študij ustanovila svoj inštitut. Razmišljala sva, kako si predstavljava prihodnost in kako bi lahko prispevala k temu, da bi bila boljša. V Hamburgu sva ustanovila Trendbüro, ki se je kasneje razvil v Zukunftsinstitut, Inštitut za prihodnost. S tem se ukvarjava že 25 let. Začeli smo z omejenimi trendi, zdaj pa proučujemo obsežne družbeno-demografske trende. Z leti smo zrasli in se razvili.

Zelo zanimivo. Prihodnost zadeva vse, vsi se sprašujemo, kaj se bo zgodilo zlasti na področju arhitekture. Na Inštitutu za prihodnost ste opredelili dvanajst megatrendov, ki se pojavljajo v družbah po vsem svetu. S kakšnimi merili ste jih oblikovali? 

Teh dvanajst megatrendov je kot revolucija, ki poteka v počasnem posnetku. Razvili so se organsko, zaznali smo jih že pred leti in nato opazovali, kako so rasli v skupinah. Vsaka od njih predstavlja megatrend. Govorimo na primer o megatrendu urbanizacije, ekologije ali ženskega vprašanja. Vse to so trendi, ki so z leti zrasli v obliki konglomeratov. Zanimivo je, da so vsi povezani med sabo. Nobenega od njih si ne moremo zamisliti brez drugih. Če ga želimo bolje razumeti, da bi imeli od njega kakšno korist, moramo razmišljati o njegovih povezavah z drugimi. Poglejmo na primer ekologijo in urbanizacijo: opažamo trend ozelenitve mest. V tem so vzporednice med trendi, vse je zelo tridimenzionalno. To lahko ponazorimo z zemljevidom, podobnim načrtu prog podzemne železnice. Predstavljajte si podzemno v Londonu ali New Yorku, tako vidimo megatrende. Vsakega označimo z drugo barvo, kot železniške proge, in vsi so povezani. Vsak ima tudi številne postaje – to so manjši trendi, ki sestavljajo velike. Tako si morate to predstavljati. 

podkast-07-o-arhitekturi-prihodnosti-Oona-Horx-Strathern-12-mega-trendov-shema
Zemljevid 12 megatrendov (vir: Zukunftsinstitut)

Megatrendi so družbeni premiki, ki kažejo na spremembe v načinu življenja in delovanja, v komunikacijah, druženju in tako dalje. Kako te spremembe vplivajo na grajeno okolje, arhitekturo in gradbeništvo? Ali pa je morda obratno – grajeno okolje vpliva na našo komunikacijo in način življenja?

Mislim, da proces poteka v obeh smereh. Naša družba se sooča z izzivom, kako z boljšo arhitekturo izboljšati kakovost življenja. Pri megatrendu individualizacije opazimo, da so se družine spremenile. Nekoč so družinski člani ostali skupaj, družine so imele enega ali dva otroka. Danes obstaja veliko več vrst in modelov družin: sestavljene družine, z otroki različnih partnerjev, družine, ki ne živijo skupaj. Družba je veliko bolj individualizirana. Zanimivo pa je, da se pri vsakem megatrendu pojavi nasprotni trend. Bolj ko vsak posameznik živi v svojem mehurčku, bolj potrebuje oporo drugih. Zato se pojavlja trend skupnih življenjskih prostorov, recimo v stanovanjskih blokih in v skupnih delovnih prostorih. To kaže, da ne želimo živeti in delati sami, tudi ko bi lahko delali od doma, saj smo digitalizirani, mobilni in prilagodljivi. Podobno velja za bivanje. V Evropi imamo visok delež samskih gospodinjstev, vendar ljudje potrebujejo povezanost in odnose s prijatelji. Nekdanjih družinskih struktur ni več, ljudje ne živijo v istem kraju kot njihovi starši, sorojenci ali stari starši. To se odraža v nasprotnem trendu, v iskanju novih oblik skupnosti in družin. Gre za klasičen trend in njegov nasprotni trend.

Ko govorimo o arhitekturi, običajno omenjamo dizajn, funkcionalnost in tehnologijo. Redko se posvetimo uporabnikom arhitekture. Menite, da je sodobna arhitektura dovolj osredotočena na človeka? Ali arhitekti dovolj udejanjajo družbene spremembe v svojih dizajnih? 

Vse bolj se zavedamo, kako arhitektura vpliva na duševnost in na kakovost življenja. Obstaja novo področje, imenovano nevroarhitektura, ki upošteva nevrološko znanost – kako prostori vplivajo na možgane in na počutje. Dober primer tega so mikrostanovanja, saj si ljudje, ki živijo sami, ne morejo privoščiti velikih, vendar to zmanjšuje njihov občutek ugodja. Majhni prostori niso nujno prijetni; v možganih lahko sprožijo preplah zaradi utesnjenosti, zato nam je v majhnih prostorih lahko neudobno. Zadnje čase se arhitektura tega zaveda, ali pa vsaj dobri arhitekti. Spoznali so, da ljudje, ki živijo v majhnih stanovanjih, potrebujejo prostore, ki to uravnotežijo, na primer skupne prostore v bloku, kuhinjo, knjižnico ali skupen dnevni prostor. Vse več vemo o tem, kako arhitektura vpliva na nas.

Kmalu bo tu leto 2020. Nekoč smo mislili, da bomo takrat že imeli leteče avtomobile in osebne robote, da bomo živeli na Marsu in podobno. Nič od tega se še ni uresničilo. Kakšna pa bodo mesta prihodnosti glede na vaše raziskave in pogled na prihodnost?

Ne smemo pozabiti, da je to počasen proces. Mesta leta 2030 ne bodo bistveno drugačna od današnjih, saj je proces prilagajanja počasen. Zanimivo, pred časom sem raziskovala različna videnja prihodnosti in brala tudi o Ljubljani. V 60. letih prejšnjega stoletja mestnih načrtovalcev niso skrbele ceste ali javni prevoz, saj so menili, da bomo v prihodnosti vsi potovali po zraku. Kaže, da imate zato toliko težav v prometu. To nas uči, da pri fantaziranju o prihodnosti ne smemo pozabiti na praktično, človeško razsežnost, drugače lahko sprejmemo napačne odločitve. 

Kakšni bodo domovi prihodnosti? Kako se lahko oblikovanje prilagodi družbenim spremembam, ki jih omenjate?

Če razmišljamo o prihodnosti, moramo graditi ekološko. Močno podpiram gibanje, imenovano »gradnja od začetka do začetka«, cradle to cradle building. Pomeni, da lahko stavbo ob koncu njene življenjske dobe skoraj povsem razstavimo in ponovno uporabimo vse materiale. To bo v prihodnosti zelo pomembno, čeprav je za zdaj še drago. Trenutno pa opažamo, da se pojavlja odpor proti tako imenovanim pametnim domovom, polnim tehnologije, ki jo lahko upravljamo s tabličnim računalnikom, kar naj bi bilo sijajno. Vendar to, zanimivo, preprečuje komunikacijo med ljudmi, saj samo še brskamo po zaslonih. Ljudje, ki imajo doma Alexo, Echo Dot in podobne digitalne pomočnike, se ne pogovarjajo več med sabo, le še z napravami. Zato že opažajo težave v medsebojnih odnosih. To imenujemo tehnoferenca – tehnologija ovira komunikacije. Preseči moramo to navdušenje nad tehnologijo in se vrniti v bolj analogno življenje. Tehnologija je koristna in potrebna s stališča ekologije, saj nam omogoča bolj energetsko učinkovite domove. Vendar moramo biti previdni pri tem, kako jo vpeljujemo v zasebno življenje. Visokotehnološke rešitve morajo biti nizkotehnološke.

Kaj bi svetovali arhitektom, da bodo bolje načrtovali mesta in stavbe prihodnosti? Kakšen namig?

Kot arhitekti in načrtovalci mest bi morali imeti v mislih eno samo besedo: odnosi. Tako kot ameriška arhitektka Jeanne Gang, ki ne gradi hiš, temveč odnose, kajti mesta so ljudje. Svoje zgradbe skuša organizirati tako, da ljudje sami od sebe težijo k druženju. V svetu, v katerem smo vse bolj osamljeni in digitalizirani, v katerem težko komuniciramo iz oči v oči, ustvarja možnosti za analogno komuniciranje. Kot recimo v nebotičniku Aqua v Chicagu, ki je oblikovan kot navpična vas.

Studio-Gang-nebotičnik-Aqua
Nebotičnik Aqua, Chicago (avtor: Studio Gang)

Želela je posnemati vodoravno sosedsko komunikacijo, zato je nalašč oblikovala balkone tako, da se sosedje vidijo in so skoraj prisiljeni v pogovarjanje. Kot bi se pogovarjali čez vrtno ograjo, vendar po vertikali. To so koristne zvijače, ki nam v prihodnosti lahko koristijo. Zdi se mi lepo, da ljudi v mestih prihodnosti na tak način spodbudimo k analognemu komuniciranju. 


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

Kako uresničiti kakovosten projekt vrtca ali šole? Vrtec Kamnitnik

VRTEC KAMNITNIK, avtorji arhitekture: Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič foto: Miran Kambič

Vabimo vas na predstavitev vrtca Kamnitnik, kjer bomo skupaj z različnimi sogovorniki predstavili tiste temelje projekta, ki so bili ključni za kakovostno realizacijo: od arhitekturne zasnove do dialoga z naročnikom in poznavanjem vpliva kakovosti notranjega prostora na otroka.

Dogodek bo v torek, 17. 3. 2020, od 9. – 11. ure, v zbornici vrtca Kamnitnik v Škofji Loki. Namenjen je arhitektom, inženirjem in projektantom ter ravnateljem in drugim vodstvenim delavcem vrtcev in šol ter zaposlenim v investicijskih oddelkih občin, ki se ali se boste v prihodnje srečali z načrtovanjem vrtca ali šole. Pridobili boste izkušnjo ter nove uporabne informacije na primeru odlične prakse, s pomočjo katerih boste nadgradili svoje znanje o načrtovanju kakovostnih vzgojno-izobraževalnih prostorov vrtcev in šol.

Člani ZAPS prejmejo za udeležbo na dogodku 2 kreditni točki, sklop B in Priročnik za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe.

PROGRAM:

  • Sprejem in pozdrav – Janja Bogataj, ravnateljica vrtca
  • Uvodni nagovor – Lenka Kavčič, Odprte hiše Slovenije
  • Izkušnje iz poteka izgradnje vrtca – Janja Bogataj, ravnateljica vrtca
  • Predstavitev arhitekture vrtca – arhitekti Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič
  • Vpliv parametrov notranjega okolja na otroke in priporočila – Živa Kristl, UL FG
  • Priporočila za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe – Neža Močnik, Velux
  • Čas za pogovor, debato in vprašanja
  • Voden ogled vrtca

Prijave sprejemamo do 13.3.2020 na naslovu: PRIJAVA

Člani ZAPS prejmejo za udeležbo na dogodku 2 kreditni točki, sklop B.

Vsi udeleženci prejmejo Priročnik za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe brezplačno.

Več informacij na info@odprtehiseslovenije.org

Vljudno vabljeni!  

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

O ODNOSIH DO PROSTORA Z NANDETOM KORPNIKOM – Podkast ODPRTO #05

V peti oddaji podkasta ODPRTO razglabljamo o nekaterih temeljnih arhitekturnih vprašanjih. Govorimo o tem, kako prostori nastajajo, kakšen pomen imajo in kako vplivajo na naša življenja. Z nami je arhitekt in prejemnik Platinastega svinčnika ZAPS, Nande Korpnik.

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

Z Nandetom smo govorili o poklicu arhitekta, o odnosu do obstoječega prostora ter razlikami med arhitekturo, umetnostjo in obrtjo.


Arhitektura je kot dejavnost izjemno raznolika in kompleksna. Hkrati pa zelo subjektivna, saj jo je težko znanstveno opredeliti oz. definirati. Včasih spominja na filozofijo, kjer se skozi debate in razmišljanja dokopljemo do določenih resnic. Arhitektura je torej iskanje resnice. Resnice prostora, družbe, časa, kulture in tudi samih avtorjev.

Pri iskanju resnice pa v arhitekturi le malokrat pridemo do dna. Po navadi se iskanje nadaljuje v naslednjih generacijah. Odkriva se nove poglede, obuja stare tradicije, preizkuša tehnične zmogljivosti in preverja obstoječe zakonitosti. A čeprav ima arhitektura to filozofsko plat, je po funkciji povsem utilitarna.

Njen namen je, da nas ščiti pred vremenskimi vplivi, nam nudi varno okolje in tvori prostor, kjer bivamo in se družimo. V tej svoji polarnosti je arhitektura razpeta med duhovnostjo samorefleksije in materialnostjo fizičnega sveta. S tem pa ustvarja široko polje za lastno upodabljanje.

Arhitektura je vedno določen poseg v obstoječi prostor. Ta pa je posledica več tisoč posegov različnih družb in civilizacij, ki so na temm prostoru živele.

Tako ob vsakem novem projektu arhitekt z novim posegom razvija zgodbo prostora naprej. Pri tem pa je jasno, da za njim prihajajo še drugi in da je on le ena beseda v dolgem romanu prostora.

Kakšen pomen zares imata v tem kontekstu posamezen projekt in arhitektovo delo?

Arhitektovo delo naj bo pomensko in vsebinsko predvsem iskren komentar svojega časa, avtorja in naročnika. Nenazadnje naj bi se ocenjevanje arhitekture za nazaj vedno začelo v razumevanju časa, ko je nastajala.

Nerealno je pričakovati, da bo vsaka arhitektura zgodovinsko manifestna. Če že realno zapiše svoj čas in mu v svoji življenjski dobi služi dobro, je lahko arhitekt zadovoljen.

Danes je popularno, da se tradicija in dediščina cenita in skušata ohraniti. Po eni strani je to hvalevredno in spoštljivo do tega, kar je bilo. Po drugi strani pa se poraja vprašanje, ali konservativnost omejuje razvoj prostora.

Na primer po drugi svetovni vojni so bila nekatera mesta dobesedno zravnana z zemljo. Nato so jih zgradili povsem na novo in na takrat sodoben način.

Res je, da se je izgubilo veliko dediščine, hkrati pa se je tudi razvilo nekaj povsem novega, kar se prej ni moglo. Kako gledate na to?

Zanimivo vprašanje, ki je aktualno že dobrih sto let od začetka sodobnega konservatorstva. Vseskozi se polemizira, kaj obnoviti, kaj rekonstruirati na novo, koliko svobode pustiti arhitekturnim predelavam.

Zanimiv primer je moj paviljon za prezentacijo arheoloških ostalin in situ v Celju, ki je nagrajen z evropsko nagrado Europa Nostra. Ocenjevalna komisija je zapisala, da je to dober primer ohranjanja in predstavitve arheoloških ostalin in situ v urbanem kontekstu, kar je izziv, s katerim se pogosto srečujemo po vsej Evropi. Zasnova paviljona ‒ premišljena in nevsiljiva zgradba ‒ je skladno integrirana v obstoječi ulični niz in ohranja njegovo kontinuiteto.

Moja arhitektura se je precej podredila svoji vsebini, pravzaprav je kreativno in likovno celo sledila zatečenemu urbanemu stanju in je ocenjena kot obogatitev starega mestnega jedra. Po drugi strani pa sta odkritje arheoloških ostalin in odločitev, da se jih prezentira s paviljonsko pritlično stavbo, povozila veljavni prostorski akt, ki na tem mestu predpisuje stavbno plombo in pozidavo do višin vencev sosednjih stavb.

Novogradnja naj bi tvorila videz strnjene ulične večnadstropne zazidave. Lahko bi rekli, da se je arheologija postavila nad veljavni vzorec arhitekturnega urejanja starega mestnega jedra v Celju. Takšno, kot je danes, bi jo lahko celo označili kot urbanistično napako; jaz kot ustvarjalec pa jo vidim kot abstrakcijo ruševine, ki je bila na tem mestu ‒  kot arhitekturno skulpturo.

paviljon za prezentacijo arheleogije Celje Nande Korpnik
Paviljon za prezentacijo arheleogije Celje, 2016; avtor: Nande Korpnik, foto: Miran Kambič

Zanimiv primer, pri katerem lahko razumemo, da ni enoznačnega odgovora, kaj naj prevlada in kako se doseže harmonija med starim in novim. Moje mnenje je: dokler nas ostanki arhitekturne preteklosti kulturno bogatijo in nam ne predstavljajo prevelike ekonomske motnje, je sobivanje staro-novo dobrodošlo.

Ena večnih dilem v arhitekturi je tudi ta, ali je arhitektura umetnost ali obrt. V sodobnem času se je vmešal še tretji pojem, in sicer posel. Kako bi vi opredelili arhitekturo?

Danes je arhitektura posel, za katerega je potrebno veliko obrtnega znanja in je tudi lahko umetnost. Če razumemo arhitekturo kot umetnost, se moramo zavedati, da ima dobra arhitektura v sebi skrito varnostno kodo, ki se razume kot uporabna vrednost stavb.

Arhitektura naj bi vedno nečemu tudi praktično služila, kar nas kot ustvarjalce mogoče ovira, ker se ne počutimo povsem svobodni v kreativnem izražanju, lahko pa to razumemo kot privilegij, ki nam pripoveduje, da smo vpeti v realni svet in je naša arhitektura lahko najbolj stvaren odsev svojega časa.

Gre za privilegij, ki za ostale umetniške zvrsti ni samoumeven. Zame naj bi imela arhitektura najprej uporabno vrednost, če pa se uspe vzpostaviti še kot umetniško delo, ki se odlikuje s pripovedno vrednostjo, lahko govorimo o dobri arhitekturi.

Nekoč je bila arhitektura rezervirana za najprestižnejše objekte, medtem ko je bila ljudska arhitektura v domeni obrtnikov in samograditeljev ter posledično bolj trdno stkana z ljudsko tradicijo.

Danes je poklic reguliran in prostorska zakonodaja vedno bolj zapletena, na prostor pa vplivajo predvsem stroka, politika in kapital. Medtem pa še vedno vsi živimo in uporabljamo arhitekturo in prostor.

Ali je večina ljudi danes odrezana od možnosti izražanja v arhitekturi in kako to vpliva na bivanjsko kulturo? Se zaradi tega pojavlja vedno večja želja po javni participaciji v arhitekturi?

Nekoč je bilo verjetno arhitektom lažje, bili so svobodnejši pri načrtovanju stavb. Modernizem je razširil interesno polje arhitekture tudi na stanovanjsko gradnjo. Posledica vedno večjega vključevanja družbenih in tehničnih normativov je, da se projektiranje vedno bolj regulira, kar je v nasprotju z avtorsko svobodo.

Še več, včasih se zdi, da vse skupaj vodi v spreminjanje avtorskih arhitektov v trodimenzionalne uradnike, ki predvsem izpolnjujejo predpisane standarde. Ampak umetnost vedno najde pot in arhitektom še vedno uspeva načrtovati nove in nove avtorsko zanimive in ikonične stavbe. Tudi na bolj preprostih objektih zaznavamo željo po lepo oblikovanih prostorih in stavbah.

Še nikoli ni bila arhitektura tako vseprisotna in nikoli v zgodovini se ni z njo ukvarjalo tako veliko ljudi. Tudi laična javnost si vedno bolj želi vključenosti v oblikovanje svojega življenjskega prostora, kar nas poklicne arhitekte malo jezi, po drugi strani pa lahko razumemo njihovo angažiranje kot zavedanje pomembnosti dobre arhitekture in prostorskega oblikovanja in njihovo željo po večji vključenosti v arhitekturo.

Problem je, ker ni prevladujoče “inštrukcijsko formalne ideologije” in je dovoljeno marsikaj. Jaz sem optimist, danes res lahko nastane tudi kakšna prostorska neumnost, vendar brez skrbi, čas in prostor sta tisti stalnici, ki za nazaj vedno objektivno sodita in poračunata zgrajeno arhitekturo.

Pri snovanju nove arhitekture ima vsak arhitekt svojo vizijo oz. interpretacijo tega, kaj je idealna rešitev. Zato je prostor odvisen od tega, kdo ga načrtuje. Na neki način je odločitev, kdo bo prevzel kateri projekt, zaradi tega izjemno odgovorna in nasploh verjetno najbolj vplivna.

Toda ali mogoče obstaja univerzalno prava rešitev v arhitekturi? Se pravi, da obstaja absolutna resnica, kako bi moral biti določen prostor oblikovan in ali jo lahko arhitekt prepozna?

Če je še vedno odvisno, kdo načrtuje, in lahko od različnih arhitektov pričakujemo različne oblikovne interpretacije, to samo pomeni, da še nismo povsem regulirani in da še imamo manevrski prostor za avtorsko arhitekturo.

Danes tudi zaradi tehničnega napredka in novih načinov načrtovanja doživlja arhitektura industrijsko razvitega sveta pravi oblikovni eldorado. Še vedno velja oblikovna mantra postmodernizma, ki postavlja v ospredje čustveno plat izražanja, in arhitekti se danes lahko izrazno zelo ločimo.

V modernizmu, kjer je bila bolj poudarjena racionalna plat projektiranja in so v enem obdobju imeli arhitekti po CIAM-u napisanih pet točk dobre arhitekture, so bile razlike manjše in bi za tisto obdobje lahko rekli, da je veljala univerzalno prava rešitev. Danes tega ne moremo več trditi in absolutne resnice, kako naj bi bila videti dobra arhitektura, ni.

Edino, kar nas lahko druži, je iskrenost pri ustvarjanju, prizadevnost, da smo koristni za družbo, in želja po dobri arhitekturi. Sliši se enostavno, pa ni. Najtežje je samemu sebi priznati, kakšen si, in zelo veliko je dejavnikov, ki arhitekta vodijo v skušnjavo, da se prepusti ležernosti in zanemari svojo ustvarjalnost. 

Trenutno je izredno aktualna tema podnebna kriza, h kateri je veliko prispevala tudi gradnja stavb. Ena od idej za ublažitev krize je ta, da je zgrajenih stavb dovolj za vse in bi bilo potrebno obstoječe le obnavljati in jih narediti bolj trajnostne.

Kaj mislite o tej zamisli na globalni ravni in v slovenskem prostoru? Je to možna rešitev ali le radikalna ideja?

Prvinsko ima arhitektura v sebi skrit progresivni značaj in najlažje nam je graditi na novo. Odločitev, da boš najprej naredil oceno in analizo stanja grajenega, se sistemsko lotil prenov in obnov obstoječe arhitekture, jo naredil bolj trajnostno, je lahko politična in zopet kaže na kreativno moč arhitektov.

Že sama analiza je priložnost, da lahko arhitekti malo postanemo in se upremo nenehnemu hlastanju za novim in s tem tudi prevrednotimo svoj vrednostni sistem. Takšno proučevanje obstoječe arhitekture je nenazadnje lahko tudi zelo poučno. Sploh pa je prenova stavb vedno bila strokovno zahtevna naloga in če je vse skupaj še lepo oblikovano, zna biti to velik izziv za arhitekte in prav je, da se pridružimo tovrstni ideji tako na globalni kot na lokalni ravni.

Kaj vi iščete skozi lastno udejstvovanje v arhitekturi? Kaj želite odkriti in kaj spoznati?

Predvsem si želim, da bi bila moja arhitektura koristna, imela uporabno in pripovedno vrednost za čim širše okolje. Ustvarjati si želim sproščeno in uživati ob nastajanju svoje arhitekture. Že dolgo nazaj pa sem odkril, da ni arhitektura tista, ki ne more brez mene, spoznal sem, da sem jaz tisti, ki ne more brez nje.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Hisa-Satler_AB-objekt-2016_foto-Matej-Lozar_14

REGENERATIVNO OBLIKOVANJE ARHITEKTURE PRIHODNOSTI

Kot človeška družba smo pred pomembno odločitvijo. Ali bomo za svoj obstoj in ugodje še naprej porabljali naravne vire, ki so ponekod že popolnoma izčrpani, ali pa bomo spremenili svoje razmišljanje in se s pomočjo tehnologije prilagodili okolju in izzivom, ki nas čakajo.

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Hisa-Satler_AB-objekt-2016_foto-Matej-Lozar_14
Hiša Satler; arhitektura AB objekt, 2016; foto: Matej Lozar

Ali obstaja možnost, da z gradnjo in prenovo stavb zasnujemo sisteme, ki bi nam omogočali, da uporabljene naravne vire povrnemo in hkrati dodatno izboljšamo prostor, v katerem živimo? Kot arhitekti, oblikovalci in načrtovalci imamo definitivno priložnost, da to uresničimo.

Gradnja trajnostnih stavb z zdravimi materiali, tehnologijami in načinom delovanja pripomore k bolj kakovostnemu bivalnemu okolju. Trajnostno načrtovanje ni le odgovor za razbremenitev škodljivih vplivov gradnje na naravo in okolje, temveč predstavlja tudi skrb za ohranjanje našega zdravja.

VPLIV STAVB NA LJUDI

V Parizu je v začetku oktobra potekala mednarodna konferenca ‘Daylight Simposyum + Healthy Buildings Day’, na kateri so strokovnjaki z različnih področij razpravljali o učinkih grajenega prostora na ljudi. Osredotočili so se predvsem na naravno svetlobo in vpliv kakovostno oblikovanih notranjih prostorov na človeka.

Lastnosti stavb in njihovi vplivi so za naše počutje in zdravje ključni, saj kar 65 odstotkov časa preživimo doma, največ v spalnicah. Raziskave kažejo, da eden od šestih ljudi v Evropi, kar je približno 80 milijonov ljudi, živi v nezdravih prostorih.

Kazalniki nezdravih prostorov so slaba naravna osvetlitev, visoka vsebnost CO2, previsoka vlažnost, plesen in prevelika obremenjenost s hrupom. Nezdravo notranje okolje vpliva na občutljivost oz. dovzetnost za določene bolezni kot astma ter alergije.

Zaradi tega so ljudje pogosteje bolni ter odsotni v službah in šolah. Posledično je obremenjena tudi zdravstvena blagajna in ekonomija. Bolezni, ki so posledica bivanja v nezdravih prostorih, stroka imenuje sindrom ‘bolnih stavb’. Tuje raziskave so pokazale, da oboleva okoli 25 odstotkov zaposlenih, ki delajo v bolnih stavbah

V stavbah povprečno preživimo 87 odstotkov svojega časa in dodatnih 6 odstotkov v avtomobilih oz. prevoznih sredstvih. Zato t. i. “generacija notranjosti” brez dvoma močno občuti vplive stavb in grajenega prostora na svoje zdravje, počutje in učinkovitost.

NAŠI PROSTORI SO NAŠE ZDRAVJE

Današnji način življenja vpliva na naš biološki oz. cirkadialni ritem. Naša biološka ura je praviloma usklajena z Zemljinim ritmom in sledi naravni svetlobi. Z industrializacijo v 19. stoletju pa smo spremenili naše navade in se večinoma preselili v notranje prostore.

Zaradi tega prihaja do vse večjega odklona od naravnega biološkega ritma. Vedno bolj je prisoten t. i. “družbeni jet lag”, ki nastane zaradi prilagajanja urnikov družbenim ritmom (delo, prosti čas, obveznosti …) namesto biološkim dejavnikom. Naša biološka ura se “pokvari”, ko nimamo več stika z naravno svetlobo in prižigamo luči, s čimer ustvarjamo umetni bioritem, pravi prof. Till Roenneberg, profesor​ z nemške univerze Ludwig Maximilian. 

Raziskava Inženirskega združenja za osvetlitev iz Severne Amerike, ki jo je Lise Heschong opravila v Kaliforniji, kaže, da so učenci, raziskovalci in prodajalci v klicnih centrih, ki delajo v odprtih, naravno osvetljenih prostorih, uspešnejši, produktivnejši in bolj zdravi kar za 5 do 40 odstotkov.

Poleg naravne osvetlitve, kakovosti zraka in materialov, je pomemben tudi stik z zunanjostjo. Raziskave kažejo, da pogled skozi okno bistveno poveča dobro počutje in učinkovitost. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da približno ⅔ zaposlenih, nima dostopa do naravne osvetlitve in posledično do stika z zunanjostjo. 

Poleg naravne osvetlitve je v notranjih prostorih pomemben tudi pogled navzven, saj vizualna kompleksnost naravnega okolja na človeka deluje pomirjujoče.

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Prenovljena_hisa_na-Vicu_arhitektura_A.Ostan_foto.Miran_kambic
Prenova hiše na Viču; arhitektura: Atelje Ostan Pavlin, 2016; foto: Miran Kambič

REGENERATIVNA ARHITEKTURA PRIHODNOSTI

Klimatska kriza s svojimi učinki postaja vedno bolj nepredvidljiva in nujno je, da gradimo trajnostno, tudi z mislijo na prihodnje generacije. Stavbe so lahko trajnostne ne le z manjšo porabo naravnih virov, temveč tudi s prilagajanjem na nove kontekste, vsebine in klimatske pogoje.

V nasprotju s trajnostno zasnovanimi stavbami, ki temeljijo na konceptu uporabe le najnujnejših naravnih virov in ničelnim vplivom na okolje, regenerativna gradnja omogoča naslednjo stopnjo v razvoju in razmišljanju.

Ali lahko mesta postanejo trajnostni ekosistemi, pri čemer vsak posamezni element prispeva k regeneraciji celotnega cikla od uporabnikov do virov? Ali lahko celo pripomoremo k izboljšanju okolja, v katerem živimo? Imajo stavbe lahko pozitiven vpliv na okolje, ne samo ničelni? 

Obstaja več strategij regenerativnega oblikovanja. Med drugim so to: zbiranje deževnice, ozelenitev fasad in streh, čiščenje in ponovna uporaba odpadne vode, proizvodnja in shranjevanje energije ter energetska učinkovitost stavb. Stavbe lahko skladiščijo ogljik, proizvajajo in hranijo energijo za okoliške skupnosti, čištijo odpadne vode in celo prečiščujejo zrak s fasadnim ovojem.

Nekatere strategije obstajajo že dlje časa, obstaja pa vznemirljiva priložnost za potencialne inovacije v regenerativnem oblikovanju. Stavbe so lahko več kot le zavetišče pred zunanjim svetom. Lahko med drugim poučujejo, navdihujejo in podpirajo zdravje uporabnikov. Sicer so to manj oprijemljivi, a nič manj pomembni učinki regenerativnega oblikovanja.

Izzivi prihodnosti zahtevajo premislek o načinih bivanja sodobne družbe. Neizbežno bo treba tudi premisliti o prostorih, ki jih gradimo ter v njih živimo in delamo. Načini gradnje morajo stremeti tako k vzpostavljanju zdravih bivalnih pogojev kot drastičnemu znižanju ogljičnega odtisa.

Razumevanje sindroma bolnih stavb ter potencialov, ki jih ponuja regenerativna arhitektura, lahko zagotovi boljše bivalne in delovne pogoje ter izniči obremenilni vpliv stavb na okolje in človeka, kar naj bi bil smoter razvoja v bližnji prihodnosti. 

Op.a.: Članek je bil objavljen v zadnji reviji Varčna hiša, ki je izšla ob dogodku Slowwoodlife 2019.

Odlicen projekt nagrada OHS AWARD 2019 Vrtec Pedenjped avtorji: Maja Ivanic, Anja Planinscek in Matjaz Intihar investitor: Mestna obcina Ljubljana

“… KO GRE ZA DECO, JE TUDI NAJBOLJŠE KOMAJ DOVOLJ DOBRO.” – Osvetlitev v vrtcu Pedenjped

Z zgornjo mislijo je imel Oton Župančič pred več kot 100 leti v mislih literaturo, a gotovo je težko nasprotovati trditvi, da lahko misel posplošimo na vso ustvarjanje za otroke. Najmlajšim želimo le najbolj zdravo hrano, najlepša doživetja ter najboljšo izobrazbo. S tem pa tudi najboljše izobraževalne prostore, ki so opremljeni s kakovostnimi materiali ter opremo, katero so izbrali in oblikovali najboljši arhitekti. A pri razmišljanju o materialnosti, ne smemo pozabiti tudi na tisto nematerialno sestavino, ki jo je kot enakovredno označil Le Corbusier v svoji definiciji: »Arhitektura je veličastna igra mas v svetlobi.«

Ko gre za svetlobo, je najboljša gotovo dnevna svetloba. Ne le, da smo ljudje nanjo evolucijsko prilagojeni in da v njej najbolj učinkovito ter z najmanj napora opazujemo svet, obenem naravna svetloba uravnava naše dnevne ritme, uravnoteži naš hormonski sistem, spodbuja budnost in lajša prehod v sen.

Avtorji objekta, Oaza, so s tem zavedanjem zasnovali prostorski koncept vrtca, ki v največji možni meri zagotavlja naravno dnevno osvetlitev vseh prostorov. Velika okna, ki segajoč od tal do stropa opasujejo celoten objekt, svetli naravni materiali, notranji atrij, v katerega se prelivajo vsi skupni hodniki … Opazno je, da so arhitekti delovali s preudarkom in občutkom.

A kljub vsej predanosti ustvarjalcev prostora, jesensko sonce zahaja vsak dan prej in naravna svetloba postaja vedno večje razkošje. Umetna osvetlitev postane neizogibna in skrbno, tehnično podkovano načrtovanje le-te ključni del projekta. Kako dopolniti oziroma nadomestiti naravno svetlobo z umetno? Kako ohraniti značaj ambienta v vseh svetlobnih situacijah? Kako doseči največjo možno energetsko učinkovitost stavbe? Vse to so vprašanja, s katerimi so se soočali ne le arhitekti, temveč skupaj z njimi tudi načrtovalci osvetlitve.

Kakšna svetloba nam pade v oči, ko vstopimo v vrtec Pedenjped?

Ena izmed glavnih karakteristik svetlobe je njena t.i. »temperatura« (zakaj »temperatura«, vam bodo najbolje znali razložiti fiziki). Ko gre za naravno svetlobo se le-ta ob sončnem vzhodu začne pri 5000 stopinj Kelvina in se tekom dneva viša. Ljudje smo na to vsakodnevno spremembo fiziološko prilagojeni, zato ima na nas vsa svetloba nad 5000K dramilen, poživljajoč učinek. Na prvi pogled bi se tako zdelo logično, da bi tudi notranje prostore vrtca opemili s svetili, ki dosegajo čim višjo temperaturo luči. A ljudje žal nismo tako enostavna bitja…

Ko gre za umetne vire svetlobe, nas predolgo bivanje v prostorih z visoko temperaturo svetlobe kmalu začne utrujati. Samo pomislite na vse tiste primere, ko ste morali več ur sedeti v čakalnici, osvetljeni z močnimi neonskimi svetilkami (neonske cevi dajejo svetlobo zelo visoke temperature, nad 5000K). Ne glede na to, kako udobni so bili sedeži, gotovo izkušnja ni bila prijetna.

Osvetljevalci so zato namesto »hladnih« – 5000K svetil, raje izbrali »toplejša«, ki ne presegajo 3000K (poimenovanje gre tukaj samo sebi malo navzkriž). Ta naredijo prostor bolj domač, udobnejši, obenem pa se varovanci Pedenjpeda tako ob času počitka lažje umirijo in z manj godrnjanja sprejmejo svoj zapovedani dremež.

Naravne svetlobe v zaprtih prostorih tako rekoč nikoli ne gledamo neposredno (razen morda kadar se nagnemo skozi okno, da nastavimo obraz pomladnemu soncu), temveč vedno kot razpršene odboje s tal, sten in stropov, kar vzbuja občutek prostorske osvetlitve. Oblikovalci svetlobe so želeli ta učinek sicer poustvariti z uporabo drobnih reflektorskih svetil, ki bi prostor osvetljevala preko njegovih površin. A so naleteli na prepreko pri veljavni zakondaji, ki prepoveduje uporabo usmerjenih luči v šolskih ustanovah.

Otroke (še posebej najmlajše), ki se še kako radi valjajo po tleh, tako ščiti pred pogledom neposredno v vir svetlobe. Reflektorska svetila so zamenjale linijske luči, ki sicer dajejo bolj difuzno umetno svetlobo, a se zato zadržano in elegantno umeščajo v žarkasto geometrijo stropa, v katero se zlijejo ter tako izpoljnujejo še eno izmed želja projektantov – da so svetila čim manj opazna.

V nasprotju s tem splošnim načelom skrivanja svetil, pa so si oblikovalci luči vseeno privoščili igrivo izjemo. Vsaka igralnica vključuje tudi kotiček počitek. Tukaj je bila namesto sistemskega, vgrajenega svetila izbrana luč Konstantina Grčiča »Mayday« – lahka, preprosta, trpežna in cenovno ugodna luč za vtičnico, ki jo je mogoče prosto premikati po prostoru, obešati, prevračati, usmerjati… Torej luč kot objekt, kot oprijemljiv vir svetlobe, ob katerem se lahko malčki učijo o vsakdanjih predmetih in njihovi uporabi.

Ko se naposled zvečeri in počasi zapuščamo vrtec Pedenjped, pride do izraza še druga izjema, drugi kontrast osvetlitve. Medtem, ko so notranji prostori osvetljeni enakomerno, s svetlobo ki čim bolj enotno zapolnjuje ves prostor, so zunanje luči uporabljene ravno obratno. Le tam kjer so nujno potrebne, ter tam, kjer ustvarjajo novo vzdušje prostora. Skrbno postavljeni snopi reflektorjev po tleh rišejo kroge, kot bi prižigali taborne ognje – ob izhodih, ob poteh, ob robovih notranjega atrija… 

In z njimi volumni zaplešejo v luči.

PODATKI O OBJEKTU:
Investitor: Mestna občina Ljubljana
Arhitektura: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič
Projektant: Oaza d.o.o., Ljubljana
Krajinska ureditev: Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, ad krajine, d.o.o.
Gradbene konstrukcije: Iztok Šušteršič, CBD, d.o.o.
Notranja oprema: Maja Ivanič, Anja Planišček, Nena Gabrovec
Označevalni grafični sistem: Primož Fijavž, Studiobotas, d.o.o.
Ilustracije Pedenjpedov: Marjan Manček
Glavni izvajalec GOI del: Makro 5 gradnje, d.o.o. 
Okvirna vrednost investicije: 4.744.000 EUR z DDV
Leto načrtovanja: 2015–2017
Izvedba: 2018
Parcela: 5.212 m2
Neto površina objekta: 1.657 m2
Letna poraba energije: visoki B1 energetski razred: potrebna toplota za ogrevanje 17 kWh/m2a (energetska izkaznica)
Fotografije: Miran Kambič