STROKOVNA ŽIRIJA ARHITEKTURNEGA FESTIVALA OHS 2023

/in /by

Predstavljamo vam strokovno žirijo arhitekturnega festivala OHS 2023, ki bo izbrala objekte in ureditve 14. festivala OHS. Festival bo potekal med 14. in 16. aprilom 2023 po vsej Sloveniji. V letu 2023, ki je razglašeno za Ravnikarjevo leto, bo festivalski program predstavil tudi vrsto projektov prenov in nastanka moderne slovenske arhitekture.

Članice in člani letošnje strokovne žirije so:

Doc. Vlatka Ljubanović – arhitektka in pedagoginja

Vlatka Ljubanović je leta 1998 diplomirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in tri leta pozneje uspešno zaključila podiplomski študij arhitekture in urbane kulture na Universitat Politècnica de Catalunya v sodelovanju s Centre de Cultura Contemporània de Barcelona.

Leta 2004 je soustanovila biro DANS arhitekti (Rok Bogataj, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman). Projekti biroja DANS so prejeli številna priznanja in nagrade; med drugim nominacijo za nagrado Mies van der Rohe leta 2017, nagrado zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije leta 2013, prvo nagrado salona na 21. salonu arhitekture Novi Sad za cerkev sv. Janeza Boska v Mariboru leta 2018 in prvo nacionalno nagrado za naj leseno gradnjo za kolesarsko brv čez Savo v Bohinjski Bistrici leta 2013. Brv je bila leta 2016 razglašena za zmagovalni projekt in prejela tudi mednarodno nagrado Architizer A+ Award. Projekti skupine DANS arhitekti so predstavljeni na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini ter v domačem in tujem strokovnem tisku. Raziskovalno se Vlatka Ljubanović ukvarja z zapuščino (opusom) slovenskega arhitekta in misleca Dušana Grabrijana ter snovanjem specifične arhitekture za posebne družbene skupine.

Šest let je bila članica izvršnega odbora Društva arhitektov Ljubljana, od leta 2010 je članica DESSA in od leta 2012 članica sveta arhitekturnega centra DESSA v Ljubljani. Članica ZAPS je že od leta 2004. Večkrat je bila vključena v natečajne komisije na javnih arhitekturnih natečajih, delovala pa je tudi kot članica drugih strokovnih komisij s področja arhitekture. Objavlja prispevke v poljudni in strokovni literaturi, sodeluje in vodi domače in mednarodne delavnice ter poletne šole. Je avtorica in kustosinja več razstav s področja arhitekture in prostorske kulture. Vlatka Ljubanović je sodelovala tudi pri več projektih oblikovanja scenskega prostora, kostumografije in umetniških instalacij. 

“OHS je festival kreativnosti. Racionalno mišljenje skrbi za prenos znanja skozi zgodovino človeštva, gonilna sila novega pa sta kreativnost in domišljija. Okoljsko in družbeno krizo, v kateri smo se znašli, bo reševal razum, kreativni impulz pa bo skrbel za humanost sveta in socialno vključujočo družbo. Verjamem v poslanstvo arhitekture in njen prispevek k reševanju katastrof, zato bo preživela. Na arhitekturni način bo poskrbela za ohranjanje in zaščito narave ter za zmanjševanje razlik v razslojeni družbi. Pomembno je, da javnost občuti moč kreativnega v arhitekturi in prav za to na vso moč skrbi OHS.”

(Vlatka Ljubanović o pomenu OHS)

Gašper Skalar – arhitekt in urbanist, predsednik DAL

Gašper Skalar, mag. inž. arh. deluje na področju urbanizma in arhitekture. Deluje v okviru lastne arhitekturne zadruge, ki jo je ustanovil s partnerji. Skozi raznolik nabor projektov zasleduje tako širše merilo mesta kot tudi podrobnejše merilo stanovanjske hiše. Zanima ga potencial arhitekture v snovanju javnega prostora kot gradnika družbe in na drugi strani njen potencial pri reševanju bivanjske problematike kot emancipacije posameznika. Od 2022 je predsednik Društva arhitektov Ljubljana. Z letom 2023 se je aktivno vključil v snovanje stanovanjske politike v okviru Ministrstva za solidarno prihodnost. Tekom študija je za raziskovalno delo prejel fakultetno Prešernovo nagrado ter univerzitetno Prešernovo nagrado za magistrsko delo. Kot član soavtorske ekipe je prejel nagrado ZAPS zlati svinčnik 2021 za prostorsko načrtovanje.

“Slovenska sodobna arhitektura je v preteklih desetletjih postala prepoznavna tako v domači kot tuji strokovni javnosti. O tem pričajo številna nagrajena arhitekturna dela v tujini, sodelovanje slovenskih arhitektov na tujih izobraževalnih institucijah, razstavah in dogodkih. Ostaja pa veliko potenciala, da to isto arhitekturo približamo tudi širši javnosti in predvsem uporabnikom. OHS to nalogo opravlja z »odpiranjem« prostora vsakomur, tako da posameznik arhitekturo razume skozi lastno izkušnjo prostora.”

(Gašper Skalar o pomenu OHS)

Meta Kutin – arhitektka in andragoginja

Meta Kutin, mag. ing. arh. je raziskovalka in projektantka, ki deluje v biroju M-Kutin arhitektura. S projektantsko prakso se zavzema za manjša merila in raziskovanje pomena kvalitetne enodružinske hiše. Zanimajo jo vprašanja vzdušja, staranja, dostopnosti ter skrbno izbrane materialnosti. Raziskuje družbeno angažirano izobraževanje starejših in arhitekturo ter vlogo javnega prostora za družbeno vključenost starejših. Vodi številne domače in mednarodne projekte, ki vključujejo starejše študente s Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje v ekspanzivno/raziskovalno učenje. Napisala je več člankov in publikacij. Je članica izvršnega odbora Društva arhitektov Ljubljana in članica slovenskega Docomoma. Je prejemnica študentske nagrade Piranesi 2004 in nagrade ZAPS zlati svinčnik 2021. 

“Uporabnike prostora vseh generacij moramo nenehno vzgajati tako za razumevanje kot za doživljanje grajenega prostora. Pri tem je projekt OHS zasedel nepogrešljivo mesto in utrdil svojo vlogo kot platforma, ki prispeva h kontinuirani vzgoji najširše družbe za dejavno razmerje s prostorom. Pri tem pridobivamo vsi, uporabniki, načrtovalci, odločevalci. Ko se na ogledih dobre arhitekturne prakse učimo drug od drugega, se izboljšuje naš skupni prostor.”

(Meta Kutin o pomenu OHS)

Asist. Aleksander Vujović, arhitekt in scenograf

Pogoste selitve in spremembe okolja v otroštvu so ga navdale z željo po podrobnejšem preučevanju prostora. Presečišče zanimanja za umetnost in tehniko ga je vodilo do arhitekture in urbanizma ter kasneje do scenografije. Za magistrsko nalogo je prejel fakultetno Prešernovo nagrado na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer danes deluje kot asistent. Trenutno zaključuje doktorski študij, v praksi pa je dejaven na področju prenov stanovanj in nekaterih javnih prostorov ter na različnih nivojih na področju urbanizma.

Prostorska razmišljanja objavlja v različnih medijih, kot so revije Outsider, Hiše, Razpotja in časopis Večer. Med letoma 2012 in 2018 bil je urednik portala Trajekt, v letih 2021 in 2022 pa član uredniškega odbora revije Outsider. Občasno se s sodelavci doma in v tujini udeležuje arhitekturnih in urbanističnih natečajev z nekaterimi nagrajenimi rešitvami.

Leta 2019 je imel samostojno pregledno razstavo svojih scenografskih posegov z naslovom »Odkrivanje črne škatle« v galeriji DESSA, leta 2022 pa je prejel nagrado BIGSEE Interior Design Award za prenovo stanovanja na Kotnikovi ulici v Ljubljani. 

“Festival Odprte hiše Slovenije pri nas že leta razvija preprost koncept: obisk in predstavitev kakovostnih prostorskih posegov v živo. To pa povzroča dve bistveni potencialni posledici: izmenjavo izkušenj med projektanti in še pomembnejše: izobraževanje ter širitev polja možnosti posegov širši množici uporabnikov in bodočih naročnikov prostorskih storitev. Festival torej konstantno vpliva na izboljšanje družbenega razumevanja pomembnih tem urejanja prostora v različnih merilih in razmišljanja o prostoru v različicah.”

(Aleksander Vujović  o pomenu OHS)

Dr. Martina Malešič – umetnostna zgodovinarka in raziskovalka

Dr. Martina Malešič je umetnostna zgodovinarka, zaposlena kot asistentka in raziskovalka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje zajema slovensko arhitekturo, oblikovanje in urbanizem v 20. stoletju s posebnim poudarkom na stanovanjski kulturi. Dejavna je pri organizaciji in izvedbi projektov, namenjenih raziskovanju in popularizaciji moderne arhitekture. Kurirala je vrsto razstav, med drugim Soseske in ulice: Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila (sokuratorja Luka Skansi, Bogo Zupančič, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana, 2016) in Novi prostori, nove podobe. Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov – 1. del (sokuratorica Asta Vrečko, Moderna galerija, Ljubljana, 2016). Sodelovala je tudi v svetovalnem odboru za razstavo o jugoslovanski arhitekturi v času socializma (Museum of Modern Art, New York, 2018). V letu 2021 je kot članica kuratorske ekipe pripravila razstavo v slovenskem paviljonu na 17. mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah z naslovom Skupno v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture. 

“Festival OHS je izrednega pomena za strokovno in širšo javnost, saj odpira vrata stavb, v katere sicer ne moremo kar tako vstopiti. Prostore, ki jih sicer vidimo le na fotografijah, lahko tako občutimo, se po njih gibljemo, jih zaznavamo z vsemi čuti. Ob tem pa nam omogoča, da se srečujemo z drugimi obiskovalci, projektanti, naročniki, lastniki, izvajalci. S tem festival OHS vzpostavlja okolje, v katerem se o prostoru pogovarjamo, delimo izkušnje in razlagamo ideje, kjer lahko razmišljamo o prostoru, ki nas obdaja.”

(Martina Malešič o pomenu OHS)

Andrej Strehovec, arhitekt

Andrej Strehovec, diplomant Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je arhitekt, kritik/recenzent, neodvisni kustos, mednarodni selektor, teoretik, inter-medijski dizajner in scenograf. S projektiranjem arhitekture, predvsem javnih stavb in stanovanjskih hiš, se ukvarja od leta 2004. Je avtor nagrajenih arhitekturnih in urbanističnih natečajev kot tudi arhitekturnih realizacij. Od leta 2010 objavlja v strokovnih revijah s področja arhitekture in kulture (Piranesi magazine, DaNS, Hiše, AB, Slovenika, m-Kvadrat, PRO Bauhaus, The Riba Journal …). Mednarodno je aktiven na področju arhitekture, oblikovanja in inter-medijskih projektov ter razstavlja v galerijah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Italiji, Nemčiji, na Češkem, v Avstriji, Angliji, Izraelu …
Med letoma 2018 in 2022 je bil član upravnega odbora Društva arhitektov Novega Sada (DaNS) in uredništva časopisa DaNS. Je nacionalni selektor za mednarodno arhitekturno nagrado Piranesi in prejemnik nagrade zlati svinčnik 2019, ki jo za odlično izvedbo podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije. 

“Festival OHS je s svojo specifičnostjo in hipno relevantnostjo prepoznan že od same ustanovitve. Neguje vrhunsko profesionalnost, od kriterijev za predstavitev izbranih arhitektur do javnih in medijskih predstavitev. Obenem mu uspeva odpirati širok vpogled v slovensko arhitekturo za širšo javnost ter negovati arhitekturni entuziazem in zavzetost za kulturo bivanja. Posebej specifična in pomembna je organizacija obiskov izbranih arhitektur, kar je svojevrsten fenomen na področju arhitekturnih in oblikovalskih platform, saj nudi nepozabno doživetje in pristen, strokovno podkovan, a sproščen stik z vrhunsko slovensko arhitekturo.”

(Andrej Strehovec  o pomenu OHS)

foto Vlatka Ljubanović: Mateja Jordovič Potočnik

foto Gašper Skalar: osebni arhiv

foto Meta Kutin: Janez Marolt

foto Aleksander Vujović: Blaž Jamšek

foto Martina Malešič: Jana Jocif

foto Andrej Strehovec: Tatjana Tucić

 

DAN ODPRTIH VRAT ATELJEJEV – 8. marec

/0 Comments/in , /by

Ob mednarodnem dnevu žena, 8. marca 2023, center arhitekture Slovenije organizira osmi Dan odprtih vrat v ateljejih arhitektk, krajinskih arhitektk, oblikovalk in gradbenic. Dan odprtih vrat ponuja ustvarjalkam možnost, da širši javnosti, študentom, obrtnikom in gradbenim podjetjem predstavijo svoje delo. Na dogodku sodelujemo tudi v OHS. Če bi nas radi spoznali, vas zanimajo naši projekti, ali bi nas radi kaj povprašali, vas vabimo na klepet! Obiščete nas lahko od 15. do 18. ure.

Leta 2016 je bil v okviru projekta MoMoWo – Women’s Creativity Since the Modern Movement v partnerskih državah projekta, na Portugalskem, v Španiji, franciji, Italiji in Sloveniji organiziran prvi dan odprtih vrat v ateljejih arhitektk in oblikovalk. Sledila sta dva pod okriljem projekta MoMoWo, ki ga je v Sloveniji vodil ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski Institut Franceta Steleta (UIFS). Po zaključku omenjenega projekta organizacijo Dneva odprtih vrat nadaljuje Center arhitekture Slovenije.

MoMoWo je prvi izbrani in financirani projekt Evropske unije, ki je bil posvečen arhitektkam, gradbenicam in oblikovalkam. primarni cilj projekta MoMoWo je bil prepoznavanje in razumevanje vzrokov, ki so (in v določeni meri še) ovirali afirmacijo žensk, aktivnih v svetu projektiranja in gradnje. MoMoWo ni bil le raziskovalni projekt, saj se je s posebno pozornostjo osredotočal na razširjanje znanja o tako pomembni tematiki, mdr. tudi skozi organizacijo Dnevov odprtih vrat ateljejev arhitektk, krajinskih arhitektk, oblikovalk in gradbenic. Projekt je k sodelovanju vabil širše skupine ustvarjalk in prispeval k njihovi boljši družbeni razpoznavnosti v globalno spreminjajočem se svetu.

Več informacij o dogodku na povezavi.

Open House Europe

/0 Comments/in , , , /by

Z veseljem vam sporočamo, da bomo v začrtku marca z 11 mesti Open House v Evropi začeli nov projekt mednarodnega sodelovanja Open House Europe. Projekt bo temeljil na vključujoči razpravi o arhitekturi in krepil vlogo arhitekture pri ustvarjanju pozitivnih sprememb in odzivanju na družbene in okoljske izzive.

Uvodni dogodek Open House Europe, ki ga bo 3. marca ob 18.00 (GMT+2) gostil koordinator projekta Architektūros fondas v Narodni galeriji umetnosti v Vilniusu v Litvi, boste lahko spremljali tudi na spletu. Namenjen bo tako arhitektom kot strokovnjakom s področja kulture in splošni javnosti. bo informativna in navdihujoča izkušnja za arhitekte, kulturne strokovnjake in širšo javnost. Vabljeni!

The beginning of March will mark the launch of Open House Europe, a new international collaboration project. The project will embrace a more inclusive debate about architecture and strengthen the role of architecture as a positive change-maker addressing relevant social and environmental challenges. The launch event will be hosted by the project coordinator Architektūros fondas at the National Gallery of Art in Vilnius, Lithuania, on March 3.

The concept of Open House originated in 1992 in London to promote a better understanding of architecture for the public. At the heart of this idea is accessible learning through direct experience of the buildings themselves and interactions between professionals and citizens. Since 1992, almost 50 cities worldwide have adopted this unique format.

Open House Milano 2018. Photo by Luca Rotondo © Courtesy of Open House Milano

To improve and expand this format, a new collaborative project was initiated by 11 European cultural organisations that annually organise 12 Open House events in Athens, Bilbao, Brno, Dublin, Essen, Lisbon, Milan, multiple cities in Slovenia, Stockholm, Tallinn, Thessaloniki, and Vilnius. The project will seek to include Open House festivals in other European cities and further knowledge exchange by collaborating with the extended Open House Worldwide network.

The three-year project will focus each year on a new direction: sustainability, accessibility and inclusion, and future heritage. These thematic axes will allow Open House Europe to shape the agenda for a debate about contemporary and heritage architecture, its values and quality. The objectives of the project are aimed at introducing collaborative modes of knowledge sharing, strengthening the position of architecture culture organisations in the sector, promoting education about exceptional examples of architecture and urban environments, engaging audiences, and increasing cultural accessibility.

Open House Stockholm 2022. Photo by Ina Andreolli © Courtesy of Open House Stockholm

The programme of Open House Europe will introduce a range of new activities and events that will be organised across the continent. The project will include Annual Summits in different European cities, a Volunteer Exchange Programme, a digital platform, and a range of innovations in the Open House festivals. The visitors will be able to take part in open calls for visual stories that will encourage them to explore and interpret the annual Open House Europe themes through their own experiences and knowledge gained during the Open House weekends.

The launch event of Open House Europe promises to be an informative and inspiring experience for architects, cultural specialists, and the general public. It will provide insights into the aims and objectives of the project and further explain its programme. The launch event will be available online via the Open House Europe Youtube channel on March 3 at 18:00 (GMT +2).

Partnerji projekta / Project partners: Open House Athens, Open House Bilbao, Open House Brno, Open House Dublin, Open House Essen, Open House Lisboa, Open House Milano, Open House Slovenia, Open House Stockholm, Open House Tallinn, Open House Thessaloniki, Open House Vilnius.

Koordinator / Coordinator: Architektūros fondas

Projekt sofinancira Evropska unija. The project is co-funded by the European Union.

Grohe summit 2023 – Caring for water

/0 Comments/in , /by

Vabimo vas, da se udeležite tridnevne spletne konference GROHE X Summit z naslovom »Caring for water (skrb za vodo)«, ki bo potekala od 7. do 9. marca.

Voda postaja vedno bolj dragocen vir, naš odnos z njo pa vedno bolj zapleten. Dogodek »Caring for Water« je priložnost za široko razpravo strokovnjakov s področij umetnosti, medicine, arhitekture, znanosti in širše javnosti. Prisluhnite predstavitvam različnih formatov, od navdihujočih tematskih predavanj, predstavitev dobrih praks in okroglih miz.

Vsak dan srečanja bo posvečen specifični temi. Prvi dan bo namenjen urbanizaciji in prihodnosti življenja. Drugi dan bomo razmišljali o trajnostnosti in stavbah prihodnosti. Tretji dan pa se bodo pogovori osredotočili na zdravje in dobro počutje ter številne načine, kako lahko voda izboljša naše življenje.

 

»Vodo bomo obravnavali v kontekstu ključnih trendov, ki oblikujejo našo industrijo in prihodnost življenja: urbanizacija, trajnostnost, pa tudi zdravje in dobro počutje. Vprašali se bomo, kakšna je prihodnost življenja v svetu, za katerega se zdi, da se vrti hitreje kot kadarkoli prej? Kako lahko prispevamo k bolj trajnostnim stavbam? In končno, kakšen potencial ima voda kot nova izkušnja čuječnosti?«

Jonas Brennwald, vodja-LIXIL EMENA

Pogovorom in predstavitvam na konferenci »Caring for water« lahko prisluhnete brezplačno. Prijavite se lahko na povezavi TUKAJ. Lepo vabljeni!

Postani del ekipe OHS 2023, pridruži se nam!

/0 Comments/in /by


K sodelovanju vabimo vse, ki jih zanimajo arhitektura, oblikovanje in delo z ljudmi. Iščemo ljudi najrazličnejših profilov, ki se želijo naučiti česa novega o grajenem okolju. Naloge prostovoljcev obsegajo komunikacijo z lastniki in arhitekti, prisotnost na cca. dveh predstavljenih projektih na festivalu in fotografiranje ogleda. Sodelovanje vam omogoča stik s stroko, ogled izvedenih projektov v živo in nadgradnjo komunikacijskih veščin. Za prostovoljce nudimo tudi kratko usposabljanje in brezplačno udeležbo na strokovni ekskurziji.


Prijavi se tukaj⬇️
https://forms.gle/1ASCx6U4VEZKE1zL9

Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.

Nevidne hiše – Sokolsko telovadišče v Tivoliju

/0 Comments/in /by

Vizualizacija Plečnikovega baldahina v Tivoliju (Items)

Vsi poznamo Plečnikov stadion v Ljubljani, ki ga je arhitekt zasnoval za katoliško telovadno društvo Orli. Nehote načrt povezujemo z njegovo globoko vernostjo in dozdeva se nam, da zato ni sodeloval s konkurenčnim, liberalnim telovadnim društvom Sokoli. Pri tem pozabljamo, da je bil Plečnik v prvi vrsti arhitekt, ki si je želel graditi in se zato ni nikoli vezal na eno politično ali drugačno opcijo, ki bi mu zaprla pot do naročil. Tako je delal za bogate dunajske sloje, za češkega predsednika Masaryka, jugoslovanskega kralja Aleksandra in tudi za povojnega predsednika Tita. Res je, da obstajajo mnoga pisma, v katerih Plečnik zavrača naloge, češ da je prestar, bolan ali da nima časa, vendar jih je treba razumeti bolj v smislu »če me res hočejo, se bodo ponovno oglasili«. Tako je Plečnik sodeloval tudi s telovadnim društvom Sokoli. Zanj je napravil več načrtov, ki pa so večinoma ostali na papirju. Po njegovih načrtih so zgradili le ograjo in vhod na Sokolsko telovadišče v Tivoliju, pa še to so podrli leta 1961, ko so zaradi gradnje železniških podvozov na Dunajski in Celovški cesti prestavili železniško progo.

Plečnikova študentka Gizela Šuklje je bila članica Sokola in najbrž je bila prav ona povezava z arhitektom. Verjetno najstarejši načrt, ohranjen v Plečnikovem arhivu, je za stavbo poletne kolonije Sokola v Kranjski Gori. Načrt ni datiran, zato le predpostavljamo, da je nastal po letu 1930, ko je Plečnik sodeloval pri izdelavi regulacijskega načrta Kranjske Gore. Načrt naj bi zarisal okvirje za razvoj kraja v sodobno turistično središče. Časopisi so poročali, da je septembra 1930 obiskal Kranjsko Goro skupaj s svojim takratnim asistentom Francetom Tomažičem. »Pri tej priliki je gosp. profesor obžaloval, da leto za letom izginjajo stare, kmečke stavbe v narodnem slogu. Posestniki, kateri zidajo ali preurejajo stara poslopja, gledajo samo na praktično in financijelno stvar, za kar jim je zlasti beton, ki nikakor ne spada v gorske pokrajine, najbolje dobrodošel.« (op. 1) Plečnik je stavbo poletne kolonije zasnoval skromno, v dveh variantah: z zidovi v vidni opeki in lesenim ostrešjem ter z leseno konstrukcijo v celoti. Pritlična stavba je imela dva trakta z dvema skupinskima spalnicama za moške in ženske, med njima pa so bili skupni prostori s kuhinjo.

Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z leseno konstrukcijo.

Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z opečnimi zidovi.

V arhivu je ohranjen tudi načrt za Dom ljubljanskega Sokola. Društvo je imelo telovadnico v kleti Narodnega doma (današnja Narodna galerija), od mesta pa je najemalo prostor na robu tivolskega parka. Prostor so oddajali zabaviščnemu parku. Park je s svojim hrupom pozno v noč razburjal meščane, poleg tega pa bi Sokoli potrebovali zunanje prostore za atletiko. Tudi telovadnica v Narodnem domu je bila premajhna, en sam prostor pa ni omogočal ločene telovadbe za moške in ženske. Leta 1931 so se končno odločili, da bodo zgradili letno telovadišče z novim domom Sokola. Načrte je risala Plečnikova študentka Gizela Šuklje. Dom je bil razdeljen na dva dela – za moške in ženske posebej, z ločenima telovadnicama in garderobami. Ob vhodu so bili tudi prostori društva s pisarnami in veliko sejno sobo. Presenetljiva pa je zasnova letnega stadiona s stezo in telovadiščem okrogle oblike. Zasnovo lahko pripišemo Plečnikovemu stremljenju k izvirnosti. Vemo, da je Plečnik vedno poizkušal nekaj novega. Tako so njegovi mostovi prej trgi kot običajni mostovi, Žale niso mrtvašnica, ampak park poslovilnih kapel in NUK ni običajna knjižnica, ampak bolj tempelj modrosti. Sam Plečnik je nekoč dejal: »Samo kokoš nese vedno enaka jajca, ker drugačnih ne zna; človek pa ima pamet in si izmišlja vselej nove stvari.« (op. 2) Vendar je treba Plečnika razumeti bolj v smislu Gaudijevega reka: »Izvirnost je povratek k izvoru. Izvirnost pomeni vračanje k preprostosti zgodnjih rešitev«. (op. 3) Plečnik je menil, da se mora arhitektura, ko je v krizi, vrniti na začetek poti in izbrati drugo smer. Na podlagi teh izhodišč je vedno iskal nove možnosti in nove rešitve. Če umetnostna zgodovina pozna razvoj slogov, ki prevladujoče rešitve vedno oblači v nova oblačila, pa naj bo to gotika, renesansa, barok ali secesija, so Plečnikove stavbe na videz vedno enake, spreminja pa se konceptualna rešitev, ki mora biti vedno preizkus nečesa novega. Tako moramo razumeti tudi Plečnikov poizkus okroglega telovadišča za Sokolski dom. Ali niso bili najstarejši prostori javnih dogodkov okrogle oblike?

Sokoli so v svoji neodločnosti leta 1932 raje porabili denar za obnovo telovadnice v Narodnem domu in realizacija Plečnikovega projekta Sokolskega doma se je odmikala v prihodnost. Po ukinitvi zabaviščnega parka so na tem mestu uredili sokolsko zletišče, s travnatimi tribunami in glasbenim paviljonom, potrebovali pa so pravo telovadišče za lahko atletiko. Večino tedanjih igrišč so uredili za nogomet, posebnih stadionov za lahko atletiko pa skoraj ni bilo. Po predpisih je morala biti proga za tek na 100 metrov ravna, torej so se Plečnikovi zamisli o okroglem stadionu morali odpovedati. Krožna proga za tek je bila dolga nekaj nad 300 metrov, potrebovali pa so še prostore za skoke ter za mete kopja, diska in kladiva. Predvideli so tudi igrišča za odbojko. Ohranili so že obstoječ glasbeni paviljon. Pred vhodom na zahodni strani so predvideli teniški igrišči, ki bi ju pozimi uredili kot drsališči. Na južni strani so ohranili stavbo bivšega kina Tivoli, kjer so mislili v naslednji fazi gradnje zgraditi nov Sokolski dom. Leta 1933 so pričeli z deli, končali pa so avgusta 1934, ko je na stadionu potekal festival slovanskih narodnih noš. Za atletsko telovadišče je Plečnik zasnoval ograjo ter vhod in tribuni. Ograji sta telovadišče zapirali proti Latermanovemu in proti Velesejemskem drevoredu, na križišču pa si je Plečnik zamislil monumentalni vhod. Novinar v Slovenskem narodu ga je vzneseno primerjal celo s slavolokom zmage v Parizu: »Vhod je poseben objekt, ki nas spominja po svoji monumentalnosti celo na vrata zmagoslavja v Parizu. Da, to je pravi triumfalni vhod za armado telovadcev, ki s svojim vstopom na telovadišče dajo povdarek značaju monumenta ter njegovi arhitekturi.« (op. 4) Mogočen vhod v obliki baldahina je bil dolg 13,5 metra, širok 6 metrov in kar 12 metrov visok. Na šestih stebrih iz podpeškega kamna so počivali usločeni betonski nosilci, na njih so hrastove letve nosile bakreno streho. Stebri so bili proti vrhu zoženi, da bi še bolj poudarili višino baldahina. Pri tleh so v prerezu merili 60 krat 60 cm, proti vrhu pa so se zožili na 50 krat 50 cm. Stebri so imeli vgrajene okrogle kamne iz podpeškega apnenca, nekateri pa so bili ravni. Na njih so bili priložnostni napisi kot »Mens sana in corpore sano«, letnica gradnje in podobno. Ob stebrih je stalo osem betonskih svetilnik. Ograja je bila zidana in v spodnjem delu, tako kot stebri baldahina, obložena s kamni. V ograji so bila okna v sredini deljena z navpično kovinsko palico. Okni levo in desno od vhodnega baldahina sta bili hkrati kioska za prodajo kart. Preprostejšo ograjo so postavili tudi ob nekdanji železnici (danes je tu Bleiweisova cesta). Betonski zid so prekinjali navpični stebri iz betonskih cevi, na vrh pa je bila položena betonska plošča. Plečnik je zasnoval tudi betonski tribuni levo in desno od vhoda, ki pa ob otvoritvi v soboto, 8. septembra 1934, še nista bili povsem gotovi.

Najzanimivejši je vsekakor vhodni baldahin. Streha je usločena, kot bi bila iz tkanine, v resnici pa je izvedena iz trdih materialov. Tudi tu je Plečnik uporabil načelo teoretika Gottfrieda Semperja o zamenjavi materialov. Ta teorija opozarja na to, da so bile stavbe nekoč grajene iz začasnih materialov, počasi pa se je arhitektura razvijala k kompleksnejšim oblikam. Začasne materiale je zamenjal les, tega pa sčasoma kamen ali opeka. Pri takem prehodu so pogosto v novi material prenesli oblike iz prejšnjega. Lep tak primer so kamniti grški templji, ki so bili prvotno leseni, ko pa so jih pričeli postavljati v kamnu, so nekatere elemente, ki so nastali zaradi konstrukcijskih lastnosti lesnih zvez, izvedli tudi v kamnu. Tako na fasadi klasičnega grškega templja nad preklado (arhitravom), ki jo podpirajo stebri, vidimo pas z imenom friz. Ta je razdeljen na polja s pokončnimi črtami, imenovanimi triglifi, in na ravna vmesna polja, imenovana metope. V lesenem templju so bili triglifi zaključki nosilnih tramov stropa, metope pa so bila lesena vmesna polnila. Če so bili ti elementi v lesu potrebni, niso imeli v kamnu nobenega konstruktivnega opravičila. Bili so le spomin na prejšnje gradivo. A bili so veliko več, bili so simboli, ki so preživeli v novem materialu. Nagovor lesenega templja se je nadaljeval tudi v kamnu.

Tu gre za vidika, ki sta pomembna za razumevanje Plečnikove arhitekture. Prvi je, da so zgodovinarji datirali pojav homo sapiensa s pojavom grobov. Šele razmišljajoči človek se je zavedal svoje minljivosti in jo skušal preseči s simbolnim spominom na umrle. Plečnik je bil zato prepričan, da sta grob in spomenik izvor arhitekture, saj z njuno pomočjo človek simbolno preseže svojo minljivost. Zato je zamenjava gradiva s trajnejšim seveda povsem legitimna, če želimo, da bi nas arhitektura preživela. Drugo vprašanje pa je, ali nas bodo nekoč v prihodnosti tudi razumeli. Tako Semper kot Plečnik sta analogijo iskala v jeziku, kar ni bilo nič nenavadnega, če vemo, kako intenzivno so se takrat z njim ukvarjali filozofi. Da bi nas razumeli, je v arhitekturi treba govoriti v vsem razumljivem arhitekturnem jeziku. Plečnik preprosto ni verjel, da bi si bilo v vsaki dobi mogoče izmisliti nov jezik, ki bi ga vsi razumeli. Zato je Semper svojo teorijo zamenjave materiala razumel tudi tako, da se simbolne oblike prenašajo iz enega materiala v drugega in se ohranjajo. Razlika je le v tem, da so bile v prvotni obliki racionalne, potem pa vedno bolj simbolne. To je pomembno še zaradi nečesa drugega. Semper in tudi Plečnik sta verjela, da je umetna obrt temelj vsake umetnosti. Vendar obrtna spretnost ni dovolj, potrebna je tudi simbolna komponenta. Vendar je obrt lahko prestopila prag prave umetnosti šele takrat, ko je pričela govoriti s simbolnim arhitekturnim nagovorom. Ko je Plečnik usločil leseno ostrešje vhodnega paviljona na telovadišče, ga je dvignil nad povprečje tesarskega izdelka. Vdihnil mu je lastnost arhitekturne umetnine.

Vabimo vas, da si Plečnikov baldahin ogledate na nekdanji lokaciji v parku Tivoli v Ljubljani ali obiščete spletno stran projekta Nevidne hiše.

Avtor besedila: Andrej Hrausky

Slikovno gradivo: Dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Op. 1: »Iz Kranjske Gore«, Jugoslovan, 26. september 1930

Op. 2: Vilko Novak: »Sedem desetletij s Plečnikom«, Mohorjev koledar 1991, Mohorjeva družba (Celje)

Op. 3: Internet: »Gaudi Quotes«

Op. 4: »Najmodernejše letno sokolsko telovadišče«, Slovenski narod, 31. marec 1934

OHS – Srečno 2023!

/0 Comments/in /by

Dragi prijatelji OHS,

veselo, odprto, trajnostno, navdihujoče, zeleno, vključujoče naprej v 2023!

Ob koncu leta se vam zahvaljujemo za obisk in podporo našim programom v preteklem letu.

Hvala, ker skupaj z nami ustvarjate boljši prostor.

Ekipa OHS

 

Razstava galerije Dessa – Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki

/0 Comments/in , /by

V ponedeljek, 19. decembra 2022, vas ob 20. uri vabimo v galerijo DESSA na odprtje razstave Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki.

Na razstavi Skupaj znamo najbolje: slovenski inženirsko-arhitekturni dosežki, ki so jo pripravili v Galeriji Dessa v soorganizaciji z Matično sekcijo gradbenih inženirjev Inženirske zbornice Slovenije in je v DESSI na ogled že od 28. 11. 2022, je predstavljenih 40 izbranih objektov, nastalih v zadnjih šestdesetih letih v Sloveniji in tujini, pod katere so kot avtorji podpisani slovenski gradbeni inženirji in arhitekti.

Arhitekturna in gradbena stroka sta od samega začetka neločljivo povezani. Vse od osupljivih gradenj v času prvih visokih civilizacij – od egiptovskih piramid, prek sistema qanatov v Perziji do rimskih cest, mostov in akveduktov. Skozi zgodovino je bilo inženirstvo večinoma v rokah tistih, ki so imeli moč, denar in oblast in so si ga lahko privoščili, dosežki, namenjeni javnosti, pa promocija vladajočih. Inženirstvo – v smislu snovanja, načrtovanja in gradnje infrastrukture – je bilo bistveno za razvoj katerekoli civilizacije, in tako je še danes. V 17. stoletju se je razvil znanstven pristop k reševanju inženirskih vprašanj, od 18. stoletja in z razvojem industrijske revolucije pa sta se polji arhitekture in gradbenega inženirstva vedno bolj specializirali v dva ločena poklica, ki delujeta na področju (pre)oblikovanja prostora. Plod njunega ustvarjalnega sodelovanja so strukture – gradnje, ki v prostor občutno posežejo, ga preoblikujejo in nadgradijo, zaznamujejo pa jih (dolgo)trajne in visoke investicije.

Portalni objekt predora Karavanke, Hrušica, Jesenice, 1991, Savin Sever s sodelavci, Katarina Bebler, Slovenija projekt, foto: Miran Kambič

V galeriji DESSA tokrat predstavljajo področje ustvarjanja, ki je manj izpostavljeno in manj opazno, pa vendar obsega velik del oblikovanja našega okolja. Govorimo o področju načrtovanja, ki poleg skrbi za primarno bivanje človeka ustvarja pogoje za delovanje različnih tehnoloških procesov, za umeščanje naprav, izboljšanje povezav, komunikacij in transporta … Tovrstne gradnje se najprej podrejajo tehnološki logiki, trdnosti in vzdržljivosti, ekonomičnosti in racionalnosti, pogosto pa se prilagajajo tudi drugim zahtevam, kot so ekologija, biološki vidiki, fizika, energija in podobno. Arhitekturni prispevek se nanaša predvsem na umestitev v prostor, iskanje razmerij in estetike, omogočanje dodatnih vsebin in večnamenske rabe ter na oblikovno humanost v odnosu do narave in človeka.

Viadukt Črni Kal, Črni Kal, 2004, Marjan Pipenbaher, Ponting; Janez Koželj, foto: Miran Kambič

Izgradnja nekdanje skupne države Jugoslavije po 2. svetovni vojni, načrtovanje raznolike infrastrukture in njeno umeščanje v prostor je bil proces, pri katerem je bilo tvorno sodelovanje obeh strok ključno, tako za ustvarjanje kakovostnih prostorskih in naprednih konstrukcijskih rešitev kot za ohranjanje podobe slovenske naravne in kulturne krajine. Z dosežki v gradbeništvu in arhitekturi se je, za razliko od današnje, istovetila takratna vodilna politika, ki je v projektih videla priložnost izkazovanja splošnega napredka države in družbe in s tem njene moči in referenc na domači in mednarodni sceni. Če sta sodelovanje in dopolnjevanje kompetenc projektantov različnih strok znotraj velikih projektantskih podjetij kot običajen način delovanja v 60-ih, 70-ih in 80-ih letih preteklega stoletja omogočala stabilno in ustvarjalno delo, sta obdobje po osamosvojitvi Slovenije ter razpad teh podjetij prinesla projektantom nestabilne razmere za delo, predvsem pa slabšo komunikacijo med strokami, kar se je zelo hitro odrazilo tudi pri posegih v prostor.

V Sloveniji imamo tradicijo in kontinuiteto izjemnega arhitekturnega in inženirskega znanja, kar dokazuje širok spekter vrhunskih inženirsko-arhitekturnih stvaritev – od mostov, viaduktov, predorov, stolpov, železniških struktur, protipoplavnih in protiplazovnih elementov, športnih naprav …, ki so jih slovenski gradbeni inženirji in arhitekti načrtovali doma in v tujini. Poleg konstrukcijske inovativnosti in drznosti ob hkratni premišljeni umeščenosti v prostor jih odlikujejo funkcionalnost, skladnost s prostorskim in kulturnim kontekstom, racionalnost porabe materialov, ekonomsko-konstrukcijska učinkovitost in estetski vidik, ki zaobjema vse zgoraj našteto. Dejstvo je, da vrhunske stvaritve zahtevajo aktivno in konstruktivno sodelovanje različnih strok.

Bencinski servis na Tivolski cesti v Ljubljani, 1969, dr. Ervin Prelog, Edvard Ravnikar, Zavod za izgradnjo Trga revolucije, foto: Virginia Vrecl

Umeščanje velikih, infrastrukturnih objektov v krajino presega védenje posameznika ali posamezne stroke, njihov vpliv na prostor, okolje in ljudi je izredno velik in kompleksen. Pri načrtovanju in izvedbi objekta imajo načrtovalci priložnost in dolžnost zasnovati ga kot trajno vrednost, z minimalnimi vplivi na naravno okolje čim in v duhu ohranjanja razvojnih potencialov lokacije, kraja, regije in prebivalcev.

Tako je bil pri oblikovanju razstave eden ključnih kriterijev izbora umestitev v prostor: razumevanje, spoštovanje in podrejajnje značilnostim krajine ter upoštevanje in ohranjanje naravnih procesov na območju gradnje. Ob tem pa mora biti objekt funkcionalen, konstrukcijsko logičen, estetski in racionalen v porabi materiala in financ.

Velodrom in atletska dvorana, Češča vas pri Novem mestu, 1996, 2019, Stane Udovč; Duol; Ralph Schurmann; Marjan Zupanc, Air projektiranje; Marko Coloni, foto: Marjan Zupanc

Raznolik nabor tematskih sklopov nakazuje, da grajeni prostor na različnih nivojih opredeljuje in vpliva na življenje in delovanje posameznika in celotne družbe. Zato je ustvarjalno sodelovanje med strokami, ki ga navdihuje želja po delovanju v dobro družbe, spoštovanje različnih pogledov in razumevanje širših zornih kotov, pomembno, da lahko znotraj zelo omejenih prostorskih danosti, birokratskih in finančnih omejitev ter zakonskih okvirov skupaj ustvarjamo prostorsko, konstrukcijsko in oblikovno kakovostne in inovativne rešitve. Zagotovo znamo to najbolje skupaj.

Kuratorice
Kristina Dešman, Maja Ivanič, Špela Kuhar, Špela Nardoni Kovač, Vesna Perovnik, Damjana Zaviršek Hudnik
 
Svetovalci
dr. Matej Blenkuš, Damjan Bradač, Peter Gabrijelčič, Jelka Hudoklin, Andrej Pogačnik, Črtomir Remec, Suzana Simič

Uvodna besedila
Gorazd Humar, Gojko Zupan
 
Lektura
Tanja Jeras

Več na: https://www.dessa.si/index.php?nav=101&jezik=SL&sel_id=3945

OHS – arhitekturni ogled Žičke kartuzije

/0 Comments/in , , , /by

foto: Miran Kambič

V soboto, 3.12.2023 vas ob 10.30. uri vabimo na arhitekturni ogled Žičke kartuzije.

MESTA NA OGLEDU SO POLNA. V primeru sprostitve mest vas bomo o tem obvestili. Hvala za razumevanje!

 

V letu 2022 je bila pod vodstvom biroja Medprostor končana prenova velike redovne cerkve sv. Janeza Krstnika v samostanu Žička kartuzija, ki predstavlja izjemno pomembno zgodovinsko, umetnostnozgodovinsko, arhitekturno, arheološko in prostorsko dediščino. Projekt prenove predstavlja materializiran odgovor na zapleteno in večplastno problematiko zaščite razvalin enega zgodnejših kartuzijanskih samostanov v Evropi in interpretacijo naprednih srednjeveških principov gradnje. Cerkvi je bila z namenom zaščite ostalin in možnosti organizacije dogodkov dodana pomična streha, zidovje z nujnimi posegi pa je prezentirano tako, da omogoča branje zgodovinskih plasti prostora.

“Rešitev z zložljivo streho, se konceptualno naslanja in poskuša sintetizirati in materializirati dve skrajnosti – simbolno pojavnost cerkve kot osrednjega poudarka celote in prezentacijo razvalin. Kot sintezna rešitev omogoča poleg fizične zaščite ostalin tudi njihovo programsko nadgradnjo. Značilnemu mističnemu motivu razvaljene vzdolžne cerkvene ladje zagotavlja, da kljub funkcionalni potrebi pokritega prireditvenega prostora in zaščite srednjeveških ostalin v zimskem času, ohranja danes tako prepoznaven in cenjen značaj: stik opuščenega sakralnega prostora z nebom.” (arhitekt Rok Žnidaršič)

foto: Miran Kambič

Razvalina nekdanjega izrazito asketskega sakralnega prostora ima morda prav zaradi sodobne dimenzije, ki jo je dobila z aktualno prenovo, ko je njen strop lahko tudi nebo, bolj monumentalen učinek, kot ga je imela kdajkoli.

foto: Tadej Bolta

Ogled bodo vodili: Rok Žnidaršič, Jerneja Fischer Knap in Samo Mlakar iz arhitekturnega biroja Medprostor, odgovorni konservator Matija Plevnik, ZVKDS OE Ljubljana in konstruktor elektro motornega sistema dviga strehe Klemen Špehar, vodja razvoja Maori d.o.o.

Prijave na ogled so obvezne in jih zbiramo do 1.12.2023 na povezavi TUKAJ.

Zbirno mesto: TIC, gostilna Gastuž, Špitalič pri Slovenskih Konjicah 9, 3215 Loče

Znižana cena vodenega ogleda (velja samo za prijavljene obiskovalce OHS) znaša 12,00 Eur.

Vstopnice so naprodaj v TIC (gostilna Gastuž, Špitalič).

Obiskovalce prosimo, da si jih priskrbijo pred ogledom med 10. In 10.30 uro.

Voden ogled bo omogočal tudi vstop v razgledni hodnik nad prezbiterijem.

Parkiranje: na večjem makadamskem parkirišču in ob gostilni Gastuž.

Za več informacij se obrnite na info@odprtehiseslovenije

Vabljeni, da se nam pridružite!

PIRANSKI DNEVI ARHITEKTURE IN NAGRADA PIRANESI 2022

/0 Comments/in , , /by

V soboto, 26. novembra, bo v Avditoriju Portorož pod častnim pokroviteljstvom ministrice za kulturo Republike Slovenije, dr. Aste Vrečko, potekala že 39. mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture, tokrat z naslovom Iskrena arhitektura. Konferenca se bo zaključila s 33. slovesno podelitvijo priznane mednarodne arhitekturne nagrade Piranesi 2022, katere pobudniki in organizatorji so slovenski arhitekti in je del PDA konference. Razstava Piranesi 2022 bo od 26. 11. do 30. 12. 2022 na ogled v razstavišču Monfort. Kot spremljevalna razstava PDA konference bo v Galeriji Herman Pečarič do 20. 1. 2023 na ogled razstava Piranesi 30: 30 let revije Piranesi.

 

LETOŠNJA TEMA – ISKRENA ARHITEKTURA
Živimo v času hitrega tehnološkega razvoja, globalizacije, medsebojne soodvisnosti in velike nepredvidljivosti. Arhitektura, ki je neločljivo povezana z aktualnim družbenim dogajanjem, se sooča z vprašanji reševanja problemov pandemije, ekonomskih zlomov, okoljskih sprememb, globalnih vplivov vojne … Hkrati socialna omrežja in digitalizacija informacij brišejo meje med realnim in virtualnim, v arhitekturo lahko vstopamo in jo vrednotimo skozi nekaj klikov. Nova digitalna orodja radikalno spreminjajo tudi načine snovanja arhitekture, pogosto skozi generične procese in prikaze – »thinking hand« versus »thinking computer«. Ob vsem tem se postavlja vprašanje pristnosti in razumevanja dobre arhitekture. Kako naj bo v tej kompleksni družbi arhitektura še sploh iskrena v svoji pripovednosti, materialnem izrazu, kontekstu, namenu, interpretaciji zgodovinskih plasti? Kakšna je iskrenost arhitekture, ki je neodvisna od politike, kapitala, globalnih trendov? Se lahko njena iskrenost zrcali že v procesu načrtovanja, skozi odkritost arhitektove misli in njegovega pogleda na svet? Iskreno o arhitekturi.

Mojca Gregorski

 

PROGRAM
7 predavanj arhitektov
• Atelier 111 architekti, Češka/Czech Republic

Atelier 111, Kozina House

• roth&čerina, Hrvaška/Croatia

Roth&Cerina, Observatory in Osekovo

• franzoso.marinelli, Italija/Italy

Franzoso Marinelli, Public spaces in Castelfondo

• Majda Kregar, Ambient, Slovenija/Slovenia

Ambient, Ljubljanski grad

• NUA arquitectures, Španija/Spain

NUA, Gon-Gar workshop

• Innauer.Matt architekten, Avstrija/Austria

Innauer Matt, Strandbad Lochau

• dr. Mateja Kurir, filozofinja/philosopher, Slovenija/Slovenia

Mateja Kurir, Oblast v arhitekturi


2 predavanji mladih arhitektov
• ELEMENTARNA, Slovenija/Slovenia
• Seminar Sadar, FA Ljubljana


Slovesna podelitev nagrade Piranesi 2022
• Monfort, 26. 11. 2022, ob 20:00

Piranski dnevi v Piranu
• RAZSTAVIŠČE MONFORT: Nagrada Piranesi 2022
• GALERIJA HERMAN PEČARIČ: Piranesi 30: 30 let revije Piranesi; Ustanova Fundacija Piranesi, Robert Potokar
• APOLONIJEVA PALAČA/PALAZZO APOLLONIO: Piran skozi čas | Pirano nel tempo | Piran through time; 3D model: Veselko Koželj, ABAKKUM Zavod za krajino, kulturo in umetnost Piran; Na ogled do 26. 11. 2022
• Sprehod po poti Štorta
petek, 25. 11. 2022 od 11:00 do 13:00; zbirno mesto: avtobusna postaja Fornače, Piran; Pripravljalni dogodek na razstavo Marjetice Potrč Voda in zemlja; Mestna Galerija Piran, 17. 12. 2022 do 5. 3. 2023; avtorici: Romana Kačič, Marjetica Potrč; organizator: Abakkum Zavod za krajino, kulturo in umetnost Piran s podporo Obalnih galerij Piran

Več informacij in prijava na www.pida.si