Sklad arhitekta Jožeta Plečnika je v ponedeljek, 22.5.2023 na vrtu Plečnikove hiše slovesno podelil Plečnikovo nagrado, Plečnikove medalje in študentski štipendiji.
Plečnikovo nagrado 2023 je prejel projekt arhitekturne realizacije manjšega merila, Šolska knjižnica OŠ Vič. Avtor arhitekture je ARP studio — Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta.
foto: Ana Skobe
Plečnikovo medaljo v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila je prejel Vrtec Kočevje – enota Čebelica. Avtor arhitekture je Svet vmes — Jure Hrovat, Ana Kreč in Katja Paternoster. Avtor krajinske arhitekture je Kolektiv Tektonika — Darja Matjašec, Nejc Florjanc in Katja Mali.
foto: Ana Skobe
Plečnikovo medaljo v kategoriji javnega prostora je prejel projekt Krater — tipologija mestne divjine. Avtor projekta je multidisciplinarni kolektiv Krater — Gaja Mežnarić Osole, Andrej Koruza, Danica Sretenović, Rok Oblak, Primož Turnšek, Sebastjan Kovač, Anamari Hrup, Eva Jera Hanžek, Amadeja Smrekar, Altan Jurca Avci in društvo Prostorož.
foto: arhiv Krater
Plečnikovo medaljo za bogatitev prostorske kulture je prejel projekt Skupno v skupnosti: Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture; slovenski paviljon na mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah leta 2021, spremljajoča knjiga in dogodki. Avtorji projekta so Blaž Babnik Romaniuk, Martina Malešič, Rastko Pečar, Asta Vrečko, Anja Delbello, Aljaž Vesel, Nuša Jurkovič, Samo Kralj, Vid Hajnšek in Jana Jocif.
foto: Janez Marolt
Strokovna žirija pa je podelila tudi dve enakovredni štipendiji Plečnikovega sklada: Sebastjanu Cvelbarju za magistrsko nalogo Idejne presnove ekonomsko/zakonodajnega prostora in zasnovo Potemkinovega mesta na mestu Ljubljana in Lenartu Pianu za magistrsko nalogo Ali lahko gradimo drugače? Idejna zasnova tovarne konopljinega betona v Šmatevžu pri Gomilskem.
Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2023/01/OHS-vic-06.jpg10681600Zala Koscakhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgZala Koscak2023-05-23 16:18:482023-05-24 16:52:47Plečnikove nagrade 2023
V četrtek, 11. maja 2023 je v prostoru EDVARD potekala podelitev nagrad OHS AWARD izbranim arhitekturnim projektom, ki so bili predstavljeni v okviru arhitekturnega festivala Odprte hiše Slovenije. Nominirani so bili vsi projekti, ki jih je strokovna žirija uvrstila v letni program festivala. Poslanstvo festivala Odprte hiše Slovenije je predstavitev dobre arhitekture in približevanje pomena kakovostno grajenega prostora najširši javnosti. Nagrade OHS AWARD zato izjemoma ne podeljuje stroka, temveč javnost, s čimer odseva svoje mnenje o slovenski arhitekturni produkciji in z njo vzpostavlja dialog.
foto: Jaka Koren
Večplastnost nagrade OHS AWARD je danes še posebej pomembno izpostaviti iz dveh vidikov – nagrado izglasuje splošna javnost, ki je uporabnik prostora in katerim je arhitektura v izhodišču namenjena. Poleg arhitektov pa nagrada prepoznava tudi pomembno vlogo lastnikov oz. investitorjev in izvajalcev, ki jim je mar in razumejo pomen kulture prostora za razvoj skupnosti danes in v prihodnje.
foto: Jaka Koren
Glasovanje za najboljše predstavljene arhitekturne projekte na festivalu Odprte hiše Slovenije je potekalo na spletu med 14. aprilom in 3. majem 2023. Obiskovalci festivala, so si lahko ogledali 80 projektov različnih arhitekturnih tipologij in po svojem izboru glasovali za najboljši projekt v kategorijah javnih in zasebnih objektov. V času glasovanja smo skupno prejeli več kot 8000 glasov. Radi pa bi izpostavili, da prav vsi projekti, ki so bili vključeni v festivalski program izkazujejo visoko kakovost oblikovanja prostora ter predstavljajo primere dobre prakse na področju arhitekture v Sloveniji.
foto: Jaka Koren
“Danes vemo, kdo so prejemniki nagrad. Štirje od šest nagrajenih projektov so prenove z zasebnim in javnim programom, dva sta novogradnji na področju vzgoje in izobraževanja, vrtec in šola. Vsi ti projekti brez arhitekturne ideje in kreativnosti ali, če hočete, imaginacije ne bi imeli nobene možnosti. Vse ostalo za uspeh projekta je še kako pomembno, a se zgodi pozneje. Zato se moramo vedno znova zavedati pomena kreativnega v arhitekturi. To zavedanje moramo krepiti in ga ne zamešati z lahkotnostjo amaterskih pristopov, nanj pa tudi ne smemo pozabiti ob slavnostnem odprtju novih objektov. Posebnost dela žirije Odprtih hiš Slovenije je, da se ne ukvarja s tem, kdo bo zmagal, temveč pregleda prispelo gradivo in ugotavlja, katera so tista dela, ki jih najširša publika mora videti. Nagrade pa dodeli prav ta publika – najširša javnost. Z glasovanjem nagradi izjemno prostorsko doživetje. Saj to je tudi tisto, kar se najtežje ubesedi, opiše, nauči, izmeri ali nadomesti s fotografijo. Zakaj je neki prostorski učinek tako močan, zakaj je neka arhitektura tako fascinantna. Zato je pomembno, da imamo festival Odprte hiše Slovenije, ker vsem nam to omogoči. Zato poudarjam, da se kot družba moramo zavedati, kako pomembno je podpirati arhitekturno kulturo in ustvarjati pogoje za razvoj novih arhitekturnih pristopov, ki bodo z močjo ustvarjalnosti reševali izzive.”
Vlatka Ljubanović – članica strokovne žirije OHS 2023
Med nominiranimi projekti je v kategoriji javnih objektov javnost za najboljše izbrala Osnovno šolo Oskarja Kovačiča Škofije (avtorji arhitekture: Studio.a+v), ki s svojo zasnovo učencem pripoveduje o svoji dvojnosti: o šoli kot izobraževalni ustanovi, kjer posameznik sledi skupnim vzorcem vedenja in izobraževanja, kar se v zasnovi odraža v formalni razporeditvi učilnic, in o šoli kot prostoru druženja, ki podpira razvoj posameznika kot individualnega subjekta s svojo voljo, ustvarjalnostjo, sposobnostmi in domišljijo, kar se v zasnovi odraža skozi višinsko in tlorisno razgiban sistem skupnih prostorov z neposredno povezavo z zunanjostjo.
foto: Rok Deželak
Nagrado prejme tudi projekt Tehnološki park Ptuj (avtorji – arhitektura: Styria arhitektura d.o.o., interier: Biro Biro d.o.o., krajinska arhitektura: krajinska arhitektura, Sara Peternel, s.p.). Pri projektu gre za prenovo in dozidavo stavbe nekdanjega oficirskega paviljona opuščene vojašnice na Ptuju, ki so jo arhitekti prenovili za potrebe novega tehnološkega parka. Historična stavba leži na arheološko pomembnem območju v bližini Ptujskega gradu, ki je kulturni spomenik državnega pomena, zato je bila posebna pozornost namenjena sodelovanju s konservatorji in arheologi. Zaradi dodatnih prostorskih potreb so zasnovali nov, steklen prizidek. S stavbo in vrtom ga povezuje linijski prostorski element, ki se vije po terenu ter ob tem prevzema vloge opornega zidu in urbane opreme.
foto: Matej Lozar
Javnost je v kategoriji javnih objektov nagradila še nov Vrtec Kočevje – enota Čebelica (avtorji – arhitektura: Svet vmes, krajinska arhitektura: Kolektiv Tektonika), ki sanira degradirano območje v središču Kočevja ter na eni sami lokaciji zgosti vzgojno-izobraževalni program, nekoč lociran v drugih neustreznih objektih. Igralnice lesenega, 16-oddelčnega vrtca so organizirane okoli dveh atrijev, ki omogočata prehod svetlobe globoko v objekt ter vzpostavita dve zunanji igralnici v notranjosti volumna, okoli katerih se zvrstijo podporni prostori. Vrtec odlikujeta tudi razgibano zunanje igrišče in igralna terasa.
foto: Ana Skobe
V kategoriji zasebnih objektov so nagrado OHS AWARD prejeli trije odlični projekti. Vilo na Podmarku je prvotno zgradil italijanski arhitekt Pietro Venuti po koncu prve svetovne vojne. Umestil jo je na vzpetino, v razgiban vrt z veliko betonsko pergolo. Notranjost vile je bila skozi čas grobo predelana. Od prvotne zasnove se je ohranila zgolj osnovna nosilna konstrukcija, streha in kamnito opečna fasada. Vila in vrt se trenutno prenavljata (avtorji arhitekture: OUT d.o.o.), cilj prenove pa je vzpostaviti prvotno razporeditev prostorov in živahen originalni kolorit objekta.
foto: OUT d.o.o.
Nagrado OHS AWARD je prejel tudi projekt Meksika 2.0. – Novo poglavje / Novo obdobje (avtorica arhitekture: MA_ST_AR, Maja Stamenković). Navdih za prenovo stanovanja je bil dialog med umetnostjo in arhitekturo. Izčiščenost obstoječega volumna stavbe omogoča umestitev novega z minimalnimi posegi, obenem pa spodbuja veliko domišljije, kreativnega pristopa, ustvarjalnosti in razmišljanja izven okvirja. Nova tlorisna zasnova odseva obdobje, v katerem živimo. Barvni poudarki z umetniškimi kosi pohištva pa dajejo prostoru poseben značaj.
foto: Marijo Zupanov
V kategoriji zasebnih objektov je bila nagrajena tudi Hiša na Krasu (avtor arhitekture: RVA arhitekturna delavnica), ki stoji na robu nekoč kamnoseške vasice na Krasu, kjer se vas izteka v okoliška polja. Naročnika sta želela rekonstruirati in dograditi manjšo obstoječo hišo in jo spremeniti v zdrav, trajnosten družinski dom, povezan z lokalnim izročilom. Členjena zasnova omogoča dinamično prehajanje prostorov in optimalne razglede na okoliško pokrajino. Kamen iz lokalnega kamnoloma, les, apno in v notranjosti tudi ilovica dajejo hiši pridih topline in domačnosti.
foto: Matej Lozar
Vsem nagrajencem iskreno čestitamo!
foto: Jaka Koren
PARTNERJI PROJEKTA ODPRTE HIŠE SLOVENIJE 2023
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2023/05/ohs002-scaled.jpg13322000Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2023-05-16 14:20:252023-05-16 14:22:40Znani so dobitniki nagrad OHS AWARD 2023!
Največji festival arhitekture in kakovostnih prostorskih ureditev Odprte hiše Slovenije bo letos potekal med 14. in 16. aprilom po celotni državi. Festival odpira vrata dobre arhitekture že štirinajstič zapored in ponuja pester izbor novih, prenovljenih in drugih zanimivih ter pomembnih stavb, ki si jih bodo obiskovalci lahko brezplačno ogledali pod strokovnim vodstvom arhitektov, lastnikov in uporabnikov.
Letošnji festival poteka pod naslovom »ZAVEZE ARHITEKTURE«. Ključno vprašanje, čemu je arhitektura zavezana, želi izpostaviti moč in odgovornost arhitekture pri oblikovanju novih prostorskih, družbenih in ekonomskih modelov. Festival tako spodbuja bolj vključujočo razpravo o arhitekturi in krepi vlogo arhitekture kot nosilke pozitivnih sprememb pri reševanju pomembnih družbenih in okoljskih izzivov.
Promocijski paviljon Stora Enso v Planici, studio abiro, foto: Miran Kambič
Program tridnevnega arhitekturnega festivala je med prispelimi projekti izbrala strokovna žirija, ki so jo sestavljali strokovnjaki na področju arhitekture in prostora: doc. Vlatka Ljubanović, Gašper Skalar, Meta Kutin, asist. Aleksander Vujovič, dr. Martina Malešič in Andrej Strehovec. Letos bo tako na ogled 80 arhitekturnih projektov – med drugim odpirajo vrata zasebnih stanovanj in družinskih hiš, prenovljenih spomenikov stavbne kulturne dediščine, poslovnih in izobraževalnih prostorov, turističnih in gostinskih objektov. V program pa smo umestili tudi najbolj obiskane in nagrajene projekte lanskega festivala OHS.
“OHS je festival kreativnosti. Racionalno mišljenje skrbi za prenos znanja skozi zgodovino človeštva, gonilna sila novega pa sta kreativnost in domišljija. Okoljsko in družbeno krizo, v kateri smo se znašli, bo reševal razum, kreativni impulz pa bo skrbel za humanost sveta in socialno vključujočo družbo. Verjamem v poslanstvo arhitekture in njen prispevek k reševanju katastrof, zato bo preživela. Na arhitekturni način bo poskrbela za ohranjanje in zaščito narave ter za zmanjševanje razlik v razslojeni družbi. Pomembno je, da javnost občuti moč kreativnega v arhitekturi in prav za to na vso moč skrbi OHS.”
doc. Vlatka Ljubanović o pomenu arhitekturnega festivala OHS
Stanovanjska soseska Pod Pekrsko gorco, jereb in Budja arhitekti, Arhitektura Dobrin, Kostak GIP, foto: Miran Kambič
Obiskovalci festivala si bodo pod vodstvom arhitektov lahko ogledali Stanovanjsko sosesko Pod Pekrsko gorco v Mariboru, se sprehodili po prenovljenem Vojašniškem trgu ter spoznali objekt Tri babe, Lutkovni muzej in Muzej najstarejše trte. V Kopru bosta na ogled nova avtobusna postaja in prenovljena zgodovinska Palača Sabini-Grisoni. Vrata bodo odprli tudi nova Osnovna šola Oskarja Kovačiča v Škofijah, šolska knjižnica OŠ Vič v Ljubljani in glasbena šola v Kranju. Pod vodstvom konservatorja in arhitekta bo na ogled Nadkritje ostalin cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji.
Vrtec Kočevje – enota Čebelica, Svet vmes, foto: Matevž Paternoster, Žiga Lovšin
Leto 2023 je posvečeno tudi arhitekturni dediščini Edvarda Ravnikarja, ki velja za najpomembnejšega slovenskega modernističnega arhitekta. Tematska vodenja in urbane sprehode bomo posvetili njegovim najpomembnejšim projektom v Ljubljani,Novi GoriciinKranju. V Ljubljani si bomo lahko ogledali modernistične ureditve: Trg republike s stolpnico TR3,Ferantov vrt, Cankarjev domominModerno galerijo.
Palača Občine Kranj, Edvard Ravnikar, foto: Miran Kambič
Ogledi stavb ponujajo obiskovalcem osebno izkušnjo v arhitekturi in razkrivajo zgodbe o procesu načrtovanja, izvajanja in uporabe stavb. Obiskovalcem omogočijo pristen in oseben stik z arhitekturo ter jih tako nagovarjajo, da se zavzemajo za kakovostno načrtovan in oblikovan prostor, tako v zasebnem kot javnem življenju.
Celoten program je objavljen na spletni strani Odprte hiše Slovenije. Prijave na oglede in vodenja so obvezne. Obiskovalci se za ogled lahko prijavijo na spletni strani OHS od 4.4.2023 dalje.
PARTNERJI PROJEKTA ODPRTE HIŠE SLOVENIJE 2023
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2023/04/Visiting-building-site-of-Cukrarna-Gallery_foto_MiranKambic-scaled.jpg13312000Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2023-04-09 16:43:322023-04-09 16:54:20Arhitekturni festival Odprte hiše Slovenije 2023 – Zaveze arhitekture
Predstavljamo vam strokovno žirijo arhitekturnega festivala OHS 2023, ki bo izbrala objekte in ureditve 14. festivala OHS. Festival bo potekal med 14. in 16. aprilom 2023 po vsej Sloveniji. V letu 2023, ki je razglašeno za Ravnikarjevo leto, bo festivalski program predstavil tudi vrsto projektov prenov in nastanka moderne slovenske arhitekture.
Članice in člani letošnje strokovne žirije so:
Doc. Vlatka Ljubanović – arhitektka in pedagoginja
Vlatka Ljubanović je leta 1998 diplomirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in tri leta pozneje uspešno zaključila podiplomski študij arhitekture in urbane kulture na Universitat Politècnica de Catalunya v sodelovanju s Centre de Cultura Contemporània de Barcelona.
Leta 2004 je soustanovila biro DANS arhitekti (Rok Bogataj, Miha Dešman, Eva Fišer Berlot, Vlatka Ljubanović, Katarina Pirkmajer Dešman). Projekti biroja DANS so prejeli številna priznanja in nagrade; med drugim nominacijo za nagrado Mies van der Rohe leta 2017, nagrado zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije leta 2013, prvo nagrado salona na 21. salonu arhitekture Novi Sad za cerkev sv. Janeza Boska v Mariboru leta 2018 in prvo nacionalno nagrado za naj leseno gradnjo za kolesarsko brv čez Savo v Bohinjski Bistrici leta 2013. Brv je bila leta 2016 razglašena za zmagovalni projekt in prejela tudi mednarodno nagrado Architizer A+ Award. Projekti skupine DANS arhitekti so predstavljeni na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini ter v domačem in tujem strokovnem tisku. Raziskovalno se Vlatka Ljubanović ukvarja z zapuščino (opusom) slovenskega arhitekta in misleca Dušana Grabrijana ter snovanjem specifične arhitekture za posebne družbene skupine.
Šest let je bila članica izvršnega odbora Društva arhitektov Ljubljana, od leta 2010 je članica DESSA in od leta 2012 članica sveta arhitekturnega centra DESSA v Ljubljani. Članica ZAPS je že od leta 2004. Večkrat je bila vključena v natečajne komisije na javnih arhitekturnih natečajih, delovala pa je tudi kot članica drugih strokovnih komisij s področja arhitekture. Objavlja prispevke v poljudni in strokovni literaturi, sodeluje in vodi domače in mednarodne delavnice ter poletne šole. Je avtorica in kustosinja več razstav s področja arhitekture in prostorske kulture. Vlatka Ljubanović je sodelovala tudi pri več projektih oblikovanja scenskega prostora, kostumografije in umetniških instalacij.
“OHS je festival kreativnosti. Racionalno mišljenje skrbi za prenos znanja skozi zgodovino človeštva, gonilna sila novega pa sta kreativnost in domišljija. Okoljsko in družbeno krizo, v kateri smo se znašli, bo reševal razum, kreativni impulz pa bo skrbel za humanost sveta in socialno vključujočo družbo. Verjamem v poslanstvo arhitekture in njen prispevek k reševanju katastrof, zato bo preživela. Na arhitekturni način bo poskrbela za ohranjanje in zaščito narave ter za zmanjševanje razlik v razslojeni družbi. Pomembno je, da javnost občuti moč kreativnega v arhitekturi in prav za to na vso moč skrbi OHS.”
(Vlatka Ljubanović o pomenu OHS)
Gašper Skalar – arhitekt in urbanist, predsednik DAL
Gašper Skalar, mag. inž. arh. deluje na področju urbanizma in arhitekture. Deluje v okviru lastne arhitekturne zadruge, ki jo je ustanovil s partnerji. Skozi raznolik nabor projektov zasleduje tako širše merilo mesta kot tudi podrobnejše merilo stanovanjske hiše. Zanima ga potencial arhitekture v snovanju javnega prostora kot gradnika družbe in na drugi strani njen potencial pri reševanju bivanjske problematike kot emancipacije posameznika. Od 2022 je predsednik Društva arhitektov Ljubljana. Z letom 2023 se je aktivno vključil v snovanje stanovanjske politike v okviru Ministrstva za solidarno prihodnost. Tekom študija je za raziskovalno delo prejel fakultetno Prešernovo nagrado ter univerzitetno Prešernovo nagrado za magistrsko delo. Kot član soavtorske ekipe je prejel nagrado ZAPS zlati svinčnik 2021 za prostorsko načrtovanje.
“Slovenska sodobna arhitektura je v preteklih desetletjih postala prepoznavna tako v domači kot tuji strokovni javnosti. O tem pričajo številna nagrajena arhitekturna dela v tujini, sodelovanje slovenskih arhitektov na tujih izobraževalnih institucijah, razstavah in dogodkih. Ostaja pa veliko potenciala, da to isto arhitekturo približamo tudi širši javnosti in predvsem uporabnikom. OHS to nalogo opravlja z »odpiranjem« prostora vsakomur, tako da posameznik arhitekturo razume skozi lastno izkušnjo prostora.”
(Gašper Skalar o pomenu OHS)
Meta Kutin – arhitektka in andragoginja
Meta Kutin, mag. ing. arh. je raziskovalka in projektantka, ki deluje v biroju M-Kutin arhitektura. S projektantsko prakso se zavzema za manjša merila in raziskovanje pomena kvalitetne enodružinske hiše. Zanimajo jo vprašanja vzdušja, staranja, dostopnosti ter skrbno izbrane materialnosti. Raziskuje družbeno angažirano izobraževanje starejših in arhitekturo ter vlogo javnega prostora za družbeno vključenost starejših. Vodi številne domače in mednarodne projekte, ki vključujejo starejše študente s Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje v ekspanzivno/raziskovalno učenje. Napisala je več člankov in publikacij. Je članica izvršnega odbora Društva arhitektov Ljubljana in članica slovenskega Docomoma. Je prejemnica študentske nagrade Piranesi 2004 in nagrade ZAPS zlati svinčnik 2021.
“Uporabnike prostora vseh generacij moramo nenehno vzgajati tako za razumevanje kot za doživljanje grajenega prostora. Pri tem je projekt OHS zasedel nepogrešljivo mesto in utrdil svojo vlogo kot platforma, ki prispeva h kontinuirani vzgoji najširše družbe za dejavno razmerje s prostorom. Pri tem pridobivamo vsi, uporabniki, načrtovalci, odločevalci. Ko se na ogledih dobre arhitekturne prakse učimo drug od drugega, se izboljšuje naš skupni prostor.”
(Meta Kutin o pomenu OHS)
Asist. Aleksander Vujović, arhitekt in scenograf
Pogoste selitve in spremembe okolja v otroštvu so ga navdale z željo po podrobnejšem preučevanju prostora. Presečišče zanimanja za umetnost in tehniko ga je vodilo do arhitekture in urbanizma ter kasneje do scenografije. Za magistrsko nalogo je prejel fakultetno Prešernovo nagrado na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer danes deluje kot asistent. Trenutno zaključuje doktorski študij, v praksi pa je dejaven na področju prenov stanovanj in nekaterih javnih prostorov ter na različnih nivojih na področju urbanizma.
Prostorska razmišljanja objavlja v različnih medijih, kot so revije Outsider, Hiše, Razpotja in časopis Večer. Med letoma 2012 in 2018 bil je urednik portala Trajekt, v letih 2021 in 2022 pa član uredniškega odbora revije Outsider. Občasno se s sodelavci doma in v tujini udeležuje arhitekturnih in urbanističnih natečajev z nekaterimi nagrajenimi rešitvami.
Leta 2019 je imel samostojno pregledno razstavo svojih scenografskih posegov z naslovom »Odkrivanje črne škatle« v galeriji DESSA, leta 2022 pa je prejel nagrado BIGSEE Interior Design Award za prenovo stanovanja na Kotnikovi ulici v Ljubljani.
“Festival Odprte hiše Slovenije pri nas že leta razvija preprost koncept: obisk in predstavitev kakovostnih prostorskih posegov v živo. To pa povzroča dve bistveni potencialni posledici: izmenjavo izkušenj med projektanti in še pomembnejše: izobraževanje ter širitev polja možnosti posegov širši množici uporabnikov in bodočih naročnikov prostorskih storitev. Festival torej konstantno vpliva na izboljšanje družbenega razumevanja pomembnih tem urejanja prostora v različnih merilih in razmišljanja o prostoru v različicah.”
(Aleksander Vujović o pomenu OHS)
Dr. Martina Malešič – umetnostna zgodovinarka in raziskovalka
Dr. Martina Malešič je umetnostna zgodovinarka, zaposlena kot asistentka in raziskovalka na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje zajema slovensko arhitekturo, oblikovanje in urbanizem v 20. stoletju s posebnim poudarkom na stanovanjski kulturi. Dejavna je pri organizaciji in izvedbi projektov, namenjenih raziskovanju in popularizaciji moderne arhitekture. Kurirala je vrsto razstav, med drugim Soseske in ulice: Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila (sokuratorja Luka Skansi, Bogo Zupančič, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana, 2016) in Novi prostori, nove podobe. Osemdeseta skozi prizmo dogodkov, razstav in diskurzov – 1. del (sokuratorica Asta Vrečko, Moderna galerija, Ljubljana, 2016). Sodelovala je tudi v svetovalnem odboru za razstavo o jugoslovanski arhitekturi v času socializma (Museum of Modern Art, New York, 2018). V letu 2021 je kot članica kuratorske ekipe pripravila razstavo v slovenskem paviljonu na 17. mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah z naslovom Skupno v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture.
“Festival OHS je izrednega pomena za strokovno in širšo javnost, saj odpira vrata stavb, v katere sicer ne moremo kar tako vstopiti. Prostore, ki jih sicer vidimo le na fotografijah, lahko tako občutimo, se po njih gibljemo, jih zaznavamo z vsemi čuti. Ob tem pa nam omogoča, da se srečujemo z drugimi obiskovalci, projektanti, naročniki, lastniki, izvajalci. S tem festival OHS vzpostavlja okolje, v katerem se o prostoru pogovarjamo, delimo izkušnje in razlagamo ideje, kjer lahko razmišljamo o prostoru, ki nas obdaja.”
(Martina Malešič o pomenu OHS)
Andrej Strehovec, arhitekt
Andrej Strehovec, diplomant Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je arhitekt, kritik/recenzent, neodvisni kustos, mednarodni selektor, teoretik, inter-medijski dizajner in scenograf. S projektiranjem arhitekture, predvsem javnih stavb in stanovanjskih hiš, se ukvarja od leta 2004. Je avtor nagrajenih arhitekturnih in urbanističnih natečajev kot tudi arhitekturnih realizacij. Od leta 2010 objavlja v strokovnih revijah s področja arhitekture in kulture (Piranesi magazine, DaNS, Hiše, AB, Slovenika, m-Kvadrat, PRO Bauhaus, The Riba Journal …). Mednarodno je aktiven na področju arhitekture, oblikovanja in inter-medijskih projektov ter razstavlja v galerijah v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Italiji, Nemčiji, na Češkem, v Avstriji, Angliji, Izraelu … Med letoma 2018 in 2022 je bil član upravnega odbora Društva arhitektov Novega Sada (DaNS) in uredništva časopisa DaNS. Je nacionalni selektor za mednarodno arhitekturno nagrado Piranesi in prejemnik nagrade zlati svinčnik 2019, ki jo za odlično izvedbo podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije.
“Festival OHS je s svojo specifičnostjo in hipno relevantnostjo prepoznan že od same ustanovitve. Neguje vrhunsko profesionalnost, od kriterijev za predstavitev izbranih arhitektur do javnih in medijskih predstavitev. Obenem mu uspeva odpirati širok vpogled v slovensko arhitekturo za širšo javnost ter negovati arhitekturni entuziazem in zavzetost za kulturo bivanja. Posebej specifična in pomembna je organizacija obiskov izbranih arhitektur, kar je svojevrsten fenomen na področju arhitekturnih in oblikovalskih platform, saj nudi nepozabno doživetje in pristen, strokovno podkovan, a sproščen stik z vrhunsko slovensko arhitekturo.”
Ob mednarodnem dnevu žena, 8. marca 2023, center arhitekture Slovenije organizira osmi Dan odprtih vrat v ateljejih arhitektk, krajinskih arhitektk, oblikovalk in gradbenic. Dan odprtih vrat ponuja ustvarjalkam možnost, da širši javnosti, študentom, obrtnikom in gradbenim podjetjem predstavijo svoje delo. Na dogodku sodelujemo tudi v OHS. Če bi nas radi spoznali, vas zanimajo naši projekti, ali bi nas radi kaj povprašali, vas vabimo na klepet! Obiščete nas lahko od 15. do 18. ure.
Leta 2016 je bil v okviru projekta MoMoWo – Women’s Creativity Since the Modern Movement v partnerskih državah projekta, na Portugalskem, v Španiji, franciji, Italiji in Sloveniji organiziran prvi dan odprtih vrat v ateljejih arhitektk in oblikovalk. Sledila sta dva pod okriljem projekta MoMoWo, ki ga je v Sloveniji vodil ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski Institut Franceta Steleta (UIFS). Po zaključku omenjenega projekta organizacijo Dneva odprtih vrat nadaljuje Center arhitekture Slovenije.
MoMoWo je prvi izbrani in financirani projekt Evropske unije, ki je bil posvečen arhitektkam, gradbenicam in oblikovalkam. primarni cilj projekta MoMoWo je bil prepoznavanje in razumevanje vzrokov, ki so (in v določeni meri še) ovirali afirmacijo žensk, aktivnih v svetu projektiranja in gradnje. MoMoWo ni bil le raziskovalni projekt, saj se je s posebno pozornostjo osredotočal na razširjanje znanja o tako pomembni tematiki, mdr. tudi skozi organizacijo Dnevov odprtih vrat ateljejev arhitektk, krajinskih arhitektk, oblikovalk in gradbenic. Projekt je k sodelovanju vabil širše skupine ustvarjalk in prispeval k njihovi boljši družbeni razpoznavnosti v globalno spreminjajočem se svetu.
Z veseljem vam sporočamo, da bomo v začrtku marca z 11 mesti Open House v Evropi začeli nov projekt mednarodnega sodelovanja Open House Europe. Projekt bo temeljil na vključujoči razpravi o arhitekturi in krepil vlogo arhitekture pri ustvarjanju pozitivnih sprememb in odzivanju na družbene in okoljske izzive.
Uvodni dogodek Open House Europe, ki ga bo 3. marca ob 18.00 (GMT+2) gostil koordinator projekta Architektūros fondas v Narodni galeriji umetnosti v Vilniusu v Litvi, boste lahko spremljali tudi na spletu. Namenjen bo tako arhitektom kot strokovnjakom s področja kulture in splošni javnosti. bo informativna in navdihujoča izkušnja za arhitekte, kulturne strokovnjake in širšo javnost. Vabljeni!
The beginning of March will mark the launch of Open House Europe, a new international collaboration project. The project will embrace a more inclusive debate about architecture and strengthen the role of architecture as a positive change-maker addressing relevant social and environmental challenges. The launch event will be hosted by the project coordinator Architektūros fondas at the National Gallery of Art in Vilnius, Lithuania, on March 3.
The concept of Open House originated in 1992 in London to promote a better understanding of architecture for the public. At the heart of this idea is accessible learning through direct experience of the buildings themselves and interactions between professionals and citizens. Since 1992, almost 50 cities worldwide have adopted this unique format.
To improve and expand this format, a new collaborative project was initiated by 11 European cultural organisations that annually organise 12 Open House events in Athens, Bilbao, Brno, Dublin, Essen, Lisbon, Milan, multiple cities in Slovenia, Stockholm, Tallinn, Thessaloniki, and Vilnius. The project will seek to include Open House festivals in other European cities and further knowledge exchange by collaborating with the extended Open House Worldwide network.
The three-year project will focus each year on a new direction: sustainability, accessibility and inclusion, and future heritage. These thematic axes will allow Open House Europe to shape the agenda for a debate about contemporary and heritage architecture, its values and quality. The objectives of the project are aimed at introducing collaborative modes of knowledge sharing, strengthening the position of architecture culture organisations in the sector, promoting education about exceptional examples of architecture and urban environments, engaging audiences, and increasing cultural accessibility.
The programme of Open House Europe will introduce a range of new activities and events that will be organised across the continent. The project will include Annual Summits in different European cities, a Volunteer Exchange Programme, a digital platform, and a range of innovations in the Open House festivals. The visitors will be able to take part in open calls for visual stories that will encourage them to explore and interpret the annual Open House Europe themes through their own experiences and knowledge gained during the Open House weekends.
The launch event of Open House Europe promises to be an informative and inspiring experience for architects, cultural specialists, and the general public. It will provide insights into the aims and objectives of the project and further explain its programme. The launch event will be available online via the Open House Europe Youtube channel on March 3 at 18:00 (GMT +2).
Partnerji projekta / Project partners: Open House Athens, Open House Bilbao, Open House Brno, Open House Dublin, Open House Essen, Open House Lisboa, Open House Milano, Open House Slovenia, Open House Stockholm, Open House Tallinn, Open House Thessaloniki, Open House Vilnius.
Koordinator / Coordinator: Architektūros fondas
Projekt sofinancira Evropska unija. The project is co-funded by the European Union.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2023/02/oheu_rectangle_1920x1080.png10801920Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2023-03-01 02:25:122023-03-01 19:27:44Open House Europe
Vabimo vas, da se udeležite tridnevne spletne konference GROHE X Summit z naslovom »Caring for water (skrb za vodo)«, ki bo potekala od 7. do 9. marca.
Voda postaja vedno bolj dragocen vir, naš odnos z njo pa vedno bolj zapleten. Dogodek »Caring for Water« je priložnost za široko razpravo strokovnjakov s področij umetnosti, medicine, arhitekture, znanosti in širše javnosti. Prisluhnite predstavitvam različnih formatov, od navdihujočih tematskih predavanj, predstavitev dobrih praks in okroglih miz.
Vsak dan srečanja bo posvečen specifični temi. Prvi dan bo namenjen urbanizaciji in prihodnosti življenja. Drugi dan bomo razmišljali o trajnostnosti in stavbah prihodnosti. Tretji dan pa se bodo pogovori osredotočili na zdravje in dobro počutje ter številne načine, kako lahko voda izboljša naše življenje.
»Vodo bomo obravnavali v kontekstu ključnih trendov, ki oblikujejo našo industrijo in prihodnost življenja: urbanizacija, trajnostnost, pa tudi zdravje in dobro počutje. Vprašali se bomo, kakšna je prihodnost življenja v svetu, za katerega se zdi, da se vrti hitreje kot kadarkoli prej? Kako lahko prispevamo k bolj trajnostnim stavbam? In končno, kakšen potencial ima voda kot nova izkušnja čuječnosti?«
Jonas Brennwald, vodja-LIXIL EMENA
Pogovorom in predstavitvam na konferenci »Caring for water« lahko prisluhnete brezplačno. Prijavite se lahko na povezavi TUKAJ. Lepo vabljeni!
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2023/03/1669124979553.png423752Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2023-02-27 10:01:262023-03-01 10:29:25Grohe summit 2023 – Caring for water
K sodelovanju vabimo vse, ki jih zanimajo arhitektura, oblikovanje in delo z ljudmi. Iščemo ljudi najrazličnejših profilov, ki se želijo naučiti česa novega o grajenem okolju. Naloge prostovoljcev obsegajo komunikacijo z lastniki in arhitekti, prisotnost na cca. dveh predstavljenih projektih na festivalu in fotografiranje ogleda. Sodelovanje vam omogoča stik s stroko, ogled izvedenih projektov v živo in nadgradnjo komunikacijskih veščin. Za prostovoljce nudimo tudi kratko usposabljanje in brezplačno udeležbo na strokovni ekskurziji.
https://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2023/01/ekipa1_s.jpg11821772Eva Erzenhttps://www.odprtehiseslovenije.org/wp-content/uploads/2017/02/OHS_logo.svgEva Erzen2023-01-31 09:56:252023-01-31 10:47:13Postani del ekipe OHS 2023, pridruži se nam!
Vizualizacija Plečnikovega baldahina v Tivoliju (Items)
Vsi poznamo Plečnikov stadion v Ljubljani, ki ga je arhitekt zasnoval za katoliško telovadno društvo Orli. Nehote načrt povezujemo z njegovo globoko vernostjo in dozdeva se nam, da zato ni sodeloval s konkurenčnim, liberalnim telovadnim društvom Sokoli. Pri tem pozabljamo, da je bil Plečnik v prvi vrsti arhitekt, ki si je želel graditi in se zato ni nikoli vezal na eno politično ali drugačno opcijo, ki bi mu zaprla pot do naročil. Tako je delal za bogate dunajske sloje, za češkega predsednika Masaryka, jugoslovanskega kralja Aleksandra in tudi za povojnega predsednika Tita. Res je, da obstajajo mnoga pisma, v katerih Plečnik zavrača naloge, češ da je prestar, bolan ali da nima časa, vendar jih je treba razumeti bolj v smislu »če me res hočejo, se bodo ponovno oglasili«. Tako je Plečnik sodeloval tudi s telovadnim društvom Sokoli. Zanj je napravil več načrtov, ki pa so večinoma ostali na papirju. Po njegovih načrtih so zgradili le ograjo in vhod na Sokolsko telovadišče v Tivoliju, pa še to so podrli leta 1961, ko so zaradi gradnje železniških podvozov na Dunajski in Celovški cesti prestavili železniško progo.
Plečnikova študentka Gizela Šuklje je bila članica Sokola in najbrž je bila prav ona povezava z arhitektom. Verjetno najstarejši načrt, ohranjen v Plečnikovem arhivu, je za stavbo poletne kolonije Sokola v Kranjski Gori. Načrt ni datiran, zato le predpostavljamo, da je nastal po letu 1930, ko je Plečnik sodeloval pri izdelavi regulacijskega načrta Kranjske Gore. Načrt naj bi zarisal okvirje za razvoj kraja v sodobno turistično središče. Časopisi so poročali, da je septembra 1930 obiskal Kranjsko Goro skupaj s svojim takratnim asistentom Francetom Tomažičem. »Pri tej priliki je gosp. profesor obžaloval, da leto za letom izginjajo stare, kmečke stavbe v narodnem slogu. Posestniki, kateri zidajo ali preurejajo stara poslopja, gledajo samo na praktično in financijelno stvar, za kar jim je zlasti beton, ki nikakor ne spada v gorske pokrajine, najbolje dobrodošel.« (op. 1) Plečnik je stavbo poletne kolonije zasnoval skromno, v dveh variantah: z zidovi v vidni opeki in lesenim ostrešjem ter z leseno konstrukcijo v celoti. Pritlična stavba je imela dva trakta z dvema skupinskima spalnicama za moške in ženske, med njima pa so bili skupni prostori s kuhinjo.
Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z leseno konstrukcijo.
Načrt poletne kolonije Sokola v Kranjski gori. Varianta z opečnimi zidovi.
V arhivu je ohranjen tudi načrt za Dom ljubljanskega Sokola. Društvo je imelo telovadnico v kleti Narodnega doma (današnja Narodna galerija), od mesta pa je najemalo prostor na robu tivolskega parka. Prostor so oddajali zabaviščnemu parku. Park je s svojim hrupom pozno v noč razburjal meščane, poleg tega pa bi Sokoli potrebovali zunanje prostore za atletiko. Tudi telovadnica v Narodnem domu je bila premajhna, en sam prostor pa ni omogočal ločene telovadbe za moške in ženske. Leta 1931 so se končno odločili, da bodo zgradili letno telovadišče z novim domom Sokola. Načrte je risala Plečnikova študentka Gizela Šuklje. Dom je bil razdeljen na dva dela – za moške in ženske posebej, z ločenima telovadnicama in garderobami. Ob vhodu so bili tudi prostori društva s pisarnami in veliko sejno sobo. Presenetljiva pa je zasnova letnega stadiona s stezo in telovadiščem okrogle oblike. Zasnovo lahko pripišemo Plečnikovemu stremljenju k izvirnosti. Vemo, da je Plečnik vedno poizkušal nekaj novega. Tako so njegovi mostovi prej trgi kot običajni mostovi, Žale niso mrtvašnica, ampak park poslovilnih kapel in NUK ni običajna knjižnica, ampak bolj tempelj modrosti. Sam Plečnik je nekoč dejal: »Samo kokoš nese vedno enaka jajca, ker drugačnih ne zna; človek pa ima pamet in si izmišlja vselej nove stvari.« (op. 2) Vendar je treba Plečnika razumeti bolj v smislu Gaudijevega reka: »Izvirnost je povratek k izvoru. Izvirnost pomeni vračanje k preprostosti zgodnjih rešitev«. (op. 3) Plečnik je menil, da se mora arhitektura, ko je v krizi, vrniti na začetek poti in izbrati drugo smer. Na podlagi teh izhodišč je vedno iskal nove možnosti in nove rešitve. Če umetnostna zgodovina pozna razvoj slogov, ki prevladujoče rešitve vedno oblači v nova oblačila, pa naj bo to gotika, renesansa, barok ali secesija, so Plečnikove stavbe na videz vedno enake, spreminja pa se konceptualna rešitev, ki mora biti vedno preizkus nečesa novega. Tako moramo razumeti tudi Plečnikov poizkus okroglega telovadišča za Sokolski dom. Ali niso bili najstarejši prostori javnih dogodkov okrogle oblike?
Sokoli so v svoji neodločnosti leta 1932 raje porabili denar za obnovo telovadnice v Narodnem domu in realizacija Plečnikovega projekta Sokolskega doma se je odmikala v prihodnost. Po ukinitvi zabaviščnega parka so na tem mestu uredili sokolsko zletišče, s travnatimi tribunami in glasbenim paviljonom, potrebovali pa so pravo telovadišče za lahko atletiko. Večino tedanjih igrišč so uredili za nogomet, posebnih stadionov za lahko atletiko pa skoraj ni bilo. Po predpisih je morala biti proga za tek na 100 metrov ravna, torej so se Plečnikovi zamisli o okroglem stadionu morali odpovedati. Krožna proga za tek je bila dolga nekaj nad 300 metrov, potrebovali pa so še prostore za skoke ter za mete kopja, diska in kladiva. Predvideli so tudi igrišča za odbojko. Ohranili so že obstoječ glasbeni paviljon. Pred vhodom na zahodni strani so predvideli teniški igrišči, ki bi ju pozimi uredili kot drsališči. Na južni strani so ohranili stavbo bivšega kina Tivoli, kjer so mislili v naslednji fazi gradnje zgraditi nov Sokolski dom. Leta 1933 so pričeli z deli, končali pa so avgusta 1934, ko je na stadionu potekal festival slovanskih narodnih noš. Za atletsko telovadišče je Plečnik zasnoval ograjo ter vhod in tribuni. Ograji sta telovadišče zapirali proti Latermanovemu in proti Velesejemskem drevoredu, na križišču pa si je Plečnik zamislil monumentalni vhod. Novinar v Slovenskem narodu ga je vzneseno primerjal celo s slavolokom zmage v Parizu: »Vhod je poseben objekt, ki nas spominja po svoji monumentalnosti celo na vrata zmagoslavja v Parizu. Da, to je pravi triumfalni vhod za armado telovadcev, ki s svojim vstopom na telovadišče dajo povdarek značaju monumenta ter njegovi arhitekturi.« (op. 4) Mogočen vhod v obliki baldahina je bil dolg 13,5 metra, širok 6 metrov in kar 12 metrov visok. Na šestih stebrih iz podpeškega kamna so počivali usločeni betonski nosilci, na njih so hrastove letve nosile bakreno streho. Stebri so bili proti vrhu zoženi, da bi še bolj poudarili višino baldahina. Pri tleh so v prerezu merili 60 krat 60 cm, proti vrhu pa so se zožili na 50 krat 50 cm. Stebri so imeli vgrajene okrogle kamne iz podpeškega apnenca, nekateri pa so bili ravni. Na njih so bili priložnostni napisi kot »Mens sana in corpore sano«, letnica gradnje in podobno. Ob stebrih je stalo osem betonskih svetilnik. Ograja je bila zidana in v spodnjem delu, tako kot stebri baldahina, obložena s kamni. V ograji so bila okna v sredini deljena z navpično kovinsko palico. Okni levo in desno od vhodnega baldahina sta bili hkrati kioska za prodajo kart. Preprostejšo ograjo so postavili tudi ob nekdanji železnici (danes je tu Bleiweisova cesta). Betonski zid so prekinjali navpični stebri iz betonskih cevi, na vrh pa je bila položena betonska plošča. Plečnik je zasnoval tudi betonski tribuni levo in desno od vhoda, ki pa ob otvoritvi v soboto, 8. septembra 1934, še nista bili povsem gotovi.
Najzanimivejši je vsekakor vhodni baldahin. Streha je usločena, kot bi bila iz tkanine, v resnici pa je izvedena iz trdih materialov. Tudi tu je Plečnik uporabil načelo teoretika Gottfrieda Semperja o zamenjavi materialov. Ta teorija opozarja na to, da so bile stavbe nekoč grajene iz začasnih materialov, počasi pa se je arhitektura razvijala k kompleksnejšim oblikam. Začasne materiale je zamenjal les, tega pa sčasoma kamen ali opeka. Pri takem prehodu so pogosto v novi material prenesli oblike iz prejšnjega. Lep tak primer so kamniti grški templji, ki so bili prvotno leseni, ko pa so jih pričeli postavljati v kamnu, so nekatere elemente, ki so nastali zaradi konstrukcijskih lastnosti lesnih zvez, izvedli tudi v kamnu. Tako na fasadi klasičnega grškega templja nad preklado (arhitravom), ki jo podpirajo stebri, vidimo pas z imenom friz. Ta je razdeljen na polja s pokončnimi črtami, imenovanimi triglifi, in na ravna vmesna polja, imenovana metope. V lesenem templju so bili triglifi zaključki nosilnih tramov stropa, metope pa so bila lesena vmesna polnila. Če so bili ti elementi v lesu potrebni, niso imeli v kamnu nobenega konstruktivnega opravičila. Bili so le spomin na prejšnje gradivo. A bili so veliko več, bili so simboli, ki so preživeli v novem materialu. Nagovor lesenega templja se je nadaljeval tudi v kamnu.
Tu gre za vidika, ki sta pomembna za razumevanje Plečnikove arhitekture. Prvi je, da so zgodovinarji datirali pojav homo sapiensa s pojavom grobov. Šele razmišljajoči človek se je zavedal svoje minljivosti in jo skušal preseči s simbolnim spominom na umrle. Plečnik je bil zato prepričan, da sta grob in spomenik izvor arhitekture, saj z njuno pomočjo človek simbolno preseže svojo minljivost. Zato je zamenjava gradiva s trajnejšim seveda povsem legitimna, če želimo, da bi nas arhitektura preživela. Drugo vprašanje pa je, ali nas bodo nekoč v prihodnosti tudi razumeli. Tako Semper kot Plečnik sta analogijo iskala v jeziku, kar ni bilo nič nenavadnega, če vemo, kako intenzivno so se takrat z njim ukvarjali filozofi. Da bi nas razumeli, je v arhitekturi treba govoriti v vsem razumljivem arhitekturnem jeziku. Plečnik preprosto ni verjel, da bi si bilo v vsaki dobi mogoče izmisliti nov jezik, ki bi ga vsi razumeli. Zato je Semper svojo teorijo zamenjave materiala razumel tudi tako, da se simbolne oblike prenašajo iz enega materiala v drugega in se ohranjajo. Razlika je le v tem, da so bile v prvotni obliki racionalne, potem pa vedno bolj simbolne. To je pomembno še zaradi nečesa drugega. Semper in tudi Plečnik sta verjela, da je umetna obrt temelj vsake umetnosti. Vendar obrtna spretnost ni dovolj, potrebna je tudi simbolna komponenta. Vendar je obrt lahko prestopila prag prave umetnosti šele takrat, ko je pričela govoriti s simbolnim arhitekturnim nagovorom. Ko je Plečnik usločil leseno ostrešje vhodnega paviljona na telovadišče, ga je dvignil nad povprečje tesarskega izdelka. Vdihnil mu je lastnost arhitekturne umetnine.
