Jožica Curk: za dober rezultat je potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj

Jožica Curk, foto: Nika Curk

V času samostojne države je bilo zgrajenih in obnovljenih veliko kakovostnih vzgojno-izobraževalnih objektov. Med biroje, ki intenzivno ustvarjajo na tem področju, spada tudi Curk arhitektura. O načrtovanju šol in vrtcev smo se pogovarjali z Jožico Curk.

Curk arhitektura s svojimi projekti redno sodeluje na festivalu Odprte hiše Slovenije. Do sedaj ste na festivalu predstavljali predvsem projekte s področja vzgoje in izobraževanja. Kaj vam pri tovrstnih projektih predstavlja največji izziv? 

Načrtovanje vzgojno-izobraževalnih objektov je eno mojih najljubših. Ustvarjanje prostorov, ki omogočajo dobro delovno okolje, tudi za igro, je najpomembnejše izhodišče. Ti prostori so udobni, ker so dovolj svetli, topli in zračni ter dovolj prostorni, da posamezniku dovoljujejo tako umik kot socialne stike.

Otroci so občutljivi in kritični uporabniki, ki v šoli preživijo dobršen del svojega časa. Okolico dojemajo izkustveno – kako se v prostoru počutijo, kje so prijetni in odmaknjeni kotički za igro in posedanje s prijatelji, katero igralo je po nekaj letih še zanimivo… To je največji izziv pri načrtovanju vzgojno izobraževalnih objektov in zanj ni pravil.

Izobraževalne ustanove so prvi trajni stiki otroka z javno arhitekturo. Kako vplivajo na otroško zavedanje o prostoru? 

Vrtci in šole so za domom prostori, v katerih otroci preživijo veliko svojega časa. So večji, z več uporabniki, manj intimni in bolj glasni. Zato je pomembno, da zagotavljajo varnost in udobje v vseh obdobjih otrokovega odraščanja.

Gradbena in druga zakonodaja predpisuje minimalne tehnične pogoje, varnost in zdravje v objektih, kar zagotavlja dovolj osvetljene, tople in prezračevane prostore z ustrezno rešeno akustiko. A je to nujno udobje, ki ga zagotavljamo v vseh novozgrajenih stavbah. Energetska učinkovitost ter trajnost šol in vrtcev je potrebna tudi zaradi vzgojnega vidika.

Prizidek Osnovne šole Milana Šušteršiča, avtorji: Curk arhitektura, foto: Blaž Zupančič

Pogosto je slišati kritike, da pri nas projektirajo in predvsem gradijo šole po merilu najnižje cene. Kaj pravite na to? Se vam zdi, da se je situacija v Sloveniji z leti spremenila? Kje vidite priložnosti za izboljšanje? 

Izbira projektantov za nove šolske stavbe poteka praviloma na podlagi javnega natečaja, kjer je izbrana strokovno najboljša rešitev. Natečaj razpiše naročnik (na primer občina za osnovno šolo ali vrtec), pogosto v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor (ZAPS). Na ta način je v zadnjih letih prišlo do nekaterih odličnih načrtov in realizacij vrtcev in šol. 

Žal se danes kljub gradnji novih stanovanjskih sosesk, gradi malo novih osnovnih šol. Praviloma se obstoječe redno obnavljajo, reorganizirajo in dograjujejo. Prednost slovenskih šol je njihova gostota in dostopnost vsem otrokom. V zadnjih letih pa še posebej njihova trajnostna naravnanost. Izboljšave so vedno mogoče. Predlagala bi več prostora za druženje in manj frontalnega pouka.

Glede na to, da ste strokovnjaki na področju urejanja prostorov namenjenim mladim, nam lahko poveste, kakšna je razlika med opremljanjem vrtca in domače otroške sobe?

Bistvena razlika je v velikosti objekta in trpežnosti opreme, pogosto tudi v naročniku in njegovem zavedanju vrednosti arhitekta. Oprema vrtca je načrtovana za več različnih uporabnikov, zato mora biti zasnovana večnamensko. Imeti mora visoko didaktično vrednost in zagotavljati najvišjo stopnjo varnosti.

Domača otroška soba je manjša in nižja so tudi sredstva za opremo. Javni naročnik se praviloma bolj zaveda naše strokovnosti, zasebni naročnik pa ima pogosto v mislih že izdelano idealno sliko otroške sobe, ki se včasih ne sklada z dimenzijami razpoložljivega prostora. Vsem naštetim projektom pa je skupno, da je za dober rezultat potrebno veliko pogovora in izmenjave mnenj.

Za konec pa verjetno najbolj težko vprašanje, ki vam ga lahko zastavimo. Nam zaupate, kateri projekt vam je najljubši in zakaj? 

Imam nekaj ljubih projektov, a izbrala bi prizidek OŠ Kolezija. Najprej zato, ker je všeč otrokom, njihovim staršem, babicam, dedkom, tetam in stricem, učiteljem in tudi ostalemu osebju šole. Potem zato, ker so prostori zelo svetli, ker se odpirajo v notranji atrij in zunanje dvorišče. Ker smo šolsko avlo lahko opremili z volnenimi blazinami v obliki prodnikov in ker je na ravni strehi prizidka veliko otroško igrišče. Nenazadnje pa tudi zato, ker je bilo načrtovanje lepa izkušnja sodelovanja z vodstvom šole in zaposlenimi, pa tudi z avtorjem prvotne šole arhitektom Grego Košakom, ki je soglašal z našo intervencijo.

Prizidek k Osnovni šoli Kolezija, avtorji: Curk Arhitektura, foto: Arhiv avtorjev

“EDINO HIBRIDNA GRADNJA JE EKOLOŠKO VZDRŽNA” – Intervju z dr. Brunom Dujičem, direktorjem in vodjo razvoja v podjetju CBD d.o.o.

Dr. Bruno Dujič je leta 2001 doktoriral na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani s področja potresne odpornosti lesenih konstrukcij in je avtor mnogih znanstvenih in strokovnih člankov s področja lesene potresno odporne gradnje. Poleg tega si lasti več evropskih patentov na področju lesene gradnje.

Vključen je v več evropskih in mednarodnih raziskovalnih projektov, sodeluje in hkrati občasno predava na različnih evropskih fakultetah in raziskovalnih ustanovah. Leta 2006 se je podal v podjetništvo ter ustanovil svetovalno in projektivno podjetje CBD d.o.o., ki je specializirano za projektiranje sodobnih lesenih konstrukcij na potresnih območjih.

Za svoje delo je prejel številne nagrade. Leta 2017 je za tehnološki razvoj lesene križno lepljene rebraste plošče prejel Puhovo priznanje. Leta 2019 pa mu je Inženirska zbornica Slovenija v okviru Svetovnega gradbenega foruma – Odpornost stavb in infrastrukture, ki ga je Slovenija gostila v Ljubljani, podelila nagrado Jožefa Mraka za inovativnost pri graditvi objektov.

Z g. Dujičem smo se pogovarjali o prednostih in razvoju lesenih objektov.

Zakaj ste se specializirali prav za les kot nosilni material v gradbenih konstrukcijah?

Izobraževanje na gradbenih fakultetah je običajno usmerjeno v klasične gradbene materiale kot sta armirani beton in jeklo. Vsi ostali gradbeni materiali so nekako zapostavljeni. Zato je potrebno precej samoiniciative, če kot gradbeni inženirji in statiki želimo razširiti poznavanje ostalih konstrukcijskih materialov kot sta na primer les in steklo, ki se vedno bolj uveljavljata v sodobnem gradbeništvu. Predvsem velika vrzel znanja pri izračunljivosti potresne odpornosti lesenih objektov me je v času podiplomskega študija pritegnila, da sem se specializiral na področju potresne odpornosti različnih lesenih konstrukcijskih sistemov.

Potrebna osnovna znanja na tem področju sem črpal iz velikega nabora eksperimentalnih preiskav raznolikih stenskih sistemov lesene gradnje, ki smo jih preizkušali v okviru razvojno raziskovalnih projektov na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.

Poleg tega sem se v času dodiplomskega študija srečal v vsemi vrstami konstrukcijskih materialov. Pri izdelavi diplomske naloge z visokotrdnim betonom, pri magistrskem delu s konstruiranjem in izvedbo jeklene preizkuševalne naprave ter preizkušanjem strižne nosilnosti zidov. V okviru raziskovalnih projektov pa z ojačevanjem zidov z jeklenimi in karbonskimi lamelami, preiskavami kompozitnih materialov kot so steklena in karbonska vlakna v epoksidni matrici ter preiskavami konstrukcijskega stekla.

Glede na to, da sem se srečal z večino konstrukcijskih materialov, je bil ravno les tisti material, ki sem ga začutil in s katerim sem želil graditi svojo bodočnost.

Vidite povečane možnosti uporabe lesa v gradbeništvu zgolj iz vidika trajnostnega razvoja in trajnostnega gradbeništva oziroma bi gradili z lesom tudi brez pritiskov okoljske krize?

Motnja v okolju, ki jo ustvarimo z izgradnjo objekta je velika, še posebej, če je le ta betonska. Zavedati se moramo, da gradimo za največ dve generaciji, nato pa je potrebno konstrukcijo objekta prenoviti ali celo odstraniti. Tako masivna gradnja z mnogo vgrajenimi količinami betona povezanega v armaturo nikakor ni pravilen koncept gradnje. Kot inženirji moramo vedno predlagati optimalne konstrukcijske sisteme gradnje, ki bodo tudi okoljsko vzdržni.

Zato je edino hibridna gradnja z uporabo vseh razpoložljivih gradbenih materialov ekološko vzdržna, saj ima vsak od materialov svoje prednosti, ki jih moramo kot inženirji znati izkoristiti in na tak način povzročiti čim manjši okoljski vtis. Ne moremo biti tako sebični, da bomo z našim nespametnim ravnanjem povzročili našim otrokom in nadaljnjim rodovom nepopravljivo škodo v okolju. Vsako leto se namreč proizvede preko pet milijard ton cementa, s tem pa ima gradbeništvo daleč največji okoljski vtis. 

Katere so tiste najnovejše inovacije na področju lesenih konstrukcij v svetu?

Vsekakor je največja inovacija v sodobnem gradbeništvo križno lepljen (Xlam) lesen masiven ploskovni element, ki se uporablja za izvedbo sten in plošč pri izvedbi konstrukcije objekta. V Xlam konstrukcijskem sistemu se izvajajo objekti že preko 10 etaž, kjer so tudi jedra za dvigalo in stopnišče izdelana iz takšnega lesenega masivnega konstrukcijskega sistema. Proizvodna križno lepljenih ploskovnih elementov sicer eksponentno narašča, a kljub temu trenutno ne dosega potreb glede na projektirano stanje. 

Poleg uporabe klasičnih konstrukcijskih drevesnih vrst (smreka, jekla, bor) razvoj nakazuje tudi povečano uporabo drugih drevesnih vrst kot so na primer trde in hitro rastoče drevesne vrste. Poleg tega gre razvoj v smeri najrazličnejših tehnologij lepljenja hibridnih konstrukcijskih elementov in sistemov z mešanjem drevesnih vrst skupaj v povezavi z razvojem mehanskega spajanja. Dodatno je razvoj usmerjen v optimizacijo trenutnih tehnologij, saj bo v prihodnosti pomembno čim bolj zmanjšati porabo lesne surovine za doseganje boljših mehanskih in fizikalnih lastnosti gradbenih elementov.

Katere inovativne projekte v Sloveniji bi izpostavili na področju lesene gradnje?

V Sloveniji je bilo v zadnjem desetletju projektirano in izvedeno veliko objektov z leseno nosilno konstrukcijo. V večini izvedenih objektov lesene konstrukcije ne vidimo, saj je obdana z zaključnimi obložnimi materiali. Vsekakor pa kot uporabnik stavbe z leseno konstrukcijo občutimo bivanjsko ugodje, ki ga daje les v primerjavi s klasično zgrajenimi objekti.

V leseni gradnji je poleg velikega števila enostanovanjskih objektov bilo izvedenih tudi več vrtcev, športnih objektov, nekoliko manj pa šol in poslovnih objektov. Trend lesene gradnje se premika tudi v smeri večstanovanjske in večetažne gradnje, kjer so v zadnjem letu bili zgrajeni trije bloki s štirimi etažami.

V tem segmentu gradnje zaostajamo za razvitimi državami sveta, ki imajo v leseni gradnji že mnogo gradbenih dosežkov in presežkov. Kljub temu je potrebno biti pri zahtevnejši leseni gradnji previden, saj ustvarjamo in živimo v sistemu, kjer je še vedno najpomembnejša najnižja cena, četudi se ta v mnogih primerih zaradi slabih materialov, izvajalcev in napak izkaže kot najdražja.

Predvsem se s takšnimi odločitvami pri javnih razpisih izvedbe trajnostnih lesenih objektov ne izpostavljajo tisti, ki niso dovolj kompetentni, da sprejmejo drugačne odločitve in jih izbor najnižje cene trenutno ščiti pred odgovornostjo. Ravno v takšnih primerih bi jo morali sprejeti, saj bodo takšni projekti, glede na videno v slovenski gradbeni praksi, povzročili v prihodnosti neizmerne posledice pri nadaljnjem razvoju trajnostne lesene gradnje.

Če bi gradili idealno stavbo po vaših merilih, kakšna bi bila?

V primeru podkletenega objekta bi bila klet armiranobetonska, pritličje bi bilo zidano, medetažna plošča nad pritličjem bi bila lesena masivna iz križno lepljenih plošč, nadaljnje etaže pa ali v celoti v leseni masivni Xlam konstrukciji ali v kombinaciji lesene masivne in lesene skeletne gradnje. Vsekakor v ta nabor sodi tudi jeklo, kjer je ravno kombinacija jeklene in lesene gradnje optimalna za bolj odprto in varno konstrukcijsko zasnovo objekta.

V primeru, da objekt ne bi bil podkleten, bi bila moja izhodiščna želja, da se objekt izvede nad terenom na jeklenih polžastih pilotih, ki jih povezuje jeklena brana. Na njej pa se izvede v celoti lesena konstrukcija objekta. Pri tem je možno konstrukcijo izpostaviti kot interjer, nikakor pa ne kot eksterier. Saj je potrebno za trajnost lesene konstrukcije poskrbeti s pravilno izvedenimi zunanjimi izolacijskimi ovoji, kjer je najbolj pomemben vodoodbojni sloj oziroma fasada skupaj s streho in vsemi zaključki oziroma detajli. Če pa je fasada lesena, se zanjo izbere ustrezna drevesna vrsta z ustrezno impregnacijo oziroma termomodifikacijo, ki v primeru uporabe lesa na prostem omogoča daljšo življenjsko dobo.

PLEČNIKOVA NAGRADA 2019 – ZRCALO DOMAČI ARHITEKTURNI PRODUKCIJI

V ponedeljek, 14. aprila 2019, je v Narodni galeriji potekala 46. podelitev Plečnikovih odličij – najprestižnejših nagrad na področju arhitekture v Sloveniji. Med 30 prispelimi predlogi je strokovna žirija izbrala in podelila 1 Plečnikovo nagrado, 4 medalje ter 1 študentsko priznanje.

Zbrane je uvodoma nagovoril Andrej Hrausky, ki je poudaril, da je pokojni Edvard Ravnikar videl Plečnikova nagrado kot zrcalo produkciji ljubljanske šole za arhitekturo. Ta ideja je še posebej pomembna v letošnjem letu, ko ljubljanska univerza praznuje svojo 100. obletnico obstoja, saj se tiče nacionalne arhitekturne identitete.

Ne smemo pozabiti, da je že ob nastanku prve slovenske univerze obstajala Tehnična fakulteta, ki je vključevala oddelek za arhitekturo. Kasneje se je na pobudo Jožeta Plečnika, ki je vztrajno zagovarjal, da potrebujemo lastno šolo za arhitekturo, formirala ljubljanska šola za arhitekturo. Skozi vrata te šole je v svet vstopila večina slovenskih arhitektov, ki so ustvarili novo identiteto prostora (‘nov svet’) kot jo poznamo danes.

Po 100 letih nacionalne arhitekture je jasno, da je zrcalo še kako potrebno. Predvsem zaradi potrošniškega in kapitalističnega duha v današnjem času, v katerem arhitekti težko ustvarjamo ‘novi svet’, saj se moramo posvetiti ustvarjanju profita za investitorje. Seveda je profit pomemben, a je povsem enako pomemben kot so prostor, kultura, identiteta in okolje. Zato letošnji Plečnikovi nagrajenci odsevajo prav te vrline.

Strokovna žirija v sestavi Tomaž Krištof, u.d.i.a (predsednik žirije), mag. Janez Lajovic, u.d.i.a., Vesna Vozlič Košir, u.d.i.a., izr. prof. mag. Boštjan Vuga, u.d.i.a., grad. dip. (AA) ter Zaš Brezar, u.d.i.k.a. je podelila naslednja odličja.

Plečnikova nagrada:
Tehnološko središče ELES FAZA 1, Beričevo
Avtorji: Marko Studen, Boris Matić, Jernej Šipoš (Scapelab)

Plečnikova medalja za aktualno realizacijo:
Hiša Celovška 01 
Avtorja: Vanja Gregorc Vrhovec, Aleš Vrhovec (GregorcVrhovec arhitekti)

Plečnikova medalja za aktualno realizacijo:
Family Wellness Termalija
Avtorja: Dean Lah, Milan Tomac (Enota)

Plečnikova medalja za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture:
Tendence, celjska arhitektura in urbanizem 1955–1985 (pregledna razstava in katalog)
Avtorji: Adam Breznik, Timotej Jevšenak, Monika Vešligaj, Domen Ermenc, Pia Klančar

Plečnikova medalja za strokovno publicistiko:
Capsules: Typology of other architecture
Avtor: Peter Šenk

ter Študentsko priznanje:
Magistrska naloga »Najemniški hektar: nadgradnja obstoječe stanovanjske politike in idejna zasnova vrtnega mesta«
Avtor: David Groleger, mentorja: izr. prof. Mihael Dešman ter asist. Vlatka Ljubanović

Poleg nagrad je žirija podelila še 6 nominacij.

Nominacija za aktualno realizacijo:
Ureditev pokopališča v Šembijah
Avtor: Leon Belušič

Nominacija za aktualno realizacijo:
Vrtec Pedenjped, Enota Pedenjcarstvo
Avtorji: Maja Ivanič, Anja Planišček, Andraž Intihar, Urša Habič, Iztok Šušteršič, Nena Gabrovec, Damjan Černe, Andreja Zapušek Černe, Primož Fijavž

Nominacija za aktualno realizacijo:
Lesena hiša
Avtorja:  Tomaž Krušec, Lena Krušec (ARK Arhitektura Krušec)

Nominacija za Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture:
Svet vmes – Arhitekturno-raziskovalni projekt vmesnega šolskega prostora preko gradnje case studyjev
Avtorji: Svet vmes (Ana Kreč, Jure Hrovat, Ana Kosi in drugi)

Nominacija za Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko:
Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju
Avtor: Bogo Zupančič

ter nominacija za študentsko priznanje:
Magistrska naloga »Zasnova centra za bivanje in aktivnosti starostnikov«
Avtorica: Lea Korošec, mentorica: izr. prof. dr. Vesna Žegarac Leskovar ter somentorici: asist. dr. Vanja Skalicky, asist. Maja Žigart

Pri ocenjevanju prispelih del je žirija ugotovila, kako nujen je ogled arhitekture v živo, saj so ogledi objektov povsem premešali favorite. Ta ugotovitev je zelo pomembna za OHS, saj potrjuje poslanstvo vsakoletnega festivala OHS pri promociji odlične arhitekture med slovensko javnost. Ni pa to edini razmislek žirije, ki se je vezal na aktivnosti OHS.

Žirija je tudi razpravljala o razlikah med Plečnikovimi nagradami in nagradami ZAPS. Ker kriteriji glede prvih in drugih ne obstajajo, se je žirija odločila izdelati svoje. Sklenili so, da se nagrade ZAPS podeljujejo za najvišje strokovne dosežke članov, Plečnikova odličja pa za arhitekturne presežke na podlagi izvirnosti.

Ker bo 14. maja potekala prva podelitev nagrad OHS, je razmislek o razlikah med nagradami povsem na mestu. Še posebej zaradi dejstva, da vsako leto obstaja več nagrad, za katere pa ne moremo reči, da so zares relevantne. Če Plečnikova odličja in nagrade ZAPS zrcalijo kakovost dela stroke, je prihajajoča nagrada OHS povsem na drugem bregu, saj zrcali mnenje javnosti o produkciji slovenskih arhitektov.

Vsem Plečnikovim nagrajencem in nominirancem iskreno čestitamo in se že veselimo, da bomo v njihove objekte lahko vstopili na naslednjem festivalu OHS!

“S SVOJIM ZNANJEM DAJEMO IZDELKOM VISOKO DODANO VREDNOST” – Intervju z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear

Tekom letošnjega festivala OHS smo imeli priložnost, da nas po objektih poleg projektantov arhitekture popeljejo tudi nekateri projektanti osvetlitve. Medtem, ko arhitekti kot nekakšni »frontmeni« skupine načeloma dobijo največ pozornosti, ne smemo pozabiti, da je arhitektura, še posebej dobra, rezultat uigranega in ustvarjalnega (so)delovanja široke ekipe strokovnjakov – gradbenih, elektro in strojnih inženirjev, obrtnikov, nadzornikov ter drugih.

V tem pogledu je produkcija arhitekture zelo podobna produkciji filma – draga, počasna, dologtrajna, z množico bolj ali manj glavnih oziroma stranskih vlog. Arhitekt je morda režiser, a vsak dober režiser prizna, da je brez svojih sodelavcev precej izgubljen in nemočen. Le pri najmanjših in neodvisnih projektih lahko režiser upa, da bo sam hkrati obvladal kamero, zvok, produkcijo… in tudi uspešno zaključil projekt. A ne gre le za preprosto postavljanje kljukic na seznam opravil. Vsak profil, ki je vključen v projekt, prinese s sabo drug pogled, drugo znanje in izkušnje, odpira nova vrata in nove razmisleke.

Arhitekturo in film druži še ena skupna točka – pri obeh ima svetloba prav posebno mesto. Seveda si nobene vizualne umetnosti ni mogoče predstavljati povsem brez svetlobe, a kar film in arhitekturo loči od ostalih vej in polj je to, da edini ustvarjata svojo lastno svetlobo. Kipar in slikar praviloma nimata nikakršnega vpliva na to, kako bo njun izdelek v danem okolju osvetljen, kakšni bodo pogoji, itd. Arhitekt in režiser pa nimata le možnosti, temveč obvezo, da se v ustvarjalnem procesu aktivno ukvarjata z vprašanjem svetlobe. Režiserju pri tem stoji ob boku mojster luči – osvetljevalec, arhitektu pa – načeloma – načrtovalec svetlobe.

A arhitekti v resnici le poredko posegamo po uslugah načrtovalcev svetlobe. Del krivde za to gotovo nosijo (pre)nizka sredstva, ki se namenjajo za pripravo projektne dokumentacije. Delno gre tudi za preslabo informiranost in izobraženost arhitektov. O teh in sorodnih temah smo se pogovarjali z Matjažem Mavsarjem, direktorjem podjetja Arcadia Lightwear, kjer se ukvarjajo z oblikovanjem in načrtovanjem osvetlitve ter prodajo svetil. Podjetje se je skozi tri desetletja delovanja izkazalo kot najbolj inovativno in prodorno slovensko podjetje na svojem področju.

G. Mavsar, omenili ste, kako ne želite, da se vas izpostavlja preko vseh ali pred vsemi v Arcadiji. Niste tisti, ki je začel s tem podjetjem, ampak ste ga prevzeli od ustanovitelja. Podobno si predstavljate, da ga bo nekega dne prevzel tudi nekdo drug za vami.

Arcadia je predvsem nekakšen skupek, zaokrožena celota ljudi, specialistov – vsakega na svojem področju znotraj našega podjetja. Podjetje sestavljajo posamezni oddelki, vsak s svojimi strokovnjaki in s točno določenimi nalogami. Sklop projektive oz. načrtovanja je ločen od komerciale in tudi znotraj komericale sta dva sklopa, ki sta med sabo ločena – zelo tehnični in zelo dekorativni sklop.

Arhitekti poznajo Arcadio predvsem kot projektante in dobavitelje, del širše javnosti pa verjetno kot prestižen salon svetil. Kje se Arcadia vidi sama? Kakšna je njena vizija?

Arcadia se je v začetku na trgu res vzpostavila kot prodajalec in dobavitelj kakovostnih tujih znamk svetil. Kar jo je od vsega začetka izpostavljalo pa je bil močan poudarek na svetovanju, projektiranju, podpori – torej na znanju. In to je tisti del naše dejavnosti, ki ga aktivno razvijamo že ves ta čas. Prav ta del postaja vedno močnejši in vedno bolj pomemben.

Tisto, kar želimo mi, »nova Arcadia«, povedati oz. predstaviti, je to, da danes ni več pomembno, da si zastopnik ali distributer svetovnih znamk kot so Flos, Artemide, itd. To je nekaj, kar je bilo včasih lepo slišati in dobro imeti, ker so ljudje mogoče malo drugače, z drugačnimi očmi, gledali na celotno zgodbo osvetlitve. A o tem malo kasneje.

Kar smo mi spremenili je predvsem to, da smo hoteli svetilom/prodaji svetil podeliti visoko dodano vrednost. To ne pomeni, da mi prodajamo luči samih po sebi, ampak, da (na žalost, ker smo v to prisiljeni) prodajamo svoj znanje preko produktov. Zato ker sam poklic oblikovalca svetlobe ali lighting designerja v Sloveniji, pa tudi širše, ni cenjen. Tudi arhitekti imate zelo podobne težave.

Zaradi tega smo prisiljeni oblikovanje svetlobe peljati skozi komercialno prodajo svetil. Mislim pa, da je glavna prednost Arcadie danes to, da izdelku da visoko dodano vrednost s svojim znanjem, recimo temu inženirskim pristopom ali pa z načinom dela, ki smo ga razvili čez ves ta čas.

In če se zdaj vrnem na že omenjeno temo, zakaj kupci danes z drugačnimi očmi gledajo na osvetlitev … Razlog je predvsem to, in pri tem si upam reči, da je bila to deloma zasluga Arcadie ter jasno pomoči arhitektov, da nam je v teh 30 letih uspelo predstaviti svetlobo kot tako na drugačen način, na način kot ji pripada. Svetloba – umetna svetloba – ni več nujno zlo z eno stropno svetilko na sredini vsakega prostora. Postala je del arhitekture in del življenja. Ljudje so se naučili gledati umetno svetlobo skozi oči naravne svetlobe.

Vsem se zdi normalno, da podnevi obstaja v prostoru neka dinamika svetlobe, igra senc s pomočjo sonca ali pa tudi brez. Zvečer pa so bili ljudje včasih zadovoljni s tem, da so prižgali žarnico. Zdaj pričakujejo neko drugačno, boljše razpoloženje. To je naša vizija tudi za naprej – še okrepit to zgodbo, še povečati dodano vrednost, naprej razvijati naše znanje in našo ekipo …

V prihodnosti ne bomo več trgovec s svetili, ampak samo še projektivno podjetje. To JE prihodnost. V to nas bodo, če ne drugega, slej kot prej prisilile tudi razmere na trgu. Internetna prodaja se bo še povečala in tu bomo imeli vedno manj prostora kot preprost trgovinski kanal za plasiranje oblikovalskih izdelkov.

Arcadia bo letos praznovala 30-letnico. V tem času ste realizirali veliko število zelo zahtevnih projektov in sodelovali z najbolj uglednimi slovenskimi arhitekturnimi biroji. O tem, zakaj drugi poiščejo vas, smo že. Kaj pa VI iščete v arhitektu? Oziroma česa si želite od soprojektanta/naročnika, kaj je po vaših izkušnjah pomembno?

Predvsem razumevanje, da je umetna svetloba ravno tako pomembna kot naravna. Opažam, da je pri arhitektih zavedanje o pomenu naravne svetlobe pri arhitekturnem projektu na zelo visokem nivoju. Pozabijo pa upoštevat tisti drugi del dneva – temo. Zavedanje, da z načrtovanjem umetne svetlobe pridobijo na arhitekturnem projektu smo vsaj pri nekaterih uspeli razviti, tako da tega ne pogrešamo več. Določeni arhitekti zdaj sami poiščejo našo pomoč. Naš cilj pa je, da je takšnih primerov vedno več – da so v izhodišču takšni vsi.

Trenutno se izobraževanju arhitektov o oblikovanju in načrtovanju svetlobe pri nas ne posveča veliko pozornosti. Kolikor mi je znano na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo to ni del obveznega kurikuluma, obstaja pa izbirni predmet. Kako to? Zakaj mislite da je prišlo do tega pomanjkanja? Arhitekti se tukaj težko izmaknemo odgovornosti, saj je že Le Corbusier definiral arhitekturo kot veličastno igro volumnov v svetlobi …

Dodaten neprijeten podatek je to, da je celo na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko razsvetljava izbirni predmet. Tako, da se tisti, ki si tega izrecno želi, tej temi lahko posveti v zelo omejenem obsegu, saj, če se ne motim, poteka predmet le en semester. Ob tem je treba omeniti, da je le malo komu že v času študija dano zavedanje o tem, kaj svetloba je in kaj pomeni …

V nasprotju z izobraževalno prakso pa povpraševanje po kadru obstaja. Vsi iz naše stroke iščejo kader, a izobraževanj zanj ni. Mi svoje kadre izobražujemo sami, saj k nam večina pride brez specifičnega znanja. Pridobijo ga tukaj, na delu. Alternative pa za zdaj ni. V resnici je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo problem v tem, da se umetna svetloba večinoma še vedno pojmuje kot nujno zlo. Med drugim je osveščanje arhitektov tudi del naše vizije, celo naša dolžnost in naš cilj v današnjem času.

Arhitekte obravnavamo kot naše glavne odjemalce in jih senzibiliziramo za to, da je umetna svetloba prav tako del arhitekture. Osveščamo, da umetno svetlobo v določenem segmentu nekdo obvlada bolj kot arhitekt. Torej, da na trgu obstaja nekdo, ki je za ta segment arhitekturnega projekta idealen sogovornik in sodelavec. Včasih nam to uspeva malo bolj, včasih malo manj. Je pa v zadnjem času razveseljivo, da je razumevanje na višjem nivoju kot je bilo včasih.

Poudarek dajemo tudi temu, da poskušamo vsako leto za posamezne seminarje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo prirediti predavanja v naših poslovnih prostorih. Trudimo se, da bi preko razstav kot je na primer Arhitektura Inventura nagovorili projektante, ki še nimajo tega zavedanja in jih povabili, da se z nami seznanijo na projektu. Saj lahko arhitekt s tem, da sodeluje s strokovnjakom za umetno svetlobo, še izboljša kakovost svojega projekta.

Opažate, da vsaj pri arhitektih obstaja pozitiven trend pri zavedanju o umetni osvetlitvi. Ali opažate, da se to dogaja tudi širše? Naprimer pri osvetlitvi javnega prostora, ki je tudi en velik segment, a je samo delno vezan na arhitekte. V tem primeru so odločevalci naprimer občine, ki lahko osvetlitev naročijo izven celovite prostorske zasnove.

No, s to trditvijo se ne strinjam povsem. Arhitekti so vseeno tisti, ki celovito oblikujejo prostor. Preko njih poteka tudi izobraževanje javnosti o prostoru. Me pa veseli, da gre v zadnjih letih ali desteletjih zgodba v pravo smer in da se tudi vedno več raznih investitorjev zaveda, da je pomemben segment v arhitekturi tudi umetna svetloba. Na ta način je tudi prišlo do zakona o svetlobnem onesnaževanju.

V Sloveniji imamo enega izmed najbolj restriktivnih zakonov na tem področju na svetu. Bili smo tudi med prvimi, ki smo ga sprejeli. Če se o tem takrat ne bi govorilo, tudi širša javnost danes ne bi razumela, da je to tema, o kateri je treba govoriti. Prav tako javnost ne bi vedela, da obstajajo strokovnjaki, ki znajo izračunati in opisati vplive na okolje ter jih prilagoditi zahtevam tako, da so še vedno sprejemljivi ter v korist vseh.

5 ZLATIH PRAVIL ZA NAČRTOVANJE SVETLOBE V MANSARDAH

Načrtujete naravno osvetlitev v svoji mansardi? Upoštevajte naslednjih 5 pravil in zagotovo boste uživali v svetlih in prijetnih podstrešnih prostorih.

1. Pravilo 100-200

Višina vgradnje strešnega okna naj bo med 90 in 110 cm na spodnjem robu in med 190 in 210 cm na zgornjem robu. Če poenostavimo, pridemo do povprečne spodnje višine 100 cm in zgornje 200 cm. 

2. Pravilo 5 : 1

Okenska površina naj dosega vsaj petino tlorisne površine, kar pomeni, da je za prostor z 9 kv. metri potrebno načrtovati okno s površino vsaj 1,8 kv. metra. Razmerje tloris sobe – velikost okna je torej 5 proti 1. 

3. Pravilo minus 50

Steklene površine do 50 cm od tal ne osvetljujejo globine prostora, zato se denimo balkonska vrata do te višine ne štejejo v petino, omenjeno v prejšnjem pravilu. Svetlobnim površinam v tem primeru odštejemo spodnjih 50 cm. 

4. Pravilo S = 3; J = 2 

Zgornje pravilo je morda malce nejasno, a naj pojasnimo: severna stran neba je osojna stran, do katere seže manj sončnih žarkov do južne strani. Zato za severni del strehe priporočamo 3-slojno zasteklitev oken, medtem ko je južna stran toplejša in je zato tu bolj smiselna 2-slojna zasteklitev.  

5. Pravilo 3 x 3

Gre za pravilo, ki ni neposredno povezano z načrtovanjem svetlobe, a je za kakovost bivanja v mansardah vitalnega pomena. Zračenje trikrat dnevno po tri minute je navada, na katero se bo treba privaditi, če ne bomo hoteli imeti sitnosti s plesnijo.

Sodobna gradnja in umetni materiali so namreč spremenili naše bivalno okolje in tako je prednost (odlično tesnjenje) lahko hkrati tudi slabost. A kot rečeno: s preprostim 3×3 min prepiha rešimo tudi to težavo.

ZAKAJ OVITI STAVBO V VLAKNOCEMENT?

Vlaknocement je kompoziten gradbeni material, ki ga največkrat najdemo v obliki raznih plošč na fasadah in strehah stavb. Uporablja se tako pri novogradnjah kot prenovah objektov. Med njegove prednosti spadajo trdnost, nizka teža ter izjemna svoboda pri oblikovanju.

URI Soča; avtorji: DANS arhitekti; foto: Miran Kambič

Vlaknocementne plošče najdemo v različnih formatih, oblikah in barvah, ki se med seboj odlično kombinirajo. S tem omogočajo še tako edinstvene rešitve, ki jih snujejo arhitekti ali pa si jih želijo investitorji. Zaradi ugodnih lastnosti materiala zadovoljijo plošče še tako visoke gradbene in arhitekturne zahteve. Obenem prispevajo h kakovostnemu bivanju ter navdušujejo s sodobnim izgledom. Nenazadnje pa so plošče primerne tudi za energijsko varčne objekte.

Vlaknocementne plošče za streho in fasado iz podjetja Eternit Slovenija d.o.o. zagotavljajo:

  • Učinkovito zaščito nasilne konstrukcije,
  • konstantno kroženje zraka v zračni plasti fasade,
  • prijetno bivalno počutje,
  • naraven in sodoben videz stavb,
  • varnost pred nastankom kondenza v notranjih slojih zunanjih sten ter
  • kreativne možnosti uporabe (prehod iz strehe na fasado, dodatno obdelane plošče s perforacijami ali 3D ornamenti, integracija elementov za senčenje …)

Vlaknocementne plošče so uporabljene tudi na fasadi Univerzitetnega rehabilitacijskega centra (URI) Soča v Ljubljani, ki je prejel nominacijo za nagrado Piranesi. Osnovna fasada na objektu je iz belih ravnih vlaknocementnih plošč, ki obdajajo velike horizontalne okenske površine. Celotno kompozicijo pa popestri ritem vertikalnih barvnih poudarkov iz rumenih valovitih plošč.

URI Soča; avtorji: DANS arhitekti; foto: Miran Kambič

URI Soča si lahko ogledate v sklopu 10. festivala OHS. Svoj termin si rezervirajte na tej povezavi.

PRVA NOVOGRADNJA V SLOVENIJI S PLATINASTIM CERTIFIKATOM DGNB

Knauf Insultion Experience Center; avtorji: Protim Ržišnik Perc; foto: Miran Kambič

Od lanskega leta se v Škofji Loki nahaja najsodobnejši izobraževalno-demonstracijski center za trajnostno gradnjo Knauf Insulation Experience Center (KIEXC). Stavba je učni primer celostne trajnostne gradnje na evropski ravni, saj je certificirana po nemškem standardu za trajnostno gradnjo DGNB.

KIEXC, ki je zasnovan kot “show room”, se razprostira na 832 kvadratnih metrih površine in je primarno namenjen predstavitvi ter informiranju izvajalcev in kupcev o najsodobnejših konceptih trajnostne gradnje, učinkovitih izolacijskih rešitvah, zelenih strehah ter drugih trajnostno gradbeno izolacijskih rešitvah. Na voljo pa je tudi za različne dogodke s področja trajnostnega razvoja in kakovosti bivanja.

V centru so predstavljene izolacijske in zelene rešitve podjetja Knauf insulation ter njihovih partnerjev. Omogočene so praktične demonstracije ter sodobni načini izobraževanja z uporabo digitalnih in virtualnih orodij. Poleg tega potekajo v centru energetska svetovanja ter aktivnosti za ozaveščanje javnosti o pomenu trajnostne gradnje.

Konceptualno se center deli na tri izkušnje. V pritličju se nahaja “Demonstracijska izkušnja”, kjer je prikaz gradbeno-izolacijskih rešitev in možnosti njihove vgradnje. V prvem nadstropju najdemo “Izobraževalno izkušnjo” s  predavalnicami in dvoranimi s kapaciteto od 30 do 120 udeležencev. Na strehi objekta pa se nahaja “Zelena izkušnja”, kjer si lahko ogledamo zeleno streho in druge zelene rešitve podjetja Knauf Insulation.

Že pri sami zasnovi in projektiranju objekta je bil poudarek na demonstracijskem vidiku sistemov koncerna Knauf. Zaradi tega je zunanji ovoj stavbe sestavljen iz 6 različnih izvedb fasade in 2 različnih izvedb ravne strehe. Pri predelnih stenah in spuščenih stropih so bile uporabljene rešitve podjetij Knauf, Knauf Insulation ter Knauf AMF.

Sistem certificiranja DGNB temelji na konceptu celostne trajnosti z enakim poudarkom na okolju, ljudeh in ekonomski upravičenosti, ki je nadalje povezana s tehnično in procesno kakovostjo ter kakovostjo lokacije. Uporablja se po vsem svetu in velja za najnaprednejšo trajnostno shemo in orodje za zagotavljanje trajnostnih stavb.

Pri določanju kakovosti stavbe, se DGNB certifikat navezuje na 6 glavnih faktorjev: Kakovost (mikro) lokacije oz. gradbene parcele z bližnjo okolico, tehnična kakovost stavbe, procesna kakovost postopka načrtovanja in izgradnje stavbe, okoljska kakovost (izbor primernih gradbenih materialov in pravilna vgradnja le-teh ter vpliv stavbe skozi celotno življensko dobo), družbeno-kulturna in funkcionalna kakovost (kakovost in primernost notranjih prostorov za uporabnike) ter ekonomska kakovost (ocena stroškov izgradnje, vzdrževanja ter poraba energentov v celotni življenski dobi).

Točkovnik DGNB certifikata za KIEXC

Poleg platinastega certifikata DGNB je KIEXC pilotni projekt Evropske komisije za smernice trajnostne gradnje Level(s) in prvi slovenski objekt s certifikatom Aktivna hiša (Active House). Ta certifikat si je center prislužil zaradi uporabe obnovljivih virov energije ter s skrbnim izborom gradbenih materialov.

Knauf Insulation Experience Center si lahko ogledate v okviru 10. festivala Odprte hiše Slovenije. Svoj termin si rezervirajte na sledeči spletni strani.

O ŠIRITVI TOVARNE TEM ČATEŽ – Intervju z izvršnim direktorjem, Andrejem Bajukom

Širitev tovarne TEM Čatež; avtorji: Jereb in Budja arhitekti; foto: Blaž Budja

Projekt širitev tovarne TEM Čatež je leta 2018 dobil prestižno nagrado Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) Zlati svinčnik za odlično izvedbo. O tem, kako je do sodelovanja z avtorji prišlo in kaj o širitvi menijo zaposleni smo s pogovarjali z izvršnim direktorjem TEM Čatež Andrejem Bajukom

Kaj je pretehtalo pri odločitvi za arhitekturno rešitev biroja Jereb in Budja? Ste sodelovali pri planiranju in, ali so arhitekti bili pripravljeni poslušati vaše želje? 

Pripravili smo manjši, neformalni natečaj, h kateremu smo povabili različne biroje, saj smo želeli pridobiti več kreativnih idej. Podrobno smo jih preučili in se nato na podlagi tehtnega razmisleka znotraj ekipe sodelavcev odločili za arhitekturno rešitev Jereb in Budje.

Kako je potekalo sodelovanje? 

Za našo zmerno rast smo najprej potrebovali nove skladiščne površine, pisarne, razstavišče in večjo proizvodnjo. Pred nami sta bila glavna izziva: kako umestiti dodaten industrijski objekt v dolenjsko vasico, da poseg v prostor ne bo pregrob, in kako se bodo lahko izkoristile razpoložljive zazidljive površine še v prihodnje.

Vse to so načrtovalci iz biroja Jereb in Budja z Blažem na čelu najprej dobro razumeli in nato predlagali rešitev, ki je nato nismo več bistveno spreminjali. Rešitev je bila enostavno takšna, da nas je takoj prepričala.

Sodelovanje je potekalo sproščeno, gladko in brez zapletov. Veliko smo se pogovarjali in sledili cilju, da se je za odličen izdelek vredno potruditi po svojih najboljših močeh. Zato je tudi končni izdelek po našem mnenju takšen, da izstopa iz povprečja, saj tudi mi že dolgo nočemo biti povprečni v tem, kar počnemo. In to je opazila tudi strokovna javnost.

Kako so se na novo pridobitev odzvali zaposleni – je zaznati kaj dodatnega elana, ponosa med zaposlenim? 

V našem podjetju TEM Čatež si želimo čim boljših medosebnih odnosov, saj se praktično vsi med seboj poznamo. Zato nam je bilo pomembno, da se bodo naši zaposleni dobro počutili v novih prostorih, kar se zagotovo najbolj pokaže v nadpovprečnih poslovnih dosežkih.

Zdi se mi, da naše novo delovno okolje dokazuje, da lahko tudi tovarna stikal in vtičnic postane prijeten ambient in lahko rečem, da smo vsi zaposleni ponosni na novo pridobitev. Sedaj še z večjim veseljem povabimo poslovne partnerje, kupce, arhitekte…

Po navadi so obiskovalci prav tako navdušeni nad moderno stavbo, izčiščenimi linijami, sodobnostjo… In vse to nam daje še dodatno energijo in motivacijo za nadaljnje poslovne izzive.

Kako zaposleni in domačini gledajo na to, da je prizidek prejel najvišje arhitekturno priznanje v Sloveniji? 

Vsi skupaj, tako zaposleni kot lokalna skupnost, v katero smo zelo vpeti, smo  zelo ponosni na prejeto priznanje. To samo še potrjuje pravilnost naše odločitve za sodelovanje z Jereb in Budja arhitekti.

Veseli nas, da je nova, povečana tovarna tako dobro in subtilno umeščena v okolje, da se praktično zlije z njim, obenem pa je zaradi svoje forme in posameznih detajlov primer premišljene in moderne arhitekture, ki je narejena po meri človeka.

Širitev tovarne TEM Čatež si lahko ogledate v sklopu 10. festivala Odprtih hiš Slovenija. Svoj ogled si rezervirajte na tej povezavi.

5 UKREPOV ZA BOLJŠE UČENJE – Kaj lahko starši naredimo za boljši učni uspeh svojega otroka?

Približujemo se koncu šolskega leta in čeprav se zdi, da je učni uspeh izključno odgovornost naših otrok, ni povsem tako. Raziskava Healthy Homes Barometer 2016 je namreč pokazala, da lahko nekatere zunanje okoliščine za kar 15 odstotkov izboljšajo sposobnost učenja naših šolarjev, dijakov in študentov.

Zaradi tega predstavljamo pet dejavnikov, ki bi jim vsak skrben starš moral posvetiti več pozornosti, če želi v otrokovem spričevalu videti boljše ocene. Napotki veljajo za vse vrste domov, še posebno pa jih izpostavljamo v primeru mansardnih stanovanj, kjer se srečujemo z večjim številom arhitekturnih omejitev in se jim je zato treba še toliko bolj posvetiti.  

1. Pred učenjem prezračite 

Ali ste vedeli, da odrasel človek v enem dnevu naredi kar 22.000 vdihov in izdihov? Otroci jih ob vsej svoji aktivnosti naredijo še precej več. Raziskave so pokazale, da pomanjkanje svežega zraka zmanjšuje zmožnosti za učenje, zato bi morali otroško sobo redno prezračevati.

Poleg jutranjega zračenja, ko je potrebno iz sobe izpustiti čez noč izdihan zrak, je koristno sobo prezračiti pred začetkom učenja in pred spanjem. Pravilo, ki si ga zlahka zapomnijo tudi prvošolčki se glasi: 3-krat na dan po 3 minute prepiha.

Jesenska megla ali nizke temperature pozimi niso ovira. Toplotne izgube med kratkotrajnim zračenjem niso omembe vredne, stopnja vlage v hladnem zraku pa je zelo majhna.

2. Zagotovite jim dnevno svetlobo

Po raziskavi HHB 2016 kar 76 odstotkov Evropejcev prižge luč zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe v prostorih tudi v času, ko zunaj sije sonce. Umetna svetloba negativno vpliva na učne sposobnosti in na splošno počutje, zato je zagotavljanje sončne svetlobe v otroških in mladinskih sobah zelo pomembna.

Kadar se v mansardnih stanovanjih odločamo med frčado in strešnim oknom, je treba vedeti, da je pri enako veliki stekleni površini osvetlitev v primeru strešnega okna vsaj za 30 odstotkov boljša, saj je strešno okno že po svoji legi usmerjeno k izvoru svetlobe.

V mansardnem stanovanju širino oken praviloma določa razdalja med špirovci, vendar ni treba, da se omejujemo s tem. V podjetju VELUX še posebej pri otroških sobah svetujejo uporabo menjalnika, s katerim se prilagodi širina med špirovci, tako da lahko združimo več oken in s tem povečamo dotok sončne svetlobe. 

3. Poskrbite za kakovostne spalne pogoje  

Po podatkih raziskave Healthy Homes Barometer 2016 se doseganje dobrega počutja in zdravja poveča za kar 50 odstotkov, če v bivalnih prostorih zagotovimo dobre pogoje za spanje. Spanje je tesno povezano tudi z učinkovitostjo učenja. Vsi vemo, kako nujno potrebujejo spanec osnovnošolci, pogosto pa pozabimo, da je kakovosten počitek izjemnega pomena tudi za najstnike in študente. Kako jim torej pri tem lahko pomagamo starši?

Poleg prezračevanja pred spanjem, ki smo ga že omenili, je naslednji pomemben faktor tudi ustrezna zatemnitev. Podjetje VELUX za mansardna okna omogoča popolno zatemnitev z zunanjimi roletami ali z notranjimi senčili. Senčilo siesta popolnoma zatemni prostor tudi v najmočnejšem soncu. Oba izdelka je mogoče upravljati z električnim pogonom.

4. Odpravite prekomerno vlažnost  

Vlaga in plesen v stanovanjih sta pogosto razlog za slabo počutje. Tudi mansardna stanovanja niso izvzeta. Plesni povzročajo alergijske reakcije, težave z dihali, glavobol, vnetja sluznice … Spore potujejo po zraku, kar je še posebej škodljivo za otroke, ki med učenjem veliko časa preživijo v svoji sobi. Plesen in vlago v podstrešnih stanovanjih preprečujemo z intenzivnim prezračevanjem, medtem ko lahko za sprotno zračenje poskrbimo s prezračevalno loputo. Loputa na strešnih oknih VELUX omogoča dotok svežega zraka tudi takrat, ko so okna vodotesno zaprta, poseben filter pa preprečuje vstop mrčesu.

Ponekod v mansardnih stanovanjih nimamo neposrednega dostopa do strešnih oken, zato je v tem primeru okna smiselno opremiti z elektriko. Elektrifikacija omogoča odpiranje in zapiranje strešnih oken z daljinskim upravljalnikom, obenem pa lahko prezračevanje tudi v naprej sprogramiramo. Tako nam ni treba skrbeti, ali se bodo otroci spomnili na prezračevanje ali ne. Tudi dež ni težava, saj senzor zazna kapljice in okno samodejno zapre.

5. Zagotovite ustrezno temperaturo

Kar 37 odstotkov Evropejcev po podatkih raziskave raje prihrani pri stroških za ogrevanje, kot da bi zadostno ogrevali stanovanje. Če hočemo dobre ocene v spričevalu, torej ni dobro varčevati pri stroških za ogrevanje. Najprimernejša temperatura za učenje naj bo okoli 20 do 22 stopinj Celzija, nekaterim ustreza celo kaka stopinja manj. Najboljšo temperaturo za delo mora sicer vsak posameznik odkriti sam, starši pa lahko svojim šolarjem in dijakom pomagamo z ustreznimi senčili, ki poleg dotoka svetlobe regulirajo tudi toploto.

Omenili smo že rolete, ki poleti odbijajo prekomerno vročino tudi do 90-odstotno, pozimi pa ohranjajo toploto znotraj in preprečujejo vdor mraza. Pri podjetju Velux za otroške in študijske sobe priporočajo še zunanje mrežasto senčilo, zelo učinkovito zaščito, ki odbije tudi do 73 odstotkv sončne vročine. Energijsko učinkovito je tudi termo plise senčilo, ki izboljša izolativnost kar za četrtino, obenem pa prostor še zatemni.

Zdaj, ko smo poskrbeli za vse zunanje dejavnike, pa je treba za dober učni uspeh natrenirati samo še najpomembnejši organ otrokovega telesa. Po prepričanju mnogih to niso možgani, ampak … zadnjica.  

5 LASTNOSTI MANSARDE, KI JIH LAHKO OBRNEMO SEBI V PRID

Mansardna stanovanja imajo nekaj, kar jim daje poseben čar. Zanimivo je, da prav njihova specifična prostorska zasnova v ljudeh zbuja kreativnost, zaradi katere nastajajo najbolj domiselne bivanjske rešitve.

Z nekaj načrtovanja in malo iznajdljivosti se mansardno stanovanje hitro spremeni v svetli in prostorni raj pod nebom. Preverite, katere so tiste lastnosti mansarde, ki jih je  dobro upoštevati, da bo prostor kar najbolje izkoriščen, bivanje pa prijetno in zdravo.

1. Izkoristimo volumen 

Prostor pod streho ima praviloma velik volumen, kar je kot nalašč za ustvarjanje večjih in odprtih ambientov. Kadar je osrednji bivalni del odprt vse do slemena, deluje bolj zračno in bolj lahkotno.

V primerjavi z enako velikim prostorom, kjer so stropi na standardni višini 2,60 metra, imamo v odprti mansardi občutek večje prostornosti in se v njej počutimo bolje. Pogosto lahko volumen pod poševnino strehe še dodatno izkoristimo in v njej uredimo galerijo za delovni, bralni ali igralni kotiček. 

2. Zajemimo svetlobo z veliko žlico 

Prednost mansardnih stanovanj je, da lahko s strešnimi okni, nameščenimi pod kotom, zajamemo za okoli 30 odstotkov več svetlobe kot z vertikalnimi fasadnimi okni. Obenem imamo pri načrtovanju položaja oken precej svobode, saj je za lovljenje svetlobe na voljo celotna streha, vse do slemena. Če je pri tem kak dvomljivec pomislil na nepraktičnost oken izven dosega, je tu rešitev: električno odpiranje oken.

O naložbi v elektrifikacijo oken je vedno modro razmišljati, še posebej pa je smiselna tedaj, kadar načrtujemo ožji in globlji mansardni prostor. Z dodatnim oknom visoko proti slemenu bomo pridobili bistveno boljšo kakovost bivanja, obenem pa lahko z odpiranjem zgornjega in spodnjega okna učinkovito poskrbimo za dovajanje svežega zraka v prostor. 

3. Vidna strešna konstrukcija 

Dom je kraj vsega, kar nam je lepo in kar v nas zbuja prijetne občutke. Vidna strešna konstrukcija je vizualni element, ki naredi mansardo še posebej zanimivo. Morda tudi zato, ker je les naraven material, ki nas spominja na drevesa – in bivališča v drevesnih krošnjah.

4. Stebri kot popestritev 

Nosilne stebre v mansardnih stanovanjih lahko uporabimo kot gradnike, med katere vpnemo pregradne zidove, lahko pa iz stebrov naredimo ambientalno popestritev. Lahko so nosilci za knjižni regal, rože ali slike, lahko nanje vpnemo mizico ali jih z (zložljivimi) telovadnimi orodji spremenimo celo v fitnes otočke.  

5. Izkoristimo nizek parapet 

Skorajda ni stanovanja, kjer bi bilo shranjevalnih prostorov preveč. Zimska oblačila, odeje, potovalke, posteljnina, stare slike in spominki, od katerih se ne moremo ločiti … Vse to so manjše ali večje drobnarije, ki jih je treba nekam pospraviti. V ta namen lahko izkoristimo prostor pod nizkim parapetom, ob katerega umestimo shranjevalne police in zaprte omarice. Tudi v kuhinjah, v katerih lahko ustvarimo nekoliko globlji delovni pult, bodo omarice za shranjevanje posod več kot dobrodošle.   

ANA KREČ IN JURE HROVAT (SVET VMES): UČILNICA, KOT PRIMARNA ENOTA ZA NAČRTOVANJE ŠOL POČASI IZGUBLJA SVOJ PRIMAT. TA MISELNI PREMIK PA SE NA NIVOJU ZAKONODAJE ODVIJA ZELO POČASI

Svet vmes, Ana Kreč in Jure Hrovat; foto: Matevž Paternoster

Pri načrtovanju izobraževalnih ustanov se pretežno še vedno opiramo na 40 let stara navodila, ki so zapovedovala princip ‘ex-cathedra’. O sodobnih in holističnih pristopih načrtovanja šol ter o togi prostorski zakonodaji, ki ne dovoljuje eksperimentiranja, smo se pogovarjali z Ano Kreč in Juretom Hrovatom iz biroja Svet vmes.

Letos bomo v sklopu festivala Odprte hiše Slovenije javnosti pokazali dva vaša najnovejša projekta. Vsi trije so povezani z mladimi oziroma izobraževalnimi prostori in to z ‘vmesnimi prostori’, kot so šolski hodniki, avle, atriji oziroma dvorišča, itd. Zakaj fokus na ta svet vmes – medprostori? Od kod navdušenje za te prostore?

Široko zastavljeno vprašanje… Vmesni prostor, t. i. ‘in-between’ je v arhitekturi že star koncept. Skoval ga je nizozemski arhitekt, strukturalist Aldo Van Eyck ter ga predstavil na konferenci v Otterlo-ju na Nizozemskem leta 1959 (poznani kot zadnji CIAM konferenci). Tam je govoril o »arhitekturi kot pragu«, ki naj bi vzpostavil »vmesno realnost« in tako »spoprijateljil« dve konfliktni si polarnosti. Torej javno-zasebno, temno-svetlo, interier-eksterier, formalno-neformalno…

S takšnim načinom razmišljanja se je postavil proti takratni izredno funckcionalistični drži arhitektov, ki so po njegovem mnenju ustvarjali tanke in ostre ločnice, oz. sam jih je imenoval kar »giljotine«, med eno in drugo realnostjo. Kritika se je predvsem nanašala na »CIAM-ski« nehumani urbanizem. Arhitektura naj bi po njegovem omogočila srečanje dveh fenomenov in ustvarjala okolje za »prekrasno človeško gesto«, kot je na primer prihajanje in odhajanje domov, ki po njegovem ostaja nespremenjejo skozi stoletja.

Najino osebno navdušenje nad vmesnimi prostori v arhitekturi izhaja še iz študentskih let, saj smo se na seminarju »Arhitektura mesta«, prof. Koželja in takratnega asistenta, danes izr. prof. Tadeja Glažarja, že od samega začetka največ ukvarjali prav z vmesnimi urbanimi prostori ter s tipologijami vseh oblik in meril v odnosu do človeka in obstoječega konteksta.

Pri tem smo konstanto prevpraševali odnos grajeno-prazno, črno-belo, formalno-neformalno, zasebno-javno in predvsem stremeli k ustvarjanju vmesnih, hibridnih in »shared« okolij, naj si bo to v prometni infrastrukturi, v načinu bivanja, dela, ustvarjanja, učenja, itd. Dodatno je takratni asist. Glažar na nas študente prenesel ogromno idej in vplivov iz študija na The Berlage Institute, katerega prvi dekan je bil prav Herman Hertzberger (Van Eyckov učenec in kasneje sodelavec), katerega ideje smo na naši fakulteti ogromno preigravali.

Meniva, da sva kasneje, s študijem na Danskem in v Belgiji, vse te ideje in vrednote samo še dodatno poglobila, predvsem z opazovanjem tipologij »vsakdanjih arhitektur«, ki so bile izredno inovativno in humano zasnovane in kot take »prelomne« v arhitekturni stroki, saj so na novo začrtale ideje o šoli, bivanju, delu in prostem času. Vse to, poleg drugih izkušenj, počasi nalagaš v svojo lastno »banko spomina« iz katere kasneje črpaš in ustvarjaš.

Po vrnitvi domov si seveda želiš, da bi lahko podobno eksperimentiral tudi doma (vsaj v domeni natečajev). Takrat potem prvič »trčiš« ob slovensko gradbeno zakonodajo ter navodila za načrtovanje šolskih objektov, ki enostavno ne dopuščajo tipoloških eksperimentov.

Nikjer ni to bolj očitno kot na primeru šol in vrtcev, kjer pravzaprav še danes delujemo po funckionalističnih, ‘eksistenzminimum’ načelih, nastavljenih za težko povojno obdobje, ko smo se na slovenskem ozemlju srečevali z velikim mankom šolske infrastrukture, učnega kadra, slabimi higienskimi in zdravstvenimi razmerami. Leta 1958 so se začrtale prve začasne in nato leta 1968, zakonsko obvezujoče smernice za načrtovanje osnovnih šol, ki so še vedno bazirale na učilnici kot primarni tipologiji za prenos znanja in enoti za načrtovanje šol, medtem ko so se prostori komunikacij, skrčili na absolutni minimum.

S tem smo sicer na sistemski ravni v poznih 60′-ih in 70′-ih nekaj privarčevali, kasneje, v 1999/2000 pa s postopno uvedbo 9-letke, popolnoma zamudili lepo priložnost, da bi sistemsko in transdisciplinarno začrtali nove prostorske smernice, ki bi pospremile razvoj sodobnih, manj formalnih in hierarhičnih pedagoških prijemov. Tako se od poznih 60′-ih na področju navodil za načrtovanje osnovnih šol v RS do danes ni veliko spremenilo.

Zmanjšalo se je sicer število učencev na matično učilnico s čimer se je sicer povečala površina/učenca v učilnici in omogočila različne postavitve premičnega pohištva, ki je bilo za časa 19. stoletja togo in skoraj brez izjeme postavljeno ex-cathedra. V osnovi pa sistem normativno odmerjenih površin ABC in njihovo hierarhično razumevanje ostajata enaka, s čimer se vse do danes onemogoča razvoj raznovrstnih šolskih tipologij ter posledično razvoj holistično naravnanih pedagoških procesov v manjših skupinah, ki lahko potekajo tudi v vmesnem prostoru (predvsem, ko gre za pouk družboslovja ali umetnosti).

Kolektiv SVET VMES se je vzpostavil leta 2010 kot posledica osebne negativne natečajne izkušnje (še za časa študentskih let), kjer navkljub deljeni zmagovalni rešitvi, nisi zadovoljen z lastnim projektom, saj si bil zavoljo normativov primoran zatreti večino lastnih idej in idealov, s katerimi si se srečal tekom študija ali preko obiska naprednih, pozitivnih referenčnih primerov po tujini. Dodatno je vpliv arhitekta na izobraževalno arhitekturo preko natečajev izredno nizek – dosežemo manj kot 1 % vseh obstoječih šol, kar pomeni, da se večino arhitekturne produkcije izvede preko javnih razpisov, kjer najnižja cena še vedno diktira angažma arhitekta, kakovost in ambicioznost izvedbe.

Negativna natečajna izkušnja je vplivala na odločitev glede našega nadaljnega načina dela, saj smo se med leti 2008-2018 zavestno izogibali večini arhitekturnih natečajev in iskali drugačne načine interveniranja. Primarno smo želeli preko arhitekturnih intervencij direktno opozarjati na popolnoma prezrt socialni, učni ter prostorski potencial vmesne cone v šolski arhitekturi ter sekundarno (dolgoročno) s številnim naborom zgrajenih »case studyev«, spodbuditi naše Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport k dialogu in sistemski spremembi.

Se vama zdi, da so šole in druge javne ustanove z leti spremenile svoj odnos do vmesnih prostorov, ali se mnogim zdijo ti še vedno nepomembni?

Do neke mere že, saj drugače ne bi imeli nobenih zgrajenih referenc. Po drugi strani pa je to še vedno zelo mala peščica šol. Meniva, da problem ni v tem, da si vrtci in šole s svojimi vodstvi na čelu, ne bi želeli sprememb na področju vmesnih prostorov. Meniva, da si želijo še več – npr. celostne šolske reforme (kar trenutno tudi vidimo v mnogih medijih), ki bi popolnoma spremenila način poučevanja (učitelji se pritožujejo nad preobsežnim kurikulom, prevelikim številom učencev, ki jih imajo v razredu, kar jim onemogoča alternativne načine dela, ter spremembo učnega prostora, za katerega si želijo, da bi bil bolj fleksibilen, manj formalen in predvsem ne izključno v domeni učilnice).

Naše prevpraševanje vmesnega prostora (v njegovi definiciji, programu, kvantiteti in času preživetem v njem) posledično pripelje do celostnega premisleka o vseh t. i. »ABC komponentah« šole in obstoječega načina pedagoškega dela. Učilnica (prostor A), kot primarna enota za načrtovanje šol ter kot edini, hierarhično najbolj pomemben prostor za prenos znanja počasi izgublja svoj primat. Prihaja do spremembe pedagoške paradigme. Ti miselni premiki pa se seveda (sploh na nivoju države in zakonodaje) odvijajo zelo počasi.

Soočamo se namreč z zgodovinsko vkoreninjenim razumevanjem, ki ostaja nespremenjeno od 19. stoletja dalje, in sicer, da pouk poteka v zaprtem razredu. Vmesno cono po trenutni zakonodaji in navodilih za načrtovanje osnovnih šol iz 2007 še vedno razumemo kot nekaj terciarnega, kvantitativno minimalno ovrednotenega. Zanjo z izjemo svežega opleska, garderobnih omar in info tabel, ni predvidenega financiranja.

Da vmesni prostor vedno pride zadnji, zato ne sme biti presenetljivo, saj pedagogov in ravnateljem ne izpostavljamo dovolj sodobnim prostorskim modelom. Meniva, da bi za ozaveščanje o šolskem prostoru veliko pripomogla tudi že obstoječa in delujoča šola za ravnatelje, ki bi bodoče vodje šol lahko preko predavanj arhitektov sistemsko izobrazila o kakovostni šolski arhitekturi, stavbni dediščini, vzdrževanju in prenavljanju šolske infrastrukture. Organizirati bi se morali arhitekturni izleti, ki bi prikazali pozitivne in napredne primere šol in vrtcev v EU prostoru. S tem bi počasi dvigovali prostorsko pismenost in ozaveščenost pedagoških delavcev.

Svet vmes: Serija I, Številke – Vhodna avla 1810; foto: Matevž Peternoster

Glede na to, da ste aktivni tudi v tujini, ne nazadnje si ti Ana doktorska študentka na KU Leuven, Sint Lucas School of Architecture v Bruslju, me zanima, kakšen je odnos do tovrstnih prostorov v tujini?

Odnos do tovrstnih prostorov se najbolj spreminja na severu. Protagonisti so predvsem skandinavski, zahodni narodi, Japonci, itd. Kdo na primer ne pozna gimanzije Ørestad z okroglimi učilnicami arhitektov 3XN v Kopenhagnu iz leta 2006, ter primer najbolj radikalne »učne krajine« – šole Vittra Telefonplan v Stockholmu (Rosan Bosch, 2011), ali okroglega vrtca Fuji (Tezuka Architects, 2009) v Tokyu na Japonskem?

Gre za svetovno znane arhitekture izobraževalnega prostora, ki so bile v veliki meri uporabljene kot »case study-ji« ob lansiranju novih učnih reform. V teh šolah noben ne govori o sobah ampak o aktivnostih, ki potekajo v »bazi«, ali v »agori«, okoli namišljenega »ognjišča«, o »jami«, itd. Ne govori se o sobah s štirimi stenami z odmerjenimi minimalnimi površinami.

Tako pedagogika kot arhitektura v teh primerih delujeta vzajemno, medtem ko pri nas fizični prostor popolnoma izgublja pomen, kar je vidno tako preko investicij v raziskovalne programe, ki ne investirajo v raziskovanje fizičnega učnega prostora, kot tudi pri izrazito prisotni mentalno-prostorski hierarhiji vseh deležnikov, ki fizični prostor vedno postavljajo v ozadje, za programom, pri čemer se ne zavedajo njegovega vpliva na dobro počutje in učni uspeh otrok in navsezadnje tudi pedagogov.

Delovati bi morali transdiciplinarno kot so to na primer naredili v Nemčiji (čeprav žal na pobudo privatne fundacije Montag Stifung), saj morajo Nemci v roku treh let zagotoviti ogromno novih šol (samo v Berlinu 50 in v Kölnu 30)! Tam se pravila za načrtovanje šol razlikujejo od ene do druge dežele (t.i.»landern«) kar predstavlja dodatni zaplet na nacionalnem nivoju.

Fundacija Montag Stifung je zato odprla razpis, na katerega so se lahko prijavila mesta iz različnih dežel in sodelovala v t.i. »fazi 0« – transdisciplinarni, inkluzivni in participatorni metodi s številnimi deležniki (politiki, pedagoškimi eksperti, vodji šol, pedagogi in učenci, arhitekti in predstavniki krajevnih skupnosti), kjer so znotraj 1 leta definirali kakšno šolo si pravzaprav želijo in kako se bo le-ta povezovala z okoliško skupnostjo. Šele nato so povzetke predali arhitektom, ki so pripravili dokumentacijo za gradnjo. Tak način se nama zdi zanimiv tudi za naš prostor.

Kako šolsko okolje vpliva na zavest o kakovostnem prostoru pozneje v življenju odraslega?

Meniva, da zelo. Vrtec in osnovna šola sta otrokov prvi samostojen kontakt z javnim prostorom, ki bi moral biti kakovostno oblikovan. Dokazano je, da kakovosten in estetsko dovršen prostor blagodejno vpliva na delo, učni uspeh, odnose in dobro počutje ljudi. Hkrati prostor kot tretji učitelj ponuja priložnost, da se otrokom privzgoji tudi prostorska občutljivost, kar bi nam kot družbi zelo koristilo.

Če se boste o šoli pogovarjali z arhitekti, bodo ti velikokrat govorili o osebnih izkustvih, spominih iz otroštva. Stanko Kristl na primer se še danes spominja svoje osnovne šole v Ljutomeru, kot visoke škatle iz katere je rad zbežal v gozd. To oseben spomin je kasneje vplival na to kako je sam zasnoval vrtec Mladi rod – enota Vetrnica za Bežigradom, ki je organskih oblik ter pavilijonsko, nizko zasnovan, z mislijo na male »plazilčke«, kot jih sam rad imenuje.

Svet vmes: Serija II: Črke – Dijaška soba »Abeceda«; foto: Matevž Peternoster