Arhitektura

LES V SODOBNIH JAVNIH OBJEKTIH

V času epidemije ste gotovo že zasledili informacijo, kako se je ponekod izboljšala kakovost zraka in kako naj bi nekatere živali ponovno naselile določena območja, kjer jih že dolgo ni bilo. Vse gospodarske panoge so deloma ustavile svoje delovanje in v času mirovanja vidimo, kako velik je odtis čoveka na okolje. Gradbeni sektor, katerega del je tudi Arhitektura, ima močan vpliv na podnebne spremembe, zato je pomembno kako in iz kakšnih materialov gradimo ter prenavljamo stavbe.

Tudi letos smo v program festivala uvrstili Expano – Vrata v Pomurje. Arhitektura: SoNo arhitekti, AU arhitekti, Foto. Matjaž Očko

Lesena gradnja lahko s pravilnim izborom lesa iz trajnostno upravljanih gozdov, vrsto konstrukcije in načina gradnje izpolnjuje bistvene zahteve sodobne trajnostne gradnje, ki zmanjšuje obremenitev okolja. V nasprotju z umetnimi materiali je les naravni proizvod, ki nastaja s procesom fotosinteze in energijo sonca. Pri rasti drevesa se veže približno ena tona ogljikovega dioksida, končni leseni izdelki pa lahko v obdobju uporabe, tudi tisočletja skladiščijo ogljikov dioksid.   

Lesena nadstrešna konstrukcija nove zunanje tržnice v medvodah. Arhitektura: 3biro, Foto: Miran kambič

V Sloveniji opažamo porast stanovanjske gradnje iz lesa, to so predvsem zasebni, manjši  objekti. Kar nas letos še posebej navdušuje, pa je število javnih in izobraževalnih objektov, ki so del programa 11. festivala Odprte hiše Slovenije in uporabljajo les na najrazličnejše načine. Kot konstrukcijske elemente, lesene fasadne obloge ter za oblikovanje interierja in različnih kosov pohištva. To kaže na vse večje zavedanje o pomenu kakovostno in trajnostno oblikovanih prostorov v javni rabi.

Velodrom in atletska dvorana v Češči vasi. Arhitektura: Air arhitekti, Foto: arhiv biroja

Lesene stavbe imajo veliko pozitivnih lastnosti. Nudijo visoko stopnjo bivalnega ugodja, v notranjosti prostorov je tako ugodnejša mikroklima, saj les uravnava zračno vlažnost. Znanstveniki ugotavljajo, da poučevanje in izobraževanje v lesenih prostorih spodbuja kreativnost in večjo motivacijo za pridobivanje znanj.

Vrtec Kamnitnik. Arhitektura: Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič, Foto: Miran Kambič

Nova telovadnica OŠ Vižmarje Brod. Arhitektura: Medprostor, Foto: Miran Kambič

Telovadnica OŠ Stražišče pri Kranju. Arhitektura: Plan B, Foto: Miran Kambič

 

Vse objekte si lahko ogledate v virtualni predstavitvi letošnjega programa. Vabljeni!

VIRTUALNI OGLED FESTIVALA OHS 2020

Vabljeni k virtualnemu ogledu festivala OHS 2020 – v petek, 17. 4. po 17. uri!

 

V vikendu, ki sledi, bi morali organizirati 11. festival odlične arhitekture in po vsej Sloveniji odpreti vrata stavb. Na letošnji festival se je prijavilo več kot 100 odličnih arhitektov, dogovorili smo se z več kot 100 lastniki in upravljalci stavb, napisali več kot 200 predstavitvenih tekstov in organizirali že 50 prostovoljcev. Šestčlanska žirija je opravila svoje delo in izbrala vrhunske objekte za predstavitev na 11. festivalu OHS pod naslovom »Arhitektura za prihodnje generacije«. Tik pred izvedbo festivala pa nas je zaustavila epidemija in nam onemogočila nadaljevanje.

 

Odločili smo se, da festival vseeno odpremo 17. 4. 2020 ob 17h na naši spletni platformi 

in predstavimo odlične projekte, ki so se uvrstili v letošnji program.

Če se bo jeseni stanje umirilo in bodo vladni ukrepi dovoljevali druženje, pa bomo festival v živo izpeljali med 25. in 27. septembrom 2020.

 

 

 

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

O ARHITEKTURI PRIHODNOSTI Z OONO HORX-STRATHERN – Podkast ODPRTO #07

V 7. oddaji podkasta ODPRTO govorimo o arhitekturi prihodnosti. Z nami je Oona Horx-Strathern iz Zukunftsinstituta, ki s pomočjo družbeno-demografskih trendov že 25 let predvideva prihodnost bivanja.

podkast odprto 07 o arhitekturi prihodnosti oona Horx-Strathern

Z Oono se pogovarjamo o tem, kateri svetovni trendi vplivajo na prihodnost arhitekture, kako bomo v prihodnosti bivali ter kako vplivajo družbeno-demografski trendi na razvoj prostora.


Ikonični film iz leta 1982 Iztrebljevalec (“Blade Runner”) je postavljen v Los Angeles naše sedanjosti, v leto 2019. Ustvarjalci filma so velemesto in družbo prihodnosti v nekaterih pogledih upodobili pravilno, v drugih pa napačno. Naprimer …

Pravilno so napovedali, da bo videoklic povsem vsakdanja praksa. Prav tako so zadeli, da bodo stanovanja postala zelo majhna – glavni lik živi v mikro stanovanju. So se pa zmotili glede naprednih robotov, ki jih na prvi pogled praktično ni mogoče ločiti od ljudi in pa klasiki skoraj vseh futurističnih vizij, letečih avtomobilov – katere še vedno vsi nestrpno pričakujemo.

Filmi o prihodnosti so skoraj edini vir, kjer lahko uzremo vizije ali pa ideje o tem, kako bo v prihodnosti izgledala arhitektura. Pri tem gre največkrat za preambiciozne ali pa drzne predstave, ki se le redko izpolnijo oz. je potrebno več časa, da se realizirajo, saj se prostor v resnici spreminja zelo počasi.

Kako potem uzreti realističen pogled na prostor prihodnosti? Ena od možnosti je slediti družbeno-demograskim trendom in razumeti, kako lahko ti vplivajo na prostorski razvoj. Ravno s tem se ukvarja današnja sogovornica, ki nas bo popeljala v arhitekturo prihodnosti in nas hkrati prizemljila v pričakovanjih, da nas ne odnese predaleč.

Zakaj vas prihodnost tako zanima? Ne mislim poklicno, ampak čisto zasebno.

Težko vprašanje. O tem še nisem razmišljala. O prihodnosti vedno razmišljam v povezavi s svojim delom, arhitekturo, mesti … Nikoli pa nisem pomislila, zakaj me pravzaprav zanima prihodnost. Morda zato, ker se je moj mož, ko sva se spoznala, navduševal nad znanstveno fantastiko in prihodnostjo, zato sva se veliko pogovarjala o tem. Kasneje sva na podlagi nadaljnjih študij ustanovila svoj inštitut. Razmišljala sva, kako si predstavljava prihodnost in kako bi lahko prispevala k temu, da bi bila boljša. V Hamburgu sva ustanovila Trendbüro, ki se je kasneje razvil v Zukunftsinstitut, Inštitut za prihodnost. S tem se ukvarjava že 25 let. Začeli smo z omejenimi trendi, zdaj pa proučujemo obsežne družbeno-demografske trende. Z leti smo zrasli in se razvili.

Zelo zanimivo. Prihodnost zadeva vse, vsi se sprašujemo, kaj se bo zgodilo zlasti na področju arhitekture. Na Inštitutu za prihodnost ste opredelili dvanajst megatrendov, ki se pojavljajo v družbah po vsem svetu. S kakšnimi merili ste jih oblikovali? 

Teh dvanajst megatrendov je kot revolucija, ki poteka v počasnem posnetku. Razvili so se organsko, zaznali smo jih že pred leti in nato opazovali, kako so rasli v skupinah. Vsaka od njih predstavlja megatrend. Govorimo na primer o megatrendu urbanizacije, ekologije ali ženskega vprašanja. Vse to so trendi, ki so z leti zrasli v obliki konglomeratov. Zanimivo je, da so vsi povezani med sabo. Nobenega od njih si ne moremo zamisliti brez drugih. Če ga želimo bolje razumeti, da bi imeli od njega kakšno korist, moramo razmišljati o njegovih povezavah z drugimi. Poglejmo na primer ekologijo in urbanizacijo: opažamo trend ozelenitve mest. V tem so vzporednice med trendi, vse je zelo tridimenzionalno. To lahko ponazorimo z zemljevidom, podobnim načrtu prog podzemne železnice. Predstavljajte si podzemno v Londonu ali New Yorku, tako vidimo megatrende. Vsakega označimo z drugo barvo, kot železniške proge, in vsi so povezani. Vsak ima tudi številne postaje – to so manjši trendi, ki sestavljajo velike. Tako si morate to predstavljati. 

podkast-07-o-arhitekturi-prihodnosti-Oona-Horx-Strathern-12-mega-trendov-shema
Zemljevid 12 megatrendov (vir: Zukunftsinstitut)

Megatrendi so družbeni premiki, ki kažejo na spremembe v načinu življenja in delovanja, v komunikacijah, druženju in tako dalje. Kako te spremembe vplivajo na grajeno okolje, arhitekturo in gradbeništvo? Ali pa je morda obratno – grajeno okolje vpliva na našo komunikacijo in način življenja?

Mislim, da proces poteka v obeh smereh. Naša družba se sooča z izzivom, kako z boljšo arhitekturo izboljšati kakovost življenja. Pri megatrendu individualizacije opazimo, da so se družine spremenile. Nekoč so družinski člani ostali skupaj, družine so imele enega ali dva otroka. Danes obstaja veliko več vrst in modelov družin: sestavljene družine, z otroki različnih partnerjev, družine, ki ne živijo skupaj. Družba je veliko bolj individualizirana. Zanimivo pa je, da se pri vsakem megatrendu pojavi nasprotni trend. Bolj ko vsak posameznik živi v svojem mehurčku, bolj potrebuje oporo drugih. Zato se pojavlja trend skupnih življenjskih prostorov, recimo v stanovanjskih blokih in v skupnih delovnih prostorih. To kaže, da ne želimo živeti in delati sami, tudi ko bi lahko delali od doma, saj smo digitalizirani, mobilni in prilagodljivi. Podobno velja za bivanje. V Evropi imamo visok delež samskih gospodinjstev, vendar ljudje potrebujejo povezanost in odnose s prijatelji. Nekdanjih družinskih struktur ni več, ljudje ne živijo v istem kraju kot njihovi starši, sorojenci ali stari starši. To se odraža v nasprotnem trendu, v iskanju novih oblik skupnosti in družin. Gre za klasičen trend in njegov nasprotni trend.

Ko govorimo o arhitekturi, običajno omenjamo dizajn, funkcionalnost in tehnologijo. Redko se posvetimo uporabnikom arhitekture. Menite, da je sodobna arhitektura dovolj osredotočena na človeka? Ali arhitekti dovolj udejanjajo družbene spremembe v svojih dizajnih? 

Vse bolj se zavedamo, kako arhitektura vpliva na duševnost in na kakovost življenja. Obstaja novo področje, imenovano nevroarhitektura, ki upošteva nevrološko znanost – kako prostori vplivajo na možgane in na počutje. Dober primer tega so mikrostanovanja, saj si ljudje, ki živijo sami, ne morejo privoščiti velikih, vendar to zmanjšuje njihov občutek ugodja. Majhni prostori niso nujno prijetni; v možganih lahko sprožijo preplah zaradi utesnjenosti, zato nam je v majhnih prostorih lahko neudobno. Zadnje čase se arhitektura tega zaveda, ali pa vsaj dobri arhitekti. Spoznali so, da ljudje, ki živijo v majhnih stanovanjih, potrebujejo prostore, ki to uravnotežijo, na primer skupne prostore v bloku, kuhinjo, knjižnico ali skupen dnevni prostor. Vse več vemo o tem, kako arhitektura vpliva na nas.

Kmalu bo tu leto 2020. Nekoč smo mislili, da bomo takrat že imeli leteče avtomobile in osebne robote, da bomo živeli na Marsu in podobno. Nič od tega se še ni uresničilo. Kakšna pa bodo mesta prihodnosti glede na vaše raziskave in pogled na prihodnost?

Ne smemo pozabiti, da je to počasen proces. Mesta leta 2030 ne bodo bistveno drugačna od današnjih, saj je proces prilagajanja počasen. Zanimivo, pred časom sem raziskovala različna videnja prihodnosti in brala tudi o Ljubljani. V 60. letih prejšnjega stoletja mestnih načrtovalcev niso skrbele ceste ali javni prevoz, saj so menili, da bomo v prihodnosti vsi potovali po zraku. Kaže, da imate zato toliko težav v prometu. To nas uči, da pri fantaziranju o prihodnosti ne smemo pozabiti na praktično, človeško razsežnost, drugače lahko sprejmemo napačne odločitve. 

Kakšni bodo domovi prihodnosti? Kako se lahko oblikovanje prilagodi družbenim spremembam, ki jih omenjate?

Če razmišljamo o prihodnosti, moramo graditi ekološko. Močno podpiram gibanje, imenovano »gradnja od začetka do začetka«, cradle to cradle building. Pomeni, da lahko stavbo ob koncu njene življenjske dobe skoraj povsem razstavimo in ponovno uporabimo vse materiale. To bo v prihodnosti zelo pomembno, čeprav je za zdaj še drago. Trenutno pa opažamo, da se pojavlja odpor proti tako imenovanim pametnim domovom, polnim tehnologije, ki jo lahko upravljamo s tabličnim računalnikom, kar naj bi bilo sijajno. Vendar to, zanimivo, preprečuje komunikacijo med ljudmi, saj samo še brskamo po zaslonih. Ljudje, ki imajo doma Alexo, Echo Dot in podobne digitalne pomočnike, se ne pogovarjajo več med sabo, le še z napravami. Zato že opažajo težave v medsebojnih odnosih. To imenujemo tehnoferenca – tehnologija ovira komunikacije. Preseči moramo to navdušenje nad tehnologijo in se vrniti v bolj analogno življenje. Tehnologija je koristna in potrebna s stališča ekologije, saj nam omogoča bolj energetsko učinkovite domove. Vendar moramo biti previdni pri tem, kako jo vpeljujemo v zasebno življenje. Visokotehnološke rešitve morajo biti nizkotehnološke.

Kaj bi svetovali arhitektom, da bodo bolje načrtovali mesta in stavbe prihodnosti? Kakšen namig?

Kot arhitekti in načrtovalci mest bi morali imeti v mislih eno samo besedo: odnosi. Tako kot ameriška arhitektka Jeanne Gang, ki ne gradi hiš, temveč odnose, kajti mesta so ljudje. Svoje zgradbe skuša organizirati tako, da ljudje sami od sebe težijo k druženju. V svetu, v katerem smo vse bolj osamljeni in digitalizirani, v katerem težko komuniciramo iz oči v oči, ustvarja možnosti za analogno komuniciranje. Kot recimo v nebotičniku Aqua v Chicagu, ki je oblikovan kot navpična vas.

Studio-Gang-nebotičnik-Aqua
Nebotičnik Aqua, Chicago (avtor: Studio Gang)

Želela je posnemati vodoravno sosedsko komunikacijo, zato je nalašč oblikovala balkone tako, da se sosedje vidijo in so skoraj prisiljeni v pogovarjanje. Kot bi se pogovarjali čez vrtno ograjo, vendar po vertikali. To so koristne zvijače, ki nam v prihodnosti lahko koristijo. Zdi se mi lepo, da ljudi v mestih prihodnosti na tak način spodbudimo k analognemu komuniciranju. 


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

Kako uresničiti kakovosten projekt vrtca ali šole? Vrtec Kamnitnik

VRTEC KAMNITNIK, avtorji arhitekture: Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič foto: Miran Kambič

Vabimo vas na predstavitev vrtca Kamnitnik, kjer bomo skupaj z različnimi sogovorniki predstavili tiste temelje projekta, ki so bili ključni za kakovostno realizacijo: od arhitekturne zasnove do dialoga z naročnikom in poznavanjem vpliva kakovosti notranjega prostora na otroka.

Dogodek bo v torek, 17. 3. 2020, od 9. – 11. ure, v zbornici vrtca Kamnitnik v Škofji Loki. Namenjen je arhitektom, inženirjem in projektantom ter ravnateljem in drugim vodstvenim delavcem vrtcev in šol ter zaposlenim v investicijskih oddelkih občin, ki se ali se boste v prihodnje srečali z načrtovanjem vrtca ali šole. Pridobili boste izkušnjo ter nove uporabne informacije na primeru odlične prakse, s pomočjo katerih boste nadgradili svoje znanje o načrtovanju kakovostnih vzgojno-izobraževalnih prostorov vrtcev in šol.

Člani ZAPS prejmejo za udeležbo na dogodku 2 kreditni točki, sklop B in Priročnik za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe.

PROGRAM:

  • Sprejem in pozdrav – Janja Bogataj, ravnateljica vrtca
  • Uvodni nagovor – Lenka Kavčič, Odprte hiše Slovenije
  • Izkušnje iz poteka izgradnje vrtca – Janja Bogataj, ravnateljica vrtca
  • Predstavitev arhitekture vrtca – arhitekti Mojca Gregorski, Miha Kajzelj, Matic Lašič
  • Vpliv parametrov notranjega okolja na otroke in priporočila – Živa Kristl, UL FG
  • Priporočila za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe – Neža Močnik, Velux
  • Čas za pogovor, debato in vprašanja
  • Voden ogled vrtca

Prijave sprejemamo do 13.3.2020 na naslovu: PRIJAVA

Člani ZAPS prejmejo za udeležbo na dogodku 2 kreditni točki, sklop B.

Vsi udeleženci prejmejo Priročnik za načrtovanje kakovostne dnevne svetlobe brezplačno.

Več informacij na info@odprtehiseslovenije.org

Vljudno vabljeni!  

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

O ODNOSIH DO PROSTORA Z NANDETOM KORPNIKOM – Podkast ODPRTO #05

V peti oddaji podkasta ODPRTO razglabljamo o nekaterih temeljnih arhitekturnih vprašanjih. Govorimo o tem, kako prostori nastajajo, kakšen pomen imajo in kako vplivajo na naša življenja. Z nami je arhitekt in prejemnik Platinastega svinčnika ZAPS, Nande Korpnik.

O odnosih do prostora podkast Osprto 05 Nande Korpnik

Z Nandetom smo govorili o poklicu arhitekta, o odnosu do obstoječega prostora ter razlikami med arhitekturo, umetnostjo in obrtjo.


Arhitektura je kot dejavnost izjemno raznolika in kompleksna. Hkrati pa zelo subjektivna, saj jo je težko znanstveno opredeliti oz. definirati. Včasih spominja na filozofijo, kjer se skozi debate in razmišljanja dokopljemo do določenih resnic. Arhitektura je torej iskanje resnice. Resnice prostora, družbe, časa, kulture in tudi samih avtorjev.

Pri iskanju resnice pa v arhitekturi le malokrat pridemo do dna. Po navadi se iskanje nadaljuje v naslednjih generacijah. Odkriva se nove poglede, obuja stare tradicije, preizkuša tehnične zmogljivosti in preverja obstoječe zakonitosti. A čeprav ima arhitektura to filozofsko plat, je po funkciji povsem utilitarna.

Njen namen je, da nas ščiti pred vremenskimi vplivi, nam nudi varno okolje in tvori prostor, kjer bivamo in se družimo. V tej svoji polarnosti je arhitektura razpeta med duhovnostjo samorefleksije in materialnostjo fizičnega sveta. S tem pa ustvarja široko polje za lastno upodabljanje.

Arhitektura je vedno določen poseg v obstoječi prostor. Ta pa je posledica več tisoč posegov različnih družb in civilizacij, ki so na temm prostoru živele.

Tako ob vsakem novem projektu arhitekt z novim posegom razvija zgodbo prostora naprej. Pri tem pa je jasno, da za njim prihajajo še drugi in da je on le ena beseda v dolgem romanu prostora.

Kakšen pomen zares imata v tem kontekstu posamezen projekt in arhitektovo delo?

Arhitektovo delo naj bo pomensko in vsebinsko predvsem iskren komentar svojega časa, avtorja in naročnika. Nenazadnje naj bi se ocenjevanje arhitekture za nazaj vedno začelo v razumevanju časa, ko je nastajala.

Nerealno je pričakovati, da bo vsaka arhitektura zgodovinsko manifestna. Če že realno zapiše svoj čas in mu v svoji življenjski dobi služi dobro, je lahko arhitekt zadovoljen.

Danes je popularno, da se tradicija in dediščina cenita in skušata ohraniti. Po eni strani je to hvalevredno in spoštljivo do tega, kar je bilo. Po drugi strani pa se poraja vprašanje, ali konservativnost omejuje razvoj prostora.

Na primer po drugi svetovni vojni so bila nekatera mesta dobesedno zravnana z zemljo. Nato so jih zgradili povsem na novo in na takrat sodoben način.

Res je, da se je izgubilo veliko dediščine, hkrati pa se je tudi razvilo nekaj povsem novega, kar se prej ni moglo. Kako gledate na to?

Zanimivo vprašanje, ki je aktualno že dobrih sto let od začetka sodobnega konservatorstva. Vseskozi se polemizira, kaj obnoviti, kaj rekonstruirati na novo, koliko svobode pustiti arhitekturnim predelavam.

Zanimiv primer je moj paviljon za prezentacijo arheoloških ostalin in situ v Celju, ki je nagrajen z evropsko nagrado Europa Nostra. Ocenjevalna komisija je zapisala, da je to dober primer ohranjanja in predstavitve arheoloških ostalin in situ v urbanem kontekstu, kar je izziv, s katerim se pogosto srečujemo po vsej Evropi. Zasnova paviljona ‒ premišljena in nevsiljiva zgradba ‒ je skladno integrirana v obstoječi ulični niz in ohranja njegovo kontinuiteto.

Moja arhitektura se je precej podredila svoji vsebini, pravzaprav je kreativno in likovno celo sledila zatečenemu urbanemu stanju in je ocenjena kot obogatitev starega mestnega jedra. Po drugi strani pa sta odkritje arheoloških ostalin in odločitev, da se jih prezentira s paviljonsko pritlično stavbo, povozila veljavni prostorski akt, ki na tem mestu predpisuje stavbno plombo in pozidavo do višin vencev sosednjih stavb.

Novogradnja naj bi tvorila videz strnjene ulične večnadstropne zazidave. Lahko bi rekli, da se je arheologija postavila nad veljavni vzorec arhitekturnega urejanja starega mestnega jedra v Celju. Takšno, kot je danes, bi jo lahko celo označili kot urbanistično napako; jaz kot ustvarjalec pa jo vidim kot abstrakcijo ruševine, ki je bila na tem mestu ‒  kot arhitekturno skulpturo.

paviljon za prezentacijo arheleogije Celje Nande Korpnik
Paviljon za prezentacijo arheleogije Celje, 2016; avtor: Nande Korpnik, foto: Miran Kambič

Zanimiv primer, pri katerem lahko razumemo, da ni enoznačnega odgovora, kaj naj prevlada in kako se doseže harmonija med starim in novim. Moje mnenje je: dokler nas ostanki arhitekturne preteklosti kulturno bogatijo in nam ne predstavljajo prevelike ekonomske motnje, je sobivanje staro-novo dobrodošlo.

Ena večnih dilem v arhitekturi je tudi ta, ali je arhitektura umetnost ali obrt. V sodobnem času se je vmešal še tretji pojem, in sicer posel. Kako bi vi opredelili arhitekturo?

Danes je arhitektura posel, za katerega je potrebno veliko obrtnega znanja in je tudi lahko umetnost. Če razumemo arhitekturo kot umetnost, se moramo zavedati, da ima dobra arhitektura v sebi skrito varnostno kodo, ki se razume kot uporabna vrednost stavb.

Arhitektura naj bi vedno nečemu tudi praktično služila, kar nas kot ustvarjalce mogoče ovira, ker se ne počutimo povsem svobodni v kreativnem izražanju, lahko pa to razumemo kot privilegij, ki nam pripoveduje, da smo vpeti v realni svet in je naša arhitektura lahko najbolj stvaren odsev svojega časa.

Gre za privilegij, ki za ostale umetniške zvrsti ni samoumeven. Zame naj bi imela arhitektura najprej uporabno vrednost, če pa se uspe vzpostaviti še kot umetniško delo, ki se odlikuje s pripovedno vrednostjo, lahko govorimo o dobri arhitekturi.

Nekoč je bila arhitektura rezervirana za najprestižnejše objekte, medtem ko je bila ljudska arhitektura v domeni obrtnikov in samograditeljev ter posledično bolj trdno stkana z ljudsko tradicijo.

Danes je poklic reguliran in prostorska zakonodaja vedno bolj zapletena, na prostor pa vplivajo predvsem stroka, politika in kapital. Medtem pa še vedno vsi živimo in uporabljamo arhitekturo in prostor.

Ali je večina ljudi danes odrezana od možnosti izražanja v arhitekturi in kako to vpliva na bivanjsko kulturo? Se zaradi tega pojavlja vedno večja želja po javni participaciji v arhitekturi?

Nekoč je bilo verjetno arhitektom lažje, bili so svobodnejši pri načrtovanju stavb. Modernizem je razširil interesno polje arhitekture tudi na stanovanjsko gradnjo. Posledica vedno večjega vključevanja družbenih in tehničnih normativov je, da se projektiranje vedno bolj regulira, kar je v nasprotju z avtorsko svobodo.

Še več, včasih se zdi, da vse skupaj vodi v spreminjanje avtorskih arhitektov v trodimenzionalne uradnike, ki predvsem izpolnjujejo predpisane standarde. Ampak umetnost vedno najde pot in arhitektom še vedno uspeva načrtovati nove in nove avtorsko zanimive in ikonične stavbe. Tudi na bolj preprostih objektih zaznavamo željo po lepo oblikovanih prostorih in stavbah.

Še nikoli ni bila arhitektura tako vseprisotna in nikoli v zgodovini se ni z njo ukvarjalo tako veliko ljudi. Tudi laična javnost si vedno bolj želi vključenosti v oblikovanje svojega življenjskega prostora, kar nas poklicne arhitekte malo jezi, po drugi strani pa lahko razumemo njihovo angažiranje kot zavedanje pomembnosti dobre arhitekture in prostorskega oblikovanja in njihovo željo po večji vključenosti v arhitekturo.

Problem je, ker ni prevladujoče “inštrukcijsko formalne ideologije” in je dovoljeno marsikaj. Jaz sem optimist, danes res lahko nastane tudi kakšna prostorska neumnost, vendar brez skrbi, čas in prostor sta tisti stalnici, ki za nazaj vedno objektivno sodita in poračunata zgrajeno arhitekturo.

Pri snovanju nove arhitekture ima vsak arhitekt svojo vizijo oz. interpretacijo tega, kaj je idealna rešitev. Zato je prostor odvisen od tega, kdo ga načrtuje. Na neki način je odločitev, kdo bo prevzel kateri projekt, zaradi tega izjemno odgovorna in nasploh verjetno najbolj vplivna.

Toda ali mogoče obstaja univerzalno prava rešitev v arhitekturi? Se pravi, da obstaja absolutna resnica, kako bi moral biti določen prostor oblikovan in ali jo lahko arhitekt prepozna?

Če je še vedno odvisno, kdo načrtuje, in lahko od različnih arhitektov pričakujemo različne oblikovne interpretacije, to samo pomeni, da še nismo povsem regulirani in da še imamo manevrski prostor za avtorsko arhitekturo.

Danes tudi zaradi tehničnega napredka in novih načinov načrtovanja doživlja arhitektura industrijsko razvitega sveta pravi oblikovni eldorado. Še vedno velja oblikovna mantra postmodernizma, ki postavlja v ospredje čustveno plat izražanja, in arhitekti se danes lahko izrazno zelo ločimo.

V modernizmu, kjer je bila bolj poudarjena racionalna plat projektiranja in so v enem obdobju imeli arhitekti po CIAM-u napisanih pet točk dobre arhitekture, so bile razlike manjše in bi za tisto obdobje lahko rekli, da je veljala univerzalno prava rešitev. Danes tega ne moremo več trditi in absolutne resnice, kako naj bi bila videti dobra arhitektura, ni.

Edino, kar nas lahko druži, je iskrenost pri ustvarjanju, prizadevnost, da smo koristni za družbo, in želja po dobri arhitekturi. Sliši se enostavno, pa ni. Najtežje je samemu sebi priznati, kakšen si, in zelo veliko je dejavnikov, ki arhitekta vodijo v skušnjavo, da se prepusti ležernosti in zanemari svojo ustvarjalnost. 

Trenutno je izredno aktualna tema podnebna kriza, h kateri je veliko prispevala tudi gradnja stavb. Ena od idej za ublažitev krize je ta, da je zgrajenih stavb dovolj za vse in bi bilo potrebno obstoječe le obnavljati in jih narediti bolj trajnostne.

Kaj mislite o tej zamisli na globalni ravni in v slovenskem prostoru? Je to možna rešitev ali le radikalna ideja?

Prvinsko ima arhitektura v sebi skrit progresivni značaj in najlažje nam je graditi na novo. Odločitev, da boš najprej naredil oceno in analizo stanja grajenega, se sistemsko lotil prenov in obnov obstoječe arhitekture, jo naredil bolj trajnostno, je lahko politična in zopet kaže na kreativno moč arhitektov.

Že sama analiza je priložnost, da lahko arhitekti malo postanemo in se upremo nenehnemu hlastanju za novim in s tem tudi prevrednotimo svoj vrednostni sistem. Takšno proučevanje obstoječe arhitekture je nenazadnje lahko tudi zelo poučno. Sploh pa je prenova stavb vedno bila strokovno zahtevna naloga in če je vse skupaj še lepo oblikovano, zna biti to velik izziv za arhitekte in prav je, da se pridružimo tovrstni ideji tako na globalni kot na lokalni ravni.

Kaj vi iščete skozi lastno udejstvovanje v arhitekturi? Kaj želite odkriti in kaj spoznati?

Predvsem si želim, da bi bila moja arhitektura koristna, imela uporabno in pripovedno vrednost za čim širše okolje. Ustvarjati si želim sproščeno in uživati ob nastajanju svoje arhitekture. Že dolgo nazaj pa sem odkril, da ni arhitektura tista, ki ne more brez mene, spoznal sem, da sem jaz tisti, ki ne more brez nje.


Podkastu ODPRTO lahko prisluhnite na:

Prisluhnite prostoru. Prisluhnite podkastu ODPRTO!

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Hisa-Satler_AB-objekt-2016_foto-Matej-Lozar_14

REGENERATIVNO OBLIKOVANJE ARHITEKTURE PRIHODNOSTI

Kot človeška družba smo pred pomembno odločitvijo. Ali bomo za svoj obstoj in ugodje še naprej porabljali naravne vire, ki so ponekod že popolnoma izčrpani, ali pa bomo spremenili svoje razmišljanje in se s pomočjo tehnologije prilagodili okolju in izzivom, ki nas čakajo.

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Hisa-Satler_AB-objekt-2016_foto-Matej-Lozar_14
Hiša Satler; arhitektura AB objekt, 2016; foto: Matej Lozar

Ali obstaja možnost, da z gradnjo in prenovo stavb zasnujemo sisteme, ki bi nam omogočali, da uporabljene naravne vire povrnemo in hkrati dodatno izboljšamo prostor, v katerem živimo? Kot arhitekti, oblikovalci in načrtovalci imamo definitivno priložnost, da to uresničimo.

Gradnja trajnostnih stavb z zdravimi materiali, tehnologijami in načinom delovanja pripomore k bolj kakovostnemu bivalnemu okolju. Trajnostno načrtovanje ni le odgovor za razbremenitev škodljivih vplivov gradnje na naravo in okolje, temveč predstavlja tudi skrb za ohranjanje našega zdravja.

VPLIV STAVB NA LJUDI

V Parizu je v začetku oktobra potekala mednarodna konferenca ‘Daylight Simposyum + Healthy Buildings Day’, na kateri so strokovnjaki z različnih področij razpravljali o učinkih grajenega prostora na ljudi. Osredotočili so se predvsem na naravno svetlobo in vpliv kakovostno oblikovanih notranjih prostorov na človeka.

Lastnosti stavb in njihovi vplivi so za naše počutje in zdravje ključni, saj kar 65 odstotkov časa preživimo doma, največ v spalnicah. Raziskave kažejo, da eden od šestih ljudi v Evropi, kar je približno 80 milijonov ljudi, živi v nezdravih prostorih.

Kazalniki nezdravih prostorov so slaba naravna osvetlitev, visoka vsebnost CO2, previsoka vlažnost, plesen in prevelika obremenjenost s hrupom. Nezdravo notranje okolje vpliva na občutljivost oz. dovzetnost za določene bolezni kot astma ter alergije.

Zaradi tega so ljudje pogosteje bolni ter odsotni v službah in šolah. Posledično je obremenjena tudi zdravstvena blagajna in ekonomija. Bolezni, ki so posledica bivanja v nezdravih prostorih, stroka imenuje sindrom ‘bolnih stavb’. Tuje raziskave so pokazale, da oboleva okoli 25 odstotkov zaposlenih, ki delajo v bolnih stavbah

V stavbah povprečno preživimo 87 odstotkov svojega časa in dodatnih 6 odstotkov v avtomobilih oz. prevoznih sredstvih. Zato t. i. “generacija notranjosti” brez dvoma močno občuti vplive stavb in grajenega prostora na svoje zdravje, počutje in učinkovitost.

NAŠI PROSTORI SO NAŠE ZDRAVJE

Današnji način življenja vpliva na naš biološki oz. cirkadialni ritem. Naša biološka ura je praviloma usklajena z Zemljinim ritmom in sledi naravni svetlobi. Z industrializacijo v 19. stoletju pa smo spremenili naše navade in se večinoma preselili v notranje prostore.

Zaradi tega prihaja do vse večjega odklona od naravnega biološkega ritma. Vedno bolj je prisoten t. i. “družbeni jet lag”, ki nastane zaradi prilagajanja urnikov družbenim ritmom (delo, prosti čas, obveznosti …) namesto biološkim dejavnikom. Naša biološka ura se “pokvari”, ko nimamo več stika z naravno svetlobo in prižigamo luči, s čimer ustvarjamo umetni bioritem, pravi prof. Till Roenneberg, profesor​ z nemške univerze Ludwig Maximilian. 

Raziskava Inženirskega združenja za osvetlitev iz Severne Amerike, ki jo je Lise Heschong opravila v Kaliforniji, kaže, da so učenci, raziskovalci in prodajalci v klicnih centrih, ki delajo v odprtih, naravno osvetljenih prostorih, uspešnejši, produktivnejši in bolj zdravi kar za 5 do 40 odstotkov.

Poleg naravne osvetlitve, kakovosti zraka in materialov, je pomemben tudi stik z zunanjostjo. Raziskave kažejo, da pogled skozi okno bistveno poveča dobro počutje in učinkovitost. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da približno ⅔ zaposlenih, nima dostopa do naravne osvetlitve in posledično do stika z zunanjostjo. 

Poleg naravne osvetlitve je v notranjih prostorih pomemben tudi pogled navzven, saj vizualna kompleksnost naravnega okolja na človeka deluje pomirjujoče.

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Prenovljena_hisa_na-Vicu_arhitektura_A.Ostan_foto.Miran_kambic
Prenova hiše na Viču; arhitektura: Atelje Ostan Pavlin, 2016; foto: Miran Kambič

REGENERATIVNA ARHITEKTURA PRIHODNOSTI

Klimatska kriza s svojimi učinki postaja vedno bolj nepredvidljiva in nujno je, da gradimo trajnostno, tudi z mislijo na prihodnje generacije. Stavbe so lahko trajnostne ne le z manjšo porabo naravnih virov, temveč tudi s prilagajanjem na nove kontekste, vsebine in klimatske pogoje.

V nasprotju s trajnostno zasnovanimi stavbami, ki temeljijo na konceptu uporabe le najnujnejših naravnih virov in ničelnim vplivom na okolje, regenerativna gradnja omogoča naslednjo stopnjo v razvoju in razmišljanju.

Ali lahko mesta postanejo trajnostni ekosistemi, pri čemer vsak posamezni element prispeva k regeneraciji celotnega cikla od uporabnikov do virov? Ali lahko celo pripomoremo k izboljšanju okolja, v katerem živimo? Imajo stavbe lahko pozitiven vpliv na okolje, ne samo ničelni? 

Obstaja več strategij regenerativnega oblikovanja. Med drugim so to: zbiranje deževnice, ozelenitev fasad in streh, čiščenje in ponovna uporaba odpadne vode, proizvodnja in shranjevanje energije ter energetska učinkovitost stavb. Stavbe lahko skladiščijo ogljik, proizvajajo in hranijo energijo za okoliške skupnosti, čištijo odpadne vode in celo prečiščujejo zrak s fasadnim ovojem.

Nekatere strategije obstajajo že dlje časa, obstaja pa vznemirljiva priložnost za potencialne inovacije v regenerativnem oblikovanju. Stavbe so lahko več kot le zavetišče pred zunanjim svetom. Lahko med drugim poučujejo, navdihujejo in podpirajo zdravje uporabnikov. Sicer so to manj oprijemljivi, a nič manj pomembni učinki regenerativnega oblikovanja.

Izzivi prihodnosti zahtevajo premislek o načinih bivanja sodobne družbe. Neizbežno bo treba tudi premisliti o prostorih, ki jih gradimo ter v njih živimo in delamo. Načini gradnje morajo stremeti tako k vzpostavljanju zdravih bivalnih pogojev kot drastičnemu znižanju ogljičnega odtisa.

Razumevanje sindroma bolnih stavb ter potencialov, ki jih ponuja regenerativna arhitektura, lahko zagotovi boljše bivalne in delovne pogoje ter izniči obremenilni vpliv stavb na okolje in človeka, kar naj bi bil smoter razvoja v bližnji prihodnosti. 

Op.a.: Članek je bil objavljen v zadnji reviji Varčna hiša, ki je izšla ob dogodku Slowwoodlife 2019.

Odlicen projekt nagrada OHS AWARD 2019 Vrtec Pedenjped avtorji: Maja Ivanic, Anja Planinscek in Matjaz Intihar investitor: Mestna obcina Ljubljana

“… KO GRE ZA DECO, JE TUDI NAJBOLJŠE KOMAJ DOVOLJ DOBRO.” – Osvetlitev v vrtcu Pedenjped

Z zgornjo mislijo je imel Oton Župančič pred več kot 100 leti v mislih literaturo, a gotovo je težko nasprotovati trditvi, da lahko misel posplošimo na vso ustvarjanje za otroke. Najmlajšim želimo le najbolj zdravo hrano, najlepša doživetja ter najboljšo izobrazbo. S tem pa tudi najboljše izobraževalne prostore, ki so opremljeni s kakovostnimi materiali ter opremo, katero so izbrali in oblikovali najboljši arhitekti. A pri razmišljanju o materialnosti, ne smemo pozabiti tudi na tisto nematerialno sestavino, ki jo je kot enakovredno označil Le Corbusier v svoji definiciji: »Arhitektura je veličastna igra mas v svetlobi.«

Ko gre za svetlobo, je najboljša gotovo dnevna svetloba. Ne le, da smo ljudje nanjo evolucijsko prilagojeni in da v njej najbolj učinkovito ter z najmanj napora opazujemo svet, obenem naravna svetloba uravnava naše dnevne ritme, uravnoteži naš hormonski sistem, spodbuja budnost in lajša prehod v sen.

Avtorji objekta, Oaza, so s tem zavedanjem zasnovali prostorski koncept vrtca, ki v največji možni meri zagotavlja naravno dnevno osvetlitev vseh prostorov. Velika okna, ki segajoč od tal do stropa opasujejo celoten objekt, svetli naravni materiali, notranji atrij, v katerega se prelivajo vsi skupni hodniki … Opazno je, da so arhitekti delovali s preudarkom in občutkom.

A kljub vsej predanosti ustvarjalcev prostora, jesensko sonce zahaja vsak dan prej in naravna svetloba postaja vedno večje razkošje. Umetna osvetlitev postane neizogibna in skrbno, tehnično podkovano načrtovanje le-te ključni del projekta. Kako dopolniti oziroma nadomestiti naravno svetlobo z umetno? Kako ohraniti značaj ambienta v vseh svetlobnih situacijah? Kako doseči največjo možno energetsko učinkovitost stavbe? Vse to so vprašanja, s katerimi so se soočali ne le arhitekti, temveč skupaj z njimi tudi načrtovalci osvetlitve.

Kakšna svetloba nam pade v oči, ko vstopimo v vrtec Pedenjped?

Ena izmed glavnih karakteristik svetlobe je njena t.i. »temperatura« (zakaj »temperatura«, vam bodo najbolje znali razložiti fiziki). Ko gre za naravno svetlobo se le-ta ob sončnem vzhodu začne pri 5000 stopinj Kelvina in se tekom dneva viša. Ljudje smo na to vsakodnevno spremembo fiziološko prilagojeni, zato ima na nas vsa svetloba nad 5000K dramilen, poživljajoč učinek. Na prvi pogled bi se tako zdelo logično, da bi tudi notranje prostore vrtca opemili s svetili, ki dosegajo čim višjo temperaturo luči. A ljudje žal nismo tako enostavna bitja…

Ko gre za umetne vire svetlobe, nas predolgo bivanje v prostorih z visoko temperaturo svetlobe kmalu začne utrujati. Samo pomislite na vse tiste primere, ko ste morali več ur sedeti v čakalnici, osvetljeni z močnimi neonskimi svetilkami (neonske cevi dajejo svetlobo zelo visoke temperature, nad 5000K). Ne glede na to, kako udobni so bili sedeži, gotovo izkušnja ni bila prijetna.

Osvetljevalci so zato namesto »hladnih« – 5000K svetil, raje izbrali »toplejša«, ki ne presegajo 3000K (poimenovanje gre tukaj samo sebi malo navzkriž). Ta naredijo prostor bolj domač, udobnejši, obenem pa se varovanci Pedenjpeda tako ob času počitka lažje umirijo in z manj godrnjanja sprejmejo svoj zapovedani dremež.

Naravne svetlobe v zaprtih prostorih tako rekoč nikoli ne gledamo neposredno (razen morda kadar se nagnemo skozi okno, da nastavimo obraz pomladnemu soncu), temveč vedno kot razpršene odboje s tal, sten in stropov, kar vzbuja občutek prostorske osvetlitve. Oblikovalci svetlobe so želeli ta učinek sicer poustvariti z uporabo drobnih reflektorskih svetil, ki bi prostor osvetljevala preko njegovih površin. A so naleteli na prepreko pri veljavni zakondaji, ki prepoveduje uporabo usmerjenih luči v šolskih ustanovah.

Otroke (še posebej najmlajše), ki se še kako radi valjajo po tleh, tako ščiti pred pogledom neposredno v vir svetlobe. Reflektorska svetila so zamenjale linijske luči, ki sicer dajejo bolj difuzno umetno svetlobo, a se zato zadržano in elegantno umeščajo v žarkasto geometrijo stropa, v katero se zlijejo ter tako izpoljnujejo še eno izmed želja projektantov – da so svetila čim manj opazna.

V nasprotju s tem splošnim načelom skrivanja svetil, pa so si oblikovalci luči vseeno privoščili igrivo izjemo. Vsaka igralnica vključuje tudi kotiček počitek. Tukaj je bila namesto sistemskega, vgrajenega svetila izbrana luč Konstantina Grčiča »Mayday« – lahka, preprosta, trpežna in cenovno ugodna luč za vtičnico, ki jo je mogoče prosto premikati po prostoru, obešati, prevračati, usmerjati… Torej luč kot objekt, kot oprijemljiv vir svetlobe, ob katerem se lahko malčki učijo o vsakdanjih predmetih in njihovi uporabi.

Ko se naposled zvečeri in počasi zapuščamo vrtec Pedenjped, pride do izraza še druga izjema, drugi kontrast osvetlitve. Medtem, ko so notranji prostori osvetljeni enakomerno, s svetlobo ki čim bolj enotno zapolnjuje ves prostor, so zunanje luči uporabljene ravno obratno. Le tam kjer so nujno potrebne, ter tam, kjer ustvarjajo novo vzdušje prostora. Skrbno postavljeni snopi reflektorjev po tleh rišejo kroge, kot bi prižigali taborne ognje – ob izhodih, ob poteh, ob robovih notranjega atrija… 

In z njimi volumni zaplešejo v luči.

PODATKI O OBJEKTU:
Investitor: Mestna občina Ljubljana
Arhitektura: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič
Projektant: Oaza d.o.o., Ljubljana
Krajinska ureditev: Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, ad krajine, d.o.o.
Gradbene konstrukcije: Iztok Šušteršič, CBD, d.o.o.
Notranja oprema: Maja Ivanič, Anja Planišček, Nena Gabrovec
Označevalni grafični sistem: Primož Fijavž, Studiobotas, d.o.o.
Ilustracije Pedenjpedov: Marjan Manček
Glavni izvajalec GOI del: Makro 5 gradnje, d.o.o. 
Okvirna vrednost investicije: 4.744.000 EUR z DDV
Leto načrtovanja: 2015–2017
Izvedba: 2018
Parcela: 5.212 m2
Neto površina objekta: 1.657 m2
Letna poraba energije: visoki B1 energetski razred: potrebna toplota za ogrevanje 17 kWh/m2a (energetska izkaznica)
Fotografije: Miran Kambič

“EDINO HIBRIDNA GRADNJA JE EKOLOŠKO VZDRŽNA” – Intervju z dr. Brunom Dujičem, direktorjem in vodjo razvoja v podjetju CBD d.o.o.

Dr. Bruno Dujič je leta 2001 doktoriral na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani s področja potresne odpornosti lesenih konstrukcij in je avtor mnogih znanstvenih in strokovnih člankov s področja lesene potresno odporne gradnje. Poleg tega si lasti več evropskih patentov na področju lesene gradnje.

Vključen je v več evropskih in mednarodnih raziskovalnih projektov, sodeluje in hkrati občasno predava na različnih evropskih fakultetah in raziskovalnih ustanovah. Leta 2006 se je podal v podjetništvo ter ustanovil svetovalno in projektivno podjetje CBD d.o.o., ki je specializirano za projektiranje sodobnih lesenih konstrukcij na potresnih območjih.

Za svoje delo je prejel številne nagrade. Leta 2017 je za tehnološki razvoj lesene križno lepljene rebraste plošče prejel Puhovo priznanje. Leta 2019 pa mu je Inženirska zbornica Slovenija v okviru Svetovnega gradbenega foruma – Odpornost stavb in infrastrukture, ki ga je Slovenija gostila v Ljubljani, podelila nagrado Jožefa Mraka za inovativnost pri graditvi objektov.

Z g. Dujičem smo se pogovarjali o prednostih in razvoju lesenih objektov.

Zakaj ste se specializirali prav za les kot nosilni material v gradbenih konstrukcijah?

Izobraževanje na gradbenih fakultetah je običajno usmerjeno v klasične gradbene materiale kot sta armirani beton in jeklo. Vsi ostali gradbeni materiali so nekako zapostavljeni. Zato je potrebno precej samoiniciative, če kot gradbeni inženirji in statiki želimo razširiti poznavanje ostalih konstrukcijskih materialov kot sta na primer les in steklo, ki se vedno bolj uveljavljata v sodobnem gradbeništvu. Predvsem velika vrzel znanja pri izračunljivosti potresne odpornosti lesenih objektov me je v času podiplomskega študija pritegnila, da sem se specializiral na področju potresne odpornosti različnih lesenih konstrukcijskih sistemov.

Potrebna osnovna znanja na tem področju sem črpal iz velikega nabora eksperimentalnih preiskav raznolikih stenskih sistemov lesene gradnje, ki smo jih preizkušali v okviru razvojno raziskovalnih projektov na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.

Poleg tega sem se v času dodiplomskega študija srečal v vsemi vrstami konstrukcijskih materialov. Pri izdelavi diplomske naloge z visokotrdnim betonom, pri magistrskem delu s konstruiranjem in izvedbo jeklene preizkuševalne naprave ter preizkušanjem strižne nosilnosti zidov. V okviru raziskovalnih projektov pa z ojačevanjem zidov z jeklenimi in karbonskimi lamelami, preiskavami kompozitnih materialov kot so steklena in karbonska vlakna v epoksidni matrici ter preiskavami konstrukcijskega stekla.

Glede na to, da sem se srečal z večino konstrukcijskih materialov, je bil ravno les tisti material, ki sem ga začutil in s katerim sem želil graditi svojo bodočnost.

Vidite povečane možnosti uporabe lesa v gradbeništvu zgolj iz vidika trajnostnega razvoja in trajnostnega gradbeništva oziroma bi gradili z lesom tudi brez pritiskov okoljske krize?

Motnja v okolju, ki jo ustvarimo z izgradnjo objekta je velika, še posebej, če je le ta betonska. Zavedati se moramo, da gradimo za največ dve generaciji, nato pa je potrebno konstrukcijo objekta prenoviti ali celo odstraniti. Tako masivna gradnja z mnogo vgrajenimi količinami betona povezanega v armaturo nikakor ni pravilen koncept gradnje. Kot inženirji moramo vedno predlagati optimalne konstrukcijske sisteme gradnje, ki bodo tudi okoljsko vzdržni.

Zato je edino hibridna gradnja z uporabo vseh razpoložljivih gradbenih materialov ekološko vzdržna, saj ima vsak od materialov svoje prednosti, ki jih moramo kot inženirji znati izkoristiti in na tak način povzročiti čim manjši okoljski vtis. Ne moremo biti tako sebični, da bomo z našim nespametnim ravnanjem povzročili našim otrokom in nadaljnjim rodovom nepopravljivo škodo v okolju. Vsako leto se namreč proizvede preko pet milijard ton cementa, s tem pa ima gradbeništvo daleč največji okoljski vtis. 

Katere so tiste najnovejše inovacije na področju lesenih konstrukcij v svetu?

Vsekakor je največja inovacija v sodobnem gradbeništvo križno lepljen (Xlam) lesen masiven ploskovni element, ki se uporablja za izvedbo sten in plošč pri izvedbi konstrukcije objekta. V Xlam konstrukcijskem sistemu se izvajajo objekti že preko 10 etaž, kjer so tudi jedra za dvigalo in stopnišče izdelana iz takšnega lesenega masivnega konstrukcijskega sistema. Proizvodna križno lepljenih ploskovnih elementov sicer eksponentno narašča, a kljub temu trenutno ne dosega potreb glede na projektirano stanje. 

Poleg uporabe klasičnih konstrukcijskih drevesnih vrst (smreka, jekla, bor) razvoj nakazuje tudi povečano uporabo drugih drevesnih vrst kot so na primer trde in hitro rastoče drevesne vrste. Poleg tega gre razvoj v smeri najrazličnejših tehnologij lepljenja hibridnih konstrukcijskih elementov in sistemov z mešanjem drevesnih vrst skupaj v povezavi z razvojem mehanskega spajanja. Dodatno je razvoj usmerjen v optimizacijo trenutnih tehnologij, saj bo v prihodnosti pomembno čim bolj zmanjšati porabo lesne surovine za doseganje boljših mehanskih in fizikalnih lastnosti gradbenih elementov.

Katere inovativne projekte v Sloveniji bi izpostavili na področju lesene gradnje?

V Sloveniji je bilo v zadnjem desetletju projektirano in izvedeno veliko objektov z leseno nosilno konstrukcijo. V večini izvedenih objektov lesene konstrukcije ne vidimo, saj je obdana z zaključnimi obložnimi materiali. Vsekakor pa kot uporabnik stavbe z leseno konstrukcijo občutimo bivanjsko ugodje, ki ga daje les v primerjavi s klasično zgrajenimi objekti.

V leseni gradnji je poleg velikega števila enostanovanjskih objektov bilo izvedenih tudi več vrtcev, športnih objektov, nekoliko manj pa šol in poslovnih objektov. Trend lesene gradnje se premika tudi v smeri večstanovanjske in večetažne gradnje, kjer so v zadnjem letu bili zgrajeni trije bloki s štirimi etažami.

V tem segmentu gradnje zaostajamo za razvitimi državami sveta, ki imajo v leseni gradnji že mnogo gradbenih dosežkov in presežkov. Kljub temu je potrebno biti pri zahtevnejši leseni gradnji previden, saj ustvarjamo in živimo v sistemu, kjer je še vedno najpomembnejša najnižja cena, četudi se ta v mnogih primerih zaradi slabih materialov, izvajalcev in napak izkaže kot najdražja.

Predvsem se s takšnimi odločitvami pri javnih razpisih izvedbe trajnostnih lesenih objektov ne izpostavljajo tisti, ki niso dovolj kompetentni, da sprejmejo drugačne odločitve in jih izbor najnižje cene trenutno ščiti pred odgovornostjo. Ravno v takšnih primerih bi jo morali sprejeti, saj bodo takšni projekti, glede na videno v slovenski gradbeni praksi, povzročili v prihodnosti neizmerne posledice pri nadaljnjem razvoju trajnostne lesene gradnje.

Če bi gradili idealno stavbo po vaših merilih, kakšna bi bila?

V primeru podkletenega objekta bi bila klet armiranobetonska, pritličje bi bilo zidano, medetažna plošča nad pritličjem bi bila lesena masivna iz križno lepljenih plošč, nadaljnje etaže pa ali v celoti v leseni masivni Xlam konstrukciji ali v kombinaciji lesene masivne in lesene skeletne gradnje. Vsekakor v ta nabor sodi tudi jeklo, kjer je ravno kombinacija jeklene in lesene gradnje optimalna za bolj odprto in varno konstrukcijsko zasnovo objekta.

V primeru, da objekt ne bi bil podkleten, bi bila moja izhodiščna želja, da se objekt izvede nad terenom na jeklenih polžastih pilotih, ki jih povezuje jeklena brana. Na njej pa se izvede v celoti lesena konstrukcija objekta. Pri tem je možno konstrukcijo izpostaviti kot interjer, nikakor pa ne kot eksterier. Saj je potrebno za trajnost lesene konstrukcije poskrbeti s pravilno izvedenimi zunanjimi izolacijskimi ovoji, kjer je najbolj pomemben vodoodbojni sloj oziroma fasada skupaj s streho in vsemi zaključki oziroma detajli. Če pa je fasada lesena, se zanjo izbere ustrezna drevesna vrsta z ustrezno impregnacijo oziroma termomodifikacijo, ki v primeru uporabe lesa na prostem omogoča daljšo življenjsko dobo.

PLEČNIKOVA NAGRADA 2019 – ZRCALO DOMAČI ARHITEKTURNI PRODUKCIJI

V ponedeljek, 14. aprila 2019, je v Narodni galeriji potekala 46. podelitev Plečnikovih odličij – najprestižnejših nagrad na področju arhitekture v Sloveniji. Med 30 prispelimi predlogi je strokovna žirija izbrala in podelila 1 Plečnikovo nagrado, 4 medalje ter 1 študentsko priznanje.

Zbrane je uvodoma nagovoril Andrej Hrausky, ki je poudaril, da je pokojni Edvard Ravnikar videl Plečnikova nagrado kot zrcalo produkciji ljubljanske šole za arhitekturo. Ta ideja je še posebej pomembna v letošnjem letu, ko ljubljanska univerza praznuje svojo 100. obletnico obstoja, saj se tiče nacionalne arhitekturne identitete.

Ne smemo pozabiti, da je že ob nastanku prve slovenske univerze obstajala Tehnična fakulteta, ki je vključevala oddelek za arhitekturo. Kasneje se je na pobudo Jožeta Plečnika, ki je vztrajno zagovarjal, da potrebujemo lastno šolo za arhitekturo, formirala ljubljanska šola za arhitekturo. Skozi vrata te šole je v svet vstopila večina slovenskih arhitektov, ki so ustvarili novo identiteto prostora (‘nov svet’) kot jo poznamo danes.

Po 100 letih nacionalne arhitekture je jasno, da je zrcalo še kako potrebno. Predvsem zaradi potrošniškega in kapitalističnega duha v današnjem času, v katerem arhitekti težko ustvarjamo ‘novi svet’, saj se moramo posvetiti ustvarjanju profita za investitorje. Seveda je profit pomemben, a je povsem enako pomemben kot so prostor, kultura, identiteta in okolje. Zato letošnji Plečnikovi nagrajenci odsevajo prav te vrline.

Strokovna žirija v sestavi Tomaž Krištof, u.d.i.a (predsednik žirije), mag. Janez Lajovic, u.d.i.a., Vesna Vozlič Košir, u.d.i.a., izr. prof. mag. Boštjan Vuga, u.d.i.a., grad. dip. (AA) ter Zaš Brezar, u.d.i.k.a. je podelila naslednja odličja.

Plečnikova nagrada:
Tehnološko središče ELES FAZA 1, Beričevo
Avtorji: Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš (Scapelab)

Plečnikova medalja za aktualno realizacijo:
Hiša Celovška 01 
Avtorja: Vanja Gregorc Vrhovec, Aleš Vrhovec (GregorcVrhovec arhitekti)

Plečnikova medalja za aktualno realizacijo:
Family Wellness Termalija
Avtorja: Dean Lah, Milan Tomac (Enota)

Plečnikova medalja za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture:
Tendence, celjska arhitektura in urbanizem 1955–1985 (pregledna razstava in katalog)
Avtorji: Adam Breznik, Timotej Jevšenak, Monika Vešligaj, Domen Ermenc, Pia Klančar

Plečnikova medalja za strokovno publicistiko:
Capsules: Typology of other architecture
Avtor: Peter Šenk

ter Študentsko priznanje:
Magistrska naloga »Najemniški hektar: nadgradnja obstoječe stanovanjske politike in idejna zasnova vrtnega mesta«
Avtor: David Groleger, mentorja: izr. prof. Mihael Dešman ter asist. Vlatka Ljubanović

Poleg nagrad je žirija podelila še 6 nominacij.

Nominacija za aktualno realizacijo:
Ureditev pokopališča v Šembijah
Avtor: Leon Belušič

Nominacija za aktualno realizacijo:
Vrtec Pedenjped, Enota Pedenjcarstvo
Avtorji: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič, Iztok Šušteršič, Nena Gabrovec, Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, Primož Fijavž

Nominacija za aktualno realizacijo:
Lesena hiša
Avtorja:  Tomaž Krušec, Lena Krušec (ARK Arhitektura Krušec)

Nominacija za Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture:
Svet vmes – Arhitekturno-raziskovalni projekt vmesnega šolskega prostora preko gradnje case studyjev
Avtorji: Svet vmes (Ana Kreč, Jure Hrovat, Ana Kosi in drugi)

Nominacija za Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko:
Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju
Avtor: Bogo Zupančič

ter nominacija za študentsko priznanje:
Magistrska naloga »Zasnova centra za bivanje in aktivnosti starostnikov«
Avtorica: Lea Korošec, mentorica: izr. prof. dr. Vesna Žegarac Leskovar ter somentorici: asist. dr. Vanja Skalicky, asist. Maja Žigart

Pri ocenjevanju prispelih del je žirija ugotovila, kako nujen je ogled arhitekture v živo, saj so ogledi objektov povsem premešali favorite. Ta ugotovitev je zelo pomembna za OHS, saj potrjuje poslanstvo vsakoletnega festivala OHS pri promociji odlične arhitekture med slovensko javnost. Ni pa to edini razmislek žirije, ki se je vezal na aktivnosti OHS.

Žirija je tudi razpravljala o razlikah med Plečnikovimi nagradami in nagradami ZAPS. Ker kriteriji glede prvih in drugih ne obstajajo, se je žirija odločila izdelati svoje. Sklenili so, da se nagrade ZAPS podeljujejo za najvišje strokovne dosežke članov, Plečnikova odličja pa za arhitekturne presežke na podlagi izvirnosti.

Ker bo 14. maja potekala prva podelitev nagrad OHS, je razmislek o razlikah med nagradami povsem na mestu. Še posebej zaradi dejstva, da vsako leto obstaja več nagrad, za katere pa ne moremo reči, da so zares relevantne. Če Plečnikova odličja in nagrade ZAPS zrcalijo kakovost dela stroke, je prihajajoča nagrada OHS povsem na drugem bregu, saj zrcali mnenje javnosti o produkciji slovenskih arhitektov.

Vsem Plečnikovim nagrajencem in nominirancem iskreno čestitamo in se že veselimo, da bomo v njihove objekte lahko vstopili na naslednjem festivalu OHS!

“S SVOJIM ZNANJEM DAJEMO IZDELKOM VISOKO DODANO VREDNOST” – Intervju z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear

Tekom letošnjega festivala OHS smo imeli priložnost, da nas po objektih poleg projektantov arhitekture popeljejo tudi nekateri projektanti osvetlitve. Medtem, ko arhitekti kot nekakšni »frontmeni« skupine načeloma dobijo največ pozornosti, ne smemo pozabiti, da je arhitektura, še posebej dobra, rezultat uigranega in ustvarjalnega (so)delovanja široke ekipe strokovnjakov – gradbenih, elektro in strojnih inženirjev, obrtnikov, nadzornikov ter drugih.

V tem pogledu je produkcija arhitekture zelo podobna produkciji filma – draga, počasna, dologtrajna, z množico bolj ali manj glavnih oziroma stranskih vlog. Arhitekt je morda režiser, a vsak dober režiser prizna, da je brez svojih sodelavcev precej izgubljen in nemočen. Le pri najmanjših in neodvisnih projektih lahko režiser upa, da bo sam hkrati obvladal kamero, zvok, produkcijo… in tudi uspešno zaključil projekt. A ne gre le za preprosto postavljanje kljukic na seznam opravil. Vsak profil, ki je vključen v projekt, prinese s sabo drug pogled, drugo znanje in izkušnje, odpira nova vrata in nove razmisleke.

Arhitekturo in film druži še ena skupna točka – pri obeh ima svetloba prav posebno mesto. Seveda si nobene vizualne umetnosti ni mogoče predstavljati povsem brez svetlobe, a kar film in arhitekturo loči od ostalih vej in polj je to, da edini ustvarjata svojo lastno svetlobo. Kipar in slikar praviloma nimata nikakršnega vpliva na to, kako bo njun izdelek v danem okolju osvetljen, kakšni bodo pogoji, itd. Arhitekt in režiser pa nimata le možnosti, temveč obvezo, da se v ustvarjalnem procesu aktivno ukvarjata z vprašanjem svetlobe. Režiserju pri tem stoji ob boku mojster luči – osvetljevalec, arhitektu pa – načeloma – načrtovalec svetlobe.

A arhitekti v resnici le poredko posegamo po uslugah načrtovalcev svetlobe. Del krivde za to gotovo nosijo (pre)nizka sredstva, ki se namenjajo za pripravo projektne dokumentacije. Delno gre tudi za preslabo informiranost in izobraženost arhitektov. O teh in sorodnih temah smo se pogovarjali z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear, kjer se ukvarjajo z oblikovanjem in načrtovanjem osvetlitve ter prodajo svetil. Podjetje se je skozi tri desetletja delovanja izkazalo kot najbolj inovativno in prodorno slovensko podjetje na svojem področju.

G. Mavsar, omenili ste, kako ne želite, da se vas izpostavlja preko vseh ali pred vsemi v Arcadiji. Niste tisti, ki je začel s tem podjetjem, ampak ste ga prevzeli od ustanovitelja. Podobno si predstavljate, da ga bo nekega dne prevzel tudi nekdo drug za vami.

Arcadia je predvsem nekakšen skupek, zaokrožena celota ljudi, specialistov – vsakega na svojem področju znotraj našega podjetja. Podjetje sestavljajo posamezni oddelki, vsak s svojimi strokovnjaki in s točno določenimi nalogami. Sklop projektive oz. načrtovanja je ločen od komerciale in tudi znotraj komericale sta dva sklopa, ki sta med sabo ločena – zelo tehnični in zelo dekorativni sklop.

Arhitekti poznajo Arcadio predvsem kot projektante in dobavitelje, del širše javnosti pa verjetno kot prestižen salon svetil. Kje se Arcadia vidi sama? Kakšna je njena vizija?

Arcadia se je v začetku na trgu res vzpostavila kot prodajalec in dobavitelj kakovostnih tujih znamk svetil. Kar jo je od vsega začetka izpostavljalo pa je bil močan poudarek na svetovanju, projektiranju, podpori – torej na znanju. In to je tisti del naše dejavnosti, ki ga aktivno razvijamo že ves ta čas. Prav ta del postaja vedno močnejši in vedno bolj pomemben.

Tisto, kar želimo mi, »nova Arcadia«, povedati oz. predstaviti, je to, da danes ni več pomembno, da si zastopnik ali distributer svetovnih znamk kot so Flos, Artemide, itd. To je nekaj, kar je bilo včasih lepo slišati in dobro imeti, ker so ljudje mogoče malo drugače, z drugačnimi očmi, gledali na celotno zgodbo osvetlitve. A o tem malo kasneje.

Kar smo mi spremenili je predvsem to, da smo hoteli svetilom/prodaji svetil podeliti visoko dodano vrednost. To ne pomeni, da mi prodajamo luči samih po sebi, ampak, da (na žalost, ker smo v to prisiljeni) prodajamo svoj znanje preko produktov. Zato ker sam poklic oblikovalca svetlobe ali lighting designerja v Sloveniji, pa tudi širše, ni cenjen. Tudi arhitekti imate zelo podobne težave.

Zaradi tega smo prisiljeni oblikovanje svetlobe peljati skozi komercialno prodajo svetil. Mislim pa, da je glavna prednost Arcadie danes to, da izdelku da visoko dodano vrednost s svojim znanjem, recimo temu inženirskim pristopom ali pa z načinom dela, ki smo ga razvili čez ves ta čas.

In če se zdaj vrnem na že omenjeno temo, zakaj kupci danes z drugačnimi očmi gledajo na osvetlitev … Razlog je predvsem to, in pri tem si upam reči, da je bila to deloma zasluga Arcadie ter jasno pomoči arhitektov, da nam je v teh 30 letih uspelo predstaviti svetlobo kot tako na drugačen način, na način kot ji pripada. Svetloba – umetna svetloba – ni več nujno zlo z eno stropno svetilko na sredini vsakega prostora. Postala je del arhitekture in del življenja. Ljudje so se naučili gledati umetno svetlobo skozi oči naravne svetlobe.

Vsem se zdi normalno, da podnevi obstaja v prostoru neka dinamika svetlobe, igra senc s pomočjo sonca ali pa tudi brez. Zvečer pa so bili ljudje včasih zadovoljni s tem, da so prižgali žarnico. Zdaj pričakujejo neko drugačno, boljše razpoloženje. To je naša vizija tudi za naprej – še okrepit to zgodbo, še povečati dodano vrednost, naprej razvijati naše znanje in našo ekipo …

V prihodnosti ne bomo več trgovec s svetili, ampak samo še projektivno podjetje. To JE prihodnost. V to nas bodo, če ne drugega, slej kot prej prisilile tudi razmere na trgu. Internetna prodaja se bo še povečala in tu bomo imeli vedno manj prostora kot preprost trgovinski kanal za plasiranje oblikovalskih izdelkov.

Arcadia bo letos praznovala 30-letnico. V tem času ste realizirali veliko število zelo zahtevnih projektov in sodelovali z najbolj uglednimi slovenskimi arhitekturnimi biroji. O tem, zakaj drugi poiščejo vas, smo že. Kaj pa VI iščete v arhitektu? Oziroma česa si želite od soprojektanta/naročnika, kaj je po vaših izkušnjah pomembno?

Predvsem razumevanje, da je umetna svetloba ravno tako pomembna kot naravna. Opažam, da je pri arhitektih zavedanje o pomenu naravne svetlobe pri arhitekturnem projektu na zelo visokem nivoju. Pozabijo pa upoštevat tisti drugi del dneva – temo. Zavedanje, da z načrtovanjem umetne svetlobe pridobijo na arhitekturnem projektu smo vsaj pri nekaterih uspeli razviti, tako da tega ne pogrešamo več. Določeni arhitekti zdaj sami poiščejo našo pomoč. Naš cilj pa je, da je takšnih primerov vedno več – da so v izhodišču takšni vsi.

Trenutno se izobraževanju arhitektov o oblikovanju in načrtovanju svetlobe pri nas ne posveča veliko pozornosti. Kolikor mi je znano na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo to ni del obveznega kurikuluma, obstaja pa izbirni predmet. Kako to? Zakaj mislite da je prišlo do tega pomanjkanja? Arhitekti se tukaj težko izmaknemo odgovornosti, saj je že Le Corbusier definiral arhitekturo kot veličastno igro volumnov v svetlobi …

Dodaten neprijeten podatek je to, da je celo na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko razsvetljava izbirni predmet. Tako, da se tisti, ki si tega izrecno želi, tej temi lahko posveti v zelo omejenem obsegu, saj, če se ne motim, poteka predmet le en semester. Ob tem je treba omeniti, da je le malo komu že v času študija dano zavedanje o tem, kaj svetloba je in kaj pomeni …

V nasprotju z izobraževalno prakso pa povpraševanje po kadru obstaja. Vsi iz naše stroke iščejo kader, a izobraževanj zanj ni. Mi svoje kadre izobražujemo sami, saj k nam večina pride brez specifičnega znanja. Pridobijo ga tukaj, na delu. Alternative pa za zdaj ni. V resnici je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo problem v tem, da se umetna svetloba večinoma še vedno pojmuje kot nujno zlo. Med drugim je osveščanje arhitektov tudi del naše vizije, celo naša dolžnost in naš cilj v današnjem času.

Arhitekte obravnavamo kot naše glavne odjemalce in jih senzibiliziramo za to, da je umetna svetloba prav tako del arhitekture. Osveščamo, da umetno svetlobo v določenem segmentu nekdo obvlada bolj kot arhitekt. Torej, da na trgu obstaja nekdo, ki je za ta segment arhitekturnega projekta idealen sogovornik in sodelavec. Včasih nam to uspeva malo bolj, včasih malo manj. Je pa v zadnjem času razveseljivo, da je razumevanje na višjem nivoju kot je bilo včasih.

Poudarek dajemo tudi temu, da poskušamo vsako leto za posamezne seminarje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo prirediti predavanja v naših poslovnih prostorih. Trudimo se, da bi preko razstav kot je na primer Arhitektura Inventura nagovorili projektante, ki še nimajo tega zavedanja in jih povabili, da se z nami seznanijo na projektu. Saj lahko arhitekt s tem, da sodeluje s strokovnjakom za umetno svetlobo, še izboljša kakovost svojega projekta.

Opažate, da vsaj pri arhitektih obstaja pozitiven trend pri zavedanju o umetni osvetlitvi. Ali opažate, da se to dogaja tudi širše? Naprimer pri osvetlitvi javnega prostora, ki je tudi en velik segment, a je samo delno vezan na arhitekte. V tem primeru so odločevalci naprimer občine, ki lahko osvetlitev naročijo izven celovite prostorske zasnove.

No, s to trditvijo se ne strinjam povsem. Arhitekti so vseeno tisti, ki celovito oblikujejo prostor. Preko njih poteka tudi izobraževanje javnosti o prostoru. Me pa veseli, da gre v zadnjih letih ali desteletjih zgodba v pravo smer in da se tudi vedno več raznih investitorjev zaveda, da je pomemben segment v arhitekturi tudi umetna svetloba. Na ta način je tudi prišlo do zakona o svetlobnem onesnaževanju.

V Sloveniji imamo enega izmed najbolj restriktivnih zakonov na tem področju na svetu. Bili smo tudi med prvimi, ki smo ga sprejeli. Če se o tem takrat ne bi govorilo, tudi širša javnost danes ne bi razumela, da je to tema, o kateri je treba govoriti. Prav tako javnost ne bi vedela, da obstajajo strokovnjaki, ki znajo izračunati in opisati vplive na okolje ter jih prilagoditi zahtevam tako, da so še vedno sprejemljivi ter v korist vseh.