Arhitektura

Nevidne hiše – Sokolsko telovadišče v Tivoliju

Vizualizacija Plečnikovega baldahina v Tivoliju (Items)

Vsi poznamo Plečnikov stadion v Ljubljani, ki ga je arhitekt zasnoval za katoliško telovadno društvo Orli. Nehote načrt povezujemo z njegovo globoko vernostjo in dozdeva se nam, da zato ni sodeloval s konkurenčnim, liberalnim telovadnim društvom Sokoli. Pri tem pozabljamo, da je bil Plečnik v prvi vrsti arhitekt, ki si je želel graditi in se zato ni nikoli vezal na eno politično ali drugačno opcijo, ki bi mu zaprla pot do naročil. Tako je delal za bogate dunajske sloje, za češkega predsednika Masaryka, jugoslovanskega kralja Aleksandra in tudi za povojnega predsednika Tita. Res je, da obstajajo mnoga pisma, v katerih Plečnik zavrača naloge, češ da je prestar, bolan ali da nima časa, vendar jih je treba razumeti bolj v smislu »če me res hočejo, se bodo ponovno oglasili«. Tako je Plečnik sodeloval tudi s telovadnim društvom Sokoli. Zanj je napravil več načrtov, ki pa so večinoma ostali na papirju. Po njegovih načrtih so zgradili le ograjo in vhod na Sokolsko telovadišče v Tivoliju, pa še to so podrli leta 1961, ko so zaradi gradnje železniških podvozov na Dunajski in Celovški cesti prestavili železniško progo.

Plečnikova študentka Gizela Šuklje je bila članica Sokola in najbrž je bila prav ona povezava z arhitektom. Verjetno najstarejši načrt, ohranjen v Plečnikovem arhivu, je za stavbo poletne kolonije Sokola v Kranjski Gori. Načrt ni datiran, zato le predpostavljamo, da je nastal po letu 1930, ko je Plečnik sodeloval pri izdelavi regulacijskega načrta Kranjske Gore. Načrt naj bi zarisal okvirje za razvoj kraja v sodobno turistično središče. Časopisi so poročali, da je septembra 1930 obiskal Kranjsko Goro skupaj s svojim takratnim asistentom Francetom Tomažičem. »Pri tej priliki je gosp. profesor obžaloval, da leto za letom izginjajo stare, kmečke stavbe v narodnem slogu. Posestniki, kateri zidajo ali preurejajo stara poslopja, gledajo samo na praktično in financijelno stvar, za kar jim je zlasti beton, ki nikakor ne spada v gorske pokrajine, najbolje dobrodošel.« (op. 1) Plečnik je stavbo poletne kolonije zasnoval skromno, v dveh variantah: z zidovi v vidni opeki in lesenim ostrešjem ter z leseno konstrukcijo v celoti. Pritlična stavba je imela dva trakta z dvema skupinskima spalnicama za moške in ženske, med njima pa so bili skupni prostori s kuhinjo.

Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z leseno konstrukcijo.

Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z opečnimi zidovi.

V arhivu je ohranjen tudi načrt za Dom ljubljanskega Sokola. Društvo je imelo telovadnico v kleti Narodnega doma (današnja Narodna galerija), od mesta pa je najemalo prostor na robu tivolskega parka. Prostor so oddajali zabaviščnemu parku. Park je s svojim hrupom pozno v noč razburjal meščane, poleg tega pa bi Sokoli potrebovali zunanje prostore za atletiko. Tudi telovadnica v Narodnem domu je bila premajhna, en sam prostor pa ni omogočal ločene telovadbe za moške in ženske. Leta 1931 so se končno odločili, da bodo zgradili letno telovadišče z novim domom Sokola. Načrte je risala Plečnikova študentka Gizela Šuklje. Dom je bil razdeljen na dva dela – za moške in ženske posebej, z ločenima telovadnicama in garderobami. Ob vhodu so bili tudi prostori društva s pisarnami in veliko sejno sobo. Presenetljiva pa je zasnova letnega stadiona s stezo in telovadiščem okrogle oblike. Zasnovo lahko pripišemo Plečnikovemu stremljenju k izvirnosti. Vemo, da je Plečnik vedno poizkušal nekaj novega. Tako so njegovi mostovi prej trgi kot običajni mostovi, Žale niso mrtvašnica, ampak park poslovilnih kapel in NUK ni običajna knjižnica, ampak bolj tempelj modrosti. Sam Plečnik je nekoč dejal: »Samo kokoš nese vedno enaka jajca, ker drugačnih ne zna; človek pa ima pamet in si izmišlja vselej nove stvari.« (op. 2) Vendar je treba Plečnika razumeti bolj v smislu Gaudijevega reka: »Izvirnost je povratek k izvoru. Izvirnost pomeni vračanje k preprostosti zgodnjih rešitev«. (op. 3) Plečnik je menil, da se mora arhitektura, ko je v krizi, vrniti na začetek poti in izbrati drugo smer. Na podlagi teh izhodišč je vedno iskal nove možnosti in nove rešitve. Če umetnostna zgodovina pozna razvoj slogov, ki prevladujoče rešitve vedno oblači v nova oblačila, pa naj bo to gotika, renesansa, barok ali secesija, so Plečnikove stavbe na videz vedno enake, spreminja pa se konceptualna rešitev, ki mora biti vedno preizkus nečesa novega. Tako moramo razumeti tudi Plečnikov poizkus okroglega telovadišča za Sokolski dom. Ali niso bili najstarejši prostori javnih dogodkov okrogle oblike?

Sokoli so v svoji neodločnosti leta 1932 raje porabili denar za obnovo telovadnice v Narodnem domu in realizacija Plečnikovega projekta Sokolskega doma se je odmikala v prihodnost. Po ukinitvi zabaviščnega parka so na tem mestu uredili sokolsko zletišče, s travnatimi tribunami in glasbenim paviljonom, potrebovali pa so pravo telovadišče za lahko atletiko. Večino tedanjih igrišč so uredili za nogomet, posebnih stadionov za lahko atletiko pa skoraj ni bilo. Po predpisih je morala biti proga za tek na 100 metrov ravna, torej so se Plečnikovi zamisli o okroglem stadionu morali odpovedati. Krožna proga za tek je bila dolga nekaj nad 300 metrov, potrebovali pa so še prostore za skoke ter za mete kopja, diska in kladiva. Predvideli so tudi igrišča za odbojko. Ohranili so že obstoječ glasbeni paviljon. Pred vhodom na zahodni strani so predvideli teniški igrišči, ki bi ju pozimi uredili kot drsališči. Na južni strani so ohranili stavbo bivšega kina Tivoli, kjer so mislili v naslednji fazi gradnje zgraditi nov Sokolski dom. Leta 1933 so pričeli z deli, končali pa so avgusta 1934, ko je na stadionu potekal festival slovanskih narodnih noš. Za atletsko telovadišče je Plečnik zasnoval ograjo ter vhod in tribuni. Ograji sta telovadišče zapirali proti Latermanovemu in proti Velesejemskem drevoredu, na križišču pa si je Plečnik zamislil monumentalni vhod. Novinar v Slovenskem narodu ga je vzneseno primerjal celo s slavolokom zmage v Parizu: »Vhod je poseben objekt, ki nas spominja po svoji monumentalnosti celo na vrata zmagoslavja v Parizu. Da, to je pravi triumfalni vhod za armado telovadcev, ki s svojim vstopom na telovadišče dajo povdarek značaju monumenta ter njegovi arhitekturi.« (op. 4) Mogočen vhod v obliki baldahina je bil dolg 13,5 metra, širok 6 metrov in kar 12 metrov visok. Na šestih stebrih iz podpeškega kamna so počivali usločeni betonski nosilci, na njih so hrastove letve nosile bakreno streho. Stebri so bili proti vrhu zoženi, da bi še bolj poudarili višino baldahina. Pri tleh so v prerezu merili 60 krat 60 cm, proti vrhu pa so se zožili na 50 krat 50 cm. Stebri so imeli vgrajene okrogle kamne iz podpeškega apnenca, nekateri pa so bili ravni. Na njih so bili priložnostni napisi kot »Mens sana in corpore sano«, letnica gradnje in podobno. Ob stebrih je stalo osem betonskih svetilnik. Ograja je bila zidana in v spodnjem delu, tako kot stebri baldahina, obložena s kamni. V ograji so bila okna v sredini deljena z navpično kovinsko palico. Okni levo in desno od vhodnega baldahina sta bili hkrati kioska za prodajo kart. Preprostejšo ograjo so postavili tudi ob nekdanji železnici (danes je tu Bleiweisova cesta). Betonski zid so prekinjali navpični stebri iz betonskih cevi, na vrh pa je bila položena betonska plošča. Plečnik je zasnoval tudi betonski tribuni levo in desno od vhoda, ki pa ob otvoritvi v soboto, 8. septembra 1934, še nista bili povsem gotovi.

Najzanimivejši je vsekakor vhodni baldahin. Streha je usločena, kot bi bila iz tkanine, v resnici pa je izvedena iz trdih materialov. Tudi tu je Plečnik uporabil načelo teoretika Gottfrieda Semperja o zamenjavi materialov. Ta teorija opozarja na to, da so bile stavbe nekoč grajene iz začasnih materialov, počasi pa se je arhitektura razvijala k kompleksnejšim oblikam. Začasne materiale je zamenjal les, tega pa sčasoma kamen ali opeka. Pri takem prehodu so pogosto v novi material prenesli oblike iz prejšnjega. Lep tak primer so kamniti grški templji, ki so bili prvotno leseni, ko pa so jih pričeli postavljati v kamnu, so nekatere elemente, ki so nastali zaradi konstrukcijskih lastnosti lesnih zvez, izvedli tudi v kamnu. Tako na fasadi klasičnega grškega templja nad preklado (arhitravom), ki jo podpirajo stebri, vidimo pas z imenom friz. Ta je razdeljen na polja s pokončnimi črtami, imenovanimi triglifi, in na ravna vmesna polja, imenovana metope. V lesenem templju so bili triglifi zaključki nosilnih tramov stropa, metope pa so bila lesena vmesna polnila. Če so bili ti elementi v lesu potrebni, niso imeli v kamnu nobenega konstruktivnega opravičila. Bili so le spomin na prejšnje gradivo. A bili so veliko več, bili so simboli, ki so preživeli v novem materialu. Nagovor lesenega templja se je nadaljeval tudi v kamnu.

Tu gre za vidika, ki sta pomembna za razumevanje Plečnikove arhitekture. Prvi je, da so zgodovinarji datirali pojav homo sapiensa s pojavom grobov. Šele razmišljajoči človek se je zavedal svoje minljivosti in jo skušal preseči s simbolnim spominom na umrle. Plečnik je bil zato prepričan, da sta grob in spomenik izvor arhitekture, saj z njuno pomočjo človek simbolno preseže svojo minljivost. Zato je zamenjava gradiva s trajnejšim seveda povsem legitimna, če želimo, da bi nas arhitektura preživela. Drugo vprašanje pa je, ali nas bodo nekoč v prihodnosti tudi razumeli. Tako Semper kot Plečnik sta analogijo iskala v jeziku, kar ni bilo nič nenavadnega, če vemo, kako intenzivno so se takrat z njim ukvarjali filozofi. Da bi nas razumeli, je v arhitekturi treba govoriti v vsem razumljivem arhitekturnem jeziku. Plečnik preprosto ni verjel, da bi si bilo v vsaki dobi mogoče izmisliti nov jezik, ki bi ga vsi razumeli. Zato je Semper svojo teorijo zamenjave materiala razumel tudi tako, da se simbolne oblike prenašajo iz enega materiala v drugega in se ohranjajo. Razlika je le v tem, da so bile v prvotni obliki racionalne, potem pa vedno bolj simbolne. To je pomembno še zaradi nečesa drugega. Semper in tudi Plečnik sta verjela, da je umetna obrt temelj vsake umetnosti. Vendar obrtna spretnost ni dovolj, potrebna je tudi simbolna komponenta. Vendar je obrt lahko prestopila prag prave umetnosti šele takrat, ko je pričela govoriti s simbolnim arhitekturnim nagovorom. Ko je Plečnik usločil leseno ostrešje vhodnega paviljona na telovadišče, ga je dvignil nad povprečje tesarskega izdelka. Vdihnil mu je lastnost arhitekturne umetnine.

Vabimo vas, da si Plečnikov baldahin ogledate na nekdanji lokaciji v parku Tivoli v Ljubljani ali obiščete spletno stran projekta Nevidne hiše.


Avtor besedila: Andrej Hrausky

Slikovno gradivo: Dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Op. 1: »Iz Kranjske Gore«, Jugoslovan, 26. september 1930

Op. 2: Vilko Novak: »Sedem desetletij s Plečnikom«, Mohorjev koledar 1991, Mohorjeva družba (Celje)

Op. 3: Internet: »Gaudi Quotes«

Op. 4: »Najmodernejše letno sokolsko telovadišče«, Slovenski narod, 31. marec 1934

Razstava galerije Dessa – Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki

V ponedeljek, 19. decembra 2022, vas ob 20. uri vabimo v galerijo DESSA na odprtje razstave Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki.

Na razstavi Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki, ki so jo pripravili v Galeriji Dessa v soorganizaciji z Matično sekcijo gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije in je v DESSI na ogled že od 28. 11. 2022, je predstavljenih 40 izbranih objektov, nastalih v zadnjih šestdesetih letih v Sloveniji in tujini, pod katere so kot avtorji podpisani slovenski gradbeni inženirji in arhitekti.

Arhitekturna in gradbena stroka sta od samega začetka neločljivo povezani. Vse od osupljivih gradenj v času prvih visokih civilizacij – od egiptovskih piramid, prek sistema qanatov v Perziji do rimskih cest, mostov in akveduktov. Skozi zgodovino je bilo inženirstvo večinoma v rokah tistih, ki so imeli moč, denar in oblast in so si ga lahko privoščili, dosežki, namenjeni javnosti, pa promocija vladajočih. Inženirstvo – v smislu snovanja, načrtovanja in gradnje infrastrukture – je bilo bistveno za razvoj katerekoli civilizacije, in tako je še danes. V 17. stoletju se je razvil znanstven pristop k reševanju inženirskih vprašanj, od 18. stoletja in z razvojem industrijske revolucije pa sta se polji arhitekture in gradbenega inženirstva vedno bolj specializirali v dva ločena poklica, ki delujeta na področju (pre)oblikovanja prostora. Plod njunega ustvarjalnega sodelovanja so strukture – gradnje, ki v prostor občutno posežejo, ga preoblikujejo in nadgradijo, zaznamujejo pa jih (dolgo)trajne in visoke investicije.

Portalni objekt predora Karavanke, Hrušica, Jesenice, 1991, Savin Sever s sodelavci, Katarina Bebler, Slovenija projekt, foto: Miran Kambič

V galeriji DESSA tokrat predstavljajo področje ustvarjanja, ki je manj izpostavljeno in manj opazno, pa vendar obsega velik del oblikovanja našega okolja. Govorimo o področju načrtovanja, ki poleg skrbi za primarno bivanje človeka ustvarja pogoje za delovanje različnih tehnoloških procesov, za umeščanje naprav, izboljšanje povezav, komunikacij in transporta … Tovrstne gradnje se najprej podrejajo tehnološki logiki, trdnosti in vzdržljivosti, ekonomičnosti in racionalnosti, pogosto pa se prilagajajo tudi drugim zahtevam, kot so ekologija, biološki vidiki, fizika, energija in podobno. Arhitekturni prispevek se nanaša predvsem na umestitev v prostor, iskanje razmerij in estetike, omogočanje dodatnih vsebin in večnamenske rabe ter na oblikovno humanost v odnosu do narave in človeka.

Viadukt Črni Kal, Črni Kal, 2004, Marjan Pipenbaher, Ponting; Janez Koželj, foto: Miran Kambič

Izgradnja nekdanje skupne države Jugoslavije po 2. svetovni vojni, načrtovanje raznolike infrastrukture in njeno umeščanje v prostor je bil proces, pri katerem je bilo tvorno sodelovanje obeh strok ključno, tako za ustvarjanje kakovostnih prostorskih in naprednih konstrukcijskih rešitev kot za ohranjanje podobe slovenske naravne in kulturne krajine. Z dosežki v gradbeništvu in arhitekturi se je, za razliko od današnje, istovetila takratna vodilna politika, ki je v projektih videla priložnost izkazovanja splošnega napredka države in družbe in s tem njene moči in referenc na domači in mednarodni sceni. Če sta sodelovanje in dopolnjevanje kompetenc projektantov različnih strok znotraj velikih projektantskih podjetij kot običajen način delovanja v 60-ih, 70-ih in 80-ih letih preteklega stoletja omogočala stabilno in ustvarjalno delo, sta obdobje po osamosvojitvi Slovenije ter razpad teh podjetij prinesla projektantom nestabilne razmere za delo, predvsem pa slabšo komunikacijo med strokami, kar se je zelo hitro odrazilo tudi pri posegih v prostor.

V Sloveniji imamo tradicijo in kontinuiteto izjemnega arhitekturnega in inženirskega znanja, kar dokazuje širok spekter vrhunskih inženirsko-arhitekturnih stvaritev – od mostov, viaduktov, predorov, stolpov, železniških struktur, protipoplavnih in protiplazovnih elementov, športnih naprav …, ki so jih slovenski gradbeni inženirji in arhitekti načrtovali doma in v tujini. Poleg konstrukcijske inovativnosti in drznosti ob hkratni premišljeni umeščenosti v prostor jih odlikujejo funkcionalnost, skladnost s prostorskim in kulturnim kontekstom, racionalnost porabe materialov, ekonomsko-konstrukcijska učinkovitost in estetski vidik, ki zaobjema vse zgoraj našteto. Dejstvo je, da vrhunske stvaritve zahtevajo aktivno in konstruktivno sodelovanje različnih strok.

Bencinski servis na Tivolski cesti v Ljubljani, 1969, dr. Ervin Prelog, Edvard Ravnikar, Zavod za izgradnjo Trga revolucije, foto: Virginia Vrecl

Umeščanje velikih, infrastrukturnih objektov v krajino presega védenje posameznika ali posamezne stroke, njihov vpliv na prostor, okolje in ljudi je izredno velik in kompleksen. Pri načrtovanju in izvedbi objekta imajo načrtovalci priložnost in dolžnost zasnovati ga kot trajno vrednost, z minimalnimi vplivi na naravno okolje čim in v duhu ohranjanja razvojnih potencialov lokacije, kraja, regije in prebivalcev.

Tako je bil pri oblikovanju razstave eden ključnih kriterijev izbora umestitev v prostor: razumevanje, spoštovanje in podrejajnje značilnostim krajine ter upoštevanje in ohranjanje naravnih procesov na območju gradnje. Ob tem pa mora biti objekt funkcionalen, konstrukcijsko logičen, estetski in racionalen v porabi materiala in financ.

Velodrom in atletska dvorana, Češča vas pri Novem mestu, 1996, 2019, Stane Udovč; Duol; Ralph Schurmann; Marjan Zupanc, Air projektiranje; Marko Coloni, foto: Marjan Zupanc

Raznolik nabor tematskih sklopov nakazuje, da grajeni prostor na različnih nivojih opredeljuje in vpliva na življenje in delovanje posameznika in celotne družbe. Zato je ustvarjalno sodelovanje med strokami, ki ga navdihuje želja po delovanju v dobro družbe, spoštovanje različnih pogledov in razumevanje širših zornih kotov, pomembno, da lahko znotraj zelo omejenih prostorskih danosti, birokratskih in finančnih omejitev ter zakonskih okvirov skupaj ustvarjamo prostorsko, konstrukcijsko in oblikovno kakovostne in inovativne rešitve. Zagotovo znamo to najbolje skupaj.


Kuratorice
Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Špela Nardoni Kovač, Vesna Perovnik, Damjana Zaviršek Hudnik
 
Svetovalci
dr. Matej Blenkuš, Damjan Bradač, Peter Gabrijelčič, Jelka Hudoklin, Andrej Pogačnik, Črtomir Remec, Suzana Simič

Uvodna besedila
Gorazd Humar, Gojko Zupan
 
Lektura
Tanja Jeras


Več na: https://www.dessa.si/index.php?nav=101&jezik=SL&sel_id=3945

OHS – arhitekturni ogled Žičke kartuzije

foto: Miran Kambič

V soboto, 3.12.2023 vas ob 10.30. uri vabimo na arhitekturni ogled Žičke kartuzije.

MESTA NA OGLEDU SO POLNA. V primeru sprostitve mest vas bomo o tem obvestili. Hvala za razumevanje!

 

V letu 2022 je bila pod vodstvom biroja Medprostor končana prenova velike redovne cerkve sv. Janeza Krstnika v samostanu Žička kartuzija, ki predstavlja izjemno pomembno zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko, arhitekturno, arheološko in prostorsko dediščino. Projekt prenove predstavlja materializiran odgovor na zapleteno in večplastno problematiko zaščite razvalin enega zgodnejših kartuzijanskih samostanov v Evropi in interpretacijo naprednih srednjeveških principov gradnje. Cerkvi je bila z namenom zaščite ostalin in možnosti organizacije dogodkov dodana pomična streha, zidovje z nujnimi posegi pa je prezentirano tako, da omogoča branje zgodovinskih plasti prostora.

“Rešitev z zložljivo streho, se konceptualno naslanja in poskuša sintetizirati in materializirati dve skrajnosti – simbolno pojavnost cerkve kot osrednjega poudarka celote in prezentacijo razvalin. Kot sintezna rešitev omogoča poleg fizične zaščite ostalin tudi njihovo programsko nadgradnjo. Značilnemu mističnemu motivu razvaljene vzdolžne cerkvene ladje zagotavlja, da kljub funkcionalni potrebi pokritega prireditvenega prostora in zaščite srednjeveških ostalin v zimskem času, ohranja danes tako prepoznaven in cenjen značaj: stik opuščenega sakralnega prostora z nebom.” (arhitekt Rok Žnidaršič)

foto: Miran Kambič

Razvalina nekdanjega izrazito asketskega sakralnega prostora ima morda prav zaradi sodobne dimenzije, ki jo je dobila z aktualno prenovo, ko je njen strop lahko tudi nebo, bolj monumentalen učinek, kot ga je imela kdajkoli.

foto: Tadej Bolta

Ogled bodo vodili: Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap in Samo Mlakar iz arhitekturnega biroja Medprostor, odgovorni konservator Matija Plevnik, ZVKDS OE Ljubljana in konstruktor elektro motornega sistema dviga strehe Klemen Špehar, vodja razvoja Maori d.o.o.

Prijave na ogled so obvezne in jih zbiramo do 1.12.2023 na povezavi TUKAJ.

Zbirno mesto: TIC, gostilna Gastuž, Špitalič pri Slovenskih Konjicah 9, 3215 Loče

Znižana cena vodenega ogleda (velja samo za prijavljene obiskovalce OHS) znaša 12,00 Eur.

Vstopnice so naprodaj v TIC (gostilna Gastuž, Špitalič).

Obiskovalce prosimo, da si jih priskrbijo pred ogledom med 10. In 10.30 uro.

Voden ogled bo omogočal tudi vstop v razgledni hodnik nad prezbiterijem.

Parkiranje: na večjem makadamskem parkirišču in ob gostilni Gastuž.

Za več informacij se obrnite na info@odprtehiseslovenije

Vabljeni, da se nam pridružite!

PIRANSKI DNEVI ARHITEKTURE IN NAGRADA PIRANESI 2022

V soboto, 26. novembra, bo v Avditoriju Portorož pod častnim pokroviteljstvom ministrice za kulturo Republike Slovenije, dr. Aste Vrečko, potekala že 39. mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture, tokrat z naslovom Iskrena arhitektura. Konferenca se bo zaključila s 33. slovesno podelitvijo priznane mednarodne arhitekturne nagrade Piranesi 2022, katere pobudniki in organizatorji so slovenski arhitekti in je del PDA konference. Razstava Piranesi 2022 bo od 26. 11. do 30. 12. 2022 na ogled v razstavišču Monfort. Kot spremljevalna razstava PDA konference bo v Galeriji Herman Pečarič do 20. 1. 2023 na ogled razstava Piranesi 30: 30 let revije Piranesi.

 

LETOŠNJA TEMA – ISKRENA ARHITEKTURA
Živimo v času hitrega tehnološkega razvoja, globalizacije, medsebojne soodvisnosti in velike nepredvidljivosti. Arhitektura, ki je neločljivo povezana z aktualnim družbenim dogajanjem, se sooča z vprašanji reševanja problemov pandemije, ekonomskih zlomov, okoljskih sprememb, globalnih vplivov vojne … Hkrati socialna omrežja in digitalizacija informacij brišejo meje med realnim in virtualnim, v arhitekturo lahko vstopamo in jo vrednotimo skozi nekaj klikov. Nova digitalna orodja radikalno spreminjajo tudi načine snovanja arhitekture, pogosto skozi generične procese in prikaze – »thinking hand« versus »thinking computer«. Ob vsem tem se postavlja vprašanje pristnosti in razumevanja dobre arhitekture. Kako naj bo v tej kompleksni družbi arhitektura še sploh iskrena v svoji pripovednosti, materialnem izrazu, kontekstu, namenu, interpretaciji zgodovinskih plasti? Kakšna je iskrenost arhitekture, ki je neodvisna od politike, kapitala, globalnih trendov? Se lahko njena iskrenost zrcali že v procesu načrtovanja, skozi odkritost arhitektove misli in njegovega pogleda na svet? Iskreno o arhitekturi.

Mojca Gregorski

 

PROGRAM
7 predavanj arhitektov
• Atelier 111 architekti, Češka/Czech Republic

Atelier 111, Kozina House

• roth&čerina, Hrvaška/Croatia

Roth&Cerina, Observatory in Osekovo

• franzoso.marinelli, Italija/Italy

Franzoso Marinelli, Public spaces in Castelfondo

• Majda Kregar, Ambient, Slovenija/Slovenia

Ambient, Ljubljanski grad

• NUA arquitectures, Španija/Spain

NUA, Gon-Gar workshop

• Innauer.Matt architekten, Avstrija/Austria

Innauer Matt, Strandbad Lochau

• dr. Mateja Kurir, filozofinja/philosopher, Slovenija/Slovenia

Mateja Kurir, Oblast v arhitekturi


2 predavanji mladih arhitektov

• ELEMENTARNA, Slovenija/Slovenia
• Seminar Sadar, FA Ljubljana


Slovesna podelitev nagrade Piranesi 2022

• Monfort, 26. 11. 2022, ob 20:00

Piranski dnevi v Piranu
• RAZSTAVIŠČE MONFORT: Nagrada Piranesi 2022
• GALERIJA HERMAN PEČARIČ: Piranesi 30: 30 let revije Piranesi; Ustanova Fundacija Piranesi, Robert Potokar
• APOLONIJEVA PALAČA/PALAZZO APOLLONIO: Piran skozi čas | Pirano nel tempo | Piran through time; 3D model: Veselko Koželj, ABAKKUM Zavod za krajino, kulturo in umetnost Piran; Na ogled do 26. 11. 2022
Sprehod po poti Štorta
petek, 25. 11. 2022 od 11:00 do 13:00; zbirno mesto: avtobusna postaja Fornače, Piran; Pripravljalni dogodek na razstavo Marjetice Potrč Voda in zemlja; Mestna Galerija Piran, 17. 12. 2022 do 5. 3. 2023; avtorici: Romana Kačič, Marjetica Potrč; organizator: Abakkum Zavod za krajino, kulturo in umetnost Piran s podporo Obalnih galerij Piran

Več informacij in prijava na www.pida.si

NEVIDNE HIŠE

Predstavljamo vam NEVIDNE HIŠE – rastočo zbirko nevidne arhitekture preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Nevidne hiše so nov arhitekturno-kulturni projekt, namenjen predstavitvi pomembnih arhitekturnih dosežkov, ki jih danes v prostoru iz različnih razlogov ne vidimo več. Nevidne hiše so tiste, ki so bile zgrajene v preteklosti in jih danes ni več, kot tudi tiste, ki so bile na določeni lokaciji že načrtovane in jih še ni. Med njimi so tudi nekatere pomembne stavbe, v katere ne moremo vstopiti.

Projekt bo spodbujal prostorsko vednost in radovednost o pomembnih arhitekturnih dosežkih, prostorskem razvoju in kulturi arhitekture. Odpiral bo pogovore in debate o prostorskem razvoju, pomenu in vlogi arhitekture. Kajti arhitektura vedno zrcali kulturno stopnjo družbe. Je zapis prostorskih izkušenj, ki jih posreduje novim generacijam. In če nečesa ne vidimo, to še ne pomeni, da tega nikoli ni bilo.

V letošnjem letu obeležujemo 150-letnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika, zato predstavljamo njegovi dve pomembni arhitekturni deli v Ljubljani: vhodni baldahin v letno telovadišče v Tivoliju in palačo Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti.

Fotografija baldahina kmalu po otvoritvi, foto: Dokumentacija MGML/Plečnikova zbirka

Mogočen vhodni baldahin v Tivoliju v Ljubljani je Plečnik zasnoval kot del ureditve Sokolskega atletskega telovadišča. Ograji sta telovadišče zapirali proti Lattermanovemu in Velesejemskem drevoredu, na križišču pa si je Plečnik zamislil monumentalni vhod.

Baldahin je stal na šestih stebrih iz podpeškega kamna. Na njih so počivali usločeni betonski nosilci, na teh so hrastove letve nosile bakreno streho. Ob stebrih so stali betonski svetilniki. Streha baldahina je usločena, kot bi bila iz tkanine, v resnici pa je izvedena iz trdih materialov. Plečnik je v Ljubljani podobno zasnoval tudi baldahin pred molilnico na Žalah. Ko so leta 1961 zaradi gradnje podvozov prestavili železniško progo, so skupaj s Fabianijevim Jakopičevim paviljonom podrli tudi ograjo in baldahin letnega telovadišča.

Plečnikov baldahin si lahko preko pametnega telefona ogledate tudi na nekdanji lokaciji v parku Tivoli.

Vzajemna zavarovalnica, foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana

Arhitekt Jože Plečnik je eno svojih najpomembnejših stavb zasnoval za Vzajemno zavarovalnico, ki si je za svojo 30. obletnico leta 1930 zraven ljubljanske železniške postaje zamislila novo zgradbo. Monumentalna vogalna stavba je bila v notranjosti zasnovana kot poslovno- stanovanjski objekt, navzven pa kot mestna palača. Prostorsko je Zavarovalnica zasnovana po vzoru Wagnerjevih klasičnih Dunajskih palač, ki sledijo geometriji ulice, z vogalnim vhodom ter poudarjenim pritličnim podstavkom. Ves trud je Plečnik vložil  v fasado, kamor je vgradil celo vrsto simbolov navezanih na dejavnost, kateri je hiša namenjena. Hiše se je prijelo ime »palača« ali »stavba Vzajemne zavarovalnice«. Danes je lastnica stavbe Zavarovalnica Triglav. Različnost funkcij je jasno izražena tudi v oblikovanju fasade, kjer je poslovni del pritličja in mezzanina (1. nad.) oblikovan drugače, kot z opeko obložena zgornja nadstropja, kjer so bila stanovanja. V kleti sta bili telovadnica in pa »turistovska kapela«. Ker je stavba danes poslovne narave in vanjo vstop ni mogoč, si lahko na strani projekta nevidne hiše notranjost ogledate preko 360 stopinjskih fotografij, na realno lokacijo pa bomo za vse mimoidoče umestili še QR kodo s povezavo na virtualni ogled.

Več na:

NEVIDNE HIŠE

O IZZIVIH ARHITEKTURE V PRIHODNOSTI – Zaključek 4. sezone podkasta Odprto #28

Čas v katerem živimo ne skopari niti s krizami niti s stalnimi spremembami. Krize  – podnebne, socialne, zdravstvene in družbene – se kar prekrivajo in prelivajo ena v drugo ter so med seboj neločljivo povezane, prepletene. Enoznačnih, jasnih, natančnih in pragmatičnih odgovorov na vse dileme človeške civilizacije je manj kot vprašanj.

Brez upoštevanja nastale situacije ne moremo legitimno govoriti o izzivih in vizijah našega bivanja, na kaj lahko arhitekturna stroka vpliva direktno, na kaj posredno ali iz ozadja…

Arhitektura sama sebe danes neprestano redefinira  – v svojem obsegu, smislu, pomenu in nujnosti. Zato, da danes neko arhitekturo ovrednotimo kot uspešno, jo je potrebno ovrednotiti z večih vidikov. Arhitektura je dokaj hibridna disciplina in velja za interdisciplinarno. Sekajo jo  številna različna, celo nasprotna vprašanja, ki združujejo tehnične potrebe z umetnostjo, izpostavljajo družbene skrbi in avtorske ambicije, povezujejo komercialne vrednote s političnimi.

 Navsezadnje uspeh na enem področju delovanja ni mogoč brez prave strategije na drugem. V skladu z našo splošno samopodobo, arhitekturni pogled ni omejen na zgolj potrebe načrtovanja. Arhitekturo je treba vedno meriti glede na merila trajnosti, trpežnosti in navsezadnje tudi lepote. V prizadevanje za to moramo vplesti vse sodelujoče, od strank do uporabnikov.

Ob zaključku 4.sezone podcasta ODPRTO bomo spregovorili o ključnih izzivih, ki prevevajo našo družbo in naš prostor in na katere bo arhitekturna stroka morala najti odgovore v prihodnje.

Vabimo vas, da nam prisluhnete tudi v prihodnje!

VSE ODDAJE PODKASTA ODPRTO

 

O NAJEMNIH STANOVANJSKIH ZADRUGAH z Mašo Hawlina – Podkast Odprto #27

Že od osamosvojitve je slovenska stanovanjska politika neučinkovita, nepravična in vse bolj zaskrbljujoča. Velikemu delu prebivalcev je težko ali skoraj nemogoče priti do domovanja, tako za najem kot za nakup. Na eni strani imamo študente, prekarne delavce in mlade družine, ki jim nizki ali neredni dohodki onemogočajo financiranje stanovanjskega kredita, na drugi strani pa starejše in vse tiste, ki živijo v prevelikih, nevzdrževanih ali tako ali drugače za bivanje neprimernih stanovanjih. Stanovanjki fond, ki večinoma izvira iz šestdesetih, postaja vse bolj neprimeren. 62 % stanovanj je starejših od 40 let po Poročilu o slovenskem trgu nepremičnin za leto 2018.

Wohnprojekt Wien 2, foto: IŠSP Inštitut za študije stanovanj in prostora

Po podatkih letošnje raziskave Healthy Homes Barometer (Barometer zdravih domov, Velux), vsak tretji Slovenec biva v neustreznih stanovanjskih razmerah: 21 % Slovencev pravi, da živijo v vlažnih in plesnivih domovih, medtem ko si 8 % prebivalcev ne more privoščiti ustreznega ogrevanja, čeprav je v 78. členu Ustave Republike Sloveniji zapisano: »Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje«.

Wohnprojekt Kohlenrutsche, foto: Studio Urbanek

»Dostopnost do primernega domovanja je temeljna človekova pravica, ki predstavlja osnovo za dostojno življenje ter predpogoj za uveljavljanje vseh drugih temeljnih pravic,« menijo na IŠSP – Inštitutu za študije stanovanj in prostora, katerega soustanoviteljica Maša Hawlina je naša današnja sogovornica. Sistematizacija na državni ravni je ključna za celovito in uspešno reševanje stanovanjske problematike, vendar tudi nevladne organizacije, neformalne iniciative in angažirani posamezniki lahko aktivno in pomembno soprispevajo. Šele ko bo naša družba in politika zavezana stanovanjski pravičnosti za vse prebivalce in vse regije, bomo prišli do dobrih, dostopnih stanovanjskih rešitev in novih oblik skupnosti, v katerih si bomo želeli vsi prebivati.

Stanovanjska zadruga La Borda, foto: Lacol

Prisluhnite prostoru, prisluhnite podkastu Odprto!

Več informacij na:

ZADRUGATOR

 

O KOLEKTIVNI POZABI IN ISKANJU NOVIH POMENOV PROSTOROV z Nonument Group – Podkast Odprto #26

V 26. oddaji podkasta Odprto gostimo kolektiv Nonument Group. Avtorji se osredotočajo na vprašanje fenomena nonument, s čimer označujejo arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je predrugačil ali izbrisal zaradi zgodovinskih, ideoloških in družbenih sprememb. Z analizami zgodovinskega konteksta, terenskimi označitvami in umetniškimi intervencijami v svojem delu prepletajo prostore preteklosti in sedanjosti, prostore vsakdana in umetnosti.

Kolektiv je sicer del mednarodnega projekta MAPS, ki združuje umetnike in raziskovalce Srednje in Vzhodne Evrope. Platformo slovenskih predstavnikov tvorijo multimedijska umetnika Neja Tomšič in Martin Bricelj Baraga ter arhitekta Miloš Kosec in Nika Grabar. Leta 2021 so bili nagrajeni tudi s Plečnikovo medaljo.

Proste vaje, foto: Katja Goljat

Tukaj se nič ne more zgoditi. foto: Peter Giodani

Od nikoder do nikamor, foto: DK

Prisluhnite prostoru, prisluhnite podkastu Odprto!

 

NONUMENT

 

O NIZANJU USPEŠNIH ARHITEKTURNIH ZGODB z Aleksandrom S. Ostanom – Podkast Odprto #25

V tokratni oddaji podkasta Odprto gostimo Aleksandra S. Ostana. Je arhitekt in pedagog, od leta 2018 je docent na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, pred tem pa je predaval na oddelku za arhitekturo Univerze v Mariboru in na visoki šoli za uporabne umetnosti Famul Stuart v Ljubljani. Je tudi avtor strokovnih člankov in razprav, oblikuje razstave, vodi delavnice, žirira ter fotografira in riše.

Z Natašo Pavlin vodita Atelje Ostan Pavlin, kjer se ukvarjajo s kulturo bivanja, arhitekturnim projektiranjem in urbanizmom. Mnogo njihovih del je bilo nagrajenih doma in v tujini. Lani zgrajena kolesarska brv na Rju v občini Bohinj je bila letos nominirana za arhitekturno nagrado Constructive Alps. Hkrati je bila brv letos že nagrajena z Architizer A+Awards v kategoriji prometna infrastruktura.

Brv na Rju, foto: Miran Kambič

Drevesna hiška v mestnem gozdu, foto: arhiv biroja

Kolesarska pot Bohinj, foto: Aleksander S. Ostan

V zanimivem pogovoru smo se dotaknili njihovih projektov v Bohinju, pogovarjali smo se o njihovem razvoju, nadgrajevanju in odzivanju na širši lokalni kontekst ter o arhitekturi, ki omogoča neprecenljivo doživetje prostora.

Prisluhnite prostoru, prisluhnite podkastu Odprto!

 

ATELJE OSTAN PAVLIN

 

O ZDRAVEM BIVANJU z Nežo Močnik – Podkast Odprto #24

V tokratnem podkastu Odprto gostimo arhitektko Nežo Močnik. V podjetju Velux se ukvarja s kakovostjo bivanja v notranjih prostorih, kar se v pretežni meri navezuje na osvetlitve prostorov z dnevno svetlobo in kakovostjo zraka. Pogovarjali smo se o vplivu grajenega prostora na naše zdravje in počutje ter o drugih parametrih, ki vplivajo na kakovost življenja v stavbah.

Čas in prostore, v katerih živimo, je poleg okoljskih in družbenih kriz nedvomno zelo močno zaznamovalo obdobje pandemije. Pandemija nas je kot celotno civilizacijo presenetila in nas zalotila popolnoma nepripravljene. Po dveletni izkušnji z njo smo ob prihajajoči zimski sezoni lahko nekoliko bolj optimistični. Vsekakor pa ne moremo mimo vseh odprtih spoznanj in vprašanj, ki jih je pandemija sprožila v družbi, med ljudmi, v prostoru…

V času pandemije je bil prav prostor izolacije tisti, ki je lahko služil kot najučinkovitejše orožje v boju zoper bolezen. Prostor okoli nas se zdaj posledično spreminja, tako javni, poslovni, kot tudi prostor naših zasebnih stanovanj in hiš. Vrednote kot so varnost, zagotavljanje zdravja in dobrega počutja stopajo v ospredje tako na področju urbanističnega načrtovanja, arhitekture javnih stavb in naših stanovanj.

Parametri zdravega bivanja so danes že zelo dobro raziskani, merjeni in ocenjeni. Že sedmo leto zapored je na voljo tudi Barometer zdravih domov (Healthy Homes Barometer).  To je serija vseevropskih poročil, namenjenih raziskovanju povezave med bivalnimi pogoji in ​​zdravjem.

Stanje slovenskih stavb

Od leta 2015 pri raziskavi Barometer zdravih domo sodelujejo akreditirani raziskovalni partnerji, ki proučujejo stanje stanovanjskih stavb v Evropi. V letošnjem letu pozornost namenjajo stavbam, v katerih živimo in delamo, ter razkrivajo nujno potrebo po prenovi. Nevarnosti, povezane s klimo v zaprtih prostorih, kot sta vlaga in plesen, prekomeren hrup, mraz ali pomanjkanje dnevne svetlobe, so prepogosta težava ljudi v Sloveniji. Pravzaprav je več kot ena oseba od treh v Sloveniji izpostavljena vsaj eni od teh nevarnosti.

21% ljudi živi v stanovanjih s strehami, ki prepuščajo vodo, s stenami, tlemi ali temelji, v katerih se nabira vlaga ali z okenskimi okvirji ali tlemi, ki gnijejo. To lahko vodi v astmo in težave z dihali.

15% ljudi je izpostavljenih hrupu, ki ga povzročajo sosedi ali hrupu z ulice, kar lahko vodi v zdravstvene težave, vključno s prebavnimi motnjami in težavami s spanjem.

8% ljudi z nizkimi dohodki ne more ustrezno ogrevati svojega doma, kar lahko povzroči srčno-žilne bolezni in bolezni dihal. 

4% ljudi meni, da je njihov dom pretemen, kar lahko vodi v depresijo in težave s spanjem.

Prisluhnite prostoru, prisluhnite podkastu Odprto!