Ana Kreč in Jure Hrovat (Svet vmes): Učilnica kot primarna enota za načrtovanje šol počasi izgublja svoj primat. Ta miselni premik pa se na nivoju zakonodaje odvija zelo počasi.

Pri načrtovanju izobraževalnih ustanov se pretežno še vedno opiramo na 40 let stara navodila, ki so zapovedovala princip ‘ex-cathedra’. O sodobnih in holističnih pristopih načrtovanja šol ter o togi prostorski zakonodaji, ki ne dovoljuje eksperimentiranja, smo se pogovarjali z Ano Kreč in Juretom Hrovatom iz biroja Svet vmes.

Letos bomo v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije javnosti pokazali dva vaša najnovejša projekta. Vsi trije so povezani z mladimi oziroma izobraževalnimi prostori in to z ‘vmesnimi prostori’, kot so šolski hodniki, avle, atriji oziroma dvorišča, itd. Zakaj fokus na ta svet vmes – medprostori? Od kod navdušenje za te prostore?

Široko zastavljeno vprašanje… Vmesni prostor, t. i. ‘in-between’ je v arhitekturi že star koncept. Skoval ga je nizozemski arhitekt, strukturalist Aldo Van Eyck ter ga predstavil na konferenci v Otterlo-ju na Nizozemskem leta 1959 (poznani kot zadnji CIAM konferenci). Tam je govoril o »arhitekturi kot pragu«, ki naj bi vzpostavil »vmesno realnost« in tako »spoprijateljil« dve konfliktni si polarnosti. Torej javno-zasebno, temno-svetlo, interier-eksterier, formalno-neformalno…

S takšnim načinom razmišljanja se je postavil proti takratni izredno funckcionalistični drži arhitektov, ki so po njegovem mnenju ustvarjali tanke in ostre ločnice, oz. sam jih je imenoval kar »giljotine«, med eno in drugo realnostjo. Kritika se je predvsem nanašala na »CIAM-ski« nehumani urbanizem. Arhitektura naj bi po njegovem omogočila srečanje dveh fenomenov in ustvarjala okolje za »prekrasno človeško gesto«, kot je na primer prihajanje in odhajanje domov, ki po njegovem ostaja nespremenjejo skozi stoletja.

Najino osebno navdušenje nad vmesnimi prostori v arhitekturi izhaja še iz študentskih let, saj smo se na seminarju »Arhitektura mesta«, prof. Koželja in takratnega asistenta, danes izr. prof. Tadeja Glažarja, že od samega začetka največ ukvarjali prav z vmesnimi urbanimi prostori ter s tipologijami vseh oblik in meril v odnosu do človeka in obstoječega konteksta.

Pri tem smo konstanto prevpraševali odnos grajeno-prazno, črno-belo, formalno-neformalno, zasebno-javno in predvsem stremeli k ustvarjanju vmesnih, hibridnih in »shared« okolij, naj si bo to v prometni infrastrukturi, v načinu bivanja, dela, ustvarjanja, učenja, itd. Dodatno je takratni asist. Glažar na nas študente prenesel ogromno idej in vplivov iz študija na The Berlage Institute, katerega prvi dekan je bil prav Herman Hertzberger (Van Eyckov učenec in kasneje sodelavec), katerega ideje smo na naši fakulteti ogromno preigravali.

Meniva, da sva kasneje, s študijem na Danskem in v Belgiji, vse te ideje in vrednote samo še dodatno poglobila, predvsem z opazovanjem tipologij »vsakdanjih arhitektur«, ki so bile izredno inovativno in humano zasnovane in kot take »prelomne« v arhitekturni stroki, saj so na novo začrtale ideje o šoli, bivanju, delu in prostem času. Vse to, poleg drugih izkušenj, počasi nalagaš v svojo lastno »banko spomina« iz katere kasneje črpaš in ustvarjaš.

Po vrnitvi domov si seveda želiš, da bi lahko podobno eksperimentiral tudi doma (vsaj v domeni natečajev). Takrat potem prvič »trčiš« ob slovensko gradbeno zakonodajo ter navodila za načrtovanje šolskih objektov, ki enostavno ne dopuščajo tipoloških eksperimentov.

Nikjer ni to bolj očitno kot na primeru šol in vrtcev, kjer pravzaprav še danes delujemo po funckionalističnih, ‘eksistenzminimum’ načelih, nastavljenih za težko povojno obdobje, ko smo se na slovenskem ozemlju srečevali z velikim mankom šolske infrastrukture, učnega kadra, slabimi higienskimi in zdravstvenimi razmerami. Leta 1958 so se začrtale prve začasne in nato leta 1968, zakonsko obvezujoče smernice za načrtovanje osnovnih šol, ki so še vedno bazirale na učilnici kot primarni tipologiji za prenos znanja in enoti za načrtovanje šol, medtem ko so se prostori komunikacij, skrčili na absolutni minimum.

S tem smo sicer na sistemski ravni v poznih 60′-ih in 70′-ih nekaj privarčevali, kasneje, v 1999/2000 pa s postopno uvedbo 9-letke, popolnoma zamudili lepo priložnost, da bi sistemsko in transdisciplinarno začrtali nove prostorske smernice, ki bi pospremile razvoj sodobnih, manj formalnih in hierarhičnih pedagoških prijemov. Tako se od poznih 60′-ih na področju navodil za načrtovanje osnovnih šol v RS do danes ni veliko spremenilo.

Zmanjšalo se je sicer število učencev na matično učilnico s čimer se je sicer povečala površina/učenca v učilnici in omogočila različne postavitve premičnega pohištva, ki je bilo za časa 19. stoletja togo in skoraj brez izjeme postavljeno ex-cathedra. V osnovi pa sistem normativno odmerjenih površin ABC in njihovo hierarhično razumevanje ostajata enaka, s čimer se vse do danes onemogoča razvoj raznovrstnih šolskih tipologij ter posledično razvoj holistično naravnanih pedagoških procesov v manjših skupinah, ki lahko potekajo tudi v vmesnem prostoru (predvsem, ko gre za pouk družboslovja ali umetnosti).

Kolektiv SVET VMES se je vzpostavil leta 2010 kot posledica osebne negativne natečajne izkušnje (še za časa študentskih let), kjer navkljub deljeni zmagovalni rešitvi, nisi zadovoljen z lastnim projektom, saj si bil zavoljo normativov primoran zatreti večino lastnih idej in idealov, s katerimi si se srečal tekom študija ali preko obiska naprednih, pozitivnih referenčnih primerov po tujini. Dodatno je vpliv arhitekta na izobraževalno arhitekturo preko natečajev izredno nizek – dosežemo manj kot 1 % vseh obstoječih šol, kar pomeni, da se večino arhitekturne produkcije izvede preko javnih razpisov, kjer najnižja cena še vedno diktira angažma arhitekta, kakovost in ambicioznost izvedbe.

Negativna natečajna izkušnja je vplivala na odločitev glede našega nadaljnega načina dela, saj smo se med leti 2008-2018 zavestno izogibali večini arhitekturnih natečajev in iskali drugačne načine interveniranja. Primarno smo želeli preko arhitekturnih intervencij direktno opozarjati na popolnoma prezrt socialni, učni ter prostorski potencial vmesne cone v šolski arhitekturi ter sekundarno (dolgoročno) s številnim naborom zgrajenih »case studyev«, spodbuditi naše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport k dialogu in sistemski spremembi.

Se vama zdi, da so šole in druge javne ustanove z leti spremenile svoj odnos do vmesnih prostorov, ali se mnogim zdijo ti še vedno nepomembni?

Do neke mere že, saj drugače ne bi imeli nobenih zgrajenih referenc. Po drugi strani pa je to še vedno zelo mala peščica šol. Meniva, da problem ni v tem, da si vrtci in šole s svojimi vodstvi na čelu, ne bi želeli sprememb na področju vmesnih prostorov. Meniva, da si želijo še več – npr. celostne šolske reforme (kar trenutno tudi vidimo v mnogih medijih), ki bi popolnoma spremenila način poučevanja (učitelji se pritožujejo nad preobsežnim kurikulom, prevelikim številom učencev, ki jih imajo v razredu, kar jim onemogoča alternativne načine dela, ter spremembo učnega prostora, za katerega si želijo, da bi bil bolj fleksibilen, manj formalen in predvsem ne izključno v domeni učilnice).

Naše prevpraševanje vmesnega prostora (v njegovi definiciji, programu, kvantiteti in času preživetem v njem) posledično pripelje do celostnega premisleka o vseh t. i. »ABC komponentah« šole in obstoječega načina pedagoškega dela. Učilnica (prostor A), kot primarna enota za načrtovanje šol ter kot edini, hierarhično najbolj pomemben prostor za prenos znanja počasi izgublja svoj primat. Prihaja do spremembe pedagoške paradigme. Ti miselni premiki pa se seveda (sploh na nivoju države in zakonodaje) odvijajo zelo počasi.

Soočamo se namreč z zgodovinsko vkoreninjenim razumevanjem, ki ostaja nespremenjeno od 19. stoletja dalje, in sicer, da pouk poteka v zaprtem razredu. Vmesno cono po trenutni zakonodaji in navodilih za načrtovanje osnovnih šol iz 2007 še vedno razumemo kot nekaj terciarnega, kvantitativno minimalno ovrednotenega. Zanjo z izjemo svežega opleska, garderobnih omar in info tabel, ni predvidenega financiranja.

Da vmesni prostor vedno pride zadnji, zato ne sme biti presenetljivo, saj pedagogov in ravnateljem ne izpostavljamo dovolj sodobnim prostorskim modelom. Meniva, da bi za ozaveščanje o šolskem prostoru veliko pripomogla tudi že obstoječa in delujoča šola za ravnatelje, ki bi bodoče vodje šol lahko preko predavanj arhitektov sistemsko izobrazila o kakovostni šolski arhitekturi, stavbni dediščini, vzdrževanju in prenavljanju šolske infrastrukture. Organizirati bi se morali arhitekturni izleti, ki bi prikazali pozitivne in napredne primere šol in vrtcev v EU prostoru. S tem bi počasi dvigovali prostorsko pismenost in ozaveščenost pedagoških delavcev.

Glede na to, da ste aktivni tudi v tujini, ne nazadnje si ti Ana doktorska študentka na KU Leuven, Sint Lucas School of Architecture v Bruslju, me zanima, kakšen je odnos do tovrstnih prostorov v tujini?

Odnos do tovrstnih prostorov se najbolj spreminja na severu. Protagonisti so predvsem skandinavski, zahodni narodi, Japonci, itd. Kdo na primer ne pozna gimanzije Ørestad z okroglimi učilnicami arhitektov 3XN v Kopenhagnu iz leta 2006, ter primer najbolj radikalne »učne krajine« – šole Vittra Telefonplan v Stockholmu (Rosan Bosch, 2011), ali okroglega vrtca Fuji (Tezuka Architects, 2009) v Tokyu na Japonskem?

Gre za svetovno znane arhitekture izobraževalnega prostora, ki so bile v veliki meri uporabljene kot »case study-ji« ob lansiranju novih učnih reform. V teh šolah noben ne govori o sobah ampak o aktivnostih, ki potekajo v »bazi«, ali v »agori«, okoli namišljenega »ognjišča«, o »jami«, itd. Ne govori se o sobah s štirimi stenami z odmerjenimi minimalnimi površinami.

Tako pedagogika kot arhitektura v teh primerih delujeta vzajemno, medtem ko pri nas fizični prostor popolnoma izgublja pomen, kar je vidno tako preko investicij v raziskovalne programe, ki ne investirajo v raziskovanje fizičnega učnega prostora, kot tudi pri izrazito prisotni mentalno-prostorski hierarhiji vseh deležnikov, ki fizični prostor vedno postavljajo v ozadje, za programom, pri čemer se ne zavedajo njegovega vpliva na dobro počutje in učni uspeh otrok in navsezadnje tudi pedagogov.

Delovati bi morali transdiciplinarno kot so to na primer naredili v Nemčiji (čeprav žal na pobudo privatne fundacije Montag Stifung), saj morajo Nemci v roku treh let zagotoviti ogromno novih šol (samo v Berlinu 50 in v Kölnu 30)! Tam se pravila za načrtovanje šol razlikujejo od ene do druge dežele (t.i.»landern«) kar predstavlja dodatni zaplet na nacionalnem nivoju.

Fundacija Montag Stifung je zato odprla razpis, na katerega so se lahko prijavila mesta iz različnih dežel in sodelovala v t.i. »fazi 0« – transdisciplinarni, inkluzivni in participatorni metodi s številnimi deležniki (politiki, pedagoškimi eksperti, vodji šol, pedagogi in učenci, arhitekti in predstavniki krajevnih skupnosti), kjer so znotraj 1 leta definirali kakšno šolo si pravzaprav želijo in kako se bo le-ta povezovala z okoliško skupnostjo. Šele nato so povzetke predali arhitektom, ki so pripravili dokumentacijo za gradnjo. Tak način se nama zdi zanimiv tudi za naš prostor.

Kako šolsko okolje vpliva na zavest o kakovostnem prostoru pozneje v življenju odraslega?

Meniva, da zelo. Vrtec in osnovna šola sta otrokov prvi samostojen kontakt z javnim prostorom, ki bi moral biti kakovostno oblikovan. Dokazano je, da kakovosten in estetsko dovršen prostor blagodejno vpliva na delo, učni uspeh, odnose in dobro počutje ljudi. Hkrati prostor kot tretji učitelj ponuja priložnost, da se otrokom privzgoji tudi prostorska občutljivost, kar bi nam kot družbi zelo koristilo.

Če se boste o šoli pogovarjali z arhitekti, bodo ti velikokrat govorili o osebnih izkustvih, spominih iz otroštva. Stanko Kristl na primer se še danes spominja svoje osnovne šole v Ljutomeru, kot visoke škatle iz katere je rad zbežal v gozd. To oseben spomin je kasneje vplival na to kako je sam zasnoval vrtec Mladi rod – enota Vetrnica za Bežigradom, ki je organskih oblik ter pavilijonsko, nizko zasnovan, z mislijo na male »plazilčke«, kot jih sam rad imenuje.