Arhitektura

Plečnikove nagrade 2023

Sklad arhitekta Jožeta Plečnika je v ponedeljek, 22.5.2023 na vrtu Plečnikove hiše slovesno podelil Plečnikovo nagrado, Plečnikove medalje in študentski štipendiji.

Plečnikovo nagrado 2023 je prejel projekt arhitekturne realizacije manjšega merila, Šolska knjižnica OŠ Vič. Avtor arhitekture je ARP studio — Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta.

undefined

foto: Ana Skobe

Plečnikovo medaljo v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila je prejel Vrtec Kočevje – enota Čebelica. Avtor arhitekture je Svet vmes — Jure Hrovat, Ana Kreč in Katja Paternoster. Avtor krajinske arhitekture je Kolektiv Tektonika — Darja Matjašec, Nejc Florjanc in Katja Mali.

foto: Ana Skobe

Plečnikovo medaljo v kategoriji javnega prostora je prejel projekt Krater — tipologija mestne divjine. Avtor projekta je multidisciplinarni kolektiv Krater — Gaja Mežnarić Osole, Andrej Koruza, Danica Sretenović, Rok Oblak, Primož Turnšek, Sebastjan Kovač, Anamari Hrup, Eva Jera Hanžek, Amadeja Smrekar, Altan Jurca Avci in društvo Prostorož.

bio27: forbidden vernaculars tea pavilion-photo

foto: arhiv Krater

Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejel projekt Skupno v skupnosti: Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture; slovenski paviljon na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021, spremljajoča knjiga in dogodki. Avtorji projekta so Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar, Asta Vrečko, Anja Delbello, Aljaž Vesel, Nuša Jurkovič, Samo Kralj, Vid Hajnšek in Jana Jocif.

foto: Janez Marolt

Strokovna žirija pa je podelila tudi dve enakovredni štipendiji Plečnikovega sklada: Sebastjanu Cvelbarju za magistrsko nalogo Idejne presnove ekonomsko/zakonodajnega prostora in zasnovo Potemkinovega mesta na mestu Ljubljana in Lenartu Pianu za magistrsko nalogo Ali lahko gradimo drugače? Idejna zasnova tovarne konopljinega betona v Šmatevžu pri Gomilskem.

Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!

Znani so dobitniki nagrad OHS AWARD 2023!

V četrtek, 11. maja 2023 je v prostoru EDVARD potekala podelitev nagrad OHS AWARD izbranim arhitekturnim projektom, ki so bili predstavljeni v okviru arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije. Nominirani so bili vsi projekti, ki jih je strokovna žirija uvrstila v letni program festivala. Poslanstvo festivala Odprte hiše Slovenije je predstavitev dobre arhitekture in približevanje pomena kakovostno grajenega prostora najširši javnosti. Nagrade OHS AWARD zato izjemoma ne podeljuje stroka, temveč javnost, s čimer odseva svoje mnenje o slovenski arhitekturni produkciji in z njo vzpostavlja dialog.

foto: Jaka Koren

Večplastnost nagrade OHS AWARD je danes še posebej pomembno izpostaviti iz dveh vidikov – nagrado izglasuje splošna javnost, ki je uporabnik prostora in katerim je arhitektura v izhodišču namenjena. Poleg arhitektov pa nagrada prepoznava tudi pomembno vlogo lastnikov oz. investitorjev in izvajalcev, ki jim je mar in razumejo pomen kulture prostora za razvoj skupnosti danes in v prihodnje.

foto: Jaka Koren

Glasovanje za najboljše predstavljene arhitekturne projekte na festivalu Odprte hiše Slovenije je potekalo na spletu med 14. aprilom in 3. majem 2023. Obiskovalci festivala, so si lahko ogledali 80 projektov različnih arhitekturnih tipologij in po svojem izboru glasovali za najboljši projekt v kategorijah javnih in zasebnih objektov. V času glasovanja smo skupno prejeli več kot 8000 glasov. Radi pa bi izpostavili, da prav vsi projekti, ki so bili vključeni v festivalski program izkazujejo visoko kakovost oblikovanja prostora ter predstavljajo primere dobre prakse na področju arhitekture v Sloveniji.

foto: Jaka Koren

“Danes vemo, kdo so prejemniki nagrad. Štirje od šest nagrajenih projektov so prenove z zasebnim in javnim programom, dva sta novogradnji na področju vzgoje in izobraževanja, vrtec in šola. Vsi ti projekti brez arhitekturne ideje in kreativnosti ali, če hočete, imaginacije ne bi imeli nobene možnosti. Vse ostalo za uspeh projekta je še kako pomembno, a se zgodi pozneje. Zato se moramo vedno znova zavedati pomena kreativnega v arhitekturi. To zavedanje moramo krepiti in ga ne zamešati z lahkotnostjo amaterskih pristopov, nanj pa tudi ne smemo pozabiti ob slavnostnem odprtju novih objektov. Posebnost dela žirije Odprtih hiš Slovenije je, da se ne ukvarja s tem, kdo bo zmagal, temveč pregleda prispelo gradivo in ugotavlja, katera so tista dela, ki jih najširša publika mora videti. Nagrade pa dodeli prav ta publika – najširša javnost. Z glasovanjem nagradi izjemno prostorsko doživetje. Saj to je tudi tisto, kar se najtežje ubesedi, opiše, nauči, izmeri ali nadomesti s fotografijo. Zakaj je neki prostorski učinek tako močan, zakaj je neka arhitektura tako fascinantna. Zato je pomembno, da imamo festival Odprte hiše Slovenije, ker vsem nam to omogoči. Zato poudarjam, da se kot družba moramo zavedati, kako pomembno je podpirati arhitekturno kulturo in ustvarjati pogoje za razvoj novih arhitekturnih pristopov, ki bodo z močjo ustvarjalnosti reševali izzive.”

Vlatka Ljubanović – članica strokovne žirije OHS 2023

Med nominiranimi projekti je v kategoriji javnih objektov javnost za najboljše izbrala Osnovno šolo Oskarja Kovačiča Škofije (avtorji arhitekture: Studio.a+v), ki s svojo zasnovo učencem pripoveduje o svoji dvojnosti: o šoli kot izobraževalni ustanovi, kjer posameznik sledi skupnim vzorcem vedenja in izobraževanja, kar se v zasnovi odraža v formalni razporeditvi učilnic, in o šoli kot prostoru druženja, ki podpira razvoj posameznika kot individualnega subjekta s svojo voljo, ustvarjalnostjo, sposobnostmi in domišljijo, kar se v zasnovi odraža skozi višinsko in tlorisno razgiban sistem skupnih prostorov z neposredno povezavo z zunanjostjo.

foto: Rok Deželak

Nagrado prejme tudi projekt Tehnološki park Ptuj (avtorji – arhitektura: Styria arhitektura d.o.o., interier: Biro Biro d.o.o., krajinska arhitektura: krajinska arhitektura, Sara Peternel, s.p.). Pri projektu gre za prenovo in dozidavo stavbe nekdanjega oficirskega paviljona opuščene vojašnice na Ptuju, ki so jo arhitekti prenovili za potrebe novega tehnološkega parka. Historična stavba leži na arheološko pomembnem območju v bližini Ptujskega gradu, ki je kulturni spomenik državnega pomena, zato je bila posebna pozornost namenjena sodelovanju s konservatorji in arheologi. Zaradi dodatnih prostorskih potreb so zasnovali nov, steklen prizidek. S stavbo in vrtom ga povezuje linijski prostorski element, ki se vije po terenu ter ob tem prevzema vloge opornega zidu in urbane opreme.

foto: Matej Lozar

Javnost je v kategoriji javnih objektov nagradila še nov Vrtec Kočevje – enota Čebelica (avtorji – arhitektura: Svet vmes, krajinska arhitektura: Kolektiv Tektonika), ki sanira degradirano območje v središču Kočevja ter na eni sami lokaciji zgosti vzgojno-izobraževalni program, nekoč lociran v drugih neustreznih objektih. Igralnice lesenega, 16-oddelčnega vrtca so organizirane okoli dveh atrijev, ki omogočata prehod svetlobe globoko v objekt ter vzpostavita dve zunanji igralnici v notranjosti volumna, okoli katerih se zvrstijo podporni prostori. Vrtec odlikujeta tudi razgibano zunanje igrišče in igralna terasa.

foto: Ana Skobe

V kategoriji zasebnih objektov so nagrado OHS AWARD prejeli trije odlični projekti. Vilo na Podmarku je prvotno zgradil italijanski arhitekt Pietro Venuti po koncu prve svetovne vojne. Umestil jo je na vzpetino, v razgiban vrt z veliko betonsko pergolo. Notranjost vile je bila skozi čas grobo predelana. Od prvotne zasnove se je ohranila zgolj osnovna nosilna konstrukcija, streha in kamnito opečna fasada. Vila in vrt se trenutno prenavljata (avtorji arhitekture: OUT d.o.o.), cilj prenove pa je vzpostaviti prvotno razporeditev prostorov in živahen originalni kolorit objekta.

foto: OUT d.o.o.

Nagrado OHS AWARD je prejel tudi projekt Meksika 2.0. – Novo poglavje / Novo obdobje (avtorica arhitekture: MA_ST_AR, Maja Stamenković). Navdih za prenovo stanovanja je bil dialog med umetnostjo in arhitekturo. Izčiščenost obstoječega volumna stavbe omogoča umestitev novega z minimalnimi posegi, obenem pa spodbuja veliko domišljije, kreativnega pristopa, ustvarjalnosti in razmišljanja izven okvirja. Nova tlorisna zasnova odseva obdobje, v katerem živimo. Barvni poudarki z umetniškimi kosi pohištva pa dajejo prostoru poseben značaj.

foto: Marijo Zupanov

V kategoriji zasebnih objektov je bila nagrajena tudi Hiša na Krasu (avtor arhitekture: RVA arhitekturna delavnica), ki stoji na robu nekoč kamnoseške vasice na Krasu, kjer se vas izteka v okoliška polja. Naročnika sta želela rekonstruirati in dograditi manjšo obstoječo hišo in jo spremeniti v zdrav, trajnosten družinski dom, povezan z lokalnim izročilom. Členjena zasnova omogoča dinamično prehajanje prostorov in optimalne razglede na okoliško pokrajino. Kamen iz lokalnega kamnoloma, les, apno in v notranjosti tudi ilovica dajejo hiši pridih topline in domačnosti.

foto: Matej Lozar

Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!

foto: Jaka Koren


PARTNERJI PROJEKTA ODPRTE HIŠE SLOVENIJE 2023

Arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije 2023 – Zaveze arhitekture

Največji festival arhitekture in kakovostnih prostorskih ureditev Odprte hiše Slovenije bo letos potekal med 14. in 16. aprilom po celotni državi. Festival odpira vrata dobre arhitekture že štirinajstič zapored in ponuja pester izbor novih, prenovljenih in drugih zanimivih ter pomembnih stavb, ki si jih bodo obiskovalci lahko brezplačno ogledali pod strokovnim vodstvom arhitektov, lastnikov in uporabnikov.

Ogled gradbišča Galerije Cukrarna, Scapelab, foto: Miran Kambič

Letošnji festival poteka pod naslovom »ZAVEZE ARHITEKTURE«. Ključno vprašanje, čemu je arhitektura zavezana, želi izpostaviti moč in odgovornost arhitekture pri oblikovanju novih prostorskih, družbenih in ekonomskih modelov. Festival tako spodbuja bolj vključujočo razpravo o arhitekturi in krepi vlogo arhitekture kot nosilke pozitivnih sprememb pri reševanju pomembnih družbenih in okoljskih izzivov.

Promocijski paviljon Stora Enso v Planici, studio abiro, foto: Miran Kambič

Program tridnevnega arhitekturnega festivala je med prispelimi projekti izbrala strokovna žirija, ki so jo sestavljali strokovnjaki na področju arhitekture in prostora: doc. Vlatka Ljubanović, Gašper Skalar, Meta Kutin, asist. Aleksander Vujovič, dr. Martina Malešič in Andrej Strehovec. Letos bo tako na ogled 80 arhitekturnih projektov – med drugim odpirajo vrata zasebnih stanovanj in družinskih hiš, prenovljenih spomenikov stavbne kulturne dediščine, poslovnih in izobraževalnih prostorov, turističnih in gostinskih objektov. V program pa smo umestili tudi najbolj obiskane in nagrajene projekte lanskega festivala OHS.

“OHS je festival kreativnosti. Racionalno mišljenje skrbi za prenos znanja skozi zgodovino človeštva, gonilna sila novega pa sta kreativnost in domišljija. Okoljsko in družbeno krizo, v kateri smo se znašli, bo reševal razum, kreativni impulz pa bo skrbel za humanost sveta in socialno vključujočo družbo. Verjamem v poslanstvo arhitekture in njen prispevek k reševanju katastrof, zato bo preživela. Na arhitekturni način bo poskrbela za ohranjanje in zaščito narave ter za zmanjševanje razlik v razslojeni družbi. Pomembno je, da javnost občuti moč kreativnega v arhitekturi in prav za to na vso moč skrbi OHS.”

doc. Vlatka Ljubanović o pomenu arhitekturnega festivala OHS

Stanovanjska soseska Pod Pekrsko gorco, jereb in Budja arhitekti, Arhitektura Dobrin, Kostak GIP, foto: Miran Kambič

Obiskovalci festivala si bodo pod vodstvom arhitektov lahko ogledali Stanovanjsko sosesko Pod Pekrsko gorco v Mariboru, se sprehodili po prenovljenem Vojašniškem trgu ter spoznali objekt Tri babe, Lutkovni muzej in Muzej najstarejše trte. V Kopru bosta na ogled nova avtobusna postaja in prenovljena zgodovinska Palača Sabini-Grisoni. Vrata bodo odprli tudi nova Osnovna šola Oskarja Kovačiča v Škofijah, šolska knjižnica OŠ Vič v Ljubljani in glasbena šola v Kranju. Pod vodstvom konservatorja in arhitekta bo na ogled Nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji.

Vrtec Kočevje – enota Čebelica, Svet vmes, foto: Matevž Paternoster, Žiga Lovšin

Leto 2023 je posvečeno tudi arhitekturni dediščini Edvarda Ravnikarja, ki velja za najpomembnejšega slovenskega modernističnega arhitekta. Tematska vodenja in urbane sprehode bomo posvetili njegovim najpomembnejšim projektom v Ljubljani,Novi GoriciinKranju. V Ljubljani si bomo lahko ogledali modernistične ureditve: Trg republike s stolpnico TR3,Ferantov vrt, Cankarjev domominModerno galerijo.

Palača Občine Kranj, Edvard Ravnikar, foto: Miran Kambič

Ogledi stavb ponujajo obiskovalcem osebno izkušnjo v arhitekturi in razkrivajo zgodbe o procesu načrtovanja, izvajanja in uporabe stavb.  Obiskovalcem omogočijo pristen in oseben stik z arhitekturo ter jih tako nagovarjajo, da se zavzemajo za kakovostno načrtovan in oblikovan prostor, tako v zasebnem kot javnem življenju.

Celoten program je objavljen na spletni strani Odprte hiše Slovenije. Prijave na oglede in vodenja so obvezne. Obiskovalci se za ogled lahko prijavijo na spletni strani OHS od 4.4.2023 dalje.


PARTNERJI PROJEKTA ODPRTE HIŠE SLOVENIJE 2023

Brick Award 24

© Avenier Cornejo

Mednarodna nagrada Brick Award vsaki dve leti izpostavlja projekte z vsega sveta, ki navdušujejo z inovativnim oblikovanjem in arhitekturnim konceptom, spretno in inovativno uporabo opeke ter visoko kakovostjo v smislu estetike, oblike in zasnove projekta.

Letos je posebna pozornost namenjena trajnostnosti, podnebnim spremembam, energetski učinkovitosti in udobju bivanja.

 

 

Kategorije za nominacijo za Brick Award 24

Občutek doma: enodružinske hiše, dvojčki in majhni stanovanjski projekti visoke arhitekturne kakovosti, ki zagotavljajo udobne, cenovno ugodne, zdrave in trajnostne bivalne prostore s poudarkom na energetsko učinkovitih rešitvah.

Živeti skupaj: inovativne stanovanjske rešitve, ki upoštevajo trende in izzive urbanizacije, kot so pomanjkanje prostora, energetska učinkovitost in odpornost na podnebne spremembe, družbene izzive ter nove koncepte bivanja

Sodelovanje: udobne, estetske, energetsko učinkovite in funkcionalne poslovne stavbe, pisarne in industrijske zgradbe

Souporaba javnih prostorov: funkcionalne, energetsko učinkovite, estetske in ustrezne javne zgradbe za izobraževanje, kulturo in zdravstvo, javna mesta in infrastrukturni projekti

Gradnja izven ustaljenih okvirjev: inovativni koncepti s poudarkom na krožnih gradbenih rešitvah, energetska učinkovitost in načini uporabe opeke, uporaba novih gradbenih tehnologij, posebni zidaki, opeka po meri & nova ornamentika

Kategorije nagrad se lahko nekoliko spremenijo glede na leto ter razvoj trendov in aktualnih tem. Zmagovalce izbere mednarodna strokovna žirija priznanih arhitektov.

© Miran Kambic

Več o nagradi:

Podjetje Wienerberger AG že več kot desetletje vsaki dve leti podeljuje mednarodno nagrado Brick Award, ki izpostavlja odlično arhitekturo iz opeke in avtorje projektov.

Namen nagrade je, da bi ta naravni gradbeni material postavili v središče pozornosti in javnosti pokazali, kako vznemirljiva, izjemna in sodobna je lahko arhitektura z uporabo opeke.

Nagrada je neodvisna in uporaba Wienerbergerjevih izdelkov ni odločilen dejavnik za sodelovanje. V zadnjih letih so bili projekti prijavljeni z vsega sveta, nominacije in zmagovalci pa so bili izbrani z uporabo široke palete proizvajalcev in vrst opeke v vseh barvah in oblikah. V dialogu z arhitekti, ljubitelji arhitekture in kritiki, želijo v podjetju še bolj okrepiti pozornost javnosti na estetske in funkcionalne vidike tega odličnega gradbenega materiala.

© Karin Borghouts/SergisonBatesArchitects

Prijave so odprte še do 14.3.2023.

Open House Europe

Z veseljem vam sporočamo, da bomo v začrtku marca z 11 mesti Open House v Evropi začeli nov projekt mednarodnega sodelovanja Open House Europe. Projekt bo temeljil na vključujoči razpravi o arhitekturi in krepil vlogo arhitekture pri ustvarjanju pozitivnih sprememb in odzivanju na družbene in okoljske izzive.

Uvodni dogodek Open House Europe, ki ga bo 3. marca ob 18.00 (GMT+2) gostil koordinator projekta Architektūros fondas v Narodni galeriji umetnosti v Vilniusu v Litvi, boste lahko spremljali tudi na spletu. Namenjen bo tako arhitektom kot strokovnjakom s področja kulture in splošni javnosti. bo informativna in navdihujoča izkušnja za arhitekte, kulturne strokovnjake in širšo javnost. Vabljeni!


The beginning of March will mark the launch of Open House Europe, a new international collaboration project. The project will embrace a more inclusive debate about architecture and strengthen the role of architecture as a positive change-maker addressing relevant social and environmental challenges. The launch event will be hosted by the project coordinator Architektūros fondas at the National Gallery of Art in Vilnius, Lithuania, on March 3.

The concept of Open House originated in 1992 in London to promote a better understanding of architecture for the public. At the heart of this idea is accessible learning through direct experience of the buildings themselves and interactions between professionals and citizens. Since 1992, almost 50 cities worldwide have adopted this unique format.

Open House Milano 2018. Photo by Luca Rotondo © Courtesy of Open House Milano

To improve and expand this format, a new collaborative project was initiated by 11 European cultural organisations that annually organise 12 Open House events in Athens, Bilbao, Brno, Dublin, Essen, Lisbon, Milan, multiple cities in Slovenia, Stockholm, Tallinn, Thessaloniki, and Vilnius. The project will seek to include Open House festivals in other European cities and further knowledge exchange by collaborating with the extended Open House Worldwide network.

The three-year project will focus each year on a new direction: sustainability, accessibility and inclusion, and future heritage. These thematic axes will allow Open House Europe to shape the agenda for a debate about contemporary and heritage architecture, its values and quality. The objectives of the project are aimed at introducing collaborative modes of knowledge sharing, strengthening the position of architecture culture organisations in the sector, promoting education about exceptional examples of architecture and urban environments, engaging audiences, and increasing cultural accessibility.

Open House Stockholm 2022. Photo by Ina Andreolli © Courtesy of Open House Stockholm

The programme of Open House Europe will introduce a range of new activities and events that will be organised across the continent. The project will include Annual Summits in different European cities, a Volunteer Exchange Programme, a digital platform, and a range of innovations in the Open House festivals. The visitors will be able to take part in open calls for visual stories that will encourage them to explore and interpret the annual Open House Europe themes through their own experiences and knowledge gained during the Open House weekends.

The launch event of Open House Europe promises to be an informative and inspiring experience for architects, cultural specialists, and the general public. It will provide insights into the aims and objectives of the project and further explain its programme. The launch event will be available online via the Open House Europe Youtube channel on March 3 at 18:00 (GMT +2).


Partnerji projekta / Project partners: Open House Athens, Open House Bilbao, Open House Brno, Open House Dublin, Open House Essen, Open House Lisboa, Open House Milano, Open House Slovenia, Open House Stockholm, Open House Tallinn, Open House Thessaloniki, Open House Vilnius.

Koordinator / Coordinator: Architektūros fondas

Projekt sofinancira Evropska unija. The project is co-funded by the European Union.

Nevidne hiše – Sokolsko telovadišče v Tivoliju

Vizualizacija Plečnikovega baldahina v Tivoliju (Items)

Vsi poznamo Plečnikov stadion v Ljubljani, ki ga je arhitekt zasnoval za katoliško telovadno društvo Orli. Nehote načrt povezujemo z njegovo globoko vernostjo in dozdeva se nam, da zato ni sodeloval s konkurenčnim, liberalnim telovadnim društvom Sokoli. Pri tem pozabljamo, da je bil Plečnik v prvi vrsti arhitekt, ki si je želel graditi in se zato ni nikoli vezal na eno politično ali drugačno opcijo, ki bi mu zaprla pot do naročil. Tako je delal za bogate dunajske sloje, za češkega predsednika Masaryka, jugoslovanskega kralja Aleksandra in tudi za povojnega predsednika Tita. Res je, da obstajajo mnoga pisma, v katerih Plečnik zavrača naloge, češ da je prestar, bolan ali da nima časa, vendar jih je treba razumeti bolj v smislu »če me res hočejo, se bodo ponovno oglasili«. Tako je Plečnik sodeloval tudi s telovadnim društvom Sokoli. Zanj je napravil več načrtov, ki pa so večinoma ostali na papirju. Po njegovih načrtih so zgradili le ograjo in vhod na Sokolsko telovadišče v Tivoliju, pa še to so podrli leta 1961, ko so zaradi gradnje železniških podvozov na Dunajski in Celovški cesti prestavili železniško progo.

Plečnikova študentka Gizela Šuklje je bila članica Sokola in najbrž je bila prav ona povezava z arhitektom. Verjetno najstarejši načrt, ohranjen v Plečnikovem arhivu, je za stavbo poletne kolonije Sokola v Kranjski Gori. Načrt ni datiran, zato le predpostavljamo, da je nastal po letu 1930, ko je Plečnik sodeloval pri izdelavi regulacijskega načrta Kranjske Gore. Načrt naj bi zarisal okvirje za razvoj kraja v sodobno turistično središče. Časopisi so poročali, da je septembra 1930 obiskal Kranjsko Goro skupaj s svojim takratnim asistentom Francetom Tomažičem. »Pri tej priliki je gosp. profesor obžaloval, da leto za letom izginjajo stare, kmečke stavbe v narodnem slogu. Posestniki, kateri zidajo ali preurejajo stara poslopja, gledajo samo na praktično in financijelno stvar, za kar jim je zlasti beton, ki nikakor ne spada v gorske pokrajine, najbolje dobrodošel.« (op. 1) Plečnik je stavbo poletne kolonije zasnoval skromno, v dveh variantah: z zidovi v vidni opeki in lesenim ostrešjem ter z leseno konstrukcijo v celoti. Pritlična stavba je imela dva trakta z dvema skupinskima spalnicama za moške in ženske, med njima pa so bili skupni prostori s kuhinjo.

Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z leseno konstrukcijo.

Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z opečnimi zidovi.

V arhivu je ohranjen tudi načrt za Dom ljubljanskega Sokola. Društvo je imelo telovadnico v kleti Narodnega doma (današnja Narodna galerija), od mesta pa je najemalo prostor na robu tivolskega parka. Prostor so oddajali zabaviščnemu parku. Park je s svojim hrupom pozno v noč razburjal meščane, poleg tega pa bi Sokoli potrebovali zunanje prostore za atletiko. Tudi telovadnica v Narodnem domu je bila premajhna, en sam prostor pa ni omogočal ločene telovadbe za moške in ženske. Leta 1931 so se končno odločili, da bodo zgradili letno telovadišče z novim domom Sokola. Načrte je risala Plečnikova študentka Gizela Šuklje. Dom je bil razdeljen na dva dela – za moške in ženske posebej, z ločenima telovadnicama in garderobami. Ob vhodu so bili tudi prostori društva s pisarnami in veliko sejno sobo. Presenetljiva pa je zasnova letnega stadiona s stezo in telovadiščem okrogle oblike. Zasnovo lahko pripišemo Plečnikovemu stremljenju k izvirnosti. Vemo, da je Plečnik vedno poizkušal nekaj novega. Tako so njegovi mostovi prej trgi kot običajni mostovi, Žale niso mrtvašnica, ampak park poslovilnih kapel in NUK ni običajna knjižnica, ampak bolj tempelj modrosti. Sam Plečnik je nekoč dejal: »Samo kokoš nese vedno enaka jajca, ker drugačnih ne zna; človek pa ima pamet in si izmišlja vselej nove stvari.« (op. 2) Vendar je treba Plečnika razumeti bolj v smislu Gaudijevega reka: »Izvirnost je povratek k izvoru. Izvirnost pomeni vračanje k preprostosti zgodnjih rešitev«. (op. 3) Plečnik je menil, da se mora arhitektura, ko je v krizi, vrniti na začetek poti in izbrati drugo smer. Na podlagi teh izhodišč je vedno iskal nove možnosti in nove rešitve. Če umetnostna zgodovina pozna razvoj slogov, ki prevladujoče rešitve vedno oblači v nova oblačila, pa naj bo to gotika, renesansa, barok ali secesija, so Plečnikove stavbe na videz vedno enake, spreminja pa se konceptualna rešitev, ki mora biti vedno preizkus nečesa novega. Tako moramo razumeti tudi Plečnikov poizkus okroglega telovadišča za Sokolski dom. Ali niso bili najstarejši prostori javnih dogodkov okrogle oblike?

Sokoli so v svoji neodločnosti leta 1932 raje porabili denar za obnovo telovadnice v Narodnem domu in realizacija Plečnikovega projekta Sokolskega doma se je odmikala v prihodnost. Po ukinitvi zabaviščnega parka so na tem mestu uredili sokolsko zletišče, s travnatimi tribunami in glasbenim paviljonom, potrebovali pa so pravo telovadišče za lahko atletiko. Večino tedanjih igrišč so uredili za nogomet, posebnih stadionov za lahko atletiko pa skoraj ni bilo. Po predpisih je morala biti proga za tek na 100 metrov ravna, torej so se Plečnikovi zamisli o okroglem stadionu morali odpovedati. Krožna proga za tek je bila dolga nekaj nad 300 metrov, potrebovali pa so še prostore za skoke ter za mete kopja, diska in kladiva. Predvideli so tudi igrišča za odbojko. Ohranili so že obstoječ glasbeni paviljon. Pred vhodom na zahodni strani so predvideli teniški igrišči, ki bi ju pozimi uredili kot drsališči. Na južni strani so ohranili stavbo bivšega kina Tivoli, kjer so mislili v naslednji fazi gradnje zgraditi nov Sokolski dom. Leta 1933 so pričeli z deli, končali pa so avgusta 1934, ko je na stadionu potekal festival slovanskih narodnih noš. Za atletsko telovadišče je Plečnik zasnoval ograjo ter vhod in tribuni. Ograji sta telovadišče zapirali proti Latermanovemu in proti Velesejemskem drevoredu, na križišču pa si je Plečnik zamislil monumentalni vhod. Novinar v Slovenskem narodu ga je vzneseno primerjal celo s slavolokom zmage v Parizu: »Vhod je poseben objekt, ki nas spominja po svoji monumentalnosti celo na vrata zmagoslavja v Parizu. Da, to je pravi triumfalni vhod za armado telovadcev, ki s svojim vstopom na telovadišče dajo povdarek značaju monumenta ter njegovi arhitekturi.« (op. 4) Mogočen vhod v obliki baldahina je bil dolg 13,5 metra, širok 6 metrov in kar 12 metrov visok. Na šestih stebrih iz podpeškega kamna so počivali usločeni betonski nosilci, na njih so hrastove letve nosile bakreno streho. Stebri so bili proti vrhu zoženi, da bi še bolj poudarili višino baldahina. Pri tleh so v prerezu merili 60 krat 60 cm, proti vrhu pa so se zožili na 50 krat 50 cm. Stebri so imeli vgrajene okrogle kamne iz podpeškega apnenca, nekateri pa so bili ravni. Na njih so bili priložnostni napisi kot »Mens sana in corpore sano«, letnica gradnje in podobno. Ob stebrih je stalo osem betonskih svetilnik. Ograja je bila zidana in v spodnjem delu, tako kot stebri baldahina, obložena s kamni. V ograji so bila okna v sredini deljena z navpično kovinsko palico. Okni levo in desno od vhodnega baldahina sta bili hkrati kioska za prodajo kart. Preprostejšo ograjo so postavili tudi ob nekdanji železnici (danes je tu Bleiweisova cesta). Betonski zid so prekinjali navpični stebri iz betonskih cevi, na vrh pa je bila položena betonska plošča. Plečnik je zasnoval tudi betonski tribuni levo in desno od vhoda, ki pa ob otvoritvi v soboto, 8. septembra 1934, še nista bili povsem gotovi.

Najzanimivejši je vsekakor vhodni baldahin. Streha je usločena, kot bi bila iz tkanine, v resnici pa je izvedena iz trdih materialov. Tudi tu je Plečnik uporabil načelo teoretika Gottfrieda Semperja o zamenjavi materialov. Ta teorija opozarja na to, da so bile stavbe nekoč grajene iz začasnih materialov, počasi pa se je arhitektura razvijala k kompleksnejšim oblikam. Začasne materiale je zamenjal les, tega pa sčasoma kamen ali opeka. Pri takem prehodu so pogosto v novi material prenesli oblike iz prejšnjega. Lep tak primer so kamniti grški templji, ki so bili prvotno leseni, ko pa so jih pričeli postavljati v kamnu, so nekatere elemente, ki so nastali zaradi konstrukcijskih lastnosti lesnih zvez, izvedli tudi v kamnu. Tako na fasadi klasičnega grškega templja nad preklado (arhitravom), ki jo podpirajo stebri, vidimo pas z imenom friz. Ta je razdeljen na polja s pokončnimi črtami, imenovanimi triglifi, in na ravna vmesna polja, imenovana metope. V lesenem templju so bili triglifi zaključki nosilnih tramov stropa, metope pa so bila lesena vmesna polnila. Če so bili ti elementi v lesu potrebni, niso imeli v kamnu nobenega konstruktivnega opravičila. Bili so le spomin na prejšnje gradivo. A bili so veliko več, bili so simboli, ki so preživeli v novem materialu. Nagovor lesenega templja se je nadaljeval tudi v kamnu.

Tu gre za vidika, ki sta pomembna za razumevanje Plečnikove arhitekture. Prvi je, da so zgodovinarji datirali pojav homo sapiensa s pojavom grobov. Šele razmišljajoči človek se je zavedal svoje minljivosti in jo skušal preseči s simbolnim spominom na umrle. Plečnik je bil zato prepričan, da sta grob in spomenik izvor arhitekture, saj z njuno pomočjo človek simbolno preseže svojo minljivost. Zato je zamenjava gradiva s trajnejšim seveda povsem legitimna, če želimo, da bi nas arhitektura preživela. Drugo vprašanje pa je, ali nas bodo nekoč v prihodnosti tudi razumeli. Tako Semper kot Plečnik sta analogijo iskala v jeziku, kar ni bilo nič nenavadnega, če vemo, kako intenzivno so se takrat z njim ukvarjali filozofi. Da bi nas razumeli, je v arhitekturi treba govoriti v vsem razumljivem arhitekturnem jeziku. Plečnik preprosto ni verjel, da bi si bilo v vsaki dobi mogoče izmisliti nov jezik, ki bi ga vsi razumeli. Zato je Semper svojo teorijo zamenjave materiala razumel tudi tako, da se simbolne oblike prenašajo iz enega materiala v drugega in se ohranjajo. Razlika je le v tem, da so bile v prvotni obliki racionalne, potem pa vedno bolj simbolne. To je pomembno še zaradi nečesa drugega. Semper in tudi Plečnik sta verjela, da je umetna obrt temelj vsake umetnosti. Vendar obrtna spretnost ni dovolj, potrebna je tudi simbolna komponenta. Vendar je obrt lahko prestopila prag prave umetnosti šele takrat, ko je pričela govoriti s simbolnim arhitekturnim nagovorom. Ko je Plečnik usločil leseno ostrešje vhodnega paviljona na telovadišče, ga je dvignil nad povprečje tesarskega izdelka. Vdihnil mu je lastnost arhitekturne umetnine.

Vabimo vas, da si Plečnikov baldahin ogledate na nekdanji lokaciji v parku Tivoli v Ljubljani ali obiščete spletno stran projekta Nevidne hiše.


Avtor besedila: Andrej Hrausky

Slikovno gradivo: Dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Op. 1: »Iz Kranjske Gore«, Jugoslovan, 26. september 1930

Op. 2: Vilko Novak: »Sedem desetletij s Plečnikom«, Mohorjev koledar 1991, Mohorjeva družba (Celje)

Op. 3: Internet: »Gaudi Quotes«

Op. 4: »Najmodernejše letno sokolsko telovadišče«, Slovenski narod, 31. marec 1934

Razstava galerije Dessa – Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki

V ponedeljek, 19. decembra 2022, vas ob 20. uri vabimo v galerijo DESSA na odprtje razstave Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki.

Na razstavi Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki, ki so jo pripravili v Galeriji Dessa v soorganizaciji z Matično sekcijo gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije in je v DESSI na ogled že od 28. 11. 2022, je predstavljenih 40 izbranih objektov, nastalih v zadnjih šestdesetih letih v Sloveniji in tujini, pod katere so kot avtorji podpisani slovenski gradbeni inženirji in arhitekti.

Arhitekturna in gradbena stroka sta od samega začetka neločljivo povezani. Vse od osupljivih gradenj v času prvih visokih civilizacij – od egiptovskih piramid, prek sistema qanatov v Perziji do rimskih cest, mostov in akveduktov. Skozi zgodovino je bilo inženirstvo večinoma v rokah tistih, ki so imeli moč, denar in oblast in so si ga lahko privoščili, dosežki, namenjeni javnosti, pa promocija vladajočih. Inženirstvo – v smislu snovanja, načrtovanja in gradnje infrastrukture – je bilo bistveno za razvoj katerekoli civilizacije, in tako je še danes. V 17. stoletju se je razvil znanstven pristop k reševanju inženirskih vprašanj, od 18. stoletja in z razvojem industrijske revolucije pa sta se polji arhitekture in gradbenega inženirstva vedno bolj specializirali v dva ločena poklica, ki delujeta na področju (pre)oblikovanja prostora. Plod njunega ustvarjalnega sodelovanja so strukture – gradnje, ki v prostor občutno posežejo, ga preoblikujejo in nadgradijo, zaznamujejo pa jih (dolgo)trajne in visoke investicije.

Portalni objekt predora Karavanke, Hrušica, Jesenice, 1991, Savin Sever s sodelavci, Katarina Bebler, Slovenija projekt, foto: Miran Kambič

V galeriji DESSA tokrat predstavljajo področje ustvarjanja, ki je manj izpostavljeno in manj opazno, pa vendar obsega velik del oblikovanja našega okolja. Govorimo o področju načrtovanja, ki poleg skrbi za primarno bivanje človeka ustvarja pogoje za delovanje različnih tehnoloških procesov, za umeščanje naprav, izboljšanje povezav, komunikacij in transporta … Tovrstne gradnje se najprej podrejajo tehnološki logiki, trdnosti in vzdržljivosti, ekonomičnosti in racionalnosti, pogosto pa se prilagajajo tudi drugim zahtevam, kot so ekologija, biološki vidiki, fizika, energija in podobno. Arhitekturni prispevek se nanaša predvsem na umestitev v prostor, iskanje razmerij in estetike, omogočanje dodatnih vsebin in večnamenske rabe ter na oblikovno humanost v odnosu do narave in človeka.

Viadukt Črni Kal, Črni Kal, 2004, Marjan Pipenbaher, Ponting; Janez Koželj, foto: Miran Kambič

Izgradnja nekdanje skupne države Jugoslavije po 2. svetovni vojni, načrtovanje raznolike infrastrukture in njeno umeščanje v prostor je bil proces, pri katerem je bilo tvorno sodelovanje obeh strok ključno, tako za ustvarjanje kakovostnih prostorskih in naprednih konstrukcijskih rešitev kot za ohranjanje podobe slovenske naravne in kulturne krajine. Z dosežki v gradbeništvu in arhitekturi se je, za razliko od današnje, istovetila takratna vodilna politika, ki je v projektih videla priložnost izkazovanja splošnega napredka države in družbe in s tem njene moči in referenc na domači in mednarodni sceni. Če sta sodelovanje in dopolnjevanje kompetenc projektantov različnih strok znotraj velikih projektantskih podjetij kot običajen način delovanja v 60-ih, 70-ih in 80-ih letih preteklega stoletja omogočala stabilno in ustvarjalno delo, sta obdobje po osamosvojitvi Slovenije ter razpad teh podjetij prinesla projektantom nestabilne razmere za delo, predvsem pa slabšo komunikacijo med strokami, kar se je zelo hitro odrazilo tudi pri posegih v prostor.

V Sloveniji imamo tradicijo in kontinuiteto izjemnega arhitekturnega in inženirskega znanja, kar dokazuje širok spekter vrhunskih inženirsko-arhitekturnih stvaritev – od mostov, viaduktov, predorov, stolpov, železniških struktur, protipoplavnih in protiplazovnih elementov, športnih naprav …, ki so jih slovenski gradbeni inženirji in arhitekti načrtovali doma in v tujini. Poleg konstrukcijske inovativnosti in drznosti ob hkratni premišljeni umeščenosti v prostor jih odlikujejo funkcionalnost, skladnost s prostorskim in kulturnim kontekstom, racionalnost porabe materialov, ekonomsko-konstrukcijska učinkovitost in estetski vidik, ki zaobjema vse zgoraj našteto. Dejstvo je, da vrhunske stvaritve zahtevajo aktivno in konstruktivno sodelovanje različnih strok.

Bencinski servis na Tivolski cesti v Ljubljani, 1969, dr. Ervin Prelog, Edvard Ravnikar, Zavod za izgradnjo Trga revolucije, foto: Virginia Vrecl

Umeščanje velikih, infrastrukturnih objektov v krajino presega védenje posameznika ali posamezne stroke, njihov vpliv na prostor, okolje in ljudi je izredno velik in kompleksen. Pri načrtovanju in izvedbi objekta imajo načrtovalci priložnost in dolžnost zasnovati ga kot trajno vrednost, z minimalnimi vplivi na naravno okolje čim in v duhu ohranjanja razvojnih potencialov lokacije, kraja, regije in prebivalcev.

Tako je bil pri oblikovanju razstave eden ključnih kriterijev izbora umestitev v prostor: razumevanje, spoštovanje in podrejajnje značilnostim krajine ter upoštevanje in ohranjanje naravnih procesov na območju gradnje. Ob tem pa mora biti objekt funkcionalen, konstrukcijsko logičen, estetski in racionalen v porabi materiala in financ.

Velodrom in atletska dvorana, Češča vas pri Novem mestu, 1996, 2019, Stane Udovč; Duol; Ralph Schurmann; Marjan Zupanc, Air projektiranje; Marko Coloni, foto: Marjan Zupanc

Raznolik nabor tematskih sklopov nakazuje, da grajeni prostor na različnih nivojih opredeljuje in vpliva na življenje in delovanje posameznika in celotne družbe. Zato je ustvarjalno sodelovanje med strokami, ki ga navdihuje želja po delovanju v dobro družbe, spoštovanje različnih pogledov in razumevanje širših zornih kotov, pomembno, da lahko znotraj zelo omejenih prostorskih danosti, birokratskih in finančnih omejitev ter zakonskih okvirov skupaj ustvarjamo prostorsko, konstrukcijsko in oblikovno kakovostne in inovativne rešitve. Zagotovo znamo to najbolje skupaj.


Kuratorice
Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Špela Nardoni Kovač, Vesna Perovnik, Damjana Zaviršek Hudnik
 
Svetovalci
dr. Matej Blenkuš, Damjan Bradač, Peter Gabrijelčič, Jelka Hudoklin, Andrej Pogačnik, Črtomir Remec, Suzana Simič

Uvodna besedila
Gorazd Humar, Gojko Zupan
 
Lektura
Tanja Jeras


Več na: https://www.dessa.si/index.php?nav=101&jezik=SL&sel_id=3945

OHS – arhitekturni ogled Žičke kartuzije

foto: Miran Kambič

V soboto, 3.12.2023 vas ob 10.30. uri vabimo na arhitekturni ogled Žičke kartuzije.

MESTA NA OGLEDU SO POLNA. V primeru sprostitve mest vas bomo o tem obvestili. Hvala za razumevanje!

 

V letu 2022 je bila pod vodstvom biroja Medprostor končana prenova velike redovne cerkve sv. Janeza Krstnika v samostanu Žička kartuzija, ki predstavlja izjemno pomembno zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko, arhitekturno, arheološko in prostorsko dediščino. Projekt prenove predstavlja materializiran odgovor na zapleteno in večplastno problematiko zaščite razvalin enega zgodnejših kartuzijanskih samostanov v Evropi in interpretacijo naprednih srednjeveških principov gradnje. Cerkvi je bila z namenom zaščite ostalin in možnosti organizacije dogodkov dodana pomična streha, zidovje z nujnimi posegi pa je prezentirano tako, da omogoča branje zgodovinskih plasti prostora.

“Rešitev z zložljivo streho, se konceptualno naslanja in poskuša sintetizirati in materializirati dve skrajnosti – simbolno pojavnost cerkve kot osrednjega poudarka celote in prezentacijo razvalin. Kot sintezna rešitev omogoča poleg fizične zaščite ostalin tudi njihovo programsko nadgradnjo. Značilnemu mističnemu motivu razvaljene vzdolžne cerkvene ladje zagotavlja, da kljub funkcionalni potrebi pokritega prireditvenega prostora in zaščite srednjeveških ostalin v zimskem času, ohranja danes tako prepoznaven in cenjen značaj: stik opuščenega sakralnega prostora z nebom.” (arhitekt Rok Žnidaršič)

foto: Miran Kambič

Razvalina nekdanjega izrazito asketskega sakralnega prostora ima morda prav zaradi sodobne dimenzije, ki jo je dobila z aktualno prenovo, ko je njen strop lahko tudi nebo, bolj monumentalen učinek, kot ga je imela kdajkoli.

foto: Tadej Bolta

Ogled bodo vodili: Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap in Samo Mlakar iz arhitekturnega biroja Medprostor, odgovorni konservator Matija Plevnik, ZVKDS OE Ljubljana in konstruktor elektro motornega sistema dviga strehe Klemen Špehar, vodja razvoja Maori d.o.o.

Prijave na ogled so obvezne in jih zbiramo do 1.12.2023 na povezavi TUKAJ.

Zbirno mesto: TIC, gostilna Gastuž, Špitalič pri Slovenskih Konjicah 9, 3215 Loče

Znižana cena vodenega ogleda (velja samo za prijavljene obiskovalce OHS) znaša 12,00 Eur.

Vstopnice so naprodaj v TIC (gostilna Gastuž, Špitalič).

Obiskovalce prosimo, da si jih priskrbijo pred ogledom med 10. In 10.30 uro.

Voden ogled bo omogočal tudi vstop v razgledni hodnik nad prezbiterijem.

Parkiranje: na večjem makadamskem parkirišču in ob gostilni Gastuž.

Za več informacij se obrnite na info@odprtehiseslovenije

Vabljeni, da se nam pridružite!

PIRANSKI DNEVI ARHITEKTURE IN NAGRADA PIRANESI 2022

V soboto, 26. novembra, bo v Avditoriju Portorož pod častnim pokroviteljstvom ministrice za kulturo Republike Slovenije, dr. Aste Vrečko, potekala že 39. mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture, tokrat z naslovom Iskrena arhitektura. Konferenca se bo zaključila s 33. slovesno podelitvijo priznane mednarodne arhitekturne nagrade Piranesi 2022, katere pobudniki in organizatorji so slovenski arhitekti in je del PDA konference. Razstava Piranesi 2022 bo od 26. 11. do 30. 12. 2022 na ogled v razstavišču Monfort. Kot spremljevalna razstava PDA konference bo v Galeriji Herman Pečarič do 20. 1. 2023 na ogled razstava Piranesi 30: 30 let revije Piranesi.

 

LETOŠNJA TEMA – ISKRENA ARHITEKTURA
Živimo v času hitrega tehnološkega razvoja, globalizacije, medsebojne soodvisnosti in velike nepredvidljivosti. Arhitektura, ki je neločljivo povezana z aktualnim družbenim dogajanjem, se sooča z vprašanji reševanja problemov pandemije, ekonomskih zlomov, okoljskih sprememb, globalnih vplivov vojne … Hkrati socialna omrežja in digitalizacija informacij brišejo meje med realnim in virtualnim, v arhitekturo lahko vstopamo in jo vrednotimo skozi nekaj klikov. Nova digitalna orodja radikalno spreminjajo tudi načine snovanja arhitekture, pogosto skozi generične procese in prikaze – »thinking hand« versus »thinking computer«. Ob vsem tem se postavlja vprašanje pristnosti in razumevanja dobre arhitekture. Kako naj bo v tej kompleksni družbi arhitektura še sploh iskrena v svoji pripovednosti, materialnem izrazu, kontekstu, namenu, interpretaciji zgodovinskih plasti? Kakšna je iskrenost arhitekture, ki je neodvisna od politike, kapitala, globalnih trendov? Se lahko njena iskrenost zrcali že v procesu načrtovanja, skozi odkritost arhitektove misli in njegovega pogleda na svet? Iskreno o arhitekturi.

Mojca Gregorski

 

PROGRAM
7 predavanj arhitektov
• Atelier 111 architekti, Češka/Czech Republic

Atelier 111, Kozina House

• roth&čerina, Hrvaška/Croatia

Roth&Cerina, Observatory in Osekovo

• franzoso.marinelli, Italija/Italy

Franzoso Marinelli, Public spaces in Castelfondo

• Majda Kregar, Ambient, Slovenija/Slovenia

Ambient, Ljubljanski grad

• NUA arquitectures, Španija/Spain

NUA, Gon-Gar workshop

• Innauer.Matt architekten, Avstrija/Austria

Innauer Matt, Strandbad Lochau

• dr. Mateja Kurir, filozofinja/philosopher, Slovenija/Slovenia

Mateja Kurir, Oblast v arhitekturi


2 predavanji mladih arhitektov

• ELEMENTARNA, Slovenija/Slovenia
• Seminar Sadar, FA Ljubljana


Slovesna podelitev nagrade Piranesi 2022

• Monfort, 26. 11. 2022, ob 20:00

Piranski dnevi v Piranu
• RAZSTAVIŠČE MONFORT: Nagrada Piranesi 2022
• GALERIJA HERMAN PEČARIČ: Piranesi 30: 30 let revije Piranesi; Ustanova Fundacija Piranesi, Robert Potokar
• APOLONIJEVA PALAČA/PALAZZO APOLLONIO: Piran skozi čas | Pirano nel tempo | Piran through time; 3D model: Veselko Koželj, ABAKKUM Zavod za krajino, kulturo in umetnost Piran; Na ogled do 26. 11. 2022
Sprehod po poti Štorta
petek, 25. 11. 2022 od 11:00 do 13:00; zbirno mesto: avtobusna postaja Fornače, Piran; Pripravljalni dogodek na razstavo Marjetice Potrč Voda in zemlja; Mestna Galerija Piran, 17. 12. 2022 do 5. 3. 2023; avtorici: Romana Kačič, Marjetica Potrč; organizator: Abakkum Zavod za krajino, kulturo in umetnost Piran s podporo Obalnih galerij Piran

Več informacij in prijava na www.pida.si

NEVIDNE HIŠE

Predstavljamo vam NEVIDNE HIŠE – rastočo zbirko nevidne arhitekture preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Nevidne hiše so nov arhitekturno-kulturni projekt, namenjen predstavitvi pomembnih arhitekturnih dosežkov, ki jih danes v prostoru iz različnih razlogov ne vidimo več. Nevidne hiše so tiste, ki so bile zgrajene v preteklosti in jih danes ni več, kot tudi tiste, ki so bile na določeni lokaciji že načrtovane in jih še ni. Med njimi so tudi nekatere pomembne stavbe, v katere ne moremo vstopiti.

Projekt bo spodbujal prostorsko vednost in radovednost o pomembnih arhitekturnih dosežkih, prostorskem razvoju in kulturi arhitekture. Odpiral bo pogovore in debate o prostorskem razvoju, pomenu in vlogi arhitekture. Kajti arhitektura vedno zrcali kulturno stopnjo družbe. Je zapis prostorskih izkušenj, ki jih posreduje novim generacijam. In če nečesa ne vidimo, to še ne pomeni, da tega nikoli ni bilo.

V letošnjem letu obeležujemo 150-letnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika, zato predstavljamo njegovi dve pomembni arhitekturni deli v Ljubljani: vhodni baldahin v letno telovadišče v Tivoliju in palačo Vzajemne zavarovalnice na Miklošičevi cesti.

Fotografija baldahina kmalu po otvoritvi, foto: Dokumentacija MGML/Plečnikova zbirka

Mogočen vhodni baldahin v Tivoliju v Ljubljani je Plečnik zasnoval kot del ureditve Sokolskega atletskega telovadišča. Ograji sta telovadišče zapirali proti Lattermanovemu in Velesejemskem drevoredu, na križišču pa si je Plečnik zamislil monumentalni vhod.

Baldahin je stal na šestih stebrih iz podpeškega kamna. Na njih so počivali usločeni betonski nosilci, na teh so hrastove letve nosile bakreno streho. Ob stebrih so stali betonski svetilniki. Streha baldahina je usločena, kot bi bila iz tkanine, v resnici pa je izvedena iz trdih materialov. Plečnik je v Ljubljani podobno zasnoval tudi baldahin pred molilnico na Žalah. Ko so leta 1961 zaradi gradnje podvozov prestavili železniško progo, so skupaj s Fabianijevim Jakopičevim paviljonom podrli tudi ograjo in baldahin letnega telovadišča.

Plečnikov baldahin si lahko preko pametnega telefona ogledate tudi na nekdanji lokaciji v parku Tivoli.

Vzajemna zavarovalnica, foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana

Arhitekt Jože Plečnik je eno svojih najpomembnejših stavb zasnoval za Vzajemno zavarovalnico, ki si je za svojo 30. obletnico leta 1930 zraven ljubljanske železniške postaje zamislila novo zgradbo. Monumentalna vogalna stavba je bila v notranjosti zasnovana kot poslovno- stanovanjski objekt, navzven pa kot mestna palača. Prostorsko je Zavarovalnica zasnovana po vzoru Wagnerjevih klasičnih Dunajskih palač, ki sledijo geometriji ulice, z vogalnim vhodom ter poudarjenim pritličnim podstavkom. Ves trud je Plečnik vložil  v fasado, kamor je vgradil celo vrsto simbolov navezanih na dejavnost, kateri je hiša namenjena. Hiše se je prijelo ime »palača« ali »stavba Vzajemne zavarovalnice«. Danes je lastnica stavbe Zavarovalnica Triglav. Različnost funkcij je jasno izražena tudi v oblikovanju fasade, kjer je poslovni del pritličja in mezzanina (1. nad.) oblikovan drugače, kot z opeko obložena zgornja nadstropja, kjer so bila stanovanja. V kleti sta bili telovadnica in pa »turistovska kapela«. Ker je stavba danes poslovne narave in vanjo vstop ni mogoč, si lahko na strani projekta nevidne hiše notranjost ogledate preko 360 stopinjskih fotografij, na realno lokacijo pa bomo za vse mimoidoče umestili še QR kodo s povezavo na virtualni ogled.

Več na:

NEVIDNE HIŠE