Arhitektura

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Hisa-Satler_AB-objekt-2016_foto-Matej-Lozar_14

REGENERATIVNO OBLIKOVANJE ARHITEKTURE PRIHODNOSTI

Kot človeška družba smo pred pomembno odločitvijo. Ali bomo za svoj obstoj in ugodje še naprej porabljali naravne vire, ki so ponekod že popolnoma izčrpani, ali pa bomo spremenili svoje razmišljanje in se s pomočjo tehnologije prilagodili okolju in izzivom, ki nas čakajo.

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Hisa-Satler_AB-objekt-2016_foto-Matej-Lozar_14
Hiša Satler; arhitektura AB objekt, 2016; foto: Matej Lozar

Ali obstaja možnost, da z gradnjo in prenovo stavb zasnujemo sisteme, ki bi nam omogočali, da uporabljene naravne vire povrnemo in hkrati dodatno izboljšamo prostor, v katerem živimo? Kot arhitekti, oblikovalci in načrtovalci imamo definitivno priložnost, da to uresničimo.

Gradnja trajnostnih stavb z zdravimi materiali, tehnologijami in načinom delovanja pripomore k bolj kakovostnemu bivalnemu okolju. Trajnostno načrtovanje ni le odgovor za razbremenitev škodljivih vplivov gradnje na naravo in okolje, temveč predstavlja tudi skrb za ohranjanje našega zdravja.

VPLIV STAVB NA LJUDI

V Parizu je v začetku oktobra potekala mednarodna konferenca ‘Daylight Simposyum + Healthy Buildings Day’, na kateri so strokovnjaki z različnih področij razpravljali o učinkih grajenega prostora na ljudi. Osredotočili so se predvsem na naravno svetlobo in vpliv kakovostno oblikovanih notranjih prostorov na človeka.

Lastnosti stavb in njihovi vplivi so za naše počutje in zdravje ključni, saj kar 65 odstotkov časa preživimo doma, največ v spalnicah. Raziskave kažejo, da eden od šestih ljudi v Evropi, kar je približno 80 milijonov ljudi, živi v nezdravih prostorih.

Kazalniki nezdravih prostorov so slaba naravna osvetlitev, visoka vsebnost CO2, previsoka vlažnost, plesen in prevelika obremenjenost s hrupom. Nezdravo notranje okolje vpliva na občutljivost oz. dovzetnost za določene bolezni kot astma ter alergije.

Zaradi tega so ljudje pogosteje bolni ter odsotni v službah in šolah. Posledično je obremenjena tudi zdravstvena blagajna in ekonomija. Bolezni, ki so posledica bivanja v nezdravih prostorih, stroka imenuje sindrom ‘bolnih stavb’. Tuje raziskave so pokazale, da oboleva okoli 25 odstotkov zaposlenih, ki delajo v bolnih stavbah

V stavbah povprečno preživimo 87 odstotkov svojega časa in dodatnih 6 odstotkov v avtomobilih oz. prevoznih sredstvih. Zato t. i. “generacija notranjosti” brez dvoma močno občuti vplive stavb in grajenega prostora na svoje zdravje, počutje in učinkovitost.

NAŠI PROSTORI SO NAŠE ZDRAVJE

Današnji način življenja vpliva na naš biološki oz. cirkadialni ritem. Naša biološka ura je praviloma usklajena z Zemljinim ritmom in sledi naravni svetlobi. Z industrializacijo v 19. stoletju pa smo spremenili naše navade in se večinoma preselili v notranje prostore.

Zaradi tega prihaja do vse večjega odklona od naravnega biološkega ritma. Vedno bolj je prisoten t. i. “družbeni jet lag”, ki nastane zaradi prilagajanja urnikov družbenim ritmom (delo, prosti čas, obveznosti …) namesto biološkim dejavnikom. Naša biološka ura se “pokvari”, ko nimamo več stika z naravno svetlobo in prižigamo luči, s čimer ustvarjamo umetni bioritem, pravi prof. Till Roenneberg, profesor​ z nemške univerze Ludwig Maximilian. 

Raziskava Inženirskega združenja za osvetlitev iz Severne Amerike, ki jo je Lise Heschong opravila v Kaliforniji, kaže, da so učenci, raziskovalci in prodajalci v klicnih centrih, ki delajo v odprtih, naravno osvetljenih prostorih, uspešnejši, produktivnejši in bolj zdravi kar za 5 do 40 odstotkov.

Poleg naravne osvetlitve, kakovosti zraka in materialov, je pomemben tudi stik z zunanjostjo. Raziskave kažejo, da pogled skozi okno bistveno poveča dobro počutje in učinkovitost. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da približno ⅔ zaposlenih, nima dostopa do naravne osvetlitve in posledično do stika z zunanjostjo. 

Poleg naravne osvetlitve je v notranjih prostorih pomemben tudi pogled navzven, saj vizualna kompleksnost naravnega okolja na človeka deluje pomirjujoče.

regenerativno-oblikovanje-arhitekture-Prenovljena_hisa_na-Vicu_arhitektura_A.Ostan_foto.Miran_kambic
Prenova hiše na Viču; arhitektura: Atelje Ostan Pavlin, 2016; foto: Miran Kambič

REGENERATIVNA ARHITEKTURA PRIHODNOSTI

Klimatska kriza s svojimi učinki postaja vedno bolj nepredvidljiva in nujno je, da gradimo trajnostno, tudi z mislijo na prihodnje generacije. Stavbe so lahko trajnostne ne le z manjšo porabo naravnih virov, temveč tudi s prilagajanjem na nove kontekste, vsebine in klimatske pogoje.

V nasprotju s trajnostno zasnovanimi stavbami, ki temeljijo na konceptu uporabe le najnujnejših naravnih virov in ničelnim vplivom na okolje, regenerativna gradnja omogoča naslednjo stopnjo v razvoju in razmišljanju.

Ali lahko mesta postanejo trajnostni ekosistemi, pri čemer vsak posamezni element prispeva k regeneraciji celotnega cikla od uporabnikov do virov? Ali lahko celo pripomoremo k izboljšanju okolja, v katerem živimo? Imajo stavbe lahko pozitiven vpliv na okolje, ne samo ničelni? 

Obstaja več strategij regenerativnega oblikovanja. Med drugim so to: zbiranje deževnice, ozelenitev fasad in streh, čiščenje in ponovna uporaba odpadne vode, proizvodnja in shranjevanje energije ter energetska učinkovitost stavb. Stavbe lahko skladiščijo ogljik, proizvajajo in hranijo energijo za okoliške skupnosti, čištijo odpadne vode in celo prečiščujejo zrak s fasadnim ovojem.

Nekatere strategije obstajajo že dlje časa, obstaja pa vznemirljiva priložnost za potencialne inovacije v regenerativnem oblikovanju. Stavbe so lahko več kot le zavetišče pred zunanjim svetom. Lahko med drugim poučujejo, navdihujejo in podpirajo zdravje uporabnikov. Sicer so to manj oprijemljivi, a nič manj pomembni učinki regenerativnega oblikovanja.

Izzivi prihodnosti zahtevajo premislek o načinih bivanja sodobne družbe. Neizbežno bo treba tudi premisliti o prostorih, ki jih gradimo ter v njih živimo in delamo. Načini gradnje morajo stremeti tako k vzpostavljanju zdravih bivalnih pogojev kot drastičnemu znižanju ogljičnega odtisa.

Razumevanje sindroma bolnih stavb ter potencialov, ki jih ponuja regenerativna arhitektura, lahko zagotovi boljše bivalne in delovne pogoje ter izniči obremenilni vpliv stavb na okolje in človeka, kar naj bi bil smoter razvoja v bližnji prihodnosti. 

Op.a.: Članek je bil objavljen v zadnji reviji Varčna hiša, ki je izšla ob dogodku Slowwoodlife 2019.

Odlicen projekt nagrada OHS AWARD 2019 Vrtec Pedenjped avtorji: Maja Ivanic, Anja Planinscek in Matjaz Intihar investitor: Mestna obcina Ljubljana

“… KO GRE ZA DECO, JE TUDI NAJBOLJŠE KOMAJ DOVOLJ DOBRO.” – Osvetlitev v vrtcu Pedenjped

Z zgornjo mislijo je imel Oton Župančič pred več kot 100 leti v mislih literaturo, a gotovo je težko nasprotovati trditvi, da lahko misel posplošimo na vso ustvarjanje za otroke. Najmlajšim želimo le najbolj zdravo hrano, najlepša doživetja ter najboljšo izobrazbo. S tem pa tudi najboljše izobraževalne prostore, ki so opremljeni s kakovostnimi materiali ter opremo, katero so izbrali in oblikovali najboljši arhitekti. A pri razmišljanju o materialnosti, ne smemo pozabiti tudi na tisto nematerialno sestavino, ki jo je kot enakovredno označil Le Corbusier v svoji definiciji: »Arhitektura je veličastna igra mas v svetlobi.«

Ko gre za svetlobo, je najboljša gotovo dnevna svetloba. Ne le, da smo ljudje nanjo evolucijsko prilagojeni in da v njej najbolj učinkovito ter z najmanj napora opazujemo svet, obenem naravna svetloba uravnava naše dnevne ritme, uravnoteži naš hormonski sistem, spodbuja budnost in lajša prehod v sen.

Avtorji objekta, Oaza, so s tem zavedanjem zasnovali prostorski koncept vrtca, ki v največji možni meri zagotavlja naravno dnevno osvetlitev vseh prostorov. Velika okna, ki segajoč od tal do stropa opasujejo celoten objekt, svetli naravni materiali, notranji atrij, v katerega se prelivajo vsi skupni hodniki … Opazno je, da so arhitekti delovali s preudarkom in občutkom.

A kljub vsej predanosti ustvarjalcev prostora, jesensko sonce zahaja vsak dan prej in naravna svetloba postaja vedno večje razkošje. Umetna osvetlitev postane neizogibna in skrbno, tehnično podkovano načrtovanje le-te ključni del projekta. Kako dopolniti oziroma nadomestiti naravno svetlobo z umetno? Kako ohraniti značaj ambienta v vseh svetlobnih situacijah? Kako doseči največjo možno energetsko učinkovitost stavbe? Vse to so vprašanja, s katerimi so se soočali ne le arhitekti, temveč skupaj z njimi tudi načrtovalci osvetlitve.

Kakšna svetloba nam pade v oči, ko vstopimo v vrtec Pedenjped?

Ena izmed glavnih karakteristik svetlobe je njena t.i. »temperatura« (zakaj »temperatura«, vam bodo najbolje znali razložiti fiziki). Ko gre za naravno svetlobo se le-ta ob sončnem vzhodu začne pri 5000 stopinj Kelvina in se tekom dneva viša. Ljudje smo na to vsakodnevno spremembo fiziološko prilagojeni, zato ima na nas vsa svetloba nad 5000K dramilen, poživljajoč učinek. Na prvi pogled bi se tako zdelo logično, da bi tudi notranje prostore vrtca opemili s svetili, ki dosegajo čim višjo temperaturo luči. A ljudje žal nismo tako enostavna bitja…

Ko gre za umetne vire svetlobe, nas predolgo bivanje v prostorih z visoko temperaturo svetlobe kmalu začne utrujati. Samo pomislite na vse tiste primere, ko ste morali več ur sedeti v čakalnici, osvetljeni z močnimi neonskimi svetilkami (neonske cevi dajejo svetlobo zelo visoke temperature, nad 5000K). Ne glede na to, kako udobni so bili sedeži, gotovo izkušnja ni bila prijetna.

Osvetljevalci so zato namesto »hladnih« – 5000K svetil, raje izbrali »toplejša«, ki ne presegajo 3000K (poimenovanje gre tukaj samo sebi malo navzkriž). Ta naredijo prostor bolj domač, udobnejši, obenem pa se varovanci Pedenjpeda tako ob času počitka lažje umirijo in z manj godrnjanja sprejmejo svoj zapovedani dremež.

Naravne svetlobe v zaprtih prostorih tako rekoč nikoli ne gledamo neposredno (razen morda kadar se nagnemo skozi okno, da nastavimo obraz pomladnemu soncu), temveč vedno kot razpršene odboje s tal, sten in stropov, kar vzbuja občutek prostorske osvetlitve. Oblikovalci svetlobe so želeli ta učinek sicer poustvariti z uporabo drobnih reflektorskih svetil, ki bi prostor osvetljevala preko njegovih površin. A so naleteli na prepreko pri veljavni zakondaji, ki prepoveduje uporabo usmerjenih luči v šolskih ustanovah.

Otroke (še posebej najmlajše), ki se še kako radi valjajo po tleh, tako ščiti pred pogledom neposredno v vir svetlobe. Reflektorska svetila so zamenjale linijske luči, ki sicer dajejo bolj difuzno umetno svetlobo, a se zato zadržano in elegantno umeščajo v žarkasto geometrijo stropa, v katero se zlijejo ter tako izpoljnujejo še eno izmed želja projektantov – da so svetila čim manj opazna.

V nasprotju s tem splošnim načelom skrivanja svetil, pa so si oblikovalci luči vseeno privoščili igrivo izjemo. Vsaka igralnica vključuje tudi kotiček počitek. Tukaj je bila namesto sistemskega, vgrajenega svetila izbrana luč Konstantina Grčiča »Mayday« – lahka, preprosta, trpežna in cenovno ugodna luč za vtičnico, ki jo je mogoče prosto premikati po prostoru, obešati, prevračati, usmerjati… Torej luč kot objekt, kot oprijemljiv vir svetlobe, ob katerem se lahko malčki učijo o vsakdanjih predmetih in njihovi uporabi.

Ko se naposled zvečeri in počasi zapuščamo vrtec Pedenjped, pride do izraza še druga izjema, drugi kontrast osvetlitve. Medtem, ko so notranji prostori osvetljeni enakomerno, s svetlobo ki čim bolj enotno zapolnjuje ves prostor, so zunanje luči uporabljene ravno obratno. Le tam kjer so nujno potrebne, ter tam, kjer ustvarjajo novo vzdušje prostora. Skrbno postavljeni snopi reflektorjev po tleh rišejo kroge, kot bi prižigali taborne ognje – ob izhodih, ob poteh, ob robovih notranjega atrija… 

In z njimi volumni zaplešejo v luči.

PODATKI O OBJEKTU:
Investitor: Mestna občina Ljubljana
Arhitektura: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič
Projektant: Oaza d.o.o., Ljubljana
Krajinska ureditev: Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, ad krajine, d.o.o.
Gradbene konstrukcije: Iztok Šušteršič, CBD, d.o.o.
Notranja oprema: Maja Ivanič, Anja Planišček, Nena Gabrovec
Označevalni grafični sistem: Primož Fijavž, Studiobotas, d.o.o.
Ilustracije Pedenjpedov: Marjan Manček
Glavni izvajalec GOI del: Makro 5 gradnje, d.o.o. 
Okvirna vrednost investicije: 4.744.000 EUR z DDV
Leto načrtovanja: 2015–2017
Izvedba: 2018
Parcela: 5.212 m2
Neto površina objekta: 1.657 m2
Letna poraba energije: visoki B1 energetski razred: potrebna toplota za ogrevanje 17 kWh/m2a (energetska izkaznica)
Fotografije: Miran Kambič

“EDINO HIBRIDNA GRADNJA JE EKOLOŠKO VZDRŽNA” – Intervju z dr. Brunom Dujičem, direktorjem in vodjo razvoja v podjetju CBD d.o.o.

Dr. Bruno Dujič je leta 2001 doktoriral na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani s področja potresne odpornosti lesenih konstrukcij in je avtor mnogih znanstvenih in strokovnih člankov s področja lesene potresno odporne gradnje. Poleg tega si lasti več evropskih patentov na področju lesene gradnje.

Vključen je v več evropskih in mednarodnih raziskovalnih projektov, sodeluje in hkrati občasno predava na različnih evropskih fakultetah in raziskovalnih ustanovah. Leta 2006 se je podal v podjetništvo ter ustanovil svetovalno in projektivno podjetje CBD d.o.o., ki je specializirano za projektiranje sodobnih lesenih konstrukcij na potresnih območjih.

Za svoje delo je prejel številne nagrade. Leta 2017 je za tehnološki razvoj lesene križno lepljene rebraste plošče prejel Puhovo priznanje. Leta 2019 pa mu je Inženirska zbornica Slovenija v okviru Svetovnega gradbenega foruma – Odpornost stavb in infrastrukture, ki ga je Slovenija gostila v Ljubljani, podelila nagrado Jožefa Mraka za inovativnost pri graditvi objektov.

Z g. Dujičem smo se pogovarjali o prednostih in razvoju lesenih objektov.

Zakaj ste se specializirali prav za les kot nosilni material v gradbenih konstrukcijah?

Izobraževanje na gradbenih fakultetah je običajno usmerjeno v klasične gradbene materiale kot sta armirani beton in jeklo. Vsi ostali gradbeni materiali so nekako zapostavljeni. Zato je potrebno precej samoiniciative, če kot gradbeni inženirji in statiki želimo razširiti poznavanje ostalih konstrukcijskih materialov kot sta na primer les in steklo, ki se vedno bolj uveljavljata v sodobnem gradbeništvu. Predvsem velika vrzel znanja pri izračunljivosti potresne odpornosti lesenih objektov me je v času podiplomskega študija pritegnila, da sem se specializiral na področju potresne odpornosti različnih lesenih konstrukcijskih sistemov.

Potrebna osnovna znanja na tem področju sem črpal iz velikega nabora eksperimentalnih preiskav raznolikih stenskih sistemov lesene gradnje, ki smo jih preizkušali v okviru razvojno raziskovalnih projektov na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.

Poleg tega sem se v času dodiplomskega študija srečal v vsemi vrstami konstrukcijskih materialov. Pri izdelavi diplomske naloge z visokotrdnim betonom, pri magistrskem delu s konstruiranjem in izvedbo jeklene preizkuševalne naprave ter preizkušanjem strižne nosilnosti zidov. V okviru raziskovalnih projektov pa z ojačevanjem zidov z jeklenimi in karbonskimi lamelami, preiskavami kompozitnih materialov kot so steklena in karbonska vlakna v epoksidni matrici ter preiskavami konstrukcijskega stekla.

Glede na to, da sem se srečal z večino konstrukcijskih materialov, je bil ravno les tisti material, ki sem ga začutil in s katerim sem želil graditi svojo bodočnost.

Vidite povečane možnosti uporabe lesa v gradbeništvu zgolj iz vidika trajnostnega razvoja in trajnostnega gradbeništva oziroma bi gradili z lesom tudi brez pritiskov okoljske krize?

Motnja v okolju, ki jo ustvarimo z izgradnjo objekta je velika, še posebej, če je le ta betonska. Zavedati se moramo, da gradimo za največ dve generaciji, nato pa je potrebno konstrukcijo objekta prenoviti ali celo odstraniti. Tako masivna gradnja z mnogo vgrajenimi količinami betona povezanega v armaturo nikakor ni pravilen koncept gradnje. Kot inženirji moramo vedno predlagati optimalne konstrukcijske sisteme gradnje, ki bodo tudi okoljsko vzdržni.

Zato je edino hibridna gradnja z uporabo vseh razpoložljivih gradbenih materialov ekološko vzdržna, saj ima vsak od materialov svoje prednosti, ki jih moramo kot inženirji znati izkoristiti in na tak način povzročiti čim manjši okoljski vtis. Ne moremo biti tako sebični, da bomo z našim nespametnim ravnanjem povzročili našim otrokom in nadaljnjim rodovom nepopravljivo škodo v okolju. Vsako leto se namreč proizvede preko pet milijard ton cementa, s tem pa ima gradbeništvo daleč največji okoljski vtis. 

Katere so tiste najnovejše inovacije na področju lesenih konstrukcij v svetu?

Vsekakor je največja inovacija v sodobnem gradbeništvo križno lepljen (Xlam) lesen masiven ploskovni element, ki se uporablja za izvedbo sten in plošč pri izvedbi konstrukcije objekta. V Xlam konstrukcijskem sistemu se izvajajo objekti že preko 10 etaž, kjer so tudi jedra za dvigalo in stopnišče izdelana iz takšnega lesenega masivnega konstrukcijskega sistema. Proizvodna križno lepljenih ploskovnih elementov sicer eksponentno narašča, a kljub temu trenutno ne dosega potreb glede na projektirano stanje. 

Poleg uporabe klasičnih konstrukcijskih drevesnih vrst (smreka, jekla, bor) razvoj nakazuje tudi povečano uporabo drugih drevesnih vrst kot so na primer trde in hitro rastoče drevesne vrste. Poleg tega gre razvoj v smeri najrazličnejših tehnologij lepljenja hibridnih konstrukcijskih elementov in sistemov z mešanjem drevesnih vrst skupaj v povezavi z razvojem mehanskega spajanja. Dodatno je razvoj usmerjen v optimizacijo trenutnih tehnologij, saj bo v prihodnosti pomembno čim bolj zmanjšati porabo lesne surovine za doseganje boljših mehanskih in fizikalnih lastnosti gradbenih elementov.

Katere inovativne projekte v Sloveniji bi izpostavili na področju lesene gradnje?

V Sloveniji je bilo v zadnjem desetletju projektirano in izvedeno veliko objektov z leseno nosilno konstrukcijo. V večini izvedenih objektov lesene konstrukcije ne vidimo, saj je obdana z zaključnimi obložnimi materiali. Vsekakor pa kot uporabnik stavbe z leseno konstrukcijo občutimo bivanjsko ugodje, ki ga daje les v primerjavi s klasično zgrajenimi objekti.

V leseni gradnji je poleg velikega števila enostanovanjskih objektov bilo izvedenih tudi več vrtcev, športnih objektov, nekoliko manj pa šol in poslovnih objektov. Trend lesene gradnje se premika tudi v smeri večstanovanjske in večetažne gradnje, kjer so v zadnjem letu bili zgrajeni trije bloki s štirimi etažami.

V tem segmentu gradnje zaostajamo za razvitimi državami sveta, ki imajo v leseni gradnji že mnogo gradbenih dosežkov in presežkov. Kljub temu je potrebno biti pri zahtevnejši leseni gradnji previden, saj ustvarjamo in živimo v sistemu, kjer je še vedno najpomembnejša najnižja cena, četudi se ta v mnogih primerih zaradi slabih materialov, izvajalcev in napak izkaže kot najdražja.

Predvsem se s takšnimi odločitvami pri javnih razpisih izvedbe trajnostnih lesenih objektov ne izpostavljajo tisti, ki niso dovolj kompetentni, da sprejmejo drugačne odločitve in jih izbor najnižje cene trenutno ščiti pred odgovornostjo. Ravno v takšnih primerih bi jo morali sprejeti, saj bodo takšni projekti, glede na videno v slovenski gradbeni praksi, povzročili v prihodnosti neizmerne posledice pri nadaljnjem razvoju trajnostne lesene gradnje.

Če bi gradili idealno stavbo po vaših merilih, kakšna bi bila?

V primeru podkletenega objekta bi bila klet armiranobetonska, pritličje bi bilo zidano, medetažna plošča nad pritličjem bi bila lesena masivna iz križno lepljenih plošč, nadaljnje etaže pa ali v celoti v leseni masivni Xlam konstrukciji ali v kombinaciji lesene masivne in lesene skeletne gradnje. Vsekakor v ta nabor sodi tudi jeklo, kjer je ravno kombinacija jeklene in lesene gradnje optimalna za bolj odprto in varno konstrukcijsko zasnovo objekta.

V primeru, da objekt ne bi bil podkleten, bi bila moja izhodiščna želja, da se objekt izvede nad terenom na jeklenih polžastih pilotih, ki jih povezuje jeklena brana. Na njej pa se izvede v celoti lesena konstrukcija objekta. Pri tem je možno konstrukcijo izpostaviti kot interjer, nikakor pa ne kot eksterier. Saj je potrebno za trajnost lesene konstrukcije poskrbeti s pravilno izvedenimi zunanjimi izolacijskimi ovoji, kjer je najbolj pomemben vodoodbojni sloj oziroma fasada skupaj s streho in vsemi zaključki oziroma detajli. Če pa je fasada lesena, se zanjo izbere ustrezna drevesna vrsta z ustrezno impregnacijo oziroma termomodifikacijo, ki v primeru uporabe lesa na prostem omogoča daljšo življenjsko dobo.

PLEČNIKOVA NAGRADA 2019 – ZRCALO DOMAČI ARHITEKTURNI PRODUKCIJI

V ponedeljek, 14. aprila 2019, je v Narodni galeriji potekala 46. podelitev Plečnikovih odličij – najprestižnejših nagrad na področju arhitekture v Sloveniji. Med 30 prispelimi predlogi je strokovna žirija izbrala in podelila 1 Plečnikovo nagrado, 4 medalje ter 1 študentsko priznanje.

Zbrane je uvodoma nagovoril Andrej Hrausky, ki je poudaril, da je pokojni Edvard Ravnikar videl Plečnikova nagrado kot zrcalo produkciji ljubljanske šole za arhitekturo. Ta ideja je še posebej pomembna v letošnjem letu, ko ljubljanska univerza praznuje svojo 100. obletnico obstoja, saj se tiče nacionalne arhitekturne identitete.

Ne smemo pozabiti, da je že ob nastanku prve slovenske univerze obstajala Tehnična fakulteta, ki je vključevala oddelek za arhitekturo. Kasneje se je na pobudo Jožeta Plečnika, ki je vztrajno zagovarjal, da potrebujemo lastno šolo za arhitekturo, formirala ljubljanska šola za arhitekturo. Skozi vrata te šole je v svet vstopila večina slovenskih arhitektov, ki so ustvarili novo identiteto prostora (‘nov svet’) kot jo poznamo danes.

Po 100 letih nacionalne arhitekture je jasno, da je zrcalo še kako potrebno. Predvsem zaradi potrošniškega in kapitalističnega duha v današnjem času, v katerem arhitekti težko ustvarjamo ‘novi svet’, saj se moramo posvetiti ustvarjanju profita za investitorje. Seveda je profit pomemben, a je povsem enako pomemben kot so prostor, kultura, identiteta in okolje. Zato letošnji Plečnikovi nagrajenci odsevajo prav te vrline.

Strokovna žirija v sestavi Tomaž Krištof, u.d.i.a (predsednik žirije), mag. Janez Lajovic, u.d.i.a., Vesna Vozlič Košir, u.d.i.a., izr. prof. mag. Boštjan Vuga, u.d.i.a., grad. dip. (AA) ter Zaš Brezar, u.d.i.k.a. je podelila naslednja odličja.

Plečnikova nagrada:
Tehnološko središče ELES FAZA 1, Beričevo
Avtorji: Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš (Scapelab)

Plečnikova medalja za aktualno realizacijo:
Hiša Celovška 01 
Avtorja: Vanja Gregorc Vrhovec, Aleš Vrhovec (GregorcVrhovec arhitekti)

Plečnikova medalja za aktualno realizacijo:
Family Wellness Termalija
Avtorja: Dean Lah, Milan Tomac (Enota)

Plečnikova medalja za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture:
Tendence, celjska arhitektura in urbanizem 1955–1985 (pregledna razstava in katalog)
Avtorji: Adam Breznik, Timotej Jevšenak, Monika Vešligaj, Domen Ermenc, Pia Klančar

Plečnikova medalja za strokovno publicistiko:
Capsules: Typology of other architecture
Avtor: Peter Šenk

ter Študentsko priznanje:
Magistrska naloga »Najemniški hektar: nadgradnja obstoječe stanovanjske politike in idejna zasnova vrtnega mesta«
Avtor: David Groleger, mentorja: izr. prof. Mihael Dešman ter asist. Vlatka Ljubanović

Poleg nagrad je žirija podelila še 6 nominacij.

Nominacija za aktualno realizacijo:
Ureditev pokopališča v Šembijah
Avtor: Leon Belušič

Nominacija za aktualno realizacijo:
Vrtec Pedenjped, Enota Pedenjcarstvo
Avtorji: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič, Iztok Šušteršič, Nena Gabrovec, Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, Primož Fijavž

Nominacija za aktualno realizacijo:
Lesena hiša
Avtorja:  Tomaž Krušec, Lena Krušec (ARK Arhitektura Krušec)

Nominacija za Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture:
Svet vmes – Arhitekturno-raziskovalni projekt vmesnega šolskega prostora preko gradnje case studyjev
Avtorji: Svet vmes (Ana Kreč, Jure Hrovat, Ana Kosi in drugi)

Nominacija za Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko:
Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju
Avtor: Bogo Zupančič

ter nominacija za študentsko priznanje:
Magistrska naloga »Zasnova centra za bivanje in aktivnosti starostnikov«
Avtorica: Lea Korošec, mentorica: izr. prof. dr. Vesna Žegarac Leskovar ter somentorici: asist. dr. Vanja Skalicky, asist. Maja Žigart

Pri ocenjevanju prispelih del je žirija ugotovila, kako nujen je ogled arhitekture v živo, saj so ogledi objektov povsem premešali favorite. Ta ugotovitev je zelo pomembna za OHS, saj potrjuje poslanstvo vsakoletnega festivala OHS pri promociji odlične arhitekture med slovensko javnost. Ni pa to edini razmislek žirije, ki se je vezal na aktivnosti OHS.

Žirija je tudi razpravljala o razlikah med Plečnikovimi nagradami in nagradami ZAPS. Ker kriteriji glede prvih in drugih ne obstajajo, se je žirija odločila izdelati svoje. Sklenili so, da se nagrade ZAPS podeljujejo za najvišje strokovne dosežke članov, Plečnikova odličja pa za arhitekturne presežke na podlagi izvirnosti.

Ker bo 14. maja potekala prva podelitev nagrad OHS, je razmislek o razlikah med nagradami povsem na mestu. Še posebej zaradi dejstva, da vsako leto obstaja več nagrad, za katere pa ne moremo reči, da so zares relevantne. Če Plečnikova odličja in nagrade ZAPS zrcalijo kakovost dela stroke, je prihajajoča nagrada OHS povsem na drugem bregu, saj zrcali mnenje javnosti o produkciji slovenskih arhitektov.

Vsem Plečnikovim nagrajencem in nominirancem iskreno čestitamo in se že veselimo, da bomo v njihove objekte lahko vstopili na naslednjem festivalu OHS!

“S SVOJIM ZNANJEM DAJEMO IZDELKOM VISOKO DODANO VREDNOST” – Intervju z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear

Tekom letošnjega festivala OHS smo imeli priložnost, da nas po objektih poleg projektantov arhitekture popeljejo tudi nekateri projektanti osvetlitve. Medtem, ko arhitekti kot nekakšni »frontmeni« skupine načeloma dobijo največ pozornosti, ne smemo pozabiti, da je arhitektura, še posebej dobra, rezultat uigranega in ustvarjalnega (so)delovanja široke ekipe strokovnjakov – gradbenih, elektro in strojnih inženirjev, obrtnikov, nadzornikov ter drugih.

V tem pogledu je produkcija arhitekture zelo podobna produkciji filma – draga, počasna, dologtrajna, z množico bolj ali manj glavnih oziroma stranskih vlog. Arhitekt je morda režiser, a vsak dober režiser prizna, da je brez svojih sodelavcev precej izgubljen in nemočen. Le pri najmanjših in neodvisnih projektih lahko režiser upa, da bo sam hkrati obvladal kamero, zvok, produkcijo… in tudi uspešno zaključil projekt. A ne gre le za preprosto postavljanje kljukic na seznam opravil. Vsak profil, ki je vključen v projekt, prinese s sabo drug pogled, drugo znanje in izkušnje, odpira nova vrata in nove razmisleke.

Arhitekturo in film druži še ena skupna točka – pri obeh ima svetloba prav posebno mesto. Seveda si nobene vizualne umetnosti ni mogoče predstavljati povsem brez svetlobe, a kar film in arhitekturo loči od ostalih vej in polj je to, da edini ustvarjata svojo lastno svetlobo. Kipar in slikar praviloma nimata nikakršnega vpliva na to, kako bo njun izdelek v danem okolju osvetljen, kakšni bodo pogoji, itd. Arhitekt in režiser pa nimata le možnosti, temveč obvezo, da se v ustvarjalnem procesu aktivno ukvarjata z vprašanjem svetlobe. Režiserju pri tem stoji ob boku mojster luči – osvetljevalec, arhitektu pa – načeloma – načrtovalec svetlobe.

A arhitekti v resnici le poredko posegamo po uslugah načrtovalcev svetlobe. Del krivde za to gotovo nosijo (pre)nizka sredstva, ki se namenjajo za pripravo projektne dokumentacije. Delno gre tudi za preslabo informiranost in izobraženost arhitektov. O teh in sorodnih temah smo se pogovarjali z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear, kjer se ukvarjajo z oblikovanjem in načrtovanjem osvetlitve ter prodajo svetil. Podjetje se je skozi tri desetletja delovanja izkazalo kot najbolj inovativno in prodorno slovensko podjetje na svojem področju.

G. Mavsar, omenili ste, kako ne želite, da se vas izpostavlja preko vseh ali pred vsemi v Arcadiji. Niste tisti, ki je začel s tem podjetjem, ampak ste ga prevzeli od ustanovitelja. Podobno si predstavljate, da ga bo nekega dne prevzel tudi nekdo drug za vami.

Arcadia je predvsem nekakšen skupek, zaokrožena celota ljudi, specialistov – vsakega na svojem področju znotraj našega podjetja. Podjetje sestavljajo posamezni oddelki, vsak s svojimi strokovnjaki in s točno določenimi nalogami. Sklop projektive oz. načrtovanja je ločen od komerciale in tudi znotraj komericale sta dva sklopa, ki sta med sabo ločena – zelo tehnični in zelo dekorativni sklop.

Arhitekti poznajo Arcadio predvsem kot projektante in dobavitelje, del širše javnosti pa verjetno kot prestižen salon svetil. Kje se Arcadia vidi sama? Kakšna je njena vizija?

Arcadia se je v začetku na trgu res vzpostavila kot prodajalec in dobavitelj kakovostnih tujih znamk svetil. Kar jo je od vsega začetka izpostavljalo pa je bil močan poudarek na svetovanju, projektiranju, podpori – torej na znanju. In to je tisti del naše dejavnosti, ki ga aktivno razvijamo že ves ta čas. Prav ta del postaja vedno močnejši in vedno bolj pomemben.

Tisto, kar želimo mi, »nova Arcadia«, povedati oz. predstaviti, je to, da danes ni več pomembno, da si zastopnik ali distributer svetovnih znamk kot so Flos, Artemide, itd. To je nekaj, kar je bilo včasih lepo slišati in dobro imeti, ker so ljudje mogoče malo drugače, z drugačnimi očmi, gledali na celotno zgodbo osvetlitve. A o tem malo kasneje.

Kar smo mi spremenili je predvsem to, da smo hoteli svetilom/prodaji svetil podeliti visoko dodano vrednost. To ne pomeni, da mi prodajamo luči samih po sebi, ampak, da (na žalost, ker smo v to prisiljeni) prodajamo svoj znanje preko produktov. Zato ker sam poklic oblikovalca svetlobe ali lighting designerja v Sloveniji, pa tudi širše, ni cenjen. Tudi arhitekti imate zelo podobne težave.

Zaradi tega smo prisiljeni oblikovanje svetlobe peljati skozi komercialno prodajo svetil. Mislim pa, da je glavna prednost Arcadie danes to, da izdelku da visoko dodano vrednost s svojim znanjem, recimo temu inženirskim pristopom ali pa z načinom dela, ki smo ga razvili čez ves ta čas.

In če se zdaj vrnem na že omenjeno temo, zakaj kupci danes z drugačnimi očmi gledajo na osvetlitev … Razlog je predvsem to, in pri tem si upam reči, da je bila to deloma zasluga Arcadie ter jasno pomoči arhitektov, da nam je v teh 30 letih uspelo predstaviti svetlobo kot tako na drugačen način, na način kot ji pripada. Svetloba – umetna svetloba – ni več nujno zlo z eno stropno svetilko na sredini vsakega prostora. Postala je del arhitekture in del življenja. Ljudje so se naučili gledati umetno svetlobo skozi oči naravne svetlobe.

Vsem se zdi normalno, da podnevi obstaja v prostoru neka dinamika svetlobe, igra senc s pomočjo sonca ali pa tudi brez. Zvečer pa so bili ljudje včasih zadovoljni s tem, da so prižgali žarnico. Zdaj pričakujejo neko drugačno, boljše razpoloženje. To je naša vizija tudi za naprej – še okrepit to zgodbo, še povečati dodano vrednost, naprej razvijati naše znanje in našo ekipo …

V prihodnosti ne bomo več trgovec s svetili, ampak samo še projektivno podjetje. To JE prihodnost. V to nas bodo, če ne drugega, slej kot prej prisilile tudi razmere na trgu. Internetna prodaja se bo še povečala in tu bomo imeli vedno manj prostora kot preprost trgovinski kanal za plasiranje oblikovalskih izdelkov.

Arcadia bo letos praznovala 30-letnico. V tem času ste realizirali veliko število zelo zahtevnih projektov in sodelovali z najbolj uglednimi slovenskimi arhitekturnimi biroji. O tem, zakaj drugi poiščejo vas, smo že. Kaj pa VI iščete v arhitektu? Oziroma česa si želite od soprojektanta/naročnika, kaj je po vaših izkušnjah pomembno?

Predvsem razumevanje, da je umetna svetloba ravno tako pomembna kot naravna. Opažam, da je pri arhitektih zavedanje o pomenu naravne svetlobe pri arhitekturnem projektu na zelo visokem nivoju. Pozabijo pa upoštevat tisti drugi del dneva – temo. Zavedanje, da z načrtovanjem umetne svetlobe pridobijo na arhitekturnem projektu smo vsaj pri nekaterih uspeli razviti, tako da tega ne pogrešamo več. Določeni arhitekti zdaj sami poiščejo našo pomoč. Naš cilj pa je, da je takšnih primerov vedno več – da so v izhodišču takšni vsi.

Trenutno se izobraževanju arhitektov o oblikovanju in načrtovanju svetlobe pri nas ne posveča veliko pozornosti. Kolikor mi je znano na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo to ni del obveznega kurikuluma, obstaja pa izbirni predmet. Kako to? Zakaj mislite da je prišlo do tega pomanjkanja? Arhitekti se tukaj težko izmaknemo odgovornosti, saj je že Le Corbusier definiral arhitekturo kot veličastno igro volumnov v svetlobi …

Dodaten neprijeten podatek je to, da je celo na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko razsvetljava izbirni predmet. Tako, da se tisti, ki si tega izrecno želi, tej temi lahko posveti v zelo omejenem obsegu, saj, če se ne motim, poteka predmet le en semester. Ob tem je treba omeniti, da je le malo komu že v času študija dano zavedanje o tem, kaj svetloba je in kaj pomeni …

V nasprotju z izobraževalno prakso pa povpraševanje po kadru obstaja. Vsi iz naše stroke iščejo kader, a izobraževanj zanj ni. Mi svoje kadre izobražujemo sami, saj k nam večina pride brez specifičnega znanja. Pridobijo ga tukaj, na delu. Alternative pa za zdaj ni. V resnici je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo problem v tem, da se umetna svetloba večinoma še vedno pojmuje kot nujno zlo. Med drugim je osveščanje arhitektov tudi del naše vizije, celo naša dolžnost in naš cilj v današnjem času.

Arhitekte obravnavamo kot naše glavne odjemalce in jih senzibiliziramo za to, da je umetna svetloba prav tako del arhitekture. Osveščamo, da umetno svetlobo v določenem segmentu nekdo obvlada bolj kot arhitekt. Torej, da na trgu obstaja nekdo, ki je za ta segment arhitekturnega projekta idealen sogovornik in sodelavec. Včasih nam to uspeva malo bolj, včasih malo manj. Je pa v zadnjem času razveseljivo, da je razumevanje na višjem nivoju kot je bilo včasih.

Poudarek dajemo tudi temu, da poskušamo vsako leto za posamezne seminarje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo prirediti predavanja v naših poslovnih prostorih. Trudimo se, da bi preko razstav kot je na primer Arhitektura Inventura nagovorili projektante, ki še nimajo tega zavedanja in jih povabili, da se z nami seznanijo na projektu. Saj lahko arhitekt s tem, da sodeluje s strokovnjakom za umetno svetlobo, še izboljša kakovost svojega projekta.

Opažate, da vsaj pri arhitektih obstaja pozitiven trend pri zavedanju o umetni osvetlitvi. Ali opažate, da se to dogaja tudi širše? Naprimer pri osvetlitvi javnega prostora, ki je tudi en velik segment, a je samo delno vezan na arhitekte. V tem primeru so odločevalci naprimer občine, ki lahko osvetlitev naročijo izven celovite prostorske zasnove.

No, s to trditvijo se ne strinjam povsem. Arhitekti so vseeno tisti, ki celovito oblikujejo prostor. Preko njih poteka tudi izobraževanje javnosti o prostoru. Me pa veseli, da gre v zadnjih letih ali desteletjih zgodba v pravo smer in da se tudi vedno več raznih investitorjev zaveda, da je pomemben segment v arhitekturi tudi umetna svetloba. Na ta način je tudi prišlo do zakona o svetlobnem onesnaževanju.

V Sloveniji imamo enega izmed najbolj restriktivnih zakonov na tem področju na svetu. Bili smo tudi med prvimi, ki smo ga sprejeli. Če se o tem takrat ne bi govorilo, tudi širša javnost danes ne bi razumela, da je to tema, o kateri je treba govoriti. Prav tako javnost ne bi vedela, da obstajajo strokovnjaki, ki znajo izračunati in opisati vplive na okolje ter jih prilagoditi zahtevam tako, da so še vedno sprejemljivi ter v korist vseh.

5 ZLATIH PRAVIL ZA NAČRTOVANJE SVETLOBE V MANSARDAH

Načrtujete naravno osvetlitev v svoji mansardi? Upoštevajte naslednjih 5 pravil in zagotovo boste uživali v svetlih in prijetnih podstrešnih prostorih.

1. Pravilo 100-200

Višina vgradnje strešnega okna naj bo med 90 in 110 cm na spodnjem robu in med 190 in 210 cm na zgornjem robu. Če poenostavimo, pridemo do povprečne spodnje višine 100 cm in zgornje 200 cm. 

2. Pravilo 5 : 1

Okenska površina naj dosega vsaj petino tlorisne površine, kar pomeni, da je za prostor z 9 kv. metri potrebno načrtovati okno s površino vsaj 1,8 kv. metra. Razmerje tloris sobe – velikost okna je torej 5 proti 1. 

3. Pravilo minus 50

Steklene površine do 50 cm od tal ne osvetljujejo globine prostora, zato se denimo balkonska vrata do te višine ne štejejo v petino, omenjeno v prejšnjem pravilu. Svetlobnim površinam v tem primeru odštejemo spodnjih 50 cm. 

4. Pravilo S = 3; J = 2 

Zgornje pravilo je morda malce nejasno, a naj pojasnimo: severna stran neba je osojna stran, do katere seže manj sončnih žarkov do južne strani. Zato za severni del strehe priporočamo 3-slojno zasteklitev oken, medtem ko je južna stran toplejša in je zato tu bolj smiselna 2-slojna zasteklitev.  

5. Pravilo 3 x 3

Gre za pravilo, ki ni neposredno povezano z načrtovanjem svetlobe, a je za kakovost bivanja v mansardah vitalnega pomena. Zračenje trikrat dnevno po tri minute je navada, na katero se bo treba privaditi, če ne bomo hoteli imeti sitnosti s plesnijo.

Sodobna gradnja in umetni materiali so namreč spremenili naše bivalno okolje in tako je prednost (odlično tesnjenje) lahko hkrati tudi slabost. A kot rečeno: s preprostim 3×3 min prepiha rešimo tudi to težavo.

ZAKAJ OVITI STAVBO V VLAKNOCEMENT?

Vlaknocement je kompoziten gradbeni material, ki ga največkrat najdemo v obliki raznih plošč na fasadah in strehah stavb. Uporablja se tako pri novogradnjah kot prenovah objektov. Med njegove prednosti spadajo trdnost, nizka teža ter izjemna svoboda pri oblikovanju.

URI Soča; avtorji: DANS arhitekti; foto: Miran Kambič

Vlaknocementne plošče najdemo v različnih formatih, oblikah in barvah, ki se med seboj odlično kombinirajo. S tem omogočajo še tako edinstvene rešitve, ki jih snujejo arhitekti ali pa si jih želijo investitorji. Zaradi ugodnih lastnosti materiala zadovoljijo plošče še tako visoke gradbene in arhitekturne zahteve. Obenem prispevajo h kakovostnemu bivanju ter navdušujejo s sodobnim izgledom. Nenazadnje pa so plošče primerne tudi za energijsko varčne objekte.

Vlaknocementne plošče za streho in fasado iz podjetja Eternit Slovenija d.o.o. zagotavljajo:

  • Učinkovito zaščito nasilne konstrukcije,
  • konstantno kroženje zraka v zračni plasti fasade,
  • prijetno bivalno počutje,
  • naraven in sodoben videz stavb,
  • varnost pred nastankom kondenza v notranjih slojih zunanjih sten ter
  • kreativne možnosti uporabe (prehod iz strehe na fasado, dodatno obdelane plošče s perforacijami ali 3D ornamenti, integracija elementov za senčenje …)

Vlaknocementne plošče so uporabljene tudi na fasadi Univerzitetnega rehabilitacijskega centra (URI) Soča v Ljubljani, ki je prejel nominacijo za nagrado Piranesi. Osnovna fasada na objektu je iz belih ravnih vlaknocementnih plošč, ki obdajajo velike horizontalne okenske površine. Celotno kompozicijo pa popestri ritem vertikalnih barvnih poudarkov iz rumenih valovitih plošč.

URI Soča; avtorji: DANS arhitekti; foto: Miran Kambič

URI Soča si lahko ogledate v sklopu 10. festivala OHS. Svoj termin si rezervirajte na tej povezavi.

PRVA NOVOGRADNJA V SLOVENIJI S PLATINASTIM CERTIFIKATOM DGNB

Knauf Insultion Experience Center; avtorji: Protim Ržišnik Perc; foto: Miran Kambič

Od lanskega leta se v Škofji Loki nahaja najsodobnejši izobraževalno-demonstracijski center za trajnostno gradnjo Knauf Insulation Experience Center (KIEXC). Stavba je učni primer celostne trajnostne gradnje na evropski ravni, saj je certificirana po nemškem standardu za trajnostno gradnjo DGNB.

KIEXC, ki je zasnovan kot “show room”, se razprostira na 832 kvadratnih metrih površine in je primarno namenjen predstavitvi ter informiranju izvajalcev in kupcev o najsodobnejših konceptih trajnostne gradnje, učinkovitih izolacijskih rešitvah, zelenih strehah ter drugih trajnostno gradbeno izolacijskih rešitvah. Na voljo pa je tudi za različne dogodke s področja trajnostnega razvoja in kakovosti bivanja.

V centru so predstavljene izolacijske in zelene rešitve podjetja Knauf insulation ter njihovih partnerjev. Omogočene so praktične demonstracije ter sodobni načini izobraževanja z uporabo digitalnih in virtualnih orodij. Poleg tega potekajo v centru energetska svetovanja ter aktivnosti za ozaveščanje javnosti o pomenu trajnostne gradnje.

Konceptualno se center deli na tri izkušnje. V pritličju se nahaja “Demonstracijska izkušnja”, kjer je prikaz gradbeno-izolacijskih rešitev in možnosti njihove vgradnje. V prvem nadstropju najdemo “Izobraževalno izkušnjo” s  predavalnicami in dvoranimi s kapaciteto od 30 do 120 udeležencev. Na strehi objekta pa se nahaja “Zelena izkušnja”, kjer si lahko ogledamo zeleno streho in druge zelene rešitve podjetja Knauf Insulation.

Že pri sami zasnovi in projektiranju objekta je bil poudarek na demonstracijskem vidiku sistemov koncerna Knauf. Zaradi tega je zunanji ovoj stavbe sestavljen iz 6 različnih izvedb fasade in 2 različnih izvedb ravne strehe. Pri predelnih stenah in spuščenih stropih so bile uporabljene rešitve podjetij Knauf, Knauf Insulation ter Knauf AMF.

Sistem certificiranja DGNB temelji na konceptu celostne trajnosti z enakim poudarkom na okolju, ljudeh in ekonomski upravičenosti, ki je nadalje povezana s tehnično in procesno kakovostjo ter kakovostjo lokacije. Uporablja se po vsem svetu in velja za najnaprednejšo trajnostno shemo in orodje za zagotavljanje trajnostnih stavb.

Pri določanju kakovosti stavbe, se DGNB certifikat navezuje na 6 glavnih faktorjev: Kakovost (mikro) lokacije oz. gradbene parcele z bližnjo okolico, tehnična kakovost stavbe, procesna kakovost postopka načrtovanja in izgradnje stavbe, okoljska kakovost (izbor primernih gradbenih materialov in pravilna vgradnja le-teh ter vpliv stavbe skozi celotno življensko dobo), družbeno-kulturna in funkcionalna kakovost (kakovost in primernost notranjih prostorov za uporabnike) ter ekonomska kakovost (ocena stroškov izgradnje, vzdrževanja ter poraba energentov v celotni življenski dobi).

Točkovnik DGNB certifikata za KIEXC

Poleg platinastega certifikata DGNB je KIEXC pilotni projekt Evropske komisije za smernice trajnostne gradnje Level(s) in prvi slovenski objekt s certifikatom Aktivna hiša (Active House). Ta certifikat si je center prislužil zaradi uporabe obnovljivih virov energije ter s skrbnim izborom gradbenih materialov.

Knauf Insulation Experience Center si lahko ogledate v okviru 10. festivala Odprte hiše Slovenije. Svoj termin si rezervirajte na sledeči spletni strani.

O ŠIRITVI TOVARNE TEM ČATEŽ – Intervju z izvršnim direktorjem, Andrejem Bajukom

Širitev tovarne TEM Čatež; avtorji: Jereb in Budja arhitekti; foto: Blaž Budja

Projekt širitev tovarne TEM Čatež je leta 2018 dobil prestižno nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) Zlati svinčnik za odlično izvedbo. O tem, kako je do sodelovanja z avtorji prišlo in kaj o širitvi menijo zaposleni smo s pogovarjali z izvršnim direktorjem TEM Čatež Andrejem Bajukom

Kaj je pretehtalo pri odločitvi za arhitekturno rešitev biroja Jereb in Budja? Ste sodelovali pri planiranju in, ali so arhitekti bili pripravljeni poslušati vaše želje? 

Pripravili smo manjši, neformalni natečaj, h kateremu smo povabili različne biroje, saj smo želeli pridobiti več kreativnih idej. Podrobno smo jih preučili in se nato na podlagi tehtnega razmisleka znotraj ekipe sodelavcev odločili za arhitekturno rešitev Jereb in Budje.

Kako je potekalo sodelovanje? 

Za našo zmerno rast smo najprej potrebovali nove skladiščne površine, pisarne, razstavišče in večjo proizvodnjo. Pred nami sta bila glavna izziva: kako umestiti dodaten industrijski objekt v dolenjsko vasico, da poseg v prostor ne bo pregrob, in kako se bodo lahko izkoristile razpoložljive zazidljive površine še v prihodnje.

Vse to so načrtovalci iz biroja Jereb in Budja z Blažem na čelu najprej dobro razumeli in nato predlagali rešitev, ki je nato nismo več bistveno spreminjali. Rešitev je bila enostavno takšna, da nas je takoj prepričala.

Sodelovanje je potekalo sproščeno, gladko in brez zapletov. Veliko smo se pogovarjali in sledili cilju, da se je za odličen izdelek vredno potruditi po svojih najboljših močeh. Zato je tudi končni izdelek po našem mnenju takšen, da izstopa iz povprečja, saj tudi mi že dolgo nočemo biti povprečni v tem, kar počnemo. In to je opazila tudi strokovna javnost.

Kako so se na novo pridobitev odzvali zaposleni – je zaznati kaj dodatnega elana, ponosa med zaposlenim? 

V našem podjetju TEM Čatež si želimo čim boljših medosebnih odnosov, saj se praktično vsi med seboj poznamo. Zato nam je bilo pomembno, da se bodo naši zaposleni dobro počutili v novih prostorih, kar se zagotovo najbolj pokaže v nadpovprečnih poslovnih dosežkih.

Zdi se mi, da naše novo delovno okolje dokazuje, da lahko tudi tovarna stikal in vtičnic postane prijeten ambient in lahko rečem, da smo vsi zaposleni ponosni na novo pridobitev. Sedaj še z večjim veseljem povabimo poslovne partnerje, kupce, arhitekte…

Po navadi so obiskovalci prav tako navdušeni nad moderno stavbo, izčiščenimi linijami, sodobnostjo… In vse to nam daje še dodatno energijo in motivacijo za nadaljnje poslovne izzive.

Kako zaposleni in domačini gledajo na to, da je prizidek prejel najvišje arhitekturno priznanje v Sloveniji? 

Vsi skupaj, tako zaposleni kot lokalna skupnost, v katero smo zelo vpeti, smo  zelo ponosni na prejeto priznanje. To samo še potrjuje pravilnost naše odločitve za sodelovanje z Jereb in Budja arhitekti.

Veseli nas, da je nova, povečana tovarna tako dobro in subtilno umeščena v okolje, da se praktično zlije z njim, obenem pa je zaradi svoje forme in posameznih detajlov primer premišljene in moderne arhitekture, ki je narejena po meri človeka.

Širitev tovarne TEM Čatež si lahko ogledate v sklopu 10. festivala Odprtih hiš Slovenija. Svoj ogled si rezervirajte na tej povezavi.

5 UKREPOV ZA BOLJŠE UČENJE – Kaj lahko starši naredimo za boljši učni uspeh svojega otroka?

Približujemo se koncu šolskega leta in čeprav se zdi, da je učni uspeh izključno odgovornost naših otrok, ni povsem tako. Raziskava Healthy Homes Barometer 2016 je namreč pokazala, da lahko nekatere zunanje okoliščine za kar 15 odstotkov izboljšajo sposobnost učenja naših šolarjev, dijakov in študentov.

Zaradi tega predstavljamo pet dejavnikov, ki bi jim vsak skrben starš moral posvetiti več pozornosti, če želi v otrokovem spričevalu videti boljše ocene. Napotki veljajo za vse vrste domov, še posebno pa jih izpostavljamo v primeru mansardnih stanovanj, kjer se srečujemo z večjim številom arhitekturnih omejitev in se jim je zato treba še toliko bolj posvetiti.  

1. Pred učenjem prezračite 

Ali ste vedeli, da odrasel človek v enem dnevu naredi kar 22.000 vdihov in izdihov? Otroci jih ob vsej svoji aktivnosti naredijo še precej več. Raziskave so pokazale, da pomanjkanje svežega zraka zmanjšuje zmožnosti za učenje, zato bi morali otroško sobo redno prezračevati.

Poleg jutranjega zračenja, ko je potrebno iz sobe izpustiti čez noč izdihan zrak, je koristno sobo prezračiti pred začetkom učenja in pred spanjem. Pravilo, ki si ga zlahka zapomnijo tudi prvošolčki se glasi: 3-krat na dan po 3 minute prepiha.

Jesenska megla ali nizke temperature pozimi niso ovira. Toplotne izgube med kratkotrajnim zračenjem niso omembe vredne, stopnja vlage v hladnem zraku pa je zelo majhna.

2. Zagotovite jim dnevno svetlobo

Po raziskavi HHB 2016 kar 76 odstotkov Evropejcev prižge luč zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe v prostorih tudi v času, ko zunaj sije sonce. Umetna svetloba negativno vpliva na učne sposobnosti in na splošno počutje, zato je zagotavljanje sončne svetlobe v otroških in mladinskih sobah zelo pomembna.

Kadar se v mansardnih stanovanjih odločamo med frčado in strešnim oknom, je treba vedeti, da je pri enako veliki stekleni površini osvetlitev v primeru strešnega okna vsaj za 30 odstotkov boljša, saj je strešno okno že po svoji legi usmerjeno k izvoru svetlobe.

V mansardnem stanovanju širino oken praviloma določa razdalja med špirovci, vendar ni treba, da se omejujemo s tem. V podjetju VELUX še posebej pri otroških sobah svetujejo uporabo menjalnika, s katerim se prilagodi širina med špirovci, tako da lahko združimo več oken in s tem povečamo dotok sončne svetlobe. 

3. Poskrbite za kakovostne spalne pogoje  

Po podatkih raziskave Healthy Homes Barometer 2016 se doseganje dobrega počutja in zdravja poveča za kar 50 odstotkov, če v bivalnih prostorih zagotovimo dobre pogoje za spanje. Spanje je tesno povezano tudi z učinkovitostjo učenja. Vsi vemo, kako nujno potrebujejo spanec osnovnošolci, pogosto pa pozabimo, da je kakovosten počitek izjemnega pomena tudi za najstnike in študente. Kako jim torej pri tem lahko pomagamo starši?

Poleg prezračevanja pred spanjem, ki smo ga že omenili, je naslednji pomemben faktor tudi ustrezna zatemnitev. Podjetje VELUX za mansardna okna omogoča popolno zatemnitev z zunanjimi roletami ali z notranjimi senčili. Senčilo siesta popolnoma zatemni prostor tudi v najmočnejšem soncu. Oba izdelka je mogoče upravljati z električnim pogonom.

4. Odpravite prekomerno vlažnost  

Vlaga in plesen v stanovanjih sta pogosto razlog za slabo počutje. Tudi mansardna stanovanja niso izvzeta. Plesni povzročajo alergijske reakcije, težave z dihali, glavobol, vnetja sluznice … Spore potujejo po zraku, kar je še posebej škodljivo za otroke, ki med učenjem veliko časa preživijo v svoji sobi. Plesen in vlago v podstrešnih stanovanjih preprečujemo z intenzivnim prezračevanjem, medtem ko lahko za sprotno zračenje poskrbimo s prezračevalno loputo. Loputa na strešnih oknih VELUX omogoča dotok svežega zraka tudi takrat, ko so okna vodotesno zaprta, poseben filter pa preprečuje vstop mrčesu.

Ponekod v mansardnih stanovanjih nimamo neposrednega dostopa do strešnih oken, zato je v tem primeru okna smiselno opremiti z elektriko. Elektrifikacija omogoča odpiranje in zapiranje strešnih oken z daljinskim upravljalnikom, obenem pa lahko prezračevanje tudi v naprej sprogramiramo. Tako nam ni treba skrbeti, ali se bodo otroci spomnili na prezračevanje ali ne. Tudi dež ni težava, saj senzor zazna kapljice in okno samodejno zapre.

5. Zagotovite ustrezno temperaturo

Kar 37 odstotkov Evropejcev po podatkih raziskave raje prihrani pri stroških za ogrevanje, kot da bi zadostno ogrevali stanovanje. Če hočemo dobre ocene v spričevalu, torej ni dobro varčevati pri stroških za ogrevanje. Najprimernejša temperatura za učenje naj bo okoli 20 do 22 stopinj Celzija, nekaterim ustreza celo kaka stopinja manj. Najboljšo temperaturo za delo mora sicer vsak posameznik odkriti sam, starši pa lahko svojim šolarjem in dijakom pomagamo z ustreznimi senčili, ki poleg dotoka svetlobe regulirajo tudi toploto.

Omenili smo že rolete, ki poleti odbijajo prekomerno vročino tudi do 90-odstotno, pozimi pa ohranjajo toploto znotraj in preprečujejo vdor mraza. Pri podjetju Velux za otroške in študijske sobe priporočajo še zunanje mrežasto senčilo, zelo učinkovito zaščito, ki odbije tudi do 73 odstotkv sončne vročine. Energijsko učinkovito je tudi termo plise senčilo, ki izboljša izolativnost kar za četrtino, obenem pa prostor še zatemni.

Zdaj, ko smo poskrbeli za vse zunanje dejavnike, pa je treba za dober učni uspeh natrenirati samo še najpomembnejši organ otrokovega telesa. Po prepričanju mnogih to niso možgani, ampak … zadnjica.