kulturni

Arheološki park Emonska hiša

Ureditev infrastrukture arheološkega parka je bila zasnovana na način, ki odgovarja potrebam tako individualnih obiskovalcev kakor vodenih skupin. Pot obiskovalca od vstopnega platoja vodi po glavni montažni dostopni poti, ki ne vzbuja povezave z nekdanjimi rimskimi potmi, njihovo materialnostjo in videzom. Pot vodi do območja z mozaiki in ga povezuje z delom Emonske hiše na drugi strani nasipa. Na dostopni in ogledni poti so pred pomembnejšimi arheološkimi točkami sistemsko umeščeni označevalni elementi – totemi ter klopi. Za potrebe izvajanja pedagoških delavnic je v SV kotu ob tej poti umeščen arheopeskovnik. Nad mozaiki Emonske hiše je za zaščito mozaikov in hipokavsta pred meteorno vodo in UV-sevanjem, izvedeno nadkritje iz napetega platna in takšne oblike, ki ne vzbuja povezave z obliko strehe nekdanje rimske hiše.

Razstava “Odprta arhitektura – odprta družba”

Razstava ni tipična razstava arhitekturnih projektov, pač pa kolaž kratkih iskric, iztočnic za razmisleke, ki jih sestavlja izbor citatov iz vsebine do zdaj izdanih številk revije Outsider in arhitekturnih realizacij. Predstavljena arhitektura je raznolika; obsega vse od ruševin sečoveljskih solinarskih zgradb, ostalin izginjajočega naselja Abitanti, občutljivih prenov, kot je domačija na Goričkem, opreme salona kamna na Dunaju, opreme stanovanjskih interjerov na Dunaju in v Ljubljani, hiše na Klancu, ki so jo zgradili lokalni prebivalci z uporabo lokalnih gradiv in tradicionalnih znanj, do hiše, ki jo je bolj kot okoliško naselje navdahnil Mies van der Rohe. Vabi k razumevanju arhitekture kot ustvarjalke in zrcala družbe; njenih občutljivosti, razvitosti in odprtosti.

Ogled razstave bodo vodili arhitekti, avtorji razstavljenih del:  Jure Kotnik, Kombinat, Robert Veselko, NaVa arhitekti, Ana Gruden in Tina Hočevar.

Murnikova soba

Prenovljena sejna soba Fakultete za šport je po novem zasnovana tudi kot razstavna soba Viktorja Murnika, očeta slovenske telesne kulture. Glavni izziv projekta sta predstavljali prostorska omejitev ter dvojna namembnost. Za stalno razstavno postavitev je bilo potrebno zagotoviti arhivski prostor in čim več razstavnih površin, ki v primeru uporabe prostora za seje, predavanja, predstavitve in zagovore ne bi bile moteče. Oprema razstavnega dela je zato zasnovana fleksibilno in po obodu prostora, z izvlečnimi vitrinami, razstavnimi predali in premičnimi klopmi.

Doživljajsko razstavišče Ljubljanica

Večfazno revitalizacijo nekdanje šivalnice IUV Vrhnika v Kulturni center Vrhnika zaključuje ureditev prostorov Doživljajskega razstavišča s stalno razstavo Moja Ljubljanica.
Razstavišče je konceptualno razdeljeno na svet spodaj, gladino in svet zgoraj. Skozi te tri ravnine je predstavljena bogata dediščina reke Ljubljanice – v spodnji etaži (pod zemljo, pod gladino) razlaga naravnih danosti porečja in arheološki izsledki in najdbe, v zgornji etaži (na bregu reke, v življenjskem okolju človeka) pa interpretacije teh izsledkov, ki nam dajejo vpogled v življenje človeka skozi vsa obdobja od prazgodovine do danes, nanizana v logičnem časovnem zaporedju. Obe ravni povezuje »gladina reke« – tla, po katerih plujemo skozi razstavo -, ta pa se izraža v uporabi naravnega materiala (les) in aplikaciji človekove bistvene različnosti od preostale narave – uma. Govorjena in pisana beseda – informacijska reka – v obliki citatov, vgrajenih v talni premaz, tako kot tok reke skozi prostor simbolizira razvoj človeške civilizacije.
Kot logično nadaljevanje tega se razstava dotakne tudi posledic razvoja in povratnih vplivov človekove dejavnosti na naravo. V sklepnem delu poti skozi razstavo predstavljamo najintenzivnejše obdobje človekove prisotnosti na Vrhniškem v nasprotju s podobami pristno ohranjenih naravnih vrednot okolja reke in njenega občutljivega kraškega izvora, ki nas kot zaključna kontemplacija pospremijo iz razstavišča.

Projekt je bil delno financiran s strani Finančnega mehanizma EGP 2009-2014.

Župnijski dom Vodice

Ob stari Brniški cesti, kjer se travnata ježa spusti proti naselju, stojijo cerkev sv. Marjete, župnišče in novi župnijski dom. Župnijski dom je postavljen na sam rob ježe tako, da izkorišča razliko v nivojih za neoviran dostop do dveh etaž. V spodnjem kletnem delu so kapela in prostori Karitasa. V pritličju na nivoju cerkve sta veroučni učilnici. V podstrešni del pa je umeščeno dvoje stanovanj. Oblikovanje objekta je zadržano in podrejeno lokalni tipiki. Strma dvokapna streha z velikima napuščema varuje glavna vhoda in obenem tvori primeren prostor za zadrževanje in druženje na prostem.

Park oddiha in razmisleka

Ob stoletnici bojev na Soški fronti in 160-letnici rojstva generala Boroevića je bila v spomin in opomin oblikovana prostorska instalacija. Geometrijska oblika ureditve opozarja na ostrino in grozote vojne. Kovinska stena se dematerializira v lamele ograje pomola in obiskovalca spoji z borovim gozdičem. Od tu naprej poti ni. Pomol ne vodi nikamor, kakor tudi vojna ne. Krožna lebdeča pot obiskovalca pripelje ponovno na začetek, kjer sestopi na travo, na zeleno optimistično travnato površino, od koder si pot naprej izbira vsak sam.

Cerkev sv. Janeza Boska v Mariboru

Ovalna cerkev je hkrati ladja, šotor in kupola. Kupola s svetlobnikom je simbolično zastopnik božjega, stavba okoli nje pa zemeljskega. Kot šotor je cerkev zbirališče vernikov. Kot ladja ima cerkev obod, ki je simbol potovanja skozi morje življenja na zemlji. Robovi ladje so zaprti in zaviti, nad njimi pa se cerkev odpira v nebo. Enotna opečnata fasada, oplemenitena z ornamentom iz glaziranih opek, pokaže posodo cerkvene ladje, položeno v strukturo enonadstropne stavbe celotnega kompleksa.

Objekti v naravnem rezervatu Škocjanski zatok

Škocjanski zatok je polslano močvirje, preostanek morja, ki je nekoč obdajalo mesto Koper. Nastal je kot posledica poseganja človeka v naravo (izgradnja in opustitev solin), bližina mesta, luke, ceste in železnice pa je ogrožala njegov obstoj. Zaradi bogatega rastlinstva in živalstva je bil leta 1998 razglašen za naravni rezervat. V zadnjih letih je potekala intenzivna sanacija naravnega okolja, ki je prinesla njegovo izboljšanje. V zadnjem letu so zgradili središče za obiskovalce, opazovalnice in še nekaj objektov. Vsi so zasnovani v skladu s trajnostno gradnjo in dopolnjujejo učne poti po naravni krajini rezervata. Prevladujoč material je les. Vidne nosilne konstrukcije, kjer vertikalni elementi z zunanje strani nosijo volumne objektov, so analogija gnezd v trstičju.

Prenova Plečnikove hiše

Plečnikovo hišo sestavlja kompleks dveh starih hiš ob Karunovi ulici, ki jima je Plečnik dodal valjast prizidek ter zimski vrt, ki meji na prostran vrt za hišo. Hiša, ki jo je Plečnik zgradil in v njej bival, je najpomembnejša in zato prenovljena brez vidnih sprememb. Prostore drugih dveh hiš smo preoblikovali v nove razstavne in pedagoške prostore, mansarda pa je namenjena kustosom in raziskovalcem Plečnikove zapuščine. Proces prenove Plečnikove hiše je vključeval skupino različnih strokovnjakov, od naročnika MOL, odgovorne konservatorke Irene Vesel, izdelovalcev Konservatorskega načrta RC Slovenije, do uporabnika MGML.
Plečnikova hiša je sama po sebi izjemna kulturna vrednota, saj je ena redkih tako dobro ohranjenih in izvirno zasnovanih ter opremljenih hiš umetnikov na svetu, obisk pa dopolni ogled stalne razstave o življenju in delu Jožeta Plečnika z izjemnimi originalnimi maketami in številnimi načrti arhitekta, maketo Plečnikove Ljubljane ter arhitektovimi osebnimi predmeti.

Ogled bo potekal po prenovljenem delu Plečnikove hiše, za ogled muzejskega dela je potrebno plačati vstopnino.

V sklopu Plečnikove hiše sledi ogled Urbanega čebelnjaka – Plečnikovega čebelnjaka.

Število obiskovalcev je omejeno, prijave so obvezne.

Kiparski ateljeji

Štirje kiparski in štirje slikarski ateljeji v Rožni dolini v Ljubljani so bili zgrajeni sredi petdesetih let prejšnjega stoletja po načrtih arhitekta Vinka Glanza. Na začetku so bili načrtovani kot mojstrske delavnice profesorjev Akademije za likovno umetnost. Zgrajeni so po vseh pravilih, ki jih zahteva kiparsko in slikarsko ustvarjanje. Obrnjeni so proti severu, imajo nadsvetlobo, bazene za glino, livarno za gips in dostope za dovoz in odvoz. V njih so ustvarjali najvidnejši slovenski likovni umetniki: Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, Maksim Sedej, Karel Putrih, Frančišek Smerdu, Zdenko Kalin itd. Danes v njih ustvarjajo Stojan Batič, Drago Tršar, Matjaž Počivavšek, Jana Vizjak, Zdenko Huzjan, Dušan Kirbiš, Štefan Planinc in študentje restavratorskega oddelka ALUO.